Kje si, Bog?

Kje si, Bog? Kje naj te iščem? Kje naj te najdem?

Ti, edini neustvarjen, si ustvaril vse, kar je ...

Ti, ki si vsemu dal obliko, si brez oblike ... Pa vendar vsaka oblika odseva Tvoje obličje ...

Ti, ki si vsemu dal podobo, nimaš podobe ... Pa vendar so vse podobe odsev Tvoje ...

 

Kje si, Bog? Kje naj te torej iščem? Kje najdem?

Kamorkoli pogledam, vidim Tebe ... In če zaprem oči, si tu ... In te vidim ...

So ljudje, ki pravijo, da so Te našli na morski obali ... med peskom in valovi ... Prislonili so školjko k ušesu in zaslišali Tvoj glas ... Boso nogo jim je objela morska pena in začutili so Tvojo božajočo dlan ...

In jim verjamem ... in ne ... Mislim, da školjka prinaša zgolj odmev Tvojega glasu ... in morska pena le spomin na Tvojo dlan ...

So ljudje, ki pravijo, da so Te našli na vrhovih visokih gora ... med skalami in ledom ... Prečkali so planjave večnega snega in v neskončni belini uzrli Tvoj pogled ... Plezali so preko previsnih sten in v bičanju vetra čutili Tvojo jezo ...

In jim verjamem ... in ne ... Kajti sneg je le večnost, ki je padla na zemljo ... in ni več večna ... Kdor pa se enkrat sreča s Tvojim pogledom, Te bo zrl večno ... In četudi je veter Tvoj bič, ga ne vihtiš nad tistimi, ki premagujejo strmine ...

So ljudje, ki pravijo, da so te našli na drugem koncu sveta ... med tujimi ljudmi ... Gledali so kako sonce zahaja v puščavi ... kako potone v oceanih ... kako izgine za gorovji ... in so rekli, da so jih zahajajoči žarki nežno objemali kot bi jih objemal Ti ...

In jim verjamem ... in ne ... Vem, da je Tvoja ljubezen nežna ... a je goreča ... in ožge! In sonce Tvoje ljubezni nikoli ne zaide. In če Te je moč najti na drugem koncu sveta, potem mora tujec z onega konca priti k meni, da Te bo našel ... In Te bo našel ... ker si vedno ob meni ...

 

Kje si, Bog? Kje naj te iščem? Kje naj te najdem?

Zaprl bom oči ...

Potopil se bom v oceane svoje duše ... počil na obalah, ki jih nežno objemajo valovi Tvoje ljubezni ...

Preplezal bom strme stene, ki me ločujejo od Tebe ... in se napotil proti snežni belini večnosti ...

Zaprl bom oči in poiskal v sebi daljne, neodkrite pokrajine ... in pogledal v obraz tujcem, ki živijo okoli mene ...

In stal bom tako do večera ... in gledal kako Tvoje sonce zahaja ... in vzhaja ... znova in znova ...

 

Kje si, Bog? Kje naj te torej iščem? Kje najdem?

Kamorkoli pogledam, vidim Tebe ... In če zaprem oči, si tu ... In Te vidim ...

Zajemi vsak dan

Po krščanski viziji človek po telesni smrti ne samo ohranja svoje življenje, ampak ga ohranja v nepredstavljivo višji obliki.

(Alojz Rebula)
Ponedeljek, 20. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh