Naše življenjske poti so zelo različne: nekdo hodi počasi kot želva in dela majhne korake, drugi teče hitro kot zajec ... Ne bodite tako nespametni, da bi se na pot odpravljali sami, da bi morda mislili, da ste sami dovolj in ne potrebujete nikogar. Bolje je delati majne korake in iti naprej skupaj z drugimi, kot pa narediti kilometre sam! Zato se potrudite, in začnite ‘graditi skupnost’...

Preberi iz Svetega pisma: 2 Mz 4,10-16

Mojzes pa je rekel Gospodu: »O Gospod, nikoli nisem bil spreten v besedah, ne včeraj, ne predvčerajšnjim, pa tudi zdaj ne, odkar govoriš s svojim služabnikom; kajti moja usta so okorna in moj jezik okoren.« Gospod mu je tedaj rekel: »Kdo je dal človeku usta? Kdo naredi človeka, da je nem ali gluh, da vidi ali da je slep? Mar nisem to jaz, Gospod? Zdaj pa pojdi; s tvojimi usti bom in te bom učil, kaj moraš govoriti.«
In je rekel: »O Gospod, prosim, pošlji koga drugega!« Tedaj se je Gospod razjezil na Mojzesa in rekel: »Ali ni tvoj brat levit Aron? Vem, da je spreten v govorjenju. Prav zdaj ti prihaja naproti in razveselil se bo v svojem srcu, ko te bo ugledal. Govôri z njim in mu položi besede v usta! Jaz pa bom s tvojimi in z njegovimi usti. In učil vaju bom, kaj morata storiti. Govoril bo ljudstvu namesto tebe. On bo namesto tvojih ust in ti boš njemu kakor bog.

Čudežna palica
Izraelsko ljudstvo je po izhodu iz egiptovske sužnosti in po dolgih letih blodenj po puščavi prispelo na goro Nebo, od koder so lahko od daleč videli obljubljeno deželo. Mojzes je ves zamaknjen občudoval zeleno ravan v daljavi, ko je nenadoma zaslišal glas, ki je prihajal iz palice, ki jo je imel vedno pri sebi. »Koliko dogodivščin sva doživela skupaj, kajne, stari moj,« mu je dejala. »Pomagala sem ti, ko si bežal pred faraonom in ko si postal pastir, si z mano štel ovce ... Se še spomniš, kdaj te je Gospod poklical? Kakšne izgovore si si izmislil! Jaz pa sem se spremenila v kačo, in ti si se tudi zaradi te čarovnije počutil veliko bolj varnega. Tako si se, namesto da bi živel v strahu, zaupno oklenil Boga ... in izpolnjeval zahteve svojega ljudstva. Od tistega trenutka dalje te nisem več zapustila, in ti nisi več zapustil svojega ljudstva. Šla sem s teboj k faraonu in udarec z menoj je delal čudeže: Nil in pritoki so postali kakor kri, zemeljski prah se je spremenil v komarje ... vode Rdečega morja so se razdelile na dvoje in tako ste lahko ušli egiptovski roki. Dragi moj Mojzes,« je nadaljevala palica, »jaz sem te rešila pred kamnanjem, ko sem ti pomagala da je iz skale privrela voda in si je ljudstvo potešilo žejo. S teboj sem bila tudi na gori, ko si bil sam z Jahvejem (Jhwh), z mojo pomočjo si prinesel table Postave z gore in kaznoval tiste, ki so naredili zlato tele. Kako trmasto ljudstvo si moral voditi, ubogi Mojzes. Zato ti gre vse priznanje! V obljubljeno deželo zdaj to ljudstvo vstopa veliko bolj zrelo, prečiščeno, srčno: s postavo, sodniki, z vojsko ... Skrivnost uspeha se skriva v eni sami besedi ... SKUPAJ. Ti z menoj, jaz s teboj, ti za ljudstvo ... in »Jaz sem, ki sem« vedno blizu nas. SKUPAJ, prava ‘zavarovalna polica’ za uspešno življenje!«
Mojzes je naenkrat začutil veliko utrujenost. Palica mu je padla iz rok in zgrudil se je na tla. Težko je dihal. V naslednjem trenutku se je pred njim odvrtelo vse življenje in lahko je videl, kako ga je Gospod spremljal in varoval. Jhwh je bil njegov stalni spremljevalec, njegova moč, njegov vodnik: »Jaz sem s teboj« ... »Jaz sem ti blizu ...«, ali ni bilo to njegovo ime? Zdaj je razumel, da je bil za Gospoda to, kar je bila palica zanj: orodje. »Pridi, Gospod,« je zamrmral Mojzes. »Če sem naredil kaj narobe, potem sem se pregrešil v tem, da sem imel moje ljudstvo rajši kot tebe.« Gospod se mu je približal, ga poljubil in postavil poleg sebe.
Mojzesovega mrtvega telesa niso nikoli našli. Ni se še rodil prerok, ki bi bil večji od njega!

