SPLETNA KNJIGARNA Tu lahko kupite naše knjige
Blaženi Carlo Acutis
(ob bogoslužnem spominu) Od začetka oktobra 2020 imamo v petnajstletnem računalniškem geniju Carlu Acutisu velikega zavetnika za odgovorno uporabo interneta. Mlad fant, ki je v kratkem življenju – umrl je star komaj 15 let – na sodoben način uresničil svetost, je bil 10. oktobra 2020 v Assisiju razglašen za blaženega.
Carlo Acutis se je rodil 3. maja 1991 v Londonu. Starši so ga dali krstiti, a bolj iz navade kot iz prepričanja, saj so bili le tradicionalno verni. Družina se je kmalu po njegovem rojstvu vrnila v Italijo, v Milan, kjer je Carlo preživel večino svojega življenja. Na njegovo krščansko vzgojo je vplivala varuška. S svojim zgledom ga je vodila v iskreno prijateljstvo z Bogom. Tako je že kot otrok vabil svojo mamo v cerkev, če sta šla mimo nje, ali pa je Jezusu vsaj “poslal poljubček”.
Leta 1995 je začel hoditi v vrtec. V vrtcu je našel družbo, ki jo je doma pogrešal. Starša po Carlovem rojstvu namreč nista mogla imeti več otrok. Po Carlovi smrti pa je mama spet lahko rodila. Starša sta prepričana, da jima je to milost izprosil sin Carlo. V vrtcu je pokazal svojo miroljubno naravo. Zgodilo se je, da so ga sovrstniki spodbujali, naj udari nazaj, ko ga je kdo v prepiru udaril, a on se je zadržal in ni odgovoril z nasiljem.
LJUDI JE NEVSILJIVO VODIL K BOGU
Že od zgodnjega otroštva ga je zanimalo vse, kar je povezano z Bogom. Mami Antoniji je začel postavljati ‘teološka’ vprašanja. Ta so bila za otroka nenavadno težka in ker mu ni znala odgovoriti, se je začela sama izobraževati. To je pomenilo njeno vrnitev k veri in Bogu.
- “EVHARISTIJA JE MOJA AVTOCESTA V NEBESA”
Znan je njegov rek: »Evharistija je moja avtocesta v nebesa«. Pogosto je ponavljal stavek: »Če vsak dan prejemamo obhajilo, bomo odšli naravnost v nebesa.« Bil je prepričan, da prejemanje obhajila spreminja človekovo srce, saj je dejal: »Večkrat ko bomo prejeli Jezusa v obhajilu, bolj mu bomo postali podobni in že na tem svetu okušali nebesa.« Že majhen je razumel, da je človek brez Božje milosti šibak, če pa svojo nemoč združi z Bogom, je sposoben velikih dejanj. Zavedal se je resničnosti teh besed in ponavljal svetopisemske besede: »Brez Njega ne morem storiti ničesar.« V moči evharističnega kruha je služil bratom in sestram, zlasti tistim ‘na robu’, na periferijah, kakor rad pravi papež Frančišek. Dejal je: »Življenje na tem svetu nam je bilo dano zato, da bi rastli v dejavni ljubezni. Bolj ko bomo zrastli v ljubezni, bolj bomo uživali večno blaženost v Bogu.« Zato mu je bila “vsaka zapravljena minuta, minuta manj za naše posvečenje”. Na spletu lahko najdemo virtualno razstavo o evharističnih čudežih, ki jo je programiral Carlo.
Carlo je bil iz bogate družine. Kot otrok je cela poletja preživljal na podeželju, pri maminih starših blizu Salerna. Čas je izkoriščal za kopanje pa tudi za sklepanje novih prijateljstev. Zato se ni čuditi, da so ga okoliški prebivalci hitro vzeli za svojega, čeprav so se čudili, da tudi na počitnicah hodi vsak dan k maši. Ni pa bil okoličanom popolna neznanka. Njegovo prababico so namreč poznali, saj je kot premožna veleposestnica naredila veliko dobrega ubogim. Torej se je Carlo imel od koga učiti … Čeprav je izhajal iz bogate družine, ni hotel biti, niti kot najstnik, oblečen po najnovejši modi, ker bi to zahtevalo preveč denarja. Raje ga je namenil potrebnim.
Leta 1997 je prestopil prag osnovne šole. Najprej je obiskoval zasebno šolo, zatem pa ga je mama zaradi bližine doma prepisala na šolo, ki so jo vodile redovnice marcelinke.
