16. april

LETA 1812 ROJEN JURAJ DOBRILA

16 04 1812 Juraj DobrilaDUHOVNIK, POREŠKO-PULJSKI IN TRŽAŠKO-KOPRSKI ŠKOF, PO NARODNI PRIPADNOSTI HRVAT († 1882)

»Škof Juraj Dobrila je stal visoko vzravnan nasproti visokemu uradniku ... Škof ta trenutek ni prav nič sličil preprostemu sinu istrskega seljaka iz Ježenja. Bil je ves plemiški in dostojanstven od nog do krasno izrazitega slovanskega obličja z visokim čelom in mogočnimi obrvmi, ki so se mu vojaško sršile nad mirno pametnimi in odkritosrčnimi očmi.« Tako je pisatelj Ivan Pregelj, ki je kot profesor eno leto služboval v Istri, naslikal podobo škofa Juraja Dobrile v svoji povesti Božji mejniki (1925). Druga izdaja (1926) nosi naslov Oče, budi volja tvoja! po znamenitem Dobrilovem molitveniku. Juraj Dobrila je bil istrski Hrvat, ki je bil povezan s Slovenci: v Gorici je obiskoval zadnja dva razreda gimnazije, tam je študiral bogoslovje, kot duhovnik je v Trstu skrbel tudi za slovenske vernike; zadnjih sedem let pa je bil kot tržaško-koprski škof in kot tak dobri pastir Italijanov in Slovencev. Tega moža, sina takrat revne Istre, ki si je vse življenje prizadeval, da bi svoje rojake dvignil iz telesne in duhovne bede, se spominjamo danes.

... več o njem v obletnici meseca 04_2012

 

LETA 1866 ROJEN IN LETA 1952 UMRL FRANC UŠENIČNIK

16 04 1952-Franc-UsenicnikDUHOVNIK IN TEOLOG

Rodil se je v kmečkem dvorcu Županovšče v Predmostu pri Poljanah nad Škofjo Loko, dve leti za njim se je rodil tudi brat Aleš, njuni starši so bili skromni gostači. Oba sta osnovno šolo obiskovala v domačem kraju in v Škofji Loki, gimnazijo pa v Ljubljani. Po maturi sta oba stopila na pot, ki vodi v duhovništvo. Zaradi njune bistrosti so ju predstojniki poslali študirat v Rim, na papeško univerzo Gregoriano, in oba sta študij zaključila z dvojnim doktoratom - iz filozofije in teologije, ter bila posvečena v duhovnika: Franc leta 1893, Aleš (ki je slovel kot najbolj nadarjen študent svojega letnika) pa leta 1894. Franc je po vrnitvi domov najprej služboval kot kaplan pri sv. Jakobu v Ljubljani, zatem je bil spiritual (duhovni vodja) v Alojzijevišču in v bogoslovju, obenem pa profesor liturgike in homiletike; v letih 1905-1909 je bil ravnatelj Zavoda sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano, potem pa profesor pastoralnega bogoslovja na škofijskem bogoslovnem učilišču v Ljubljani (1909-1919), od avgusta 1919 do 1937 pa je bil redni profesor pastoralke na bogoslovni fakulteti, ki jo je v prvem letu obstoja (1919/20) vodil kot dekan. Za svoje slušatelje je sestavil odlična učbenika Pastoralno bogoslovje in Katoliška liturgika. Obiskovalci ljubljanske stolnice so ga poznali kot pobožnega mašnika in izredno razumevajočega spovednika.

... več o njem in njegovem bratu Alešu si preberite v obletnici meseca 03_1992

njegova misel...

Ime je kakor podoba. Podobo Matere božje krasimo s cvetjem in prižigamo lučko pred Njo, ki nam jo podoba predstavlja. Prav zato pa častimo tudi ime Marijino: izgovarjamo ga s spoštovanjem, kličemo ga z zaupanjem, slavimo ga v pesmih, ker nas to ime, kakor podoba, spominja na našo Mater in Kraljico. In nobena podoba nam o naši nebeški Materi ne more toliko lepega povedati, kakor nam pove pomenljivo ime Marija.

