Misli Otona Župančiča

Oton Župančič (* 23. januar 1878, Vinica, Bela krajina, † 11. junij 1949, Ljubljana)

 

- Sin Božji, Marije Device sladkost, / bodi naš gost. / Pripravili smo ti svoje dvore / kakor kdo more - / v naša srca prinesi svoj zlati dan, / naša srca, glej, polna živih ran.

- Kdo si, ki vodil rad bi narod moj? / Si naskrivaj si kdaj izprašal vest? / Si našel, da do zadnjega si zvest? / Če nisi, skleni roke nad seboj.

- Meni je treba velike samote; / skloniti moram se čez skrajni rob, / kjer ni več zvokov, kjer ni več podob, / zapreti oči in razprostreti roke.

- Srce, ti moje mlado srce, / ne obupuj! / Dokler si lačno, dokler si žejno, / vase veruj!

- Vtisni podobo svojega očeta / globoko v srce; materin obraz / zapri si v dušo: tam samo ti vzeta / morda ne bosta ta surovi čas.

- Pojdi in lovi ljudi: ta v mrežo idej se ujame, / kdor ti v mrežo ne gre, trnek pomoli mu zlat.

- Požel je kmetič in pospravil plod, / a kod, mladenič, kod gre tvoja pot? / Kaj si sejal, mladenič, kaj boš žel?

- Naši (slovenski) sobi središče je kot, / naš strop izvira iz kota, / naše leto iz Božiča, / naša družina iz Svete družine. / naša misel iz Svetega Duha - / tako je hotel naš narod.

- O rodni dom, o hiše očetove streha ti! / Siromaku si grad in popotniku v dalji uteha si; / golob - izpod tujega neba trepeče nazaj, / hrepenenje mu je pokazalo i pot i kraj.

- Sveti božični čas. / Neštete množice se zbirajo, / pred božjimi se čudi klanjajo / in v davne, daljne čase sanjajo. / Nad njimi plava sveti duh pokoja.

 

zbira Marko Čuk

Zajemi vsak dan

Stati moraš med nebom in zemljo kot pokončno bitje, katerega noge ne izgubijo stika navzdol in katerega čelo se dviga v odnos navzgor.

(Elisabeth S. Lukas)
Sobota, 25. Junij 2022
Na vrh