VSAK DAN PRI OBHAJILU IN PRI LJUDEH NA OBROBJIH
Njegova verska rast je bila skoraj očitna. Ta se je kazala tudi v njegovem vedenju, saj se ga spominjajo sicer kot živahnega, a tudi ubogljivega in spoštljivega otroka. Že pri sedmih letih je prejel prvo obhajilo. Na dan prejema prvega obhajila, junija 1998, je na ulici srečal živo jagnje, kar je bilo zelo neobičajno. Carlo pa je to razlagal kot Božje znamenje: Jagnje je podoba Jezusa, ki ga je tisti dan prvič prejel v srce.
Od takrat je vsak dan hodil k maši in pri njej prejel obhajilo, molil rožni venec in prebiral Sveto pismo. Vedno je pazil, da je pripravljen prejel obhajilo. Pri Carlu ni šlo za neko osladno pobožnost, ki bi ga odtujevala svetu in bližnjim. Celo njegovi starši so bili presenečeni nad občudovanjem, ki ga je vzbujal pri drugih. Ljudje, ki so se srečevali z njim, so v njem prepoznali nekaj božjega. Ob njem ljudje niso mogli ostati ravnodušni. Bil je nekakšen zaščitnik slabotnih. Najprej je izkazoval pozornost sošolcem. Vedno jim je bil pripravljen pomagati, pa najsi je šlo za pomoč pri nalogah ali pa za sodobno stisko – pomoč sošolcu, ki je doživel ločitev staršev. Sošolce je razveseljeval s svojimi smešnimi pripombami ter jih zabaval tako, da je na računalnik risal male 3D risanke in stripe.
Bil je pozoren do vseh in je zato pomagal ljudem v potrebi, kot so priseljenci, invalidi, revni otroci in brezdomci. Na poti v šolo ali iz nje je rad stopal v stik z najpreprostejšimi ljudmi, s katerimi se drugi niso radi pogovarjali. Ena od teh skupin so bili vratarji in oskrbniki stavb, ki so bili večinoma priseljenci. Preprosti hišniki niso mogli verjeti, da je z njimi tako prijazen fant iz ugledne in bogate družine. To se je pokazalo ob njegovi prezgodnji smrti, ko so ga prihajali kropit ljudje, ki jih starši niso poznali, oni pa so poznali Carla po njegovi dobroti. V vsakem človeku je zmogel videti nekaj dobrega.
RAČUNALNIŠKI GENIJ JE INTERNET UPORABLJAL ZA OZNANJEVANJE EVANGELIJA
Napačno bi sklepali, da je Carla redno obiskovanje maše, prejemanje obhajila in molitev ‘trgalo’ od tega sveta. Ne, Carlo je bil normalen deček. Njegova strast so kmalu postali računalniki. Pravijo, da je bil računalniški genij. Ne samo, da je že kot osnovnošolec uporabljal priročnike, iz katerih so se učili študentje informatike, ampak je predvsem internet izkoriščal za oznanjevanje evangelija. Tako je izdelal več internetnih strani z versko vsebino. Zato se ne čudimo, da je nekdanji prefekt Tajništva za komunikacijo Dario Vigano tega mladega računalniškega genija predlagal za zavetnika interneta. Tudi papež Frančišek je v apostolski spodbudi Christus vivit (Kristus živi) spomnil na mladega Carla, ki si je v času, v katerem je živel, prizadeval za oznanjevanje evangelija. Prav tako si računalniškega znanja ni pridobival samo zase, ampak je s pridobljenim znanjem pomagal prijateljem, sošolcem in skupinam prostovoljcev v domači župniji. Pri tem je bil zelo velikodušen in nikomur ni odrekel pomoči. Na neki način je Carlo uresničeval misel papeža Frančiška, da je treba evangeljsko oznanilo prinesti na obrobja človeške družbe in človeškega bivanja.Kot gimnazijec je v domači župniji učil verouk otroke, ki so se pripravljali na birmo. Poleg tega je takrat pomagal izdelati več spletnih strani za župnije in za prostovoljne ali dobrodelne organizacije.
