ROJSTVO OGNJIŠČA

Velikokrat me sprašujejo, kako smo prišli na zamisel, da bi izdajali Ognjišče. Stvar je bila zelo preprosta. Kot postojnski župnik sem se večkrat srečeval s prijateljem Bojanom Ravbarjem, tedaj kaplanom in sedaj (1975) koprskim župnikom (zdaj župnik v Strunjanu). V skupnem iskanju pastoralnih sredstev je prišla na dan tudi zamisel, da bi se prek tiska bolj približali zlasti mladim. Sklenila sva, da za veliko noč 1965 izide prva številka 'Farnega ognjišča', glasila župnij Koper in Postojna, ki pa je bilo že od vsega začetka zasnovano kòt pravi časopis, namenjen predvsem mladim. Nihče takrat ni mislil na list, ki bo dosegel večje naklade. K sreči je bil ravno to leto Postojni kot nedeljski kaplan dodeljen Silvester Čuk, vešč v pisanju in dober risar. Župniji sta si razdelili delo. Koper naj bi poskrbel pretežno za razmnoževanje in mladina v Kopru se je z velikim navdušenjem lotila tega dela, seveda ob podpori nekaterih starejših 'izkušenih' vernikov. Delalo se je udarniško in velikokrat ponoči. Postojnska 'redakcija' je skrbela v glavnem za besedilo, tipkanje matric in risbe in seveda razpečavanje svojega števila izvodov. Vse je pri delu vodila ljubezen, zato je njihovo prizadevanje rodilo nepričakovano bogate sadove. "Verniki so z začudenjem pa tudi z veseljem vzeli v roke listič (imel je 28 strani formata 13 x 20 cm), ki se je samopostrežno ponujal na vhodih obeh župnijskih cerkva. Cena ni bila določena, prepuščena je bila dobremu srcu bralcev. List se je hitro priljubil in kmalu je 'zašel' tudi v druge kraje Slovenije, ker sta tako Koper kot Postojna turistični mesti." Prvo leto je v ciklostilni tehniki izšlo šest številk.
(Franc Bole 1975 – ob 10-letnici)

Sprehodimo se skozi zgodovino izhajanja Ognjišča in se spomnimo tistih vsebin (rubrik) za katero je skrbel urednik Franc Bole.

ODGOVARJAL JE NA PISMA MLADIH ... in MANJ MLADIH (Pismo meseca in Pisma)

na 606 pisem meseca in še skoraj trikrat več pisem, ki so jih očetu uredniku pisali mladi, je do leta 2016 odgovoril oče urednik Franc Bole na straneh našega Ognjišča. V decembrski številki Ognjišča 2016 je zadnjič nagovoril bralce Ognjišča. Takole je zapisal, ko se je poslovil v svoji "legendarni" rubriki:

Odgovore na Pismo meseca in Pisma sem pisal celih 52 let. Čas je, da to delo prevzame mlajši kolega urednik. Zato se s tem pismom meseca od vas poslavljam in največja moja želja je, da bi Ognjišče objavilo še veliko vaših pisem in naših odgovorov.

Rubrika Pismo meseca je v Ognjišču že od prve številke leta 1965 (Pismo tega meseca) in nanje je do konca letnika 2016 odgovarjal oče urednik (Franc Bole), zdaj njegovo delo nadaljuje urednik Božo Rustja. Na Pisma je oče urednik začel v Ognjišču odgovarjati proti koncu leta 1968 (dotlej oče Mirko (Vinko Kobal) marca leta 1966 (Izmenični tok, od leta 1967 Pisma Ognjišču in od oktobrske številke letnika 1968 do danes samo Pisma). Odgovarjal je vse do leta 2011, ko so na pisma bralcev začeli odgovarjati tudi drugi zunanji sodelavci, strokovnjaki za določena področja: Tadej Strehovec, Vinko Škafar, Marjan Turnšek ...

