Poroka pred skoraj štirimi desetletji je pomenila zame tudi selitev iz rojstne hiše k možu in njegovim domačim. Tašča ter moževi teti Reza in Tina, zdaj že vse tri pokojne, so me počasi in lepo vpeljevale v življenje pri njih, saj je imela vsaka hiša svoje navade, običaje, način dela pa tudi svojo zgodovino. V večini teh navad sem se kar lepo vrgla po hiši, kot se reče, če se prilagodiš hišnim navadam.
Prvo leto sva s teto Rezo sadili rože na našem družinskem grobu. Ko sva končali, je imela še dve mačehi in svečko. »To bova posadili na Mihelco,« mi je rekla. Pokazala mi je otroški grob na posebnem delu pokopališča, kjer so pokopani samo otroci.
Zanimalo me je, kdo je bila Mihelca in kaj je bilo vzrok njene zgodnje smrti.
Začela mi je pripovedovati: »Mihelca je bila moja mlajša sestra. Tisti dan, ko se je za vedno poslovila od nas, je kar naprej hodila za mamo in jo prosila: “Mama, prosim vas, pustite, da grem k stari mami vsaj za nekaj ur. Ko sem bila zadnjič pri njej, me je prosila, naj kmalu spet pridem.” Mama ji je odgovarjala: “Ne, ne moreš iti! Jesen je in doma je toliko dela, jaz pa sem bolna in težko delam.” Pa se je ni dalo pregovoriti, bila je vztrajna in obljubljala je, da bo potem doma še bolj pridna. “No, pa pojdi, da bo mir. Ampak samo za danes popoldne, jutri moraš biti doma,” je mama končno popustila.
Kakšna sila jo je vlekla. da je na vsak način hotela iti v sosednjo vas k stari materi?
Stara mati jo je veselo sprejela: “O, Mihelca! Ravno prav si prišla. Sinoči smo obličkali koruzo, zdaj pa mi boš pomagala obesiti, da se bo sušila. Jaz jo bom obešala, ti mi boš podajala.”
Pred hišo so imeli velik nadstrešek, vanj so bili pritrjeni kavlji, na njih je visela debela žica, dober meter dolga. Spodaj je bil pritrjen kos lesa, na katerega so začeli obešati koruzne storže, zvezane po dva, tri ali več skupaj. To so nalagali tako dolgo, da so prišli do vrha in rešta je bila narejena. Rešte so se vrstile ena za drugo, Mihelca je stala pod njo in podajala storže, polne lepega, zdravega zrnja koruze. Naenkrat pa se je kavelj izpulil. Stara mati je zavpila: “Mihelca, beži!” Toda bilo je prepozno. Rešta, skoraj polna, je z vso težo padla na Mihelco in jo pokopala pod seboj.
Težki dnevi so bili to za našo hišo. Bila je tako prijazen otrok, vsi smo jo imeli radi. Komaj smo se malo potolažili, pa je umrla še naša zlata mama in z njo novorojeni bratec. Ostali smo sirote, nepreskrbljeni otroci.
Pravijo: “Kogar Bog ljubi, umrje mlad.” Ne vemo, s čim vse je bilo prizaneseno naši Mihelci, ko je tako mlada zapustila to solzno dolino. Ne poznamo Božjih načrtov, samo vdano jih moramo sprejemati,« je zaključila teta Reza svojo pripoved.
Dolga leta smo skrbno sadili rože in prižigali svečke na ta mali grob. Sorodniki so nas začeli nagovarjati: »Tako dolgo je že, zravnajte grob.« Tako smo pobrali zemljo, odstranili betonski okvir, nasuli pesek in groba ni več.
Teta Tina je živela v mestu. Ko je ostarela in oslabela, se je preselila k nam, domov v svojo rojstno hišo. Dočakala je visoko starost. Že nekaj let počiva na božji njivi.
