Misli Simona Gregorčiča

Simon Gregorčič (* 15. oktober 1844, Vrsno; u 24. november 1906, Gorica)

 

- Mož cel na svojem mestu vsakdo bodi, / preprost, visok zaseda sedež naj! / Mož pravi vedno v časti bo povsodi, / ne stol moža, mož stolu da sijaj!

- Podoba živa naše dobe / si ti, oj jasni zimski dan: / prepoln kot ona si svetlobe, / kot ona mrtev in hladen.

- Nikoli narod ne izgine, / četudi ga ves svet tepta, / ki poln kreposti je, vrline, / poln vere - v sebe in Boga.

- Bodite mi na to pozorni: / nikdar ni od Boga prevar, / pri njem krivice ni nikdar; / po vrednosti človeka plača, / po delih mu povrača.

- Če Bog ne plača slednji dan, / mu mar zato ni krivec znan?

- "Prijatelj" senci tvoji je enak, / ki zvesto za teboj se vije, / dokler ti sreče sonce sije; / a ko se pripodi oblak, / ko sonce ti zagrne mrak, / se tudi "senca" tvoja skrije!

- Hudobnež je podoben slani, / ki padla v mrzli noči je; / kar ta je v vrtu in poljani, / kreposti on cvetoči je.

- Kreposti razmakni srce na stežaj, / a skrbno ga strasti zakleni!

- Presrečen ta, ki med ljudmi / srce enako si dobi / ter sveta vez ga zveže z njim!

- Svetišče najlepše je tvoje srce, / prostora ni ondi za zlate malike, / sezidale so ga najvišje roke, / naslikale notri nad-zemeljske slike.

- Nespametno ljudstvo, čemu li tvoj stok? / Na delo! Ne nosi mi križema rok!

- Srce mi je biserna školjka, / udarcev prepolna in ran; / a v njem pa iz rane mi slednje / nov biser rodi se na dan.

- Kljubuj usodi, / mož sam svoj bodi! Karkoli naj se ti zgodi, / usode gospodar si ti. / Usode ni, / usoda svoja - to si ti!

- Ko srca ustvarja Bog višin, / iz raznih dela jih tvarin; / iz iste vsakikrat snovi / po dvoje src pa naredi / ter vrže jih med širni svet, / da našla bi se v teku let!

- Težko je človek biti, mož še teže / v nemoški, nečloveški dobi tej; / kdor pa, da mož in človek je, doseže, / ta vreden je živeti za vselej.

- Ne mara srečni svet solza, / trpinov ne umeje, / ko tožbe čuje - godrnja, / in solzam se le - smeje.

- Pravico v grob so devali, / pri grobu jaz sem bil, / pogrebci so prepevali, / a jaz solze sem lil.

- Dve sonci zre oko zavzeto, / ki mi ne ugasneta nikdar: / resnice sonce - pismo sveto, / a drugo - poezije čar!

- Na življenja cesti / sem ljudi srečaval, / z mano vsak po svoje / tam se je zabaval. // Eden me je hvalil, / grajal me je drugi; / a poznej sem spoznal: / nihče po zaslugi.

- Kot v steno valovje, usode vihar / ob me se zaganja; / a duh se ponosni ne uklanja: / ti streti me moreš, potreti nikdar, / usode sovražne besneči vihar!

- Odprto srce in odprte roke / imej za trpečega brata; / a trdno zapahni uho in srce, / ko trka sovraštvo na vrata.

- Slučaja ni! / Življenje tvoje ni slučaj. / Li rešimo ga mi kedaj? / Težko! Morda tedaj, / ko tu življenja / bo končan tečaj. / Bog daj!

- Odprto srce in odprte roke / imej za trpečega brata, / a trdno zapahni uho in srce, / ko trka sovraštvo na vrata.

- Odpri srce, odpri roke, / otiraj bratovske solze, / sirotam olajšuj gorje. / Kedor pa srečo uživa sam, / naj še solze preliva sam!

- Oh, kelih našega življenja / je kelih žrtev in trpljenja, / bridkosti pol je čez in čez, / sladkost kaplja le redko vmes.

- Pritisnil me Bog na srce je / ko dete nedolžno in srečno, / in prosil Boga sem prevroče, / naj tam bi počival za večno.

- Zdaj cvetje, zdaj trnje bodeče / iz tvojih mi vzraste poljan, / popolne, neskaljene sreče / pod nebom ne včaka zemljan.

- Hinavstvu in podlosti v dušo ne daj, / ne krivdi ne zlobi nobeni;/ kreposti razmakni srce na stežaj / in skrbno ga strasti zakleni.

- Ne vlada vselej svet pokoj / sred tihega zidu; / če ne prineseš ga s seboj, / ne najdeš tu miru.

- Ko srca ustvarja Bog višin, / iz raznih dela jih tvarin; / iz iste vsakikrat snovi / po dvoje src pa naredi / in vrže jih med širni svet, / da našla bi se v teku let.

- Dolžiš Boga, dolžiš nebesa, / ljudi in zemlje vse stvari / in angele – v peklu besa - / nikdo ni kriv, kriv sam si – ti!

- Vrgel ni Bog večni / žezla še iz roke - / vladal bo pravično / dobre, zle otroke.

- Prišel za Tabo sem na svet, / oh, skoraj devetnajst sto let / in vendar ti, Učitelj moj, / rad sem in zvest učenec Tvoj.

   zbira Marko Čuk

Zajemi vsak dan

Mnoge naredi pobožnost za neživljenjske. Biti bi moralo ravno obratno: pri Bogu iščemo pomoč, da bi lahko bili dobri, plemeniti ljudje, vneti za dobra dela.

(Franc Bole)
Torek, 18. Januar 2022
Na vrh