Veliko so nam pomenila pisma, ki so jih pošiljali naši mladi bralci. Ta pisma so nam odkrivala njihovo podobo: kaj mislijo, kako se počutijo, kaj potrebujejo, kakšni so njihovi problemi, dvomi, težave. Brez pisem bi zelo težko ostali v živem stiku z mladimi. (Franc Bole)

Ko se je leta 1967 za kratka vprašanja (in odgovore) odprla nova rubrika Kratki odgovori, je tudi nanje odgovarjal oče urednik Franc Bole (v Ognjišču niso bili stalnica, ampak so se pojavili,ko je bil prostor). Zadnjič je bila rubrika Kratki odgovori v Ognjišču leta 2001, naslednje leto pa jo je nadomestila rubrika Kaj pomeni, v kateri je na kratka vprašanja odgovarjal Silvester Čuk. Od leta 2010 se imenuje Na kratko, dopolnjuje Pisma in zanjo še vedno skrbi Silvester Čuk.

Pisma bralcev so izšla tudi v knjigi (izbor prvih deset let izhajanja je izšel leta 1977 - Pisma uredniku, Ognjišče, Koper 1977). Urednik Franc Bole je tej knjigi na pot zapisal:

Pobuda, da bi pisma bralcev mladinskega verskega mesečnika Ognjišče in urednikove odgovore nanje izdali v knjigi, je prišla s strani duhovnikov. O tem predlogu smo začeli na uredništvu razmišljati ter tehtati razloge za in proti. Končno smo se odločili za izbor važnejših in naj pogostejših problemov, ki jih obravnavajo pisma od začetka izhajanja lista (1965) pa do leta 1974, torej eno desetletje. Prepričalo nas je dejstvo, da pisma v Ognjišču radi prebirate. Večina nima shranjenih Ognjišč, posebno ne iz prvih petih let izhajanja. Tisti, ki so v teh letih dorasli, niso imeli prilike seznaniti se s problemi, ki smo jih obravnavali in jih zanimajo. Predvsem pa je ta knjiga namenjena mladinskim veroučnim skupinam, ki večkrat ne vedo, kako bi se lotili obravnavanja problemov, značilnih za današnjo mladino v našem življenjskem prostoru. Konkretno podan problem v obliki pisma, problem, ki ga je doživljal nekdo v enakih ali podobnih razmerah, bo spodbudil debato, pogovor, poživil zanimanje, odprl nove poglede. V ta namen smo knjigi dodali obširno stvarno kazalo po geslih.

Urednik Franc Bole je zapisal tudi nekaj misli o tem, zakaj se je uredništvo že takoj na začetku odločilo, da bo objavljalo pisma bralcev in bo urednik nanje odgovarjal:

Zanimiv je že sam pojav, ki ga časopisi in revije že precej časa beležijo, značilen pa je postal prav v zadnjem desetletju. To je pojav pisem uredništvu ali uredniku. Skoraj ni revije ali časopisa, namenjenega širokemu krogu bralcev, ki bi ne imel te rubrike. Njej je posvečen večji ali manjši prostor, večja ali manjša pozornost. Tako je pri nas in tako je tudi v drugih deželah. Tudi Ognjišče je že brž od začetka izbralo ta način živega stika s svojimi bralci in obravnavanja njihovih perečih problemov. Namesto uvodnika smo postavili »pismo meseca«, pismom pa smo odmerili še več prostora na zadnjih straneh lista. Razlogi, ki so nas pri tem vodili, so bili predvsem pastoralni. Zavedamo se, da mladi »pridig« ali kakšnih načelnih člankov ne bi brali, ker se jim to zdi predolgočasno. Tako smo dobršen del verske tematike zaupali prav tej obliki, ki je življenjska, saj nastaja ob konkretnem srečanju mladih z njihovimi problemi; živahna, ker je problem, doživet na »lastni koži«, podan plastično in sveže; sodobna, ker je neposredni izraz tistega časa in okoliščin. Vsa pisma so avtentična, napisana od naših bralcev in shranjena v arhivu, zato so tudi dokument časa. Nekatera pisma so skrajšana in slovnično popravljena.

Ob pismih, zbranih v knjigi, je bolj občutiti nekatere pomanjkljivosti kot pa v samem časopisu. Pisma obravnavajo navadno več kot en sam problem. Avtor pisma pričakuje odgovor na vsa svoja vprašanja. Zaradi omejenega prostora in ker bi dolgi odgovori utrujali bralce, mora urednik na mnoga vprašanja odgovoriti »mimogrede«, da lahko posveti več prostora odgovoru na en problem. Zato so taki odgovori mnogokrat zelo nepopolni. To naj bralec knjige upošteva, zlasti če bo iskal odgovore po posameznih geslih in ne bo našel za vsa gesla izčrpnega odgovora, ki bi si ga želel.