Med njenimi rečmi sem našla staro črno-belo fotografijo, že obledelo in porumenelo. Ko sem jo ogledovala, me je stisnilo pri srcu. Na sliki je deklica v preprosti leseni krsti. Oblečena je v belo obleko, lepo počesani lasje ji ležijo na beli blazini. Obraz je lep, čist in daje vtis, da je samo za hip zaprla oči, da jih bo zdaj zdaj odprla in se nasmehnila fotografu, ki meče svojo senco na njeno telo, in nekemu moškemu, ki stoji ob njenem vzglavju in se je spoštljivo odkril, saj v rokah drži klobuk. Na zadnjo stran slike je teta Tina napisala: »Mihelca, rojena leta 1921, stara 8 let.«
Dokler nisem videla te slike, sem imela površno predstavo: »En otrok, ki ni dočakal starosti.« Zdaj pa mi je hudo za njo, čeprav po tolikih letih. Je prav, da smo zravnali njen prerani grob? S tem smo jo izbrisali in pretrgali še tiso rahlo sled, ki jo je vezala s tem svetom.
Začnem premišljevati, ali ona sploh še potrebuje ta grob?
»Ko s smrtjo razpade šotor našega bivanja na zemlji, nam je že pripravljeno večno bivališče v nebesih,« slišimo pri mašah za rajne. In apostol Pavel piše: »Vendar smo pogumni in zadovoljni s tem, da se bomo izselili iz telesa in se preselili h Gospodu.«
Mihelčin spokojni obraz na sliki pove, da se je že takrat vesela izselila iz telesa in se preselila k svojemu Stvarniku v nebesa.
Mihelca tam prosi za nas, kakor tudi mi prosimo za vse, “ki so se izselili iz naše hiše”. To je tista prava vez, ki je ne smemo prekiniti.

Heli, zgodbe, v: Ognjišče (2020) 11, str. 28-29.

Krizantema ...
V moji sobici cvete. Tako lep je njen cvet. Skoraj ne morem verjeti, da ga je dala jesen. Ne morem verjeti, da je to poslednji cvet umirajoče narave, da je to njen labodji spev. Ne morem verjeti in vendar je res. Le kje je umirajoča zemlja dobila moč, da nam je v poslednjih trenutkih življenja podarila toliko lepoto? Saj vse iz nje izvirajoče življenje v teh dneh ugaša, saj ona sama komaj še živi. Krizantema pa je tako krasna, o tolikšni sili življenja govori! Kot biser je, ki ga mati izroči hčeri šele poslednji trenutek, da s tem neizmerno poveča njegovo vrednost.
Krizantema ...
V moji sobici cvete in jaz uživam njeno krasoto z bolečino v duši. Boli me spoznanje, da je njen cvet dala jesen. Boli me spoznanje, da bo v naravi zavladala smrt, še preden se bo ta cvet osul. Saj že dolgo odpada listje – list za listom in gole veje se kakor v prošnji stegujejo za poslednjimi. Morda pa je ta cvet zato tako krasan, da je pogled na umirajoče življenje še bridkejši ...
Krizantema ...
V moji sobici cvete in mi s svojo krasoto oznanja smrt ... in mi s svojo krasoto govori o moči umirajoče narave. Saj bi tudi ta cvet mogel cveteti in odcveteti prej, toda ali ne bi bili potem jesenski dnevi še težji? Ali ne bi pogled na odpadajoče listje še bolj bolel? In – s čim bi krasili grobove svojih dragih na njihov praznik?
Krizantema ...
V moji sobici cvete in mi govori o ljubezni umirajoče narave; o ljubezni, ki svoje poslednje cvetje poklanja mrtvim. V tej ljubezni – ljubezni do mrtvih – je dobila zemlja moč, da nam je v teh mrzlih dneh poklonila cvet s tolikšno življenjsko silo.
Krizantema ...
V moji sobici cvete in mi govori o ljubezni, o lepoti iz nje izvirajočega žrtvovanja. S svojim življenjem, izvirajočim iz umirajočega življenja, me prosi, naj tudi iz mojega življenja klije cvetje, cvetje ljubezni. Ljubezni do vseh onih, katerih življenje mi je blizu – do onih, katerih praznik obhajamo v teh mrzlih jesenskih dneh. Vabi me, naj krasim grobove rajnih s cvetjem, ki je prejelo življenje iz ljubezni umirajočega življenja zemlje – še bolj s cvetjem, ki se rodi iz ljubezni v mojem srcu, s cvetjem, ki iz življenja ne le izvira, ampak življenje tudi prinaša – prinaša vsem onim, ki po njem hrepene, pa ga brez naše pomoči še ne morejo doseči. Vabi me, naj v dneh umiranja z molitvami in žrtvami pomagam dušam rajnih, da bodo skoro deležne večnega življenja.
Krizantema ...
V moji sobici cvete ...
V mojem srcu pa cveti cvetje njenega cvetja – molitev za rajne.

