Misli Tomaža Kempčana

+ Kako srečen in pameten je, kdor se sedaj v življenju prizadeva biti tak, kakršen bi bil rad ob smrtni uri! Veliko dobrega lahko storiš, dokler si zdrav; bolan ne vem, kaj boš mogel. Malokoga bolezen poboljša, kakor se tudi tisti, ki mnogo romajo, malokdaj posvete.

+ Ljubezen ne čuti teže, se ne meni za trud; rada bi več storila, kakor more; ne opravičuje se z nemogočim, ker misli, da vse more in sme.

+ Zares, boljši je ponižen kmetič, ki Bogu služi, kakor pa prevzeten modrijan, ki meri pota neba, a sebe zanemarja.

+ Kdor sam sebe dobro pozna, sam sebe malo ceni in ni človeške hvale vesel.

+ Vselej boš zvečer vesel, ako si dan prav preživel. Čuj sam nad seboj, vnemaj se, opominjaj se in naj bodo drugi kakor hočejo, sam sebe ne zanemarjaj!

+ Ne misli, da si boljši od drugih, da ne boš morda slabši pred Bogom, ki ve, kaj je v človeku.

+ Kdo ima hujše boje, kakor kdor si prizadeva premagati samega sebe? In to bi moralo biti naše opravilo: premagovati sami sebe, dobivati dan za dnem večjo oblast nad seboj in vedno napredovati v dobrem.

+ Ako se izogibaš nepotrebnim pogovorom, ne postopaš brez dela in tudi ne poslušaš praznih novic in govoric, boš našel dovolj pripravnega časa za sveto premišljevanje. Veliki svetniki so se umikali človeškim družbam, kjer koli so mogli, ter so rajši v samoti služili Bogu.

+ Zelo moder je, kdor ni vihrav v svojih delih, a se tudi ne drži trmasto svoje misli. Modrost je tudi, da ne verjameš vsake besede in da ne razneseš takoj, kar slišiš ali verjameš.

+ Brez ljubezni zunanje delo nič ne koristi; vse pa, kar iz ljubezni storimo, če je tudi neznatno in prezirljivo, rodi obilen sad. Bog namreč bolj gleda na to, iz kakega namena kdo kaj dela, kakor na to, kaj dela.

+ Slava dobrega človeka je pričevanje mirne vesti. Imej dobro vest, pa boš zmeraj vesel. Dobra vest lahko zelo veliko prenese in je tudi v nesreči vesela. Slaba vest je vedno plašna in nemirna. + Sladko boš počival, ako ti srce ne bo nič očitalo.

+ Nobene svetosti ni, če ti, o Gospod, odtegneš svojo roko; nobena modrost nič ne pomaga, če ti nehaš vladati; noben pogum nič ne premore, če ga ti ne vzdržuješ; nobena čistost ni varna, če je ti ne čuvaš; nobena človeška paznost ne koristi, če ni tvoje svete čuječnosti.

+ Glej nase in ne sodi drugih! Soditi druge je prazno delo; dostikrat se človek pri tem moti in lahko greši; če pa sam sebe sodiš in presojaš, boš to vedno s pridom delal.

+ Kogar je premagala resnica, njega ves svet ne bo napihnil, in hvala ljudi ne bo ganila tistega, ki je postavil vse svoje zaupanje v Boga.

+ Lahko bo zadovoljen in miren, kdor ima čisto vest. Nisi svetejši, ako te hvalijo, ne manj vreden, ako te grajajo. Kar si, to si; kar si pred Bogom, to si in nič več.

+ Kadar nas ljudje malo cenijo in ne sodijo dobro o nas, tedaj bolj iskreno iščemo Boga za svojo notranjo pričo. Zato bi se moral človek tako utrditi v Bogu, da mu ne bi bilo treba iskati mnogo tolažbe pri ljudeh.

+ Če duhovno živiš, se ne boš veliko menil za prazne besede. Ni majhna modrost, molčati v hudem času in se v duhu k meni obračati, tudi se ne vznemirjati zaradi človeške sodbe. Ne išči svojega miru v besedah ljudi.

+ Hodi, koder hočeš, išči, kar ti drago, ni je višje poti zgoraj, ni je varnejše zdolaj, kakor je pot svetega križa. Uredi in uravnavaj vse, kakor veš in znaš, videl boš, da boš moral vedno kaj trpeti, rad ali nerad, in tako boš vedno našel križ.