Zahvaliti se moram vsem bralcem, ki so mi zaupali svoje težave v pismih in tako omogočili, da je ta knjiga sploh nastala. Oni so njeni pravi avtorji. Temu ali onemu se zdi čudno, da se nekdo tako zaupa človeku, ki ga najbrž sploh ne pozna, in stranem lista, ki ga bere nekaj sto tisoč bralcev. Danes ljudje čutijo probleme bolj kot so jih včasih in želijo tudi bolj izčrpnih odgovorov. Pisma so anonimna (tudi imena dopisovalcev so spremenjena), zato se čutijo vame pred javnostjo. Berejo pa tudi druge odgovore in tako jim urednik postane »poznana« oseba, prijatelj, če je duhovnik, še toliko bolj. Tudi za to prijateljstvo vam lahko rečem samo: Hvala! (Franc Bole)

Ob sedemdesetletnici ustanovitelja in glavnega urednika msgr. Franca Boleta je leta 2002 izšla tudi druga knjiga pisem: Pisma mladih uredniku. (od leta 1980 do 2001). Knjiga ima tudi vsebinsko kazalo.

ŠE ZANIMIVOST: Prav vsa originalna pisma od leta 1970 do danes (takrat so prihajala po klasični pošti, danes tudi v elektronski) hranimo v našem arhivu.

V GOSTE JE VABIL ZNANE OSEBNOSTI, JIH SPRAŠEVAL O NJIHOVIH POGLEDIH NA ŽIVLJENJE (Gost meseca)

Rubrika s prav tem imenom se je v Ognjišču začela šele leta 1987, v letnem kazalu pa so se pogovori z gostom meseca beležili že od leta 1978 (Ljudje in dogodki naših dni) in niso bili prav v vsaki številki. Že aprila leta 1971 pa je urednik Franc Bole pripravil prvi pravi intervju: s takratnim Prešernovim nagrajencem, slikarjem Stanetom Kregarjem. Istega leta je naredil še intervjuja s pisateljem Alojzom Rebulo in psihologom prof. Antonom Trstenjakom. Rubrika Gost meseca je med bralci Ognjišča zelo priljubljena. Franc Bole je o njej povedal, da je v njej želel predstaviti sodobnega človeka, ki je zanimiv za bralce, obenem pa je v krščanstvu našel navdih in moč, ki mu v življenju pomaga, da naredi nekaj lepega in dobrega. V nekdanji državi je bila za mnoge krščanske laike pa tudi kulturne in druge javne delavce redka priložnost, da so povedali kaj o sebi in svojih pogledih na življenje. Od leta 1998 jo ureja in pogovore pripravlja Božo Rustja, v zadnjem času tudi Matej Erjavec.

OBISKOVAL JE BOLNIKE, INVALIDE in STAREJŠE (Naši preizkušani bratje)
Ognjišče je že leta 1969 začelo z romanji invalidov, bolnikov in ostarelih na Brezje. Oče urednik je nekoč zapisal, da zato, ker je hotelo svoje mlade bralce vzgajati v duhu evangelija. »Najboljši način vzgoje so dejanja: narediti nekaj za bližnjega, zlasti za tistega, ki je v stiski in potrebuje pomoč.« Tako se je v Ognjišču najprej rodila rubrika Poštni predal dobrote, kjer so objavljali dopise in naslove invalidov, da bi jim bralci pisali, jih obiskovali in jim pomagali. Romanje na Brezje je kmalu postalo največje vsakoletno romanje v Sloveniji, pri katerem se je v 51. letih sodelovalo veliko mladih pomočnikov. Naslednji korak pa je bila rubrika Naši preizkušani bratje, ki se je rodila konec leta 1972, ko se je urednik Franc Bole odzval na pismo invalidke Stanke Glavan iz Žužemberka, jo obiskal in pogovor z njo objavil v januarski (božični) številki leta 1973. Stanka mu je pokazala, kako riše z nogo, bralcem je napisala tudi božično voščilo in jih prosila, naj se je spomnijo s kakšno pošto ali molitvijo. Ker je bil odziv bralcev zelo velik, se je oče urednik odločil, da bo s predstavitvami invalidov nadaljeval in rubrika je že marca dobila stalno mesto v Ognjišču in tudi današnje ime (Naši preizkušani bratje). Očetu uredniku so kasneje pri ‘iskanju’ invalidov veliko pomagali župniki in kaplani, ki so mu predlagali kakšnega zanimivega sogovornika. Na straneh te rubrike ni objavljal samo pogovorov z invalidi, med preizkušanimi brati in sestrami je poiskal tudi kakšnega stoletnika, invalida športnika, duhovnika, lurškega romarja … V štiriindvajsetih letih je zbral skoraj 300 pogovorov z invalidi, bolniki in ostarelimi. Sredi leta 1997 je to delo prepustil mlajšemu uredniku Božu Rustja.