ZAPOVEDI DO BLIŽNJEGA

4. Spoštuj očeta in mater.
5. Ne ubijaj.
6. Ne nečistuj.
7. Ne kradi.
8. Ne pričaj po krivem.
9. Ne želi svojega bližnjega žene.
10. Ne želi svojega bližnjega blaga.

ZgodbE

Ni moja dolžnost …
V neki vasi so pripravljali praznovanje. Vsi vaščani so bili povabljeni, da sodelujejo s tem, da prinesejo večjo steklenico vina, in ga zlijejo v sod. Ko se je začelo praznovanje so odprli pipo in iz soda je pritekla navadna voda. Vsak si je mislil: »Če zlijem steklenico vode v sod vina, se ne bo veliko poznalo,« toda niso računali, da bodo vsi naredili prav to.

Dovolj je malenkost!
Nekega dne je starogrški filozof Diogen sedel na cestnem vogalu in se “smejal kot utrgan”. Njegov prijatelj Aristip ga je vprašal: »Kaj se je vendar zgodilo, da se tako smeješ?« - »Vidiš tisti kamen na sredi ceste? Odkar sedim tu, se je obenj spotaknilo že vsaj deset ljudi! Vsi so se pošteno brcnili in hudo ranili, toda nihče se ni spomnil, da bi to oviro odstranil, da se ne bi spotaknili še drugi.«

Vsi koristni
Mizarsko orodje se je nekega dne zbralo na ‘občnem zboru’. Takoj so začeli s pritožbami. Prvo orodje je dejalo: »Naša sestra žaga grize, škrta z zobmi, škripa ... ne bomo je več prenašati v naši skupnosti.« Drugi je dejal: »Naš brat oblič je preveč oster in izravna vse, česar se dotakne. Tudi njega moramo odstraniti!« - »Kaj mislite, ali ne bi bilo treba izključiti tudi kladivo?« je pripomnil naslednji govorec? »Težko je, razbija in nas stalno vznemirja.« - »Kaj pa žeblji? Ni varno sobivati z nekom, ki je tako oster? - Potem je tu še smirkov papir, kar naprej nekaj praska, z njim se res ne da živeti, nič ni dovolj gladko. - Tudi meter ni prav nedolžen? Njegovo življenje je preveč lagodno:: meri druge po svojih pravilih, kot bi bil on popoln. - Tako so razpravljali in ugotovili, da imajo vsi preveč napak in zato ne morejo več bivati skupaj. Ko se je mizar vrnil, so nenadoma vsi utihnili. Krepak možakar je prijel desko in jo prežagal z nabrušeno žago, pooblal jo je z ostrim obličem. Potem je vzel v roke dleto in z njim zasekal nekaj utorov ... s smirkovim papirjem je zgladil vse grbine. Poiskal je ostre žeblje in jih s kladivom zabil v les … Pri delu je uporabljal prav vse tisto orodje, ki je prej ugotovilo, da ne more več bivati skupaj, ker imajo vsi po vrsti preveč napak ... in z njim je naredil zibelko. Da bi sprejela otroka, ki se bo kmalu rodil. Da bi sprejela življenje. Ko je mizar odšel in končal delo, se je pogovor med orodji nadaljeval. Do besede je naprej prišlo kladivo in reklo: »Zdaj se je lepo videlo, da imamo morda res vsi napake. Toda mizar je pri delu uporabil naše dobre lastnosti in to je tisto, kar nas dela učinkovite.« Vsi so se strinjali, da je kladivo močno, da žeblji spajajo, da smirkov papir zgladi grobosti … da je meter natančen in se nanj lahko zanesejo. Zdaj so spoznali, da so skupaj sposobni narediti čudovite reči. In bili so ponosni, vsak na svojo moč in na to, kar zmorejo vsi skupaj.