LJUBEZNIV, A TRDEN V KRŠČANSKIH NAČELIH
Carlovih sošolcev se je dotaknila njegova samodisciplina, veselje, živahnost, velikodušnost in želja po sklepanju prijateljstev. Ne spomnijo se, da bi se kdaj razjezil, četudi je bil izzvan. Spominjajo pa se, kako se je postavil v bran invalidnemu fantu, ko so se mu posmehovali. Prav tako je oštel fante, ki so se posmehovali ženski, oblečeni v indijski sari. Ni se bal zoperstaviti ustrahovanju, ki je pogosto med najstniki. Prav tako je bil odločen pri zagovarjanju stališč Cerkve, zlasti pri spoštovanju človeškega dostojanstva in moralnih načel. Zagovarjal je stališče Cerkve, o nedotakljivosti človeškega zarodka. Nekoč so v razredu vroče razpravljali o splavu. In Carlo je edini odkrito nasprotoval uboju nerojenega otroka.- • Vsi ljudje so rojeni kot originali, a mnogi umrejo kot fotokopije.
• Zakaj ljudje tako skrbijo za lepoto svojega telesa, ne pa tudi za lepoto svoje duše.
• Moj življenjski program je biti vedno blizu Jezusu.
• Zazrtost vase prinaša žalost, zazrtost v Boga pa osrečuje.
• Edina stvar, za katero moramo prositi Boga v molitvi, je želja, da bi bili sveti.
• Svetost ni v dodajanju, temveč odvzemanju: manj prostora zame in več za Boga.
• Če bi se ljudje zavedali, kako pogubno je kršenje Božjih zapovedi, bi se veliko bolj pazili resnih grehov in opozarjali tudi brate in sestre, ki ne živijo po krstu, ki so ga prejeli.
Carlo je bil najstnik in tudi v njem je deček zorel v fanta. Znano je, da je bil samodiscipliniran in varoval se je vsakršnega greha. Trudil se je za čistost, saj se je zavedal, da je telo svetišče Svetega Duha. Pornografijo je zavračal, ker je menil, da služi le temu, da druge ponižuje na predmet uživanja. Zanimivo, da so po njegovi smrti za postopek beatifikacije pregledali zgodovino računalnika in niso našli nič nespodobnega. Do deklet je imel spoštljiv in čist odnos. Imel je kakšno oboževalko, a tega ni izkoriščal. O njegovi normalnosti pa priča dogodek, ko ga je dekle, ki se je navezalo nanj in se je znašlo v čustveni stiski, prosilo za poljubček. Imel je razumevanje s stisko in dal ji je poljubček, a le na lice.
PREZGODNJA SMRT, A TUDI V UMIRANJU PREDAN BOGU
Svetnik pričuje s svojim življenjem, pa tudi s svojo smrtjo. To velja tudi za blaženega Carla Acutisa. V začetku oktobra 2006 je Carlo zbolel. Najprej so mislili, da gre za gripo, potem da gre za mumps. Dejansko pa je šlo za prve simptome najagresivnejše levkemije tipa M3, ki jo imajo zdravniki za neozdravljivo.
Carlo je nekaj dni pred odhodom v bolnišnico dejal: »Vse, kar bom moral pretrpeti, darujem Gospodu za papeža in Cerkev. Tako mi ne bo treba oditi v vice, ampak bom šel naravnost v nebesa.« Kaže, da je Carlo vedel ali vsaj slutil, da gre za resno bolezen in se je komaj petnajstleten pripravljal na odhod s tega sveta. Kako huda je bila bolezen, pove dejstvo, da je 12. oktobra umrl. V bolnišnici je bil samo nekaj dni!
Toda vrnimo se k začetku bolezni. Carlu se stanje ni izboljšalo. Težave so se vrstile. Starša sta zato poklicala otroškega zdravnika, ki ga je spremljal več let. Naročil je, naj ga odpeljejo v bolnišnico, ki je specializirana za krvne bolezni otrok in v kateri je bil on primarij. Tamkajšnji zdravniki so takoj spoznali za kako resno bolezen gre.
- ZAVETNIK INTERNETA
V Carlovem življenju so se prepletali “evharistija in računalnik, češčenje Najsvetejšega in šolske knjige, rožni venec in Facebook … Zato si tega petnajstletnika zlahka predstavljam kot zavetnika spletnih kibernavtov. Kakor vrstniki je bil navezan na internet, v katerem je videl sredstvo za evangelizacijo in katehezo. Na spletu še vedno najdemo Carlovo virtualno razstavo, ki jo je programiral pri štirinajstih. Zdaj kroži po svetu in pričuje o tem, da je bila zanj evharistija ‘avtocesta za nebesa’,” je zapisal nekdanji prefekt Tajništva za komunikacijo Dario Vigano v predgovoru v Carlov življenjepis Računalniški genij v nebesih.