Helena, (zgodbe), v: Ognjišče 11 (2023), 75.

Župnik Tomaž je razmišljal, kaj naj stori, da bi se versko življenje v njegovi župniji poživilo. Skušal je prirediti razna srečanja, a vse je bilo, kot da bi nad njegovo župnijo visela dolgočasna megla. Nazadnje se je odločil, da pripravi misijon: da pokliče goreče duhovnike, dobre govornike, ki bi v tednu misijona ogreli njegove mlačne farane.
Oznanil je čas misijona, seveda pa še prej kar dolgo molitveno pripravo, molitev za uspeh misijona. Toda že tu je doživel razočaranje. Niti tisti redki dobri farani niso kazali posebnega navdušenja za to molitveno pripravo. Da bi z misijonom dosegel vsaj nekaj uspeha, je pri verouku višjim letnikom osnovne šole začel razlagati lepoto misijona, koliko so ti duhovniki, ki bodo v dneh misijona pridigali, doživeli v daljnih krajih. Otrokom je priporočal, naj nagovorijo svoje starše, da se zanimivih misijonskih govorov udeleževali vsaj iz radovednosti, če ne iz zanimanja. Župnik je seveda dobro poznal koliko ima faranov, ki otroke sicer dajo krstiti in jih tudi pošiljajo k verouku in k maši, sami pa k maši ne prihajajo. Zato je otrokom in mladostnikom toplo priporočal, naj molijo za svoje starše in jih nagovorijo, da se bližajočega misijona udeležijo.
Dornikova dvojčka Sabina in Denis sta bila otroka staršev, ki niso hodili v cerkev. K verouku sta ju pošiljala nekako pogojno: da bi morda kasneje, ko bi se hotela cerkveno poročiti, ne bilo kakšnih ovir.
Sabina in Denis sta priporočilo gospoda župnika vzela zelo zares. Dogovorila sta se, da bo Sabina ‘prevzela’ očeta, Denis pa mamo. Sabina je vedela, da bo imela pri očetu težje delo, da bo težko dosegla uspeh, zavedala pa se je, da ona moli več kot Denis. Sklenila je, da se očeta ne bo lotila samo s prigovarjanjem, ampak bo skušala svojega dragega očeta ‘spreobrniti’ predvsem z molitvijo. Na začetku je kazalo, da bosta oba, tako Sabina kot Denis, ostala brez uspeha.
Mama je kmalu obljubila Denisu, da bo šla malo poslušat, ker jo dogodivščine ljudi, zlasti takih, ki so bili kdaj v tujini, zelo zanimajo. Oče pa je vedno našel kakšen izgovor, da Sabina s prepričevanjem ni nič dosegla, in zatekla se je v svojo sobo k molitvi. Ko oče ni hotel obljubiti, da bo šel vsaj malo poslušat, je Sabina skoraj s solzami v očeh rekla: »Že vse sošolke pri verouku so povedale, da so starši obljubili, da bodo vsaj malo prišli na misijon, bom morala po koncu misijona edino jaz priznati, da je bil moj oče tako trd, da je bila vsaka moja prošnja zaman.«
Zdaj se je oče le omehčal. »No, prav, šel bom poslušat te tvoje misijonarje, da mi boš dala mir, ampak da mi niti ne omeniš spovedi, sicer tudi poslušat ne grem!« je bil odločen oče. Zdaj mu Sabina ni več prigovarjala, ampak se je le še bolj zatekala k molitvi s prošnjo, da oče ne bi le poslušal govornikov, ampak bil deležen tudi sadov misijona.
Tako je prišel čas misijona. Sabina in Denis sta navdušeno pripovedovala, kako čudovito lepo je bilo pri sprejemu misijonarjev, kako so ti misijonarji prijazni, koliko lepega so jim povedali pri verouku. Otroka sta se dogovorila, da zdaj ne bosta nič več prigovarjala, temveč le poročala o prvih dneh misijona.
»Ko si mi toliko tečnarila s tem misijonom, pa mi zdaj povej, kdaj hočeš da grem poslušat te tvoje gospode?« je oče tretji dan misijona vprašal Sabino, ko je vsa navdušena prišla od srečanja mladih z misijonarji.