SKUPNOST

Jaz naredim ‘tik’, ti narediš ‘tak’. Oba skupaj sva budilka. Samo skupaj lahko narediva nekaj koristnega. (Pino Pelegrino)

Človek, ki je sam, je vedno v slabi družbi (Paul Valery)

Strop enega človeka so tla drugega.(Robin Williams)

Zakaj ne bi mogel prenašati drugih, če Bog prenaša tebe? (Sveti Avguštin)

Kako hitro in učinkovito razbiti skupnost?

1. Delaj kot polž: skušaj priti na srečanja vedno z zamudo in rahlo zadihan. Sodeluj samo ko ‘se počutiš’, ali ko nimaš početi nič drugega.
2. Obnašaj se kot mula: ko enkrat prideš do določene točke, se ne premakni, tudi če te tolčejo, in nikar ne pomisli, da se morda ti motiš.
3. Ko se domisliš kakšne rešitve, ki se ti zdi zelo dobra, se obnašaj kot kokoš, ki je pravkar znesla jajce: to razglaša vsemu svetu! S sto besedami poskušaj povedati nekaj, kar se da povedati v dveh stavkih.
4. Obnašaj se kot žirafa: na življenjska vprašanja in težave glej zviška. Če kdo kaj predlaga, odločno povej, da se tega problema ne da lotiti, če prej ne rešite vseh drugih.
5. Za zgled si vzemi krta: deluj pod zemljo, pregrizi korenine vsem predlogom, ki so jih dali prijatelji ali vzgojitelj.
6. Posnemaj raka: pred napori, ki vas še čakajo, vedno naredi korak nazaj.
7. Poišči grešnega kozla in vedno zvračaj nanj krivdo za vse tisto, kar ni v redu.

NALOGA

Povej mi, s kom hodiš, in povedal ti bom, kdo si. Ali si romar z zelo natančnimi napotki (točno določeni cilji, izkušen vodnik ...), si morda nomad, ki gre s tistim, na katerega slučajno naleti, ali pa si volk samotar?
Ne prosjači in ne moleduj pri drugih, češ naj ti oni pomagajo in naredijo kaj zate, raje se sam potrudi in prispevaj nekaj koristnega pri načrtovanju skupne poti (P.S,: sprejmemo tudi vsak najmanjši prispevek)

MOLITEV

Življenje je kot tekma

Gospod, življenje je kot nogometna tekma.
Če te sprejmemo kot trenerja,
bo vsakdo našel svoje mesto,
in ko bo izvršil dobro svojo nalogo
ter se dal na razpolago ekipi,
je zmaga zagotovljena!
Pomagaj mi,
da se izognem vsakemu izživljanju,
posameznim ‘junaštvom’,
želji po razkazovanju
ali da bi stal bolj miren na rezervni klopi.
Pomagaj mi,
da se ne prepustim malodušju
zaradi napačnih korakov, nedovoljenih položajev
in žvižgov navijačev,
prav tako pa naj ne bom preveč ‘pijan’
ob ploskanju in zmagah.
Tvoja želja je,
da bi ljudje kot eno moštvo
odigrali dobro tekmo!
Pomagaj nam,
da nam bo to uspelo uresničiti,
brez prevelikih obrambnih nalog.
Bodi ti naš prijatelj in navijač,
trener in sodnik na tekmi. (prim. Ps 133)

SMS

»Nič in nihče nas ne ovira, da bi bili drugačni in kljub temu med seboj povezani v dobri harmoniji.« »Nihče naj ne bo verz brez rime. Bodimo vsi skupaj del iste božanske pesnitve. (Janez Pavel II.)

