Gospod blagruje najino družino (1)

Februar je resda najkrajši mesec v letu, a po drugi strani mesec z zelo pomembno nalogo – povezati božični in postni čas. Na njegovem začetku je namreč praznik Gospodovega darovanja v templju (svečnica), ki dokončno pospravi jaslice, v zaključku februarja pa že vstopimo v štiridesetdnevno obdobje priprave na vstajenjsko alelujo. Veselje novega rojstva si torej podaja roko z veseljem zmage nad smrtjo.

Tako je tudi z nami in med nami: življenje in smrt, smrt in življenje … Vsakodnevna dinamika naju in najine družine: od žalosti k veselju in spet nazaj. Lahko bi s starozaveznim Pridigarjem nekoliko cinično zaključili: »Nič novega ni pod soncem!« (prim. Prd 9) in celo dodali: »… vse je nečimrnost!« (Prd 1,2). A hvala Bogu, da je Jezus prišel dopolnit to postavo in da se je po njegovi zaslugi tam, kjer se je pomnožil greh, še bolj pomnožila milost (prim. Rim 5,12-19). Na koncu je torej vendarle Luč.

4. nedelja med letom

Gospod govori: »V tvoji sredi, Jeruzalem, bom ohranil ljudstvo, ponižno in ubogo, ki bo zaupalo v Gospodovo ime.« (Sof 3,12)

Bog si je izbral tisto, kar je v očeh sveta slabotno, da bi osramotil tisto, kar je močno. (1 Kor 1,27)

Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo. (Mt 5,3)

Celotno bogoslužno branje te nedelje je obarvano s ponižnostjo in uboštvom. Prerok Sofonija, psalmist, apostol Pavel in evangelist Matej drug za drugim vztrajno ponavljajo, kje se skriva ključ do človekove sreče in (duhovnega) blagostanja. Obljuba zemeljske in še bolj večne sreče je za naju in najino družino vsekakor vabljiva, a ob teh napotkih naju lahko kar močno zadane – vse je nekako obrnjeno na glavo: Gospod očitno ljubi ravno to, kar svet sovraži, in dviguje tiste, ki jih svet dobesedno stiska v kot ali vsaj zanemarja in spregleduje.
Kako se lahko najina družina dobro počuti in zadovoljno živi v tej Gospodovi logiki? Naju lahko upravičeno skrbi, da se sredi tega sveta s takšno držo ponižnosti in uboštva ne bo uresničilo to, kar sva si predstavljala kot blagor najine družine oziroma kar sva zasledovala kot cilj najinih dobrohotnih prizadevanj? Mogoče pa Gospod od naju pričakuje ravno to: da ponovno premisliva o cilju. Da znova prevetriva smisel in namen. In končno – da tako jaz kot ti iskreno priznava, da sva se o vsem skupaj verjetno motila – ne gre za to, kakšna naj bi bila midva (uboga v duhu), pač pa za to, kar je Gospodova obljuba – njegovo kraljestvo: tolažba, dediščina, mir, pravičnost … Vse to pa ni sad najinega prizadevanja, ampak njegov nezasluženi Dar. In zato ponižnost in uboštvo!

• Pred družinskim oltarjem skupaj preberemo evangelij, blagre. Besedila ne spreminjamo, tudi krajšanja tokrat ne svetujemo. Govor na gori je namreč temeljno besedilo Jezusovega nauka in otroci so ga sposobni razumeti kot celoto. Po branju razložimo besedo blagor: srečen tisti, ki …; Jezus nam daje navodila, kako biti v življenju resnično srečen. S starejšimi otroki se lahko pogovorimo, kdaj je človek srečen, in o tem, kakšna je razlika med trenutnim občutkom zadovoljstva in trajno srečo.
  
  
• Ob družinskih fotografijah obujamo spomine na vesele dogodke. Mlajši otroci narišejo risbo, ki predstavlja en tak vesel dogodek. Nekoliko starejši rešijo nalogo na povezavi: https://katehet.si/wp-content/uploads/2025/02/Blagri.pdf ali si izdelajo knjižico blagrov: https://notredamke.rkc.si/wp-content/uploads/2013/02/blagri.doc.
  
• Pogovorimo se, kako bi lahko v naslednjem tednu skupaj izpolnili katerega od blagrov. Poskusimo biti čim bolj konkretni. Kot starša se odločiva za blagor, ki naju bo okrepil v zakonskem odnosu. Otroci naj se osredotočijo na odnos s sošolci ali prijatelji. Odločitve zapišemo in postavimo na oltar. Ne pozabimo na preverjanje naslednjo nedeljo.
  (se nadaljuje)

Ana Glavač