 

LETA 1879 UMRL PETER KOZLER

16 04 1879 Peter KozlerPRAVNIK, GOSPODARSTVENIK, GEOGRAF, KARTOGRAF IN POLITIK NEMŠKEGA RODU (* 1824)

"Prvi Slovenec, ki je imel jasne pojme o slovenskih mejah in slovenskih koristih, je bil pravnik in geograf Peter Kozler," ugotavlja Martin Jevnikar. Najpomembnejše delo tega moža, je Zemljovid slo­venske dežele in pokrajin (1853), prvi zemljevid v slovenskem jeziku. Kozlerjeva "velika Slovenija" je znatno presegala sedanjo Republiko Slovenijo, ki meri le 87% ozemlja, prikazane­ga na njegovem zemljevidu. Meje so nastajale na temelju narodo­pisnih in statističnih podatkov; kadar so odpovedala druga me­rila, se je Kozler pri ugotavljanju narodnih meja ravnal po pri­sotnosti ali odsotnosti slovenskega bogoslužja ("Kako daleč slo­venska beseda seže"). Kozler je kot prilogo sestavil tudi knjižico Imenik mest, tergov in krajev, zapopadenih v Zemljovidu slovenske dežele. Tam je o­črtal geografsko podobo domovine. "Za opisom pokrajin je posve­til posebno poglavje narodopisu s poudarkom narodnostnih meja, dodal pa je še imenik, ki je bil dolga leta edini seznam krajev celotnega slovenskega ozemlja" (M. Bajc).

... več o njem v obletnici meseca 04_1999

 

LETA 1889 ROJEN CHARLIE CHAPLIN

16 04 1889 Charlie Chaplinbritanski igralec komičnih vlog, filmski režiser, producent, pisec scenarijev In skladatelj (†  1977)

Angleški filmski igralec Charlie Chaplin (Charles–Charlie Spencer) je v filmu prvikrat nastopil v ZDA s kratkimi šalami. Kmalu je izoblikoval lik klovna Charlieja, potepuha z veliko čustva in dobrote. Bil je tudi scenarist, režiser in skladatelj. Med njegove najbolj znane filme spadajo: Cirkus, Luči velemesta, Moderni časi, Veliki diktator.

 

LETA 1898 UMRL ANDREJ VAVKEN

16 04 1889 Andrej Vavkenorganist, cerkveni skladatelj in pedagog (* 1838)

Med najlepše velikonočne pesmi, ki izpovedujejo radost ob Jezusovi zmagi nad smrtjo, je pesem 'Zapoj veselo, o kristjan'. Lepo besedilo Andreja Praprotnika je doživeto uglasbil skladatelj Andrej Vavken. Njegova je tudi velikonočna pesem 'Dan presveti, dan veselja'. Njegovih je tudi veliko Marijinih in drugih cerkvenih skladb.

 

LETA 1909 ROJEN ANGEL KRACINA

16 04 1909 Angel KracinaBeneški duhovnik Angel Peter Kracina (Cracina) se je vse življenje (+ 1992) pogumno boril za pravice Slovencev. V Rimu je dosegel naslov doktorja teologije s tezo o Slovencih v Nadiški dolini. V zgodovino se je zapisal z odkritjem Svetogorskega rokopisa (15. stol) v romarski cerkvi na Stari Gori pri Čedadu: vsebuje zapis očenaša, zdravarmarije in apostolske vere. Objavil ga je v posebni knjižici leta 1974.

 

LETA 1927 ROJEN JOSEPH RATZINGER

16 04 1927-Joseph-RatzingerNEMŠKI DUHOVNIK, TEOLOG, PISATELJ, KARDINAL IN PAPEŽ (MARKTL AM INN, BAVARSKA, NEMČIJA)

V knjigi Luč sveta beremo, da je bil njegov življenjski načrt biti teolog in profesor. Ni hotel postati škof, nerad je šel v vatikanske urade, še najmanj pa si je želel biti papež. Kot mož globoke vere pa se je vdal božjim načrtom: »Ne morem izbirati tega, kar sam hočem. Na koncu se moram pustiti voditi.«