+ Kadar je Jezus pri tebi, je vse dobro in nobena reč se težka ne zdi. Kadar pa Jezusa ni, je težavno vse. Kadar Jezus ne govori v srcu, je prazna vsa tolažba. Ako pa Jezus le besedo izpregovori, občutimo veliko tolažbo.

+ Dvoje posebno pomaga človeku, da močno napreduje: namreč če se siloma odteguje vsemu, k čemer ga narava neredno nagiblje, in pa, če si goreče prizadeva za krepost, ki mu je najbolj potrebna.

+ Veruj v mene in zaupaj v moje usmiljenje! Kadar ti misliš, da si daleč od mene, sem pogosto prav blizu tebe. Kadar misliš, da je vse izgubljeno, se ti večkrat obeta le večje zasluženje

+ Želi vedno in moli, da bi se izpolnila v tebi popolna božja volja! Glej, tak človek pride v deželo miru in pokoja.

+ Ljudje povprašujejo, koliko je kdo storil; a zakaj in iz kakega namena je storil, to le malo tehtajo.

+ Drži najpoprej v miru sam sebe, potem boš mogel druge miriti. Miroljuben človek več koristi kakor zelo učen.

+ Velika sreča je biti v nebesih tudi med najmanjšimi, kjer so vsi veliki, zakaj vsi so in se imenujejo božji otroci.

+ Gorje njim, ki radovedno sprašujejo po vseh mogočih rečeh, a jim je poti, kako se k meni pride, tako malo mar!

+ Ko bi vsako leto le eno napako iztrebili, bi bili kmalu popolni.

+ Kadar nebeška milost in prava ljubezen pride v srce, ni več v srcu ne zavisti in ne tesnobe, tudi ga ne prevzema samoljubje.

+ Ako se znebiš enega križa, najdeš gotovo drugega in morebiti še težjega. Ali mar misliš, da boš ti ubežal, čemur doslej še nihče ni mogel ubežati?

+ Ne išči svojega miru v besedah ljudi! Naj namreč o tebi dobro ali slabo govore, zaradi tega ne boš nič drugačen človek.

+ Vse svoje zaupanje opri na Boga, le njega se boj in njega ljubi. Bog bo zate odgovarjal in bo vse uravnal, kakor bo bolje.

+ Z dvojnim obiskujem svoje izvoljene: s skušnjavo in tolažbo. In dvojno branje jim berem vsak dan: v enem grajam njih napake, v drugem jih nagovarjam, naj rastejo v krepostih.

+ Sodba ljudi mnogokrat vara (govori Bog), a moja sodba je resnična, stala bo in nihče je ne ovrže.

+ Kristus je imel nasprotnike in obrekovalce, in ti hočeš imeti samo prijatelje in dobrotnike? S čim naj se venča tvoja potrpežljivost, če ne boš naletel na nobeno zoprnost?

+ Kaj ti more kdo z besedo ali žalitvami? Sebi več škoduje kakor tebi in ne uide božji sodbi, kdor koli si bodi.

+ Kako škodljivo je zanemarjati svoj sklep in poklic in misli obračati na stvari, ki nam niso izročene.

+ Daj, Gospod, da bom vedel, kar je treba vedeti; ljubil, kar je treba ljubiti; hvalil, kar je tebi najbolj pogodu; cenil, kar je dragoceno v tvojih očeh.

+ Bolje je skrito živeti in zase skrbeti, kakor pa sebe zanemarjati in čudeže delati.

+ Ako je veselje na svetu, ga ima človek čistega srca. In če je kje stiska in bridkost, jo najbolj pozna slaba vest.

+ Rajši naj občutim kesanje, kakor pa da znam učeno razložiti, kaj je kesanje.

+ Ne maraj veliko, kdo je s teboj ali proti tebi; rajši na to glej in za to skrbi, da bo pri vsakem delu Bog s teboj.

+ Vedi, da ti nobena reč na svetu bolj ne škoduje kakor samoljubje. Ako je tvoja ljubezen čista, preprosta in urejena, ne bo tvojega srca vezala nobena stvar.

+ Iz neredne ljubezni in praznega strahu izvira ves nemir srca in vsa raztresenost.