POTOVAL JE ... OBISKOVAL MISIJONARJE, SLOVENCE PO SVETU, HODIL NA SREČANJA ČASNIKARJEV (Potopis)
Prve zametke potopisov najdemo v Ognjišču že v začetku sedemdesetih: v pismih naših misijonarjev, ki so popisovali svoje vtise in izkušnje iz daljnih dežel. Leta 1973 so misijonarji povabili urednika Franca Boleta, naj obišče Madagaskar. Tako je nastal prvi pravi potopis, ki ga je bilo kar za šest nadaljevanj. Čez sedem let gre urednik spet na pot: k našim misijonarjem na Slonokoščeno obalo in v Togo; leta 1986 je šel še dlje: v pravljično Indijo Koromandijo (srečanje katoliških časnikarjev), naslednje leto je bil s škofom Jenkom pri Slovencih v Argentini, leto zatem v ZDA …(na sliki pred Niagarskimi slapovi)

ZAČEL JE OBJAVLJATI INDIJANČKA (Indijanček)
Oče urednik Franc Bole se je v petdesetih letih minulega stoletja (in tisočletja), med bogoslovnim študijem, z avtoštopom ‘potepal’ po Franciji, ki je bila tedaj vzor v liturgični obnovi in je imela najbolj sodoben in prodoren verski tisk. Tam je nabral razne časopise, revije in zlasti mladinski verski tisk, računajoč, da mu bo to v pomoč pri bodočem pastoralnem delu na župniji.
Ko se je aprila leta 1965 v Postojni rodilo Ognjišče in je Franc Bole ustanovil uredništvo v Kopru, je med tistim ‘francoskim gradivom’ našel tudi veliko takega, kar mu je pomagalo pri ustvarjanju mladinskega verskega mesečnika. Dobrodošli sta bili tudi francoski mladinski reviji Formule 1 in Triolo, ki sta leta 1968 začeli objavljati tudi strip Plumoo (Indijanček). Francosko ime naslovnega junaka izhaja iz besede ‘plume’ (fr. pero), kajti njegov razpoznavni znak sta dve okrašeni peresi, zataknjeni v laseh. Omenjeni reviji sta prihajali tudi na uredništvo v Koper in oče urednik se je s francoskimi prijatelji dogovoril, da sme Indijančka objavljati v Ognjišču.
Prvi Indijanček je bil v Ognjišču objavljen julija leta 1970 in odtlej smo njegove vragolije redno spremljali vsak mesec. Ob prvih objavah oče urednik Franc Bole Indijančka ni omenjal kot kakšno posebno ‘novost’, očitno takrat še ni slutil, kako zelo se bo priljubil bralcem. Kmalu pa je spoznal, kako pomembno vlogo ima Indijanček za prepoznavnost Ognjišča, zato je vsa leta iz svojega ‘indijanskega’ arhiva skrbno izbiral najbolj posrečene in iskrive prigode. Indijanček je imel svoj ‘šotor’ proti koncu revije, kjer je običajno prostor za humor. Ko smo v devetdesetih letih vsebino Ognjišča nekoliko ‘premešali’ in se je selil tudi Indijanček, so bralci takoj klicali, da Indijančka ne najdejo in naj ga vrnemo na njegovo staro mesto.
Doslej (februar 2020) je bilo objavljanih 530 različnih prigod našega Indijančka. Arhiv očeta urednika se je v teh, skoraj petdesetih letih objavljanja, počasi izčrpal in če hočemo, da še naprej ostane Indijanček prepoznavni znak našega Ognjišča, moramo kakšnega iz tistih prvih časov (ko je bil tisk slabši) ponoviti. Za največje ‘indijanske’ navdušence pa smo pripravili ‘strip’ Indijanček z izborom stotih objavljenih.