Ob njegovi sedemdesetletnici je izšla njegova avtobiografija Iz mojega življenja, v kateri kramljaje pripoveduje o svoji življenjski poti do leta 1977, ko je bil še 'srečen' bogoslovni profesor. Za 'velike reči' je bil zaznamovan že ob rojstvu: rodil se je v kraju Marktl ob Innu na Bavarskem 16. aprila 1927, na veliko soboto, in bil še isti dan krščen. Imel je starejšo sestro Marijo in brata Georga (1924), s katerima je bila vse življenje tesno povezan. Z bratom Georgom sta šla leta 1939 v semenišče. Zaradi druge svetovne vojne sta študirala bogoslovje v letih 1945–1951 in 29. junija 1951 sta prejela mašniško posvečenje. Po novi maši je z disertacijo Božje ljudstvo in božja hiša v nauku sv. Avguština dosegel naslov doktorja teologije. Svoje temeljito bogoslovno znanje je posredoval številnim učencem na univerzah v Freisingu, Bonnu, Munstru, Tubibingenu in Regensburgu v letih 1957–1977. V letih 1962–1965 je bil 'koncilski teolog' kölnskega nadškofa kardinala Fringsa. Leta 1977 je 'profesor postal pastir': papež Pavel VI. ga je 25. maja imenoval za nadškofa v Münchnu. Za svoje škofovsko (in papeško) geslo je izbral besedi SODELAVCI RESNICE apostola Janeza (3 Jn 8). 27. junija je postal član kardinalskega zbora. Pastir bavarske nadškofije je bil le dobra štiri leta, kajti 25. novembra 1981 ga je papež Janez Pavel II. poklical v Rim za svojega najožjega sodelavca: imenoval ga je za prefekta Kongregacije za verski nauk, za predsednika Papeške biblične komisije in Mednarodne teološke komisije. Svojo poslanstvo je opravljal z vso vestnostjo. Ko je dopolnil 75 let, se je po pokoncilskih določbah hotel odpovedati svoji službi, toda papež o tem ni hotel niti slišati. Po smrti Janeza Pavla II. je bil že po četrtem glasovanju konklava 19. aprila 2005 izvoljen za njegovega naslednika. Ob nastopu svoje službe prvega pastirja Kristusove Cerkve je dejal: »Moj pravi program je ta, da ne bom delal po svoji volji, da ne bom sledil svojim idejam, ampak da bom prisluhnil skupaj z vso Cerkvijo Gospodovi besedi in volji in se bom pustil voditi njemu, tako da bo on sam vodil Cerkev v teh časih naše zgodovine.«

... več o njem si preberite (kronološko) v pričevanju 04_1998 (ob izidu knjige Sol zemlje)

v prilogi 06_2005 (ob izvolitvi za papeža)

v pričevanju 03_2011 (ob izidu knjige Luč sveta)

v pričevanju 04_2012 (spomini brata Georga)

v pričevanju 01_2013 (izid knjige o Jezusovem otroštvu)

v prilogi 04_2013 (ob odpovedi papeški službi)

nekaj njegovih misli ... (kardinala in papeža - kronološko)

Krščansko verovanje je srečanje s človekom Jezusom ... Jezus ni samo pričevalec, kateremu verjamemo, Jezus je prisotnost samega Večnega v tem svetu. V Jezusovem življenju, v žrtvovanju njegovega življenja za ljudi, žrtvovanju brez pridržkov je smisel sveta sedanjost, navzočnost; Jezus se nam nudi kot ljubezen, ki tudi mene ljubi.

Nebesa kot izpolnjena ljubezen morejo človeku vedno biti samo darovana; pekel pa je osamljenost tistega, ki tega noče sprejeti, tistega, ki odklanja položaj berača in se potegne nazaj v samega sebe, opirajoč se na lastne moči.

Beseda „verujem" pomeni, da človek ne misli, kakor da so z gledanjem, poslušanjem in prijemanjem izrabljene že vse možnosti, ki mu pripadajo; ne misli, da sega prostor njegovega sveta samo do tja, do koder lahko vidi in prijemlje.

Človeštvo Kristusa ne more preseči - zato je Kristus konec; toda človeštvo mora priti vanj - zato je šele on resnični začetek.

Ljubezen, ki bi uničila pravico, bi delala krivico, s tem pa bi bila samo še karikatura ljubezni. Resnična ljubezen je preobilje pravice, preobilje, ki presega pravico; nikdar pa ljubezen ne uničuje pravice, ki mora biti in ostati temeljna oblika ljubezni.

Bistvo vstajenja je v tem, da je ljubezen močnejša od smrti ... Samo tam, kjer nekomu vrednota ljubezni pomeni več kot vrednota življenja, kjer je nekdo pripravljen zapostaviti svoje življenje pred ljubeznijo in zaradi ljubezni, samo tam more biti ljubezen več ko smrt in močnejša od smrti.