»Nocoj, kar nocoj pojdi, saj bo govoril isti misijonar, ki je bil danes z nami. Joj, koliko lepega je povedal že nam na tem srečanju z nami mladimi v dvorani, gotovo bo še lepše v cerkvi.«
Dornikov oče je stal čisto zadaj pri vratih, ko je misijonar pristopil k ambonu. Ali je bilo naključje ali sad molitve hčerke Sabine ali roka Božje previdnosti, da je misijonar imel govor o potrebnosti in milosti svete spovedi, ki ji je bil Dornik še posebej nasproten. Toda stal je tam in poslušal. Krčevito je sklepal roke in ko bi mogel in smel, bi misijonarju zaklical: “Nehaj, jaz imam dovolj!” Govoru je sledila maša, po maši pa so misijonarji šli v spovednice. Dornik je čakal, da je od tiste spovednice, kamor je šel prejšnji govornik, odšel zadnji spovedanec in je bila cerkev že skoraj povsem prazna. Pokleknil je v spovednico!
Spovednik in spovedanec sta imela čas, saj za njima ni pritiskala vrsta. Ko je Dornik stopil iz spovednice, se je kar od tam zagledal v tabernakelj in se vprašal: “Ali je res mogoče?” Čez nekaj časa je izstopil tudi spovednik, podal roko svojemu zadnjemu spovedancu tisti večer in rekel: »Misijon je uspel!«
»Da, misijon je uspel, hvala Bogu!« je odgovoril Dornik.
Oče Dornik je že nekaj let v večnosti. Lahko upamo, da tam presrečen govori: “Hvala Bogu, misijon je uspel! O Bog, hvala ti, da si me sprejel. ko sem bežal pred teboj.”

ŠKUFCA, Angelca. (zgodbe). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 11, str. 28-29.

Kot najstnica sem se vedno jezila čez svoje roke; preveč so kmečke, nobene elegance ni na njih. Prsti so kratki in debeli. Nohtov ne morem nikoli tako oblikovati, da bi mi ugajali. Dlani so kot lopate. Mezinec se uvija navznoter in je prav neugleden. Vse na mojih rokah je neugledno. Skrivaj sem opazovala sošolke in jim zavidala dolge, aristokratske prste, nežne dlani in umetelno oblikovane nohte vseh mogočih vzorčkov, prste, ki znajo nositi raznovrstne prstane. Primerjala sem svoje hrapave dlani s tistimi kot puhek mehkimi, nežnimi, galantnimi. Prsti, ki poleg mehkobe nosijo s seboj še izbrano fineso, pridih visokega sloga, prefinjeno eleganco ... Sanje. Moje pa so take kot njegove: moške, nespretne in tako zelo zemeljske.
Kolikokrat sem ga opazovala: sklonjen nad brazdo z rokami v zemlji. Premetaval je grude in preobračal zemljo s tako ljubeznijo. Vneto je tolkel po grudah z motiko, da je razrahljana zemlja objela mlado rastlinico. In potem je potrpežljivo čakal rastí. Veselil se je dežja, ki je močil njegov pridelek in ga množil. Kot otrok navdušeno je pobiral plodove. Skrbno jih je polagal v zaboje: da se bučke ne obtolčejo, da čebula ne bi zgnila, da se zel ne pomečka... O sortah je govoril s prodajalcem v semenarni, o letini s sosedo, skrbi je zaupal prijatelju, najgloblje pa ženi. Z njo je zadnja leta tako mirno živel: v dobrem in slabem, v zdravju in bolezni. Ni imel velikih želja. Drobne je vpletal v svoje molitve. Spokojno je živel svojo sedanjost, ves čas zazrt nekam naprej, navzgor ...
Svežina nekega poletnega jutra je zamrznila. Za trenutek je svet stopil s tečajev. Zarezalo je, dvakrat je pokašljal, nato se je sesedel. Za zmeraj. Paniko smo hitro odgnali. Pomoči ni več. Začelo se je odhajanje. Poslavljanje. Trenutki, ki bolijo in za katere želiš, da bi jih bilo čimprej konec in istočasno hrepeniš po tem, da bi trajali dolgo, dolgo, ker predobro veš, da nosijo v sebi skrit nikoli. Nikoli več. Nikoli več nasmeha, nikoli objema ... Odhajajo zgodbe, odhaja mož, o katerem nisi slišal slabe besede, odhaja zgodovina... V to odhajanje vstopa jok, čudni klici nemoči, preoblačenje mrliča, nežne kretnje ljubezni in spoštovanja, nerodne geste v nevsakdanji situaciji in ... podoba njegovih sklenjenih rok, ovitih z rožnim vencem.