njegovo razmišljanje o urejenju revije Ognjišče:

Odzivi bralcev nam veliko pomenijo, predvsem to, da naše delo ni bilo nekoristno. Tistim duhovnikom, ki smo se posvetili verskemu tisku v tistih časih, ko je bilo to zelo težko in polno ovir, tako političnih kot materialnih, je to pomenilo naše glavno dušnopastirsko delo. Hvaležni smo vsem, ki ste nas takrat in na še danes podpirate, berete in priporočate tudi drugim. S tem podpirate naše delo.
V tisti težkih časih, ko smo imeli toliko nasprotnikov, smo se veselili velikega števila bralcev, ki je doseglo za našo majhno Slovenijo nepojmljivih 103.000 izvodov. Drugi slovenski časopisi so nam to zavidali. Po osamosvojitvi Slovenije so mnoge ovire odpadle, nastalo pa je veliko novih časopisov različne usmerjenosti. Če sedaj tiskamo 40.000 izvodov mesečno, je za nas to še vedno velik uspeh, na katerega smo ponosni. Saj je to obenem verski časopis z največjo naklado, kot tudi med vsemi mesečniki v Sloveniji.
Mi starejši, ki smo bili ob nastanku in pri razvoju Ognjišča in Radia Ognjišče zraven, imamo na svojih ramenih kar precej desetletij. Hvala Bogu, da nam je dal sodelavce, ki prevzemajo težo dneva, zato odlagamo delo na mlajša ramena. (leta 2016)

ob petdesetletnici je zapisal:

S to številko obhajamo 50- letnico izhajanja našega Ognjišča. Ko smo začeli med toliki težavami in nasprotovanji političnih krogov (nobena tiskarna ni hotele sprejeti tiskanja Ognjišča), si ne bi mogli predstavljati, da bomo doživeli petdesetletnico takrat tako skromnega in na ciklostil razmnoženega Ognjišča (1.300 izvodov). Zdaj ga tiskamo v 43.000 izvodih. (...)
Na uredništvu se veselimo te ‘zlate’ številke Ognjišča. Če pogledamo na ‘števec’, je zapisana številka 587. Ko smo pred leti prešteli vse številke Ognjišča, brez dvojnih številk, ki smo jih tudi nekaj časa izdajali med počitnicami, smo prišli do te številke, ki se vsak mesec poveča za eno številko. Ko gledam na knjižni polici v svoji pisarni vezana Ognjišča za vsa leta izhajanja, je to kar dolga vrsta. Če vzamem v roke posamezne letnike, vidim, kako so različni, od najbolj ‘ubogih’ na začetku, do najbolj ‘bogatih’ letošnjega jubilejnega leta. Vendar se mi zdi, da so bila tista, tiskana na ‘slabem’ papirju in dvobarvna, bolj ‘bogata’, ker so jih bralci, predvsem mladi, komaj čakali, da jih dobijo v roke in so se kregali, kdo bo prvi prišel na vrsto. Želeli bi si tudi danes takih bralcev. Zlatih bralcev za ‘zlato Ognjišče’.

spomin:

»Kaj bi dejal, če bi ti ob nastajanju Farnega Ognjišča rekel, da ti bo neki Božo Rustja prišel povedat, da se pripravi, ker bo televizija Slovenja prišla snemat prispevek o petdesetletnici Ognjišča?« sem vprašal ustanovitelja Franca Boleta, ko sem ga prišel obvestit o televizijskem snemanju. »Da je nor,« je bil kratek odgovor dolgoletnega urednika. Da, v petdesetih letih se je veliko spremenilo. Ognjišče je šlo tudi skozi preizkušnje in težke trenutke, a je obstalo, ker si prizadeva, da bi oznanjalo evangeljski nauk in zaradi zvestobe vas, dragi bralci in naročniki. Obstalo je času zatiranja in preganjanja. Lahko pa se zamislimo: Bo obstalo v času svobode? Bo, če ga bomo z enako odločnostjo in zavzetostjo brali in naročali, širili med ljudi in se ob njem navdihovali! (Božo Rustja)