Kristjan je človek, ki se zaveda, da v vsakem primeru najprej živi od obdarovanosti; da torej more vsaka pravičnost obstajati le v tem, da je tudi sam obdarjevalec - enak beraču, ki je hvaležen za prejete stvari in jih velikodušno deli naprej.

V vsakem koščku kruha je skrit namig nanj, ki je sam hotel postati naš Kruh.

Zares: človek ne živi samo od kruha ... Brez besede, brez smisla, brez ljubezni se človek znajde v položaju, ko ne more več živeti, pa naj ima še takšno obilje zemeljskega udobja.

Ljubezen, ki bi uničila pravico, bi delala krivico, s tem pa bi bila samo še karikatura ljubezni. Resnična ljubezen je preobilje pravice, preobilje, ki presega pravico; nikdar pa ljubezen ne uničuje pravice, ki mora biti in ostati temeljna oblika ljubezni.

KRIŽ - STRAŠEN SIMBOL? V nekem pogledu ima križ seveda na sebi strahoto, ki je ne bi smeli odvzemati... A vse skupaj ne ostane ravno pri strahu, to ni zgolj strah, kajti s križa nas ne gleda nekdo, ki mu je spodletelo, ne gleda nas s križa obupanec, ne ena strašnih žrtev človeštva... S tega križa nas vendar gleda dobrota, ki dovoljuje v strahu začeti življenje na novo. Gleda nas dobrota Boga samega, ki se daje v naše roke, se nam izroča in tako rekoč nosi skupaj z nami vso grozoto zgodovine... V tem oziru je križ znamenje odpuščanja, ki tudi v breznih zgodovine še daje upanje.

VERA DAJE VESELJE. Veliko veselje izvira od tod, da obstaja velika ljubezen, in to je bistvena trditev vere. Neomajno ljubljen si... V tem smislu lahko rečemo: osnovna prvina krščanstva je veselje. Veselje ne v smislu cenene razigranosti, ki lahko stoji na ozadju obupa. Saj vemo, da je hrupna razigranost pogosto krinka za obup. Gre marveč za res pravo veselje, ki obstaja skupaj s težavno eksistenco in zaradi katerega je potem to eksistenco tudi mogoče živeti.

KAJ HOČE BOG OD NAS? Da postanemo tisti, ki ljubijo; potem smo namreč njegova podoba. Kajti on je, kakor pravi sveti Janez, ljubezen, in on želi, da obstajajo ustvarjena bitja, ki so njemu podobna, in ki s tem iz svobode svoje lastne ljubezni postajajo kakor on in so združena z njim ter s tem tako rekoč širijo sijaj njega samega.

Poti do Boga je toliko, kolikor je ljudi. Tudi znotraj iste vere je pot slehernega človeka čisto osebna. Imamo Kristusove besede: Jaz sem pot.

Sveta Marija, Gospodova Mati, prosim te, nauči nas verovati in nam pomagaj, da bo vera postala pogum za služenje in dejanje ljubezni, ki priskoči na pomoč in zna z bližnjim deliti trpljenje.

V svetnikih postane vidno: kdor gre k Bogu, ne gre proč od ljudi, marveč jim je šele resnično blizu. Nikjer tega ne vidimo bolj kakor pri Mariji.

Svet odrešuje božja potrpežljivost in ga ruši nepotrpežljivost ljudi.

Cerkev je živa. In Cerkev je mlada. V sebi nosi prihodnost sveta in zato kaže tudi vsakemu izmed nas pot v prihodnost.

V svetnikih postane vidno: kdor gre k Bogu, ne gre proč od ljudi, marveč jim je šele resnično blizu. Nikjer tega ne vidimo bolj kakor pri Mariji.

Nismo naključni in brezsmiselni plod razvoja. Vsak izmed nas je sad božje misli. Vsak od nas je hoten, vsakdo je ljubljen, vsakdo je potreben.

Prava revolucija se zgodi samo prek brezpogojne predanosti Bogu, ki je merilo pravičnost in hkrati večna ljubezen. In kaj nas bi lahko rešilo, če ne ljubezen?

Vera ni "odrasla" tedaj, ko sledi valovom mode in zadnjih novosti; odrasla in zrela vera je tista, ki je globoko zakoreninjena v prijateljstvu s Kristusom.