Še dolgo potem jih iščem. Njegove roke. Iščem ... Poskušam si prislikati podobo teh zlatih rok, poskušam nasanjati, kakšen je bil njih objem, poskušam ugledati njegove kretnje, spet videti okorne prste, vse zamazane s prstjo, ki samozavestno primejo za knjigo in slišim glasno branje z zanosom in vdanostjo. Še dolgo mi solze meglijo pogled, ko brskam po spominu in iščem roke, ki jih tako pogrešam. Ne oči, ne obraz, ne smeh... Roke. Kot obsedena se spravim na stare fotografije. Malo jih je. Na njih je on, cela njegova postava: majhen, dobrodušen. A roke? Na nobeni fotografiji jih ni, nikjer tako izrazito, da bi lahko, osvobojena svoje stiske, rekla: To so njegove roke, take, kot se jih spomnim. Nikjer jih ni. Nikoli več postaja vedno bolj zaresen. Nikoli več.
Dvignem pero, da bi zapisala še poslednji nikoli več. In jih zagledam: njegove roke. Moje.
Sonja, Ognjišče (2016) 11, str. 72

Pogrebna sveta maša se je končala in na pokopališče bomo pospremili našo sovaščanko. Tukaj pokopališče ne objema cerkve sredi naselja, ampak je več sto metrov od cerkve, na majhni vzpetini. Pokopališče ima sijajno sončno lego, z lepim razgledom na kraj pod sabo, pa vendarle umaknjeno od vrveža in hitenja. Tukaj počiva že veliko naših prednikov in če bi nam lahko spregovorili, se ne bi pritoževali, saj je tukaj lep vsak letni čas. Pravzaprav je to darilo namenjeno nam, ki prihajamo k njim z molitvijo in lepimi spomini.
Odslej bo na njem počivala tudi pokojna sovaščanka, ki jo ravnokar spremljamo k večnemu počitku. Pred nekaj leti jih je dopolnila osemdeset, pa je bila še vsa vpeta v vsakdan in tako lepo, okusno urejena, da jih je dvajset hitro skrila.
Brskala sem po spominu in v sebi obujala vse izrečene besede pri pogrebni sveti maši. Kljub temu, da gospa ni bila javna oseba ali včlanjena v kakšno društvo, se je cerkev čisto napolnila. Gospod župnik in kasneje še njena prijateljica sta nam pred očmi naslikala vse bogastvo njenega tihega, skritega, plodnega življenja.
Po nekaj desetih metrov hoje, ko se je sprevod že oblikoval v dolgo reko, ki je vodila na pokopališče, sem za sabo zaslišala pritajen glas.
»Je bilo res potrebno, da se ji poje takšna hvala?«
»Saj so povedali samo resnico,« je tišje zašepetal drugi glas.
Čez nekaj trenutkov je spet pomisleke izrekel prvi glas: »Pa misliš, da je vse to res?«
»Seveda je res. Če ne bi bilo, tega ne bi izrekli. Le kdo bi izrekel nekaj neresničnega v kraju, kjer se vsi poznamo?«
»Tudi jaz živim v tem kraju, pa marsičesa nisem vedela. Pa sama dobro veš, da mi nič ne uide.«
»To bo verjetno zato, ker sta z možem živela v hišici, ki je bila odmaknjena od naselja, kjer so hiše tako ena ob drugi, da si sosedje lahko skozi okno gledate na štedilnik. Stike sta imela z vsemi, s katerimi sta želela. Tistih površnih, prisiljenih, pa nista iskala.«
»Poročila sta se, ko je imela ona že čez petdeset, on pa še več. Otrok nista imela. Le kje naj bi se kaj bolj videvali? K naši hiši nista nikoli prišla.«
»Vsak dan sta bila z možem pri sveti maši.«