PREMISLI

Jaz sem s teboj, kaj pa ti, ali si tudi ti z drugimi? Po svoji podobi sem naredil ljudi, ki so drug od drugega odvisni kot vezne posode. Iz vseh ljudi želim narediti veliko, enotno družino. Zato odpuščaj svojim prijateljem, bodi prizanesljiv do svojih nasprotnikov, poslušaj svoje vzgojitelje, bodi vrstnikom dober zgled, vsem, najprej pa sebi izkazuj spoštovanje. Zapomni si, da ti bom ob sodnem dnevu postavil samo eno vprašanje: »Kaj pa drugi? ...« Upam, da mi ne boš dejal, da si prišel sam pred moje obličje!
podpis: BOG

pripravlja: ČUK Marko

V zadnjih mesecih, dneh ... se je v mojem predalu e-pošte med vsemi odmevi, kritikami in pohvalami na račun Ognjišča, nabralo tudi nekaj vprašanj mlajših bralcev (nekateri v pripravi na birmo), ki si želijo še kdaj kaj "veroučne vsebine" (kaj o veri ... čemu sploh potrebujem vero?) Res je, pred leti smo imeli v Ognjiščui Veroučne strani ... zdaj so mladinske vsebine zbrane večinoma v mladinski prilogi, kjer mladi in njihovi starši najdejo veliko koristnega ...Usmeril sem jih na stara Ognjišča (od leta 2011 naprej), ker pa v arhivu (še) ne ponujamo celotne vsebine, sem se odločil, da pripravim nekaj povzetkov:
Na naši spletni strani bom občasno pripravil nekaj kratkih in preprostih razmišljanj, zgodb, molitev ... ki bodo morda komu koristili ... kot obujanje spominov na veroučna srečanja mlajših skupin. - in hkrati kot spodbida za naprej ... v nove čase
Starši si zelo želimo, da bi naši mladi, ki so že prejeli potrditev v veri ali se nanjo pripravljajo (a v teh časih ne vedo, kdaj) odrasli v osebni veri, hkrati pa nas skrbi, da se ne bi izgubili. “Tudi če me vi zapustite, vas jaz ne bom nikoli zapustil!” pravi Jezus v Svetem pismu. Prav to sporočilo je morda v teh dneh pomembno tudi za mlade, ki bi se želeli pogovarjati, kaj prebrati o rasti v vseh človeških razsežnostih, najbolj pa v zaupanju v Gospoda. Razmišljanja bodo zelo preprosta: o veri, upanju, usmiljenju, pogumu, pristnosti, solidarnosti, osamljenosti, moči, ljubeznivosti, doslednosti, spoštovanju do samega sebe, o ljubezni …