pripravil Marko Čuk

Naših 35 let - april 2000

Na velikonočno jutro, 18. aprila 1965, so verniki župnij Koper in Postojna ob izhodu iz cerkve dobili v roke posebne sorte "pirh" - prvo številko Farnega ognjišča, glasila teh dveh župnij. Na zunaj je bilo kar se da preprosto: na ciklostil razmnožen zvež­čič formata 13 x 20 cm, ki je imel 28 strani. Na naslovni strani je bil nad "imenom in priimkom" lističa križ, ki se je dvigal iznad plamena. Ta plamen je postal "zaščitni znak", ki smo mu ostali zvesti do današnjih dni, saj ta plamen govori o poslanst­vu, ki si ga je listič zadal od vsega začetka: ljudem hoče posre­dovati svetlobo evangeljske resnice in toplino Božje ljubezni.

"Očeta" Farnega ognjišča sta bila tedanji postojnski župnik Franc Bole in Bojan Ravbar, ki je bil takrat kaplan v Kopru in je v to naše mesto s svojo vsestransko apostolsko dejavnostjo, posebej med mladimi, vnašal sveži veter koncilske pomladi. Pogo­sto sta se srečevala in se pogovarjala, s kakšnimi pastoralnimi sredstvi bi se bilo mogoče približati ljudem, zlasti mladim. Kaj ko bi poskusili s pisano besedo? Začeli bodo izdajati Farno og­njišče, listič, ki bo imel večino vsebine skupne, na koncu pa bodo oznanila in te strani bodo posebne v koprski (500 izvodov) in posebne v postojnski "izdaji" (800 izvodov). Župniji sta si razdelili delo: Postojna bo imela na skrbi besedila, tipkanje matric in risbe (v tamkajšnji "ekipi" sem bil od vsega začetka tudi podpisani), Koper pa naj bi poskrbel za razmnoževanje. Ta "partizanski" način tiska na predpotopnem ciklostilnem stroju je prevzela koprska mladina ob pomoči nekaterih starejših, izkuše­nih vernikov. Delalo se je udarniško in največkrat ponoči. Vse je pri delu vodila nesebična ljubezen, zato so njihovi napori obrodili nepričakovano bogate sadove. Farno ognjišče je bilo kot evangeljsko "gorčično zrno", najmanjše izmed vseh semen, ki pa zraste v mogočno drevo.

Njegov tedanji (in sedanji) glavni urednik Franc Bole je v prvi številki (Na pot v postojnsko župnijo) zapisal: "Cerkev je bila prva, ki je tisku dala veliko moč. Prve tiskane vrstice, prve ti­skane knjige in prvi časopisi so plod neutrudnega dela Cerkve. Na to smo ponosni. Danes ima svoj list tako rekoč že vsak športni klub, vsaka večja tovarna, vsaka večja skupnost. Končno je tudi naša župnija skupaj s koprsko začela izdajati svoj list. Po zuna­njosti je skromen, kakor so skromna sredstva, s katerimi razpola­gamo. Zato pa želimo, da bi bil vsebinsko čim bolj bogat. V njem boste našli tako potrebno duhovno hrano. Naša fara hoče iti v korak s časom, zato se (starejši verniki) ne pohujšujte, če bo obleka in vsebina našega lista skušala biti moderna. Tudi Božji Učitelj bi bil v našem času kar se le da moderen. Oznanjamo njegovo resnico, ki je vedno moderna. Listič bo skušal modernim lju­dem naše župnije dajati odgovore na pereča vprašanja, ki jih mu­čijo. Predvsem se bo oziral na potrebe mladih, ki je njihova ve­ra in njihovo življenje v največji nevarnosti."

Podobno kot so v spočetega otroka, ki raste pod materinim sr­cem, položene že vse lastnosti njegove človeške narave in enkrat­ne osebnosti, je tudi Farno ognjišče že imelo "osebnostne pote­ze", od katerih so se mnoge ohranile do danes: začelo se je s pismom meseca, ki naj bi nadomeščalo uvodnik, prinašalo je aktu­alne članke iz verskega življenja, na poljuden način je predstav­ljalo velike osebnosti, prinašalo je sodobne molitve, "iskre" za premišljevanje, zgodbe, podlistek (ljubko povest Marcelino kruh in vino). Glede plačila je bilo priporočeno, naj za list da vsakdo po svojih močeh: kdor ima več denarja, lahko plača tudi za tiste, posebej mlade, ki imajo bolj plitve žepe. Važno je, da list pride v roke bralcev. "Širite ga in še drugim ga priporočajte. Naj gre tja, kamor ne more naša živa beseda!"