Če človekovo srce ni dobro, potem ne more postati nič drugega dobro. In dobrota srca more naposled priti samo od Tistega, ki je Dobrota - Dobrota sama.

Človeka je mogoče razumeti samo izhajajoč iz Boga, in njegovo življenje postaja pravilno samo, če živi v odnosu do Boga.

Svetniki so pravi razlagalci Svetega pisma. Kaj pomeni kakšna beseda, je najbolj razumljivo v tistih ljudeh, ki so bili od nje povsem prevzeti in so jo živeli.

Človeka ne odrešuje znanost. Človek je odrešen po ljubezni. Če kdo v svojem življenju izkusi veliko ljubezen, je to trenutek "odrešenja", ki daje smisel njegovemu življenju.

Če iz svojega življenja popolnoma izrinem pozornost do bližnjega in bi bil rad samo "pobožen", da bi izpolnjeval samo svoje "verske dolžnosti", tedaj usahne tudi moj odnos do Boga.

Odrešenje nam je bilo darovano tako, da nam je bilo podarjeno upanje, zanesljivo upanje, s katerim moremo obvladovati svojo sedanjost.

Ljubezen do bližnjega je pot, da srečamo tudi Boga, zapiranje oči pred bližnjim pa nas napravi slepe tudi za Boga.

Sveta Marija, Mati Božja, uči nas spoznati in ljubiti Jezusa, da bi tudi mi mogli postati resnično ljubeči in vir žive vode sredi žejnega sveta.

Cerkev ni vsota posameznikov, temveč je edinost med tistimi, ki se hranijo z isto božjo besedo in z istim kruhom življenja.

 

LETA 1941 ROJEN VITTORIO MESSORI

16 04 1941-Vittorio-MessoriITALIJANSKI ČASNIKAR IN DUHOVNI PISATELJ

Ko je znani italijanski časnikar in pisatelj Vittorio Messori leta 1982 napisal svojo drugo knjigo in je tipkopis oddal verski (salezijanski) založbi SEI, tistim, ki jim je bilo veliko do tega, da bi knjiga šla dobro v prodajo, ni bil všeč njen naslov Stava o smrti. Beseda "smrt" se jim je zdela preveč kruta za knjigarnarje in bralce. Vendar je knjiga brž postala uspešnica: vedno znova jo ponatiskujejo in doslej je presegla naklado 400.000 izvodov. Prevedena je bila tudi v številne jezike. Slovenski prevod, ki ga je pripravil dr. Stanis Kahne za salezijansko založbo Knjižice, je izšel februarja 1986; prva izdaja je bila razgrabljena, tako da je maja 1986 izšla druga izdaja. Skrivnost smrti, ki je v sodobni družbi "tabu", ljudem vendarle daje misliti... Messori osvetljuje to skrivnost v luči Kristusa, ki je z nami in za nas trpel, umrl in vstal, da nam pokaže prazen grob. Njemu je posvetil svojo prvo knjigo Domneva o Jezusu (1976), slovenski prevod Zgodba o Jezusu (1982).

... več o njem si preberite v pričevanju 11_2006 in pričevanju 02_2013

nekaj njegovih misli:

Pred rojstvom in po smrti, na obeh koncih je naše bitje pogreznjeno v nepoznano. Brez dvoma, v večnost.

Novi svet, o katerem nam vera pravi, da je že med nami, daje resnično novost: ker ni bolj novega kakor življenje na tem svetu mrtvih.

Pred rojstvom in po smrti, na obeh koncih je naše bitje pogreznjeno v nepoznano. Brez dvoma, v večnost.

Če je Bog umrl v toliko naših sorodnikih, ali ni bilo to tudi zato, ker so ga prikazovali bolj kot strašilo in ne kot upanje?

Po evangeliju je človeško življenje zavzeto in odgovorno potovanje do osebnega Srečanja, ki se uresničuje že tu, čeprav se tu ne more popolnoma uresničiti.

Za kristjana večna usoda ni kak 'zavoj' reči, ki jih pričakuje in upa: njegova večna usoda je Kristus sam. Kristus so nebesa za tistega, ki ga doseže; Kristus je pekel za tistega, ki ga izgubi; Kristus so vice za tistega, ki v njem zori.

Verovati pomeni prav to: videti povezavo med tistim, kar se je zgodilo v Jeruzalemu tistega jutra prve nedelje, in zgodovino slehernega izmed nas.