»A, to. No, tudi jaz grem včasih, vsak dan nimam časa. Ob nedeljah sem sedela v klopi pred njo in čeprav pravijo, da je treba o mrtvih govoriti vse dobro, bom kar povedala. Samo da se je ohladilo, se je zavila v šal in nadela rokavice. Že prej mi je nerada podala roko pri pozdravu miru, potem pa sploh ne več.«
»Mogoče pa še česa ne veš. Svoja najnežnejša leta je preživela kot izgnanka in begunka po različnih vaseh okrog doma, ki sta samo še kot požgan spomenik. V teh letih je bila velikokrat lačna in mnogokrat bolna. Ko je bila stara dobrih dvajset let, so ji odkrili raka. Po hudi operaciji je komaj preživela. Ostalo je veliko posledic, ne samo zaradi odstranitve rodil, tudi na srcu in na občutljivosti imunskega sistema. Vsak prehlad bi bil zanjo že lahko usoden. Zato se je izogibala nepotrebnih stikov, sploh v jesensko-zimskih mesecih. Moža si ni iskala, saj je vedela, da ga ne more osrečiti z otrokom in tudi težkega dela na kmetiji ne bi zmogla. Šla je v šole in kasneje v službo. Poročila se je res pozno, “na stara leta in za lepše stare dni”, kot se je včasih pošalila.«
»Še ne ve, kaj vse ji je bilo prihranjeno. Otroci so ena sama skrb in strošek. Lahko je bila ta tako ohranjena, saj se je vsako noč lahko naspala.«
»Ne sodi, saj ne veš, kaj vse jo je mučilo. Vsak nosi svoj križ.«
»O, jaz bi sigurno vedela,« se je skoraj potrkala po prsih. »Pa kako se je nosila! Sedaj ko je v modi črna barva, jo je nosila skoraj celo leto.«
»Mogoče pa ne veš, da ji je umrla sestra.«
»Kaj, sestro je imela? Kako, da tega nisem vedela?«
»Mogoče si bila samo malo nevoščljiva, ko si si predstavljala njeno lepo, brezskrbno življenje, in kako dobro jima gre tam v lepi hišici, negovani in obdani s cvetjem.«
»O, da bi ti videla! Vsak dan sem od daleč opazovala. Jeseni je rože pred slano vsak večer pokrila s kopreno in jo zjutraj pospravila. Ja, čas je imela …«
»Časa je imela štiriindvajset ur na dan, kot ga imamo vsi. Samo namenila ga je drugačnim stvarem kot ti. Zato pa je lahko krasila vaško kapelico in imela rože za v cerkev. Odličen smisel za krašenje je imela. Bog ji povrni! In poleg teh rož je vsak dan pred oltar polagala tudi cvetke rožnega venca, ki ga je vestno vodila, odkar se je priselila v naš kraj. Vsak delavnik, vse praznike, vse nedelje, vedno se je pol ure pred mašo molil rožni venec. Mnogo jih je samo tukaj molilo to molitev, doma je že dolgo ne molijo več.«
»Misliš, da ne? No, včasih sem jo res slišala. Jaz pridem ponavadi zadnji hip. Vedno imam veliko dela.«
Utihnili sta. Hvala Bogu!
Upala sem, da bom sedaj v miru zmolila za pokojno, pa se je spet oglasil glas za mano.
»So pa jo res imeli radi v službi, da so po več kot tridesetih letih, odkar je bila v pokoju, še vedno prišli na njen pogreb njeni bivši sodelavci. Tudi ministrantov je bilo veliko. Seveda, če jim je pa za Miklavža pripravila darila, bila radodarna pri koledniških akcijah in še marsikje, kot je povedal naš župnik. No, kaj pa je to takega, saj sta imela lepo penzijo?«
»S penzijo je tako kot s časom: sam presodiš, kako boš z njo razpolagal.«
Zopet sta utihnili. Lahko sem zmolila desetko. Nisem je namenila pokojni, ta za mano jo je bila bolj potrebna.
Nismo bili več daleč do pokopališča. Kljub temu pa sem spet zaslišala šepet.