Ne bojte se
Kakšno korist imaš torej od tega, če sem veren? Pravzaprav nobene vidne koristi! Zaradi tega si ne moreš privoščiti vsega, kar bi si želel, ne hrane, ne pijače, ne zabave …, v redovalnici tudi nimaš samih odličnih ocen, tudi pri iskanju življenjskega sopotnika nisi zaradi tega bolj uspešen … Kljub temu pa lahko rečem, da je osebna vera najbolj koristna stvar na svetu. Zakaj? Ker vera prežene vse strahove! Še več, vera nas vodi do ljubezni do Boga in bližnjega, in kdor ljubi, ima še kako velik motiv za življenje, da gre naprej, mimo vseh strahov, težav, ovir …!«. In mladi se danes srečujejo s številnimi strahovi: da ne bi ugajali, da ne bi bili sprejeti, da jim ne bi uspelo to ali ono ... nekateri so v stiski zaradi neprijetnih izkušenj iz preteklosti; drugih je strah prihodnosti (kakšna bo … če sploh bo?). Zaupanje v Gospoda življenju ne odvzame napora, mu pa daje smisel. Vera je najboljši ‘reševalec’ življenja, ker po njej doživljaš Boga kot nekoga, ki ti je vedno blizu. To je najboljša naložba, nič ne stane: samo nekaj napora je potrebnega, da odpremo vrata, da Gospod lahko vstopi. Je svobodna: vsakdo se sam odloči, če se bo dan za dnem potrudil hoditi za Jezusom. Med strahovi je še eden – Bojimo se tudi ‘neznanega’ Boga in on to dobro ve, zato v Svetem pismu (od Prve Mojzesove knjige do Razodetja) vedno znova ponavlja: »Ne bojte se!.. Naj vas ne bo strah! ... Pogum … jaz sem z vami!« V Svetem pismu je 365 podobnih izrazov – vsak dan torej Gospod vsaj enkrat potrka … in čaka, da mu odpremo vratca svojega srca.

Bog nas je naredil po svoji podobi, mi pa smo mu vrnili ‘uslugo’ in si njega priredili našim predstavam. Tako smo iz njega naredili na eni strani “bitje, ki bruha ‘ogenj in žveplo’”, na drugi strani pa “dobrodušnega starčka z belo brado, ki mu ni mar za nas”. Bog ni tak: je neskončen, Večen, Vsemogočen in hkrati Bližnji, ljubeči Oče. Prijateljski odnos z njim vključuje spoštovanje (Bog je Drugačen od nas), izključuje pa strah. Bog je Bog: od tvojega odnosa z njim je odvisno kako živiš: ne boj se, zaupaj se mu in se mu izroči v varstvo!

Preberi iz Svetega pisma: 1 Mz 3,8-10

Človek in njegova žena sta zaslišala glas Gospoda Boga, ki je ob dnevnem vetriču hodil po vrtu. Skrila sta se pred Gospodom Bogom sredi drevja v vrtu. Gospod Bog je poklical človeka in mu rekel: »Kje si?« Rekel je: »Slišal sem tvoj glas v vrtu, pa sem se zbal, ker sem nag, in se skril.« (1 Mz 3,8-10)

ZgodbE

Bog se igra skrivalnice
Potem ko je Gospod Bog ustvaril zemljo, rastline in živali, je naredil moža in ženo, saj je hotel, da bi imel ob sebi nekoga, ki bo, tako kot on, sposoben ljubiti. Nekega dne je rekel ljudem. »Rad bi se igral s človeškimi otroki … se želite igrati z menoj? Ljudje so odgovorili: »Seveda, kaj pa se bomo igrali?« »Skrivalnice,« je predlagal Bog. »Odlično!« so bili navdušeni ljudje. Začeli so se igrati. Najprej je bil Bog tisti, ki je ‘mižal’ in iskal ljudi. Vedno jih je hitro našel, vse je poznal po imenu in vedel, kam so se skrili. Zato je predlagal, da bi raje vloge obrnili in bi se on skril, ljudje pa bi ga iskali. Res so naredili tako, Bog se je skril in čakal, da ga kdo najde. Čakal je in čakal, toda nikogar ni bilo … Ugotovil je, da so ljudje pozabili nanj in so jih bolj zanimale druge stvari. Le kako se je lahko to zgodilo, ko pa si je tako želel, da bi ga našli, saj je imel zanje pripravljena darila, ljudi pa to ni prav nič brigalo. – Bog pa je zvest, zato se je sam odpravil iskat ljudi. Našel jih je zaposlene s številnimi obveznostmi (nihče več ni mel časa), okrog sebe so nagrmadili gore raznih predmetov, naprav ..., skrivali so se za “tako delajo vsi”, drug do drugega so bili nestrpni ... Še več: nekateri so se skrivali pred njegovim pogledom, bili so prestrašeni, druge je bilo sram, da so ga poznali; nekateri pa sploh niso vedeli, da obstaja. – Bog je bil v hudi zadregi, toda ni se vdal. Še naprej je iskal, z veliko vztrajnostjo in ni odnehal … Prepričan je bil, da bo našel nekoga, ki ga bo sprejel in s komer bo lahko sklenil prijateljstvo …