+ Kar koli mi daš razen sebe, mi ni mar, ker ne maram tvojih darov, temveč tebe.

+ Drži najpoprej v miru sam sebe, potem boš mogel druge miriti. Miroljuben človek več koristi, kakor zelo učen.

+ Ali je človek kaj boljši zato, ako ga drugi hvalijo? Kar je kdo v božjih očeh, to je in nič več.

+ Dokler ti je težko trpeti in bi rad trpljenju ubežal, dotlej ti ne bo dobro in bridkost, ki pred njo bežiš, bo vedno za teboj.

+ Ako imaš kaj dobrega na sebi, misli o drugih še bolje, da se ohraniš ponižnega.

+ Kaj pogumen si, dokler ti ne pride na pot nič nasprotnega. Tudi dobro svetuješ drugim in jih znaš z besedami osrčevati, toda ko pride bridkost nenadoma pred tvoja vrata, ni ne sveta ne moči.

+ Daj vse za vse, nič ne prebiraj, ničesar ne jemlji nazaj, drži se brez omahovanja le mene in imel me boš.

+ Ne žaluj, če ti ljudje niso dobri; le to naj te boli, da sam ne živiš tako dobro in modro, kakor se spodobilo.

+ Obrni oči od tega, kar ti ni všeč, in pusti vsakemu svoje misli; to je bolje, kakor da bi se prepiral.

+ Kdor vame zaupa in si ne želi vsega po svoji glavi, ta bo brez strahu pred ljudmi. Jaz sem namreč sodnik, jaz poznavalec vseh skrivnosti, jaz vem, kako se je vse godilo; jaz poznam tistega, ki krivico dela, in tistega, ki jo trpi.

+ V vseh stvareh upiraj pogled v končni cilj, to je na to, kako se boš prikazal pred najvišjim Sodnikom, ki sodi po pravici.

+ Človeka ne naredijo svetega in pravičnega globokoumne razprave, ampak krepostno življenje, zaradi katerega je ljub Bogu.

+ Kdor ceni vse stvari, kakor so, ne pa kakor ljudje pravijo ali mislijo, tak je v resnici moder in takega je bolj Bog poučil kakor ljudje.

+ Ako ne moreš biti vedno zbran, se zberi vsaj včasih, vsaj enkrat na dan: zjutraj ali zvečer. Zjutraj napravi sklep, zvečer pa izprašaj svojo vest, kaj si čez dan govoril, delal in mislil, ker si s tem morda večkrat razžalil Boga in bližnjega.

+ Bodi kolikor koli popoln, brez nepopolnosti nikoli nisi, in modruj, kakor hočeš, nikdar ti ne bo vse jasno.

+ Ponižnemu Bog razodeva svoje skrivnosti in ga ljubo k sebi vleče in vabi. Ponižni je tudi, kadar je osramočen, dosti miren, ker se opira na Boga in ne na svet.

+ V vsem in povsod išči napredka; če vidiš ali slišiš lepe zglede, se vnemaj zanje in jih posnemaj. Če pa vidiš kaj, kar je graje vredno, se varuj; da tudi ti tega ne storiš.

+ Bog te ne vara, vara se, kdor sam sebi preveč verjame. Bog hodi s preprostimi, se razodeva ponižnim, daje majhnim razumnost, razsvetljuje čiste duše; prevzetnim in radovednim pa milost zakriva.

+ O kako dobro in pomirljivo je, o drugih molčati, ne vsega kratko malo verjeti in ne lahko dalje govoriti, malokomu se zaupati, tebe, ki v srce gledaš, vedno iskati...

+ Kaj ti pomaga, če te vedno skrbi, kaj pride; le žalost na žalost imaš! "Dovolj je dnevu njegovo zlo (Mt 6, 34). Prazno in brez koristi je, razburjati se ali pa veseliti zaradi prihodnjih reči, ki se morda nikoli zgodile ne bodo.

+ Narava dela le zase in gleda, kak dobiček bi dobila od drugega; milost pa ne gleda na svojo korist in na svoje ugodje, ampak bolj na to, kar bi bilo dobro za druge.

+ Boljše je tvoje obilno usmiljenje, da po njem prejmem odpuščanje, kakor domišljava moja pravičnost, ki z njo zagovarjam svoje skrite vesti zagrešenje.