»Toliko časa je živela med nami, pa vidim, da je res nisem dobro poznala. Zakaj se šele na pogrebu povejo lepe stvari o človeku in se odkrijejo stvari, ki jih prej nisi videl. Če bi prej vedela vse to, kar sem slišala v cerkvi in si mi ti zdajle še ti povedala, bi nanjo gledala prijazneje.«
»Ne pepel, ki je v žari, žerjavica pod pepelom šteje. Žerjavica, to so dobra dela, to je tisto, kar šteje pred Bogom. Če bi to razkrili prej in se s tem ponašali, bi nam bilo že tukaj vse poplačano. Kaj bi potem imel človek, da bi položil pred Boga? Ponos in hvalisanje z dobrimi deli nam pokvarita značaj. In ponašati se s tem, kar si storil dobrega, je nesreča. Samovšečnost lahko človeka pokoplje, da odide pred Boga praznih rok.«
»Po smrti govoriti o njegovih dobrih delih, mu pa ne škodi?«
»Po smrti ne govori o sebi sam. O njem govori ljubezen, ki ostaja in s katero je grel ta svet. Govoriti dobro o človeku po njegovi smrti, pa je vlivanje poguma in spodbuda za mnoge in ne vpliva na pokojnika v slabem smislu. V trenutku njegove smrti so bila vsa njegova dobra dela, vsa ta žerjavica pod pepelom, že postavljena pred Boga. Pokojnemu naše besede zato niso v škodo, so pa nam v korist.«
»Življenje naše kratko je, končali bomo romanje …« so zapeli.
Končalo se je vaše romanje, draga sovaščanka, in odšli ste s tega sveta, nikoli pa ne boste odšli iz src mnogih, ki jih je prek vaših besed, molitev in dejanj, grela Ljubezen. Počivajte v miru«

Katarina, zgodbe, v: Ognjišče (2020) 11, str. 28-29.

Hitela je iz sobe v sobo, od postelje do postelje, od bolnice do bolnice – stregla, dajala zdravila, tolažila, se veselila in jokala z njimi. Iz leta v leto, iz meseca v mesec, iz dneva v dan, že dolgih trideset let, odkar je kot pripravnica prišla v to bolnišnico in v njej tudi ostala. Ni želela kam drugam, tudi ni želela postati kaj več: bila je medicinska sestra, sestra Mateja, ki ji je prirasla k srcu ta ogromna stavba sredi velikega parka s košatimi drevesi, ki so dajala poleti prijetno senco, pozimi pa so se stiskala pod snežno odejo. Vzljubila je svoje delo in bolnice, s katerimi se je razumela, skratka, svoje delo je opravljala s srcem.
Tako je tudi ta dan, pravzaprav ta večer, ko je bila dežurna, hitela za delom. Obiski so se že zdavnaj končali, le pri starejši ženici ob oknu je sedela mlada žena in ji dajala jesti. Zanjo so vedno naredili izjemo, saj ni nikogar motila. Tako milo je prosila, če lahko še ostane, da ji sestre niso mogle odreči.
Tisto ženico, gospo Franjo, so že pred dobrim mesecem pripeljali na oddelek s hudo pljučnico, potem pa so se pojavile še druge težave, da je bilo le malo upanja, da bo preživela.
A ta stara žena se ni dala, hotela je še živeti! Vdano je prenašala bolezen, ubogljivo jemala predpisana zdravila. Mnoge okrog nje, četudi veliko manj bolne, so pogosto, tudi po nepotrebnem, klicale za pomoč, ona pa nikoli ni tarnala. Tudi če je bila vsa prepotena, ni prosila, da jo preoblečejo. Nič, skratka, kot da ji nič ne manjka. Sestre so se prav zato posebej zavzele zanjo in jo negovale.
Vsa drobcena je ležala med belimi rjuhami. Močni sivi lasje so se srebrno svetili in oči – te njene oči, so tako toplo in prijazno gledale v svet, da se nihče, ki se je zazrl v njen z gubami prepleteni obraz, ni mogel zadržati, da ji ne bi stisnil roko in se ji nasmehnil.
»Danes pa je vaša hčerka spet dolgo posedela pri vas,« ji je hitela sestra Mateja popravljat odejo, ko je obiskovalka odšla.
»Katera hčerka?« se je začudila stara gospa.
»Ja, ta, ki vas vsak dan, odkar ste tukaj, obišče, vas pomaga negovati, vam daje jesti, vas boža in bodri – kaj ni to vaša hčerka?« je vprašala Mateja.