Odgovori si

“Kaj misliš, ali je res, da danes le malo ljudi išče Boga in raje pustijo, da jih on išče? Največja slabost in napaka današnjega časa je mlačnost, brezbrižnost (živeti tako, kot bi Boga ne bilo)? Morda vidiš kakšno rešitev? Če bi Bogu skušal določiti poklic, komu, bi rekel, da je podoben …. umetniku, ki pripravlja vedno izvirne izdelke in ničesar ne izdeluje serijsko; kmetu, ki seje poln zaupanja, da bo tudi nekaj zraslo; trenerju, ki izbere pravega igralca in mu določi mestu v ekipi za uspeh na tekmi …

(nadaljuj sam)


Kaj iščeš, učitelj?
Učitelj je globoko sklonjen pregledoval tla pred svojo hišo.
“Kaj iščeš, učitelj! so ga spraševali sosedje. “Izgubil sem iglo,” je odvrnil starček. Sosedje so mu priskočili na pomoč. Nekaj časa iščejo, potem pa pravi eden naveličano: »Kmalu bo mrak in nimamo več veliko časa! Poskušaj se vendar spomniti, kje ti je padla igla na tla.”
“Izgubil sem jo notri, v moji hiši!” je odgovoril.
“Čemu jo potem iščemo tu, na ulici?« so presenečeno obstali sosedje.
“Ker je tu še svetlo,« razloži učitelj, »pri meni v hiši pa je tema.«
“Kaj torej sploh zapravljamo čas,” ugovarja nekdo, ”tudi s svetilko ne bomo našli igle, ki je ni. Pojdi v hišo in prižgi luč!”
Učitelj se nasmehe: “Kako zelo ste pametni, ko gre za vsakdanje reči. Ali morda kdaj uporabljate vašo brihtnost tudi zato, da bi kaj doživeli tudi v globini samega sebe? Vidim, da vsi iščete zunaj tisto, kar ste izgubili znotraj. Ali verjamete, da boste našli Boga v zunanjem svetu? Njega ste torej tudi izgubili nekje zunaj vas samih?” Pustil je zmedene sosede in odšel v hišo.
sufijska zgodba

Stojim pred vrati in trkam
Angleški slikar Holman W. Hunt (1827–1910) je končal eno svojih slik. Na njej je upodobil Jezusa, ki stoji pred vrati. Preden bi naredil še zadnje popravke in sliko dal na razstavo, je želel vedeti, kaj o njej menijo ljudje. Vsi so pohvalili skrivnostno Jezusovo podobo pred temačno hišo. Nihče ni našel nobene pomanjkljivosti, naenkrat pa je nekdo zaklical: »Mojster, zdi se mi, da nekaj manjka na vratih v hišo. Kako naj Gospod vstopi, če vrata nimajo kljuke?«
»Prijatelj, prav imaš, « je odgovoril slikar. »Res nisem naslikal kljuke na vratih hiše. Kaj mislite, zakaj? Vrata, na katera trka Gospod, se lahko odprejo samo od znotraj!«

BOG - Osebna izkaznica

Obraz – kot dobri oče … ki mu lahko rečeš Ti.
Roke: močne in nežne: znajo zdraviti, ljubkovati in podpirati.
Noge: žuljave, ker so neprestano na poti, ko išče ljudi.
Oči: pronicljive in prodorne: z njimi vidi tudi tisto, kar je v notranjosti srca.
Posebno znamenje: na dlaneh izpisana imena vseh ljudi.
Spomin: izjemen – tudi če bi mati pozabila svojega otroka, on ne pozabi nikogar.
Starost: nedoločena. Je najstarejši in hkrati tudi najmlajši od vseh
Delo: odpuščati.
Značaj: … čeprav je ‘zvezdnik’ je kljub prevzvišenosti rad v družbi preprostih in skromnih ljudi.
Skupna ocena: neskončen

Vera je kot ...