Vera ti problemov ne olajša, nasprotno, še oteži jih. Vera ni antibiotik, ki ozdravi vsako bolezen, tudi ni cepivo, ki te pred boleznijo zavaruje. Evangelij s svojim oznanilom je strahovito zahteven.

Če hočeš biti zares kristjan, stvari ne smeš jemati na lahko, moraš jih živeti. Živeti pa pomeni včasih plavati proti toku...

Verujem, da bo kristjan potrjen v svoji veri, v svoji "eshatologiji", ko mu bo dano pogledati za zaveso življenja. Toda enako trdno verujem, da tistega dne ne bo ponižan nihče, ki je v dobri veri na kakršenkoli način veroval v Resničnost onstran zemeljske resničnosti.

Po evangeliju je človeško življenje zavzeto in odgovorno potovanje do osebnega srečanja, ki se uresničuje že tu, čeprav se tu ne more popolnoma uresničiti.

Milijarde krščenih, ki so živeli pred nami, so prestopili prag smrti ob podpori vere, ki se nikakor ni spremenila, ki je Cerkev nikakor ni zatajila.

Trpljenje in smrt ne bosta nikoli "lepa"; toda skrivnostno lahko postaneta "dobra", če ju živimo z Osebo, ki je trpela, ki je umrla, kakor mi, z nami, za nas, da nam pokaže prazen grob.

Jezus evangelijev je Bog, ki z ene strani rad sprejme stol in kozarec na našem prazniku, obenem pa uči, da se je treba sebi odpovedati in vzeti vsak dan svoj križ.

Če sta Jezus in Bog isto (kakor zatrjujejo evangeliji), sta tudi Jezus in človek in torej človek in Bog isto. Tako to sporočilo varuje človeka pred njegovimi bližnjimi, ko združuje v Jezusovi osebi Boga in ljudi. Človeške zadeve postanejo božje in narobe.

 

LETA 1959 UMRL PIERRE L'ERMITE

16 04 1959 Pierre L ErmiteFRANCOSKI DUHOVNIK IN PISATELJ (* 1863)

Francoski pisatelj Pierre L'Ermite (Pierre Loutil), ki je bil vse življenje župnik v Parizu, se je ravnal po svojem geslu 'moja župnija in moje pero'. Napisal je precej knjig, ki so živa kronika življenja. V slovenskem prevodu imamo njegova dela: Velika prijateljica, Kako sem ubila svojega otroka, Deklica z odprtimi očmi, Žena z zaprtimi oči in Nobenega duhovnika med nama (zadnji dve pri založbi Ognjišče).

misel ...

Zahtevate, da bi že zdaj na zemlji razumeli božje načrte za vsakogar izmed nas! Saj moramo vendar Bogu zaupati! Ne bomo spoznali vseh zavojev, ovinkov in navideznih nesmislov poti prej, dokler ne pridemo na cilj, na vrh, kjer se bomo obrnili nazaj in bomo s svojimi očmi, razsvetljenimi po veri, pregledali vso pot.

 

LETA 2010 UMRL TOMAŠ ŠPIDLIK

16 04 2010-Tomas-SpidlikČEŠKI JEZUIT, DUHOVNIK IN KARDINAL (* 1919)

