Darilce

Na pragu tvoje hiške te čaka velik paket. Ni enak sosedovemu. Ni enako očarljivo zavit. Tudi velikost ni ista. Manj obetaven je videti. Ko boš tistega usodnega dne prispela do Pošiljatelja, te bo vprašal: »No, si bila zadovoljna z mojim darilom? Si uporabila vse, kar sem zložil vanj?« Spreletelo te bo. To darilo je tvoje življenje. Si ga res sprejela? Kako uporabljaš tisto, kar je zavito vate?
Podoba z darilom mi ostaja iz besed mamice, ki ima sedem otrok. Z vsakim otrokom spet najde pod svojim ovojnim papirjem nekaj novega. Opremljena je za celotno svojo zemeljsko misijo. Kaj pa jaz?
Pred decembrsko norijo z darili si rečem: “Stop! Kaj naj naše medsebojno obdarovanje sporoča?” Ljubi Miklavž, letos te res prosim, da se že končno naučimo drug drugemu podariti sebe – v materialni skromnosti. Otroke opeharimo bistva, če je njihov pehar prepoln. Praznik naj bo dovolj prazen, da ga lahko napolnimo z vsebino. Opustiti moram ‘kofetkanje’ in ‘čokoladkanje’, vsaj pred prazniki. Odvezati se moram od jasli sveta, če hočem videti Novorojenčkove. Božični čas ni zaman umeščen v najtemnejši del leta. Sicer bi lahko spregledali resnično Luč, ki prihaja na svet. Če advent ni posten, je božič sploh lahko naš fokus? Nekoč je advent bil postni čas, od Martinovega naprej. Lučke in ‘kuhančki’ so res fajn: oblečem najljubši plašček, nove bosonoge gležnjarje, klepetam s prijateljicami, diši po cimetu, vsi kupujemo praznik in ga po koščkih tovorimo domov za veliki finale. Toda majhen prostorček v meni ostaja prazen in trd. Jezus se vanj ne more roditi, ker v mojih duhovnih tkivih ni dovolj mehko postlano. Krščanski advent mora negovati hrepenenje, ne izpolnitve.
Kaj MORAŠ postoriti za decembrsko prazničnost v hiši? Kaj si zadaš sama, čeprav morda ni bistveno? Praznik, ki te duhovno izčrpa, je ‘antipraznik’. Veliko odvečnosti je treba prečrtati, da se dokopljemo do praznika. Bodo pa letos jaslice brez živih dodatkov, ker smo se odločili izdelati voščilnice. Ali pa: ni greh, če nam ni uspelo speči potice. Ne, res ni. Smo šli pa zato v svežem snegu peš po jelko. Ali pa: poenostavimo božično večerjo, da bomo lahko malo zakomplicirali pri kajenju hiše. Skregali smo se zaradi pospravljanja, ampak nič zato – pred molitvijo si bomo odpustili, srečni, da nam ne bo treba po prostorih spet prestopati igrač. Mož si na polnočnico želi peš na Veliko planino, da doživimo pastirje. Jaz pa najmlajšega nočem čez noč oddati v varstvo, čeprav bi preživel tudi brez mene. Zaradi nočnega dojenja bova za novo leto ‘itak’ spet zamudila Alfijev Silvestrski poljub. Vse to bo v redu, če si bova pred prazniki določila ‘fokus’ – kaj nujno mora biti, glede na najina pričakovanja in želje. Ne smeva pozabiti, da sva si zakramentalno podarjena. Da sva najprej midva darilo drug drugemu – da si tudi v naglici ostajava spoštljiva sopotnika na poti v Božjo hišo.
Kaj bodo naša darilca? »Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte« (Mt 10,8), nam je naročeno. V trgovinah ni nič zastonj. Razmišljam, da bi nas v peharjih čakale lične deščice, iz katerih bomo lahko naredili ptičjo hišico, in vrečka semen za ptičke. S čim pa se vi obdarite? Kristjanov, ki imamo oltar podarjanja vsak dan prisoten v cerkvah, prazniki res ne bi smeli pehati od trgovine do trgovine. Zemeljsko prasporočilo je: dar in prejetje. Tako je povedala radodarna jesen. Odvila bom pentljo na svojem darilu in prijatelje namesto ob kuhančku raje zbrala pri adventni molitvi.

 M. Novak, v Ognjišče 12 (2022), str 21.