- mobilni telefon: ki te poveže z Bogom, kjerkoli te najde.

- mikroskop: ki ti pomaga zaznati tudi veličino tistega, kar je majhno.

- planika: najdeš jo, če se povzpneš v visokogorje.

- nebo ponoči: bolj ko ga opazuješ, več zvezd opaziš.

- svetilnik v noči: pokaže ti pot v pristanišče.

- padalo: daje gotovost, tudi takrat, ko je pod teboj praznina in globok prepad.

- poročni prstan: ki te povezuje z Bogom in si mu zvest.

VERA

V odnosu do Boga naj te vodi vera, v odnosu do bližnjega ljubezen, v odnosu do samega sebe ponižnost. (sv. Janez Bosko)

Po mojem mnenju o Bogu sploh ne moremo govoriti kot o ‘njem’, temveč ga moremo ogovarjati samo kot ‘ti’. (Viktor E. Frankl)

Vera je božji dar in sicer za vsakogar tako velik, kolikor velikega je pripravljen sprejeti. (Ivan Jerič)

IZPOVED VERE

Moj Bog, ker si nezmotljiva resničnost, verujem vse tisto, kar si ti razodel in nam Cerkev naroča kot versko resnico. Verujem v te, edinega pravega Boga v treh osebah, ki so enake in različne: v Očeta, Sina in Svetega Duha. Verujem v Jezusa Kristusa, tvojega Sina, ki se je utelesil, umrl in za nas vstal in vsakomur daje po našem zasluženju, nagrado ali večno kazen. V skladu s to vero želim živeti vedno. Gospod, pomnoži mojo vero!

MOLITEV

Gospod, prosim te, ne nehaj trkati

Želim se ti zahvaliti
s srcem polnim veselja, za dar vere.
Vendar pa me je pogosto sram pokazati, da sem veren.
Bojim se odpreti vrata mojega doma,
ker sem preveč krhek in dobro poznam
vse svoje šibkosti in nedoslednosti
Gospod, prosim te,
ne naveličaj se trkati:
vodi me z modrostjo in močjo in daj trdnost mojim korakom.
Vem, da boš to storil zame.
Zahvaljujem se ti za tvojo zvestobo
in za tvojo ljubezen, ki je brez konca.
Opogumi moje srce!

Naj bo slavljen GOSPOD, ker je uslišal glas moje prošnje.
GOSPOD je moja moč in moj ščit, vanj je zaupalo moje srce;
prejel sem pomoč in srce mi vriska, s svojo pesmijo se mu zahvaljujem. (Ps 28)

PISMO

Dragi prijatelji, ko vas oblegajo skušnjave, da bi se zaprli vase, ker vas življenje zasipa s skrbmi ali vas včasih celo straši, se spomnite, da vstali Jezus trka na vrata vašega srca in čaka, da mu odprete. Če ga sprejmete, reče vsakemu: 'Mir s teboj!' Sprejmite ga! Odprite mu! Ne bojte se!
Samo vera in ljubezen moreta premagati strah in znova prižgati upanje. Iz vsega srca vam želim, da bi mogli z ljubeznijo premagati vsak strah in povsod izžarevati upanje.
sv. Janez Pavel II mladim na letališču v Postojni, 18. maja 1996

SMS

Nespameten si, če iščeš zunaj sebe tisto, kar lahko najdeš samo v svoji notranjosti.

Skrit sem, toda vedno se dam najti tistemu, ki me išče z iskrenim srcem.

Trkam na vrata srca, toda spoštujem svobodo vsakega: vstopim samo tam, kjer mi dovolijo vstopiti. Če te nihče ne pride iskat, se ne boj, nisi ostal sam: jaz se vedno želim srečati s teboj. (podpis: BOG)

pripravlja: Marko Čuk