Njega imaš bolj rada kot mene!

»Mami, ali se ti je kdaj zdelo, da ima mama ostale otroke raje kot tebe?« Neža je brisala pravkar pomito posodo. Mama je pri koritu zaprla vodo. Za trenutek je obstala v tišini, nato pa odgovorila: »Včasih se mi je zazdelo, da so druge stvari pomembnejše kot mi, otroci … Tega občutka se zelo jasno spomnim.«
Zdelo se je, da so mamine misli odtavale nekam daleč daleč nazaj … »Meni pa se zdi, da imaš Blaža in Antona bolj rada kot mene …« je dodala Neža.
»Ali tako misliš zato, ker ne uspem vedno opaziti, kako te Blaž draži, in sem potem jezna nate, ko ti eksplodiraš?« Mami je prebrala Nežine misli. Neža je pokimala. Pred pol ure sta imela z mlajšim bratom enega »tistih« prepirov: Blaž je na pisalno mizo prilepil nalepko z ježkom in nanjo zapisal: »Neža ima rada Ježa …« Ker se je Jež pisal Nežin sošolec, ki ji je bil res malce všeč, in ker Neža ni prenesla draženja, je Blaža pošteno zlasala. Mama je seveda videla le zadnji del zgodbe in Nežo poklicala k pomivanju posode.

»Žal mi je, da se počutiš neljubljeno. V resnici mislim, da mame ne moremo imeti enega otroka bolj rade kot drugega. Vsakega imamo drugače rade. Zanimivo je, da vam ljubezen pokažemo glede na to, koliko ste stari, pa tudi, kakšnega spola ste. Si predstavljaš, da bi ti ljubezen izkazovala tako kot Antonu: Joj, Nežika, kako pridno si se danes pokakala in si sama obrisala ritko …« Neža se je smejala: »Joj, mami, prosim, nikar tako!«
»Seveda ne, Anton je majhen, on se čuti ljubljenega, ko opazimo vsako malenkost, ki jo naredi … Kdaj pa se ti, Neža, počutiš ljubljeno?« Neži je bilo malce neprijetno, a jo je mama spodbudila k odgovoru: »Prosim, pomisli, odgovor na to vprašanje mi bo v veliko pomoč, lahko se bom bolj potrudila …«
Neža je prav po tiho naštevala: »Ko me pri maši primeš za roko in je nekaj časa ne spustiš. - Ko me zjutraj pokrižaš, preden grem v šolo. - Najbolj pa, ko se lahko na kavču kot mucka stisnem k tebi … in skupaj poslušava glasbo.«
»Hvala!« Mami je iz Nežinih besed razbrala, da deklica uživa v nežni telesni bližini. »Ko otroci niste več malčki, je tudi nam staršem kar velik izziv odkriti, kdaj si želite bližine, kdaj pa vam je neprijetno … Kot si pa prej že sama ugotovila, je za občutek ljubljenosti pomembno tudi, da smo pošteni drug do drugega. Če te obsodim, ko te brat razdraži, se ti ne počutiš ljubljeno, kajne? Zdi se ti, da sem krivična. Sem prav povedala?«
Ja, mami je prav povedala. Neži je bilo kar lažje, ko je mama spravila v besede tisto, kar se ji je motalo po glavi.
»Nasilja ne smemo dopustiti. In lasanje je nasilje. Morda ti ni najbolj všeč, ker je Blaž začel z draženjem. Kar ni prav. Z njim se bova z atijem spet pogovorila. A tudi ti moraš poskusiti umiriti svojo jezljivost ...«
»Kako pa naj to naredim?« Neži se je zdelo nemogoče, da je Blaževo draženje ne bi vznemirilo.
»Bistveno je, da se ustaviš. Zapreš oči in si zamisliš znak stop ter globoko vdihneš. Potem greš stran od osebe, ki te draži. Ko smo jezni, potrebujemo razdaljo, umaknemo se. To ne pomeni, da bežimo, ampak da bi radi razmislili. Potem si reci: Jezna sem. Potrebujem čas in moč, da se umirim.«
Neža je pozorno poslušala: »Ampak mami, jaz imam takrat občutek, da bom kar eksplodirala!«
»Če so tvoji občutki tako izrazito močni, skači, boksaj, grizi svojo plišasto žogo – spravi jezo na stvari, ne na ljudi. Še boljša izbira pa je, da hodiš … hodiš ... hodiš … Pojdi na sprehod. In v mislih Jezusu razlagaj, kako jezna si na Blaža. On bo tvojo jezo vzel nase in ti se boš počasi umirila. Pa misli na kaj lepega, prav?«
Neža ni bila najbolj prepričana v uspeh, a bo poskusila: »Ti, mami, pa boš zmolila, da mi uspe, okej?«
»Obljubim!« je zatrdila mami.

Kdaj se počutim ljubljen in ZAKAJ prav takrat?

Razmislim, ob katerih dejanjih in dejavnostih se ob svojih družinskih članih počutim ljubljeno.
- Kdaj se počutim ljubljenega ob svojem atiju?
- Kdaj se počutim ljubljenega ob svoji mami?
- Kdaj se počutim ljubljenega ob svojem bratu/sestri?
- Kdaj se počutim ljubljenega od Boga?
Poskrbimo za nekaj družinske intime, da si družinski člani med sabo lahko povemo, kdaj se poučimo ljubljene. Odgovori naj ne bodo preveč splošni. Pa obilo dobrih sadov!

PEZDIR KOFOL, Marjetka (Še bolj radovedni zakajčki). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 2, str. 16-17. Ilustracije: Polona Lisjak