Farno ognjišče je začelo izhajati v "zlatih časih" koncilske pomladi, ko so verni ljudje čutili lakoto po duhovni hrani. To potrjuje tudi zapis Iz uredništva na koncu druge številke Farne­ga ognjišča (27. maja 1965): "Prva številka našega Farnega ognji­šča je bila toplo sprejeta. Vsa naklada je pošla, le za izjemne primere smo prihranili nekaj izvodov. Zahvaljujemo se vam, da ste nas razumeli in ste nas tudi finančno podprli. Edino z vašo po­močjo lahko z delom nadaljujemo in list celo izboljšamo. Ponovno vas vabimo k sodelovanju. Pošljite svoje pripombe, želje, pris­pevke, po pošti ali pa jih dajte v nabiralnik. To je naš skupni list! Priporočamo vam, da številke zbirate in jih hranite. Čez kakšno leto bodo mnogo bolj zanimive, kot si mislite... Radi po­sodite list tudi drugim. Radi se o njem pogovorite. S tem boste morda zdramili tudi koga, ki je njegova vera že precej 'zarjave­la'." V tej številki najdemo tudi "anekdoto" o preveč navdušenem razširjevalcu našega lista. "Ali je to mogoče? Da, nekdo je pro­dajal po hišah naš list po 100 dinarjev za komad. Dišal pa je po alkoholu. Razume se, da ta denar ni prišel v naše roke!"

Listič se je priljubil ne le Koprčanom in Postojnčanom, ampak tudi mnogim, ki so kot turisti prihajali v ti dve mesti in so v cerkvi odkrili Farno ognjišče. Tako je kmalu zašlo tudi v druge kraje Slovenije. Tretja številka je imela že ličnejšo obleko ­tiskan dvobarvni ovitek, na zadnji strani lepo misel papeža Pav­la VI. o župniji. Avgusta 1965 je bil Franc Bole prestavljen iz Postojne za župnika v Bertoke pri Kopru. Farno ognjišče je sicer še ostalo glasilo župnije Postojna (in Koper), vendar so bili ti okviri vedno bolj pretesni. Jesenska številka je zamujala, ker se je pokvaril razmnoževalni stroj. "Nikar se ne bojte, ni poje­njala naša vnema!" so sporočili iz uredništva.

V ciklostilni tehniki je izšlo šest številk prvega letnika. Povpraševanje po Farnem ognjišču je bilo vedno večje in treba je bilo misliti na višjo naklado v tiskani obliki. Delo je spre­jela tiskarna Primorski tisk v Kopru (leto poprej je ponudbo ­gotovo po naročilu od zgoraj - zavrnila). Prva številka drugega letnika (1966) je bila tiskana v nakladi 5.000 izvodov. Izginile so strani, namenjene župnijam Koper in Postojna, in list se je preimenoval v Ognjišče ter bil tudi "uradno" namenjen vsej slo­venski mladini. Naklada je med letom stalno rasla in je ob koncu leta dosegla 18.000 izvodov. Prve številke tretjega letnika (1967) smo tiskali 35.000 izvodov, pa je bilo še premalo, kajti ogla­šali so se vedno novi naročniki. Za to številko je tedanji kopr­ski škof dr. Janez Jenko napisal "spodbudno pismo" (V Božjem ime­nu pogumno naprej), ki ga je sklenil z besedami: "Ognjišče, list naše mladine, pogumno stopaj v imenu Jezusovem naprej v tretje leto svojega plemenitega delovanja! Postani prijatelj in sprem­ljevalec čim večjega števila doraščajočih fantov in deklet! Zaupam!"

Takrat nismo imeli še nobenih prostorov za uredništvo, še manj za upravo. Uredniško delo smo opravljali "za nameček" ob vsem drugem. Začetki "pravega" uredništva in uprave segajo v jesen leta 1967.

rubrika Naših 35 let 04_2000