"Vse življenje sem iskal Jezusovo obličje in zdaj sem srečen in miren, ker grem, da ga gledam." To so zadnje besede kardinala Tomáša Špidlíka, ki je umrl na današnji dan v Centru Aletti v Rimu, kjer je živel od leta 1991. Z njimi je takratni papež Benedikt XVI. začel svojo homilijo med mašo za rajnega v baziliki sv. Petra v Rimu 20. aprila 2010. Iz Rima so ga prepeljali na Velehrad na Moravskem, kjer od 30. aprila 2010 čaka vstajenja. "Ta čudovita, tako preprosta, skoraj otroška misel, ki je dejansko globoka, je neposredno povezana z Jezusovo molitvijo: 'Oče, hočem, naj bodo tudi ti, ki si mi jih dal, z menoj tam, kjer sem jaz, da bodo gledali moje veličastvo, ki si mi ga dal, ker si me ljubil pred začetkom sveta' (Jn 17,24). Lepo in tolažljivo je razmišljati o tej skladnosti med željo človeka, ki bi rad videl Gospodovo obličje, in željo Jezusa samega. Sicer pa je Kristusova želja veliko več kot težnja, je hotenje." Zelo visoke ovire je vedno premagoval, ker je bil trdno prepričan, da njegovo življenje vodi božja previdnost. "Tudi v največjih preizkušnjah ni izgubil zaupanja, nasprotno, ohranil je smisel za humor, kar je gotovo znamenje modrosti pa tudi notranje svobode. Glede tega je obstajala očitna podobnost med našim pokojnim kardinalom in svetim Janezom Pavlom II.: oba sta bila nagnjena k duhovitosti, ko sta se morala prebijati skozi težave in v marsičem podobne razmere v njuni mladosti. Božja previdnost ju je vodila, da sta se srečala in sodelovala za blagor Cerkve, posebej v tem, da bi ta 'zadihala z obema polovicama pljuč', kakor je rad govoril slovanski papež." Kardinal Tomáš Špidlík je bil tesno povezan s Slovenci: najprej v Centru Aletti, po mnogih njegovih knjigah v slovenskem prevodu, pa tudi večkrat je obiskal Slovenijo.

... več o njem si preberite v pričevanju 02_2000 in pričevanju 06_2006

nekaj njegovih misli ...

MIR OČIŠČENEGA SRCA Duhovni ljudje si ne prizadevajo le za to, da bi se izognili grehu, ampak tudi za to, da bi očistili srce, ker more duša tako ponovno pridobiti notranji mir.

MOLITI Z ŽIVLJENJEM Molitev je za mnoge zgolj izgovarjanje vnaprej določenih obrazcev. Pomen molitve pa je mnogo širši. Mnogi, ki ne povzdigujejo k Bogu svojega glasu, mogoče toliko bolj molijo s svojim življenjem. To so tisti, ki želijo dobro vsem in opravljajo dobra dela.

MOLITEV JE VEDNO USLIŠANA Molitev je vedno uslišana. Vendar ne po naših željah (po glasu mesa), marveč po glasu Duha, ki moli v na­šem srcu in prosi za nas duhovnih dobrin, ki presegajo naše spo­znanje in naše zgolj človeške želje. Zato lahko rečemo: kdor moli, prejme to, kar želi, ali celo kaj boljšega.

RAZUMEVANJE SVETEGA PISMA Knjige o kmetijstvu najbolje razume kmet, pravi sv. Bazilij, tiste o glasbi pa glasbenik. Smisel Sve­tega pisma, ki je duhovni, pa najlažje spozna duhovni človek, to­rej tisti, ki poskuša povezati to, kar bere in kar moli, z lastnim življenjem.

DAR "BRANJA" SRC Jasnovidnost, ki zna prebirati srca ljudi, ni čudežen, ampak je naraven dar tistih, ki so čistega srca. Bog nas je ustvaril, da bi se razumeli med seboj, greh pa je med nami posta­vil zidove. Ko se notranje očistimo, lahko prebiramo srca bližnjih kot odprto knjigo.

VSAK IMA SVOJ RAJ Vsak izmed nas ima svoj raj, ki je srce, kakor ga je ustvaril Bog, in vsak izmed nas doživi izkušnjo kače, ki stopi v srce, da bi nas zapeljala. Ta kača ima obliko hudobne misli.

MI SMO BOŽJE PODOBE Prva podoba Boga smo mi sami in v nas samih mora biti Bog viden. Samo tako bo ta podoba odsevala tudi v svetu.

MISLI IN DEJANJA Med "notranjo" mislijo in "zunanjim" dejanjem je podobno razmerje kakor med dušo in telesom. Obraz je kakor "og­ledalo duše", vendar nikakor ne razodeva polnosti njene skrivnosti. Zato ne moremo presojati človeka zgolj po njegovih zunanjih dejanjih.

Da bi bil človek lahko svoboden, mora biti božanski – in zato samo Kristus, Bog, ki se je učlovečil, lahko osvobodi človeka.

več misli kardinala Špidlika:

Pripravlja Marko Čuk

Zajemi vsak dan

V evangeliju imamo tolažbo, ki nam daje moč – nikdar ne smemo obupati. Bog človeku vedno odpusti in to prepričanje je za vernega človeka tolažba.

(Alojzij Šuštar)
Petek, 22. Junij 2018

Ognjišče na Facebooku

Na vrh