Da bi bil primeren za zavetnika interneta in drugih sodobnih sredstev komuniciranja priča tudi dejstvo, da je takrat, ko je ugotovil, da ga igranje Playstationa tako privlači in mu jemlje preveč časa, igranje omejil na eno uro na teden! Bil je zvest svojim besedam: »Kaj pomaga človeku, če zmaga v tisočih bitkah, ni pa sposoben premagati svojih pokvarjenih želja? Nič ti ne pomaga. Resnična bitka je tista s samim sabo.«
Potem so se dogodki izredno hitro odvijali. Carla so premestili v sobo za intenzivno nego in mu na glavo namestili nekakšno plastično čelado, ki naj bi mu olajšala dihanje, a mu je povzročala nelagodje. Ob njem sta bili mama in babica. Premestili so ga v bolnišnico v Monzi, ker je ta bolje opremljena za tako težko vrsto krvnega raka. Duhovnik mu je podelil zakrament bolniškega maziljenja.
Zdravstveno osebje in domači, ki so bili ob njem, vedo povedati, da je bil miren in da je bolečine prenašal z izredno potrpežljivostjo. Na vprašanja, kako se počuti, je odgovarjal, da dobro. »So ljudje, ki trpijo veliko bolj od mene,« so bile njegove besede, čeprav poznavalci zatrjujejo, da tovrstni rak povzroča izredno hude bolečine. Zaradi strdka so možgani prenehali delovati 11. oktobra, dan pozneje pa se je ustavilo še komaj petnajstletno Carlovo srce.
Carla je kropila ogromna množica ljudi. Velika množica, ki so jo sestavljali tudi predstavniki priseljencev in pripadnikov drugih ver, je spremljala tudi pogrebno mašo, ki je bila bolj podobna vstajenjskemu prazniku kakor pa žalostnemu slovesu od mladega fanta. Njegovo truplo so najprej položili v družinsko grobnico, nato pa ga leta 2007 prenesli na asiško pokopališče.
Leta 2012 je milanska škofija vložila predlog za postopek Carlove beatifikacije, leta 2018 je bil razglašen za Božjega služabnika. Leto pozneje so njegovo truplo prenesli v asiško cerkev Svete Marije Velike – svetišče novega začetka. Čudež, ki so ga priznali na njegovo priprošnjo, se je zgodil v Braziliji leta 2013. Šlo je za otroka, ki je imel hude motnje na prebavnem aparatu, z redko prirojeno anatomsko nepravilnostjo trebušne slinavke, vendar pa ni bil operiran. Družina in domača župnija so molili h Carlu in otrok je ozdravel. Za beatifikacijo so Carlovo truplo oktobra 2020 prenesli v omenjeno cerkev.
Tako smo v blaženem Carlu Acutisu dobili blaženega našega časa, ki naj postane mladim, tako navezanim na računalnike, in nam vsem navdih in priprošnjik v hoji za Kristusom.
OTROCI SVETNIKI
Carlo Acutis ni edini primer najstniške svetosti. V zgodovini Cerkve je bilo kar nekaj takih primerov. Sveti Tarzicij, ki je raje dal življenje, kakor da bi pustil oskruniti sveto Rešnje Telo, ko je nesel obhajilo zaprtim kristjanom. Sv. Marija Goretti in Laura Vicuña sta pretrpeli mučeniško smrt pri dvanajstih letih. Prva je branila svojo nedolžnost, drugo pa je do smrti pretepel materin ljubimec. Štirinajstleten se je rodil za nebesa sv. Dominik Savio, ki je dejal, da raje umre, kakor greši. Ne moremo mimo Alojzija Gonzage, Stanislava Kostke in pa dveh fatimskih vidcev Frančiška in Jacinte, ki sta bila ob smrti stara deset, oziroma devet let. Tudi blaženi Lojze Grozde ni dočakal dvajsetega rojstnega dne, ampak je prej prelil svojo kri za Kristusa v mučeniški smrti.
B. Rustja, Blaženi Carlo Acutis, Petnajstletni računalniški genij je postal novi blaženi: Pričevanje, v: Ognjišče 12 (2020), 8-12.
