SPLETNA KNJIGARNA Tu lahko kupite naše knjige
Vdove in njihove težave v življenju
Vse prevečkrat se pozablja na ovdovele, na njihovo težo življenja. Tudi sama že četrt stoletja živim v tem družinskem stanu. Moj namen je samo skrita želja o drobni misli tudi v tej smeri.
Agnes
Problem, na katerega ste opozorili, sem zasledil že v strokovnih knjigah, kjer je med drugim zapisano, da pri nagovorih v cerkvi velikokrat govorimo o družinah, o zakoncih, pozabljamo pa na samske in ovdovele. Še bolj pa sem to težavo zaslutil, ko sem imel zlato poroko svojega strica. Ker je bil župnik odsoten, je napisal tudi on nekaj besed, ki sem jih pri obredu prebral. Prijazne besede so govorile o pomenu zakona in zvestobe, pa tudi o pomenu poroke sploh, zlasti v našem času, ko se veliko ljudi ne odloča za prejem zakramenta svetega zakona. Toda, ko sem prebral te besede, sem pogledal po cerkvi in opazil, da je bilo tam veliko vdov. Tam je bila tudi naša mama, ki ni dočakala zlate poroke, ampak je prej ovdovela. Za nameček je ena od navzočih žena moža izgubila nenadoma v nesreči, podobno druga, ki ji je mož umrl nenadoma zaradi kapi, tretja je stregla možu v dolgi bolezni … Začutil sem potrebo, da tudi njim spregovorim nekaj besed in se jih spomnim v prošnjah za vse potrebe.
Vem, da se v Cerkvi ne govori toliko o ovdovelih, zato ker bi ne hoteli govoriti ali jih celo namerno zapostavljati, ampak zato ker se nanje preprosto pozabi. Tudi v primeru omenjene zlate poroke je bilo tako. Zanimivo je, da Sveto pismo veliko govori o vdovah. Lahko rečemo, da imajo posebno mesto v njem. V Stari zavezi, pred Kristusom, pa tudi v njegovem času so vdove po moževi smrti na splošno nezavarovane. Ženo je branil mož, vdove in sirote pa ni imel kdo braniti. Branil jo je Bog s svojimi zapovedmi, ki so med najbolj ‘grde’ grehe prištevale zatiranje sirote in vdove. Zato bo Bog pomagal do pravice vdovam: »Ne zatirajte … vdove in sirote! Če bi jih zatiral, bodo vpile k meni in gotovo uslišim njihovo vpitje. In moja jeza se razvname,« (2 Mz 22,21-23).
- Prerokinja Ana tako lahko postane navdih tudi za današnje vdove. In brez dvoma je mnogim tudi postala.
Posebno mesto imajo vdove v prvi Cerkvi, kjer poznamo poseben stan vdov. Zato sv. Pavel v svojih pismih govori o vdovah, zlasti pa v pismu Timoteju. Rekel sem že, da nekoč ni bilo socialnega zavarovanja za vdove in je cerkvena skupnost zato na poseben način skrbela zanje, a niso bili vsi primeri enako težki. Pavel zato naroča, naj Cerkev pomoč omeji na tiste, ki so najbolj revne. Na ta ‘seznam’ spadajo najstarejše, ki so dobre kristjanke in krščansko vzgajajo. Zanimivo, da Pavel naroča mlajšim vdovam, naj se znova poročijo, kjer se le da, naj zanje poskrbijo sorodniki. Po drugi strani pa apostol svari, naj vdove ne lahkomiselno živijo in “se privadijo brezdelnosti, hodijo po hišah” ter naj ne bodo klepetave in zvedave (Tim 5,13) ter naj ne tekajo samo za užitki.
- Moje življenje ni prazno, ampak je imelo smisel, saj sem jaz ljubila moža in on mene. Otrokom in drugim ljudem sem dala veliko ljubezni. Bog ljubi in mi je blizu!
Sv. Pavel nekako za vzor postavlja tiste vdove, ki so “svoje upanje naslonile na Boga in noč in dan vztrajajo v prošnjah in molitvah” (Tim 5,5). Ta ‘naloga’ je zelo podobna oni, s katero evangelist Luka označi prerokinjo Ano, da je mlada ovdovela in “templja ni zapuščala, ampak je noč in dan s posti in molitvami služila Bogu …, slavila Boga ter o njem pripovedovala vsem, ki so pričakovali odkupitev Jeruzalema” (Lk 2,37-38).
Prerokinja Ana bi bila lahko zaradi tega, ker je zgodaj postala vdova, zagrenjena. Lahko bi kot mlada postala lahkoživa, na kar opozarja tudi sv. Pavel, toda ona je svoje življenje po izgubi moža posvetila Bogu in mu služila na poseben način. Lahko bi rekli, da ji je izguba v življenju postala nov izziv in nova priložnost – svoje življenje je posvetila službi Bogu in ljudem, saj jim je oznanjala Boga.
Prerokinja Ana tako lahko postane navdih tudi za današnje vdove. In brez dvoma je mnogim tudi postala. Koliko vdov tudi danes predano službi Cerkvi. Koliko krasilk cerkva, koliko župnijskih gospodinj, sodelavk Karitas, pevk, katehistinj, molivk in podobno je vdov, ki so svoje mesto po izgubi moža našle v službi Cerkvi in bližnjim. Mnogo dobrega naredijo tiste vdove, ki so se po vzoru prerokinje Ane in drugih vdov v zgodovini Cerkve, posvetile službi Bogu in ljudem. Morda mi bo kdo očital, da ‘navijam’ za to, da bi vdove čim bolj služile Cerkvi in da to morda celo delam iz koristoljubja. Pa ni tako! Tako pišem, ker že Sveto pismo nakazuje na to, nič manj pa primeri veliko svetnic. Predvsem pa zato, ker ima človeško življenje več smisla, če ga darujemo za druge. Bolj ko živimo za nekoga, več smisla bo imelo naše življenje. In narobe: sebičneži bodo kmalu iskali užitke, tudi grešne, da zapolnijo praznino. To velja za vse, tudi za vdove in na to jasno opozarja že apostol Pavel.
Kako prav v veri lahko najdejo najglobljo tolažbo vdove in drugi ljudje, ki so veliko izgubili v življenju, me je poučila starejša žena, ki sem jo več let hodil obhajat. Mlada je ovdovela in skrb za družino je padla nanjo. Z žrtvijo je vzgojila otroke in jim pomagala, da so dosegli poklic in se poročili. Potem pa so pozabili nanjo. Niso je obiskovali, niso je niti klicali. To jo je težilo, a ni obupala. Dokler je mogla, je veliko obiskovala cerkev in delala v Karitas. Potem je onemogla. Nekoč mi je rekla: »Ko mi je hudo, zlasti ob nedeljah popoldne, ko sem sama, najbolj sama, pomislim, da moje življenje ni prazno, ampak je imelo smisel, saj sem jaz ljubila moža in on mene. Otrokom in drugim ljudem sem dala veliko ljubezni. Pogum mi daje misel, da nisem zaman živela. Najbolj pa to, da me Bog ljubi in mi je blizu!« Take vere, da nam je Bog blizu in da je smiselno življenje, ki ga darujemo, želim tudi Vam.
RUSTJA, Božo. Ognjišče (2017) 4, str. 6