»Ne, to je moja snaha!« se je nasmehnila ženica. »Je pa res kot moja hčerka, celo več ... Če imate čas, sestra Mateja, vam povem najino zgodbo,« se je prvič razgovorila. Mateja je sedla na rob postelje, jo prijela za roko in rekla: »Z veseljem, gospa Franja. Nocoj je na našem oddelku zelo mirno, pa si bova obe skrajšali čas.«
»Veste, ko je naša snaha prišla k nam na našo veliko kmetijo, so vsi zmajevali z glavami, češ da ta ne bo ostala pri nas. Bila je mestno dekle, zelo mlada. Sin jo je spoznal na zadrugi, kjer je delala v računovodstvu. Zaljubila sta se, pa je prišla k nam. Ženske v vasi so se muzale in govorile, da ta pač ni za na kmetijo, pa še zraven mene, ki sem bila znana kot garač in zelo stroga ženska. Moža sem zgodaj izgubila in pri sedmih najinih otrocih sem morala imeti zelo trdo roko, da sem obdržala vajeti. Moja tašča in moževe sestre me niso marale, ker sem bila bajtarska in sem prišla k hiši brez dote. Moja dota so bile moje roke in dokler je bil mož živ, se je dalo vzdržati. Po njegovi smrti pa so prišli hudi časi. Na vse načine so mi grenile življenje. Malo pred smrtjo so me mati prosili odpuščanja in jaz sem brž odpustila. Zaobljubila sem se: če kdaj dobim mlado k hiši, bom do nje kot mati ... In ko je prišla k nam Janja, sem videla, kaj sem pogrešala vsa ta leta. Jaz sem bila – morala sem biti – trda samo na zunaj, v meni pa je čuteče srce, le živela sem tako, da tega ni vedel nihče drug kot le moji otroci, drugače bi šlo pri nas vse v nič. Janja je rasla brez staršev pri babici in dedku. Oče in mati sta izgubila življenje v prometni nesreči. Ko je prišla k nam, sem se čutila dolžno, da ji vsaj malo nadomestim ljubezen staršev, ki je ni bila deležna. Ko sem videla, kako pridna je, sem ji dala čisto proste roke, sama pa sem se umaknila na svoje, v hiško tik ob domačiji. Tako sva lahko vedno veliko skupaj. Druga drugi pomagava, druga drugo razveseljujeva, njeni trije otroci, moji sladki vnuki, pa tekajo od ene do druge. Mojih šest otrok je šlo od doma proč, le najstarejši sin je ostal doma. Saj radi pridejo pomagat, meša pa se med njiju nihče. Ko je Janja prišla k hiši, sem jim rekla: “Sprejmite jo, kot bi bila vaša sestra, mene moževe sestre niso nikoli sprejele in samo jaz vem, kako sem zaradi tega trpela.” Pa so jo res vzljubili. Naša je Janja, popolnoma ji zaupam in ona je do mene tako dobra. Medve sva pokazali, da sta lahko tašča in snaha kot mati in hči. Treba je samo znati potrpeti in se lepo pogovoriti. Samo odkrit pogovor zgladi vse ovire.«
Brez besed je Mateja poslušala to sivolaso, drobno staro ženico z velikim srcem. V mislih je to noč podoživljala prizore, ki so se ponavljali dan za dnem: kako je Janja prihajala k svoji tašči, ji z neizmerno ljubeznijo stregla. Vsak večer je, preden je odšla, vzela iz nočne omarice rožni venec, ga dala tašči in skupaj sta šepetaje odmolili desetko rožnega venca. Potem jo je pokrižala, stopila proti vratom, ji pomahala in solznih oči odšla.
In spomnila se je, kako je Janja nekoč pred zdravnico sklenila roke in rekla. »Prosim vas, pomagajte mami, da ozdravijo in pridejo domov in da učakajo pomlad, ki jo imajo tako radi!«
»Najboljše zdravilo zanjo je vaša ljubezen, Janja, in ljubezen vaših otrok. Tudi zaradi vas je želela in hotela ozdraveti in iti domov, da bosta druga drugi lepšali dneve.«
Anica Kumer. (zgodbe). Ognjišče, 2011, leto 47, št. 11, str. 52-53.

Še sam ne vem, kdaj se je v mene pritihotapila želja, da bi postal ministrant. Ampak uresničitev se mi je zdela neuresničljiva. Ko sem namreč med mašo gledal ministrante, se mi je zdelo njihovo opravilo tako vzvišeno, da ga ne bi bil vreden. In tako je ostalo le pri skriti želji.
Neke sobote je prišel k nam na obisk mlad duhovnik, ki smo mu rekli gospod tajnik, saj je prihajal s škofije in je ob koncih tedna pomagal našemu ostarelemu župniku. Z očetom in mamo so se pogovarjali o stvareh, ki me niso ravno zanimale, zato sem jo hotel popihati na dvorišče, pa me je gospod presenetil: »Bi ti hotel postati ministrant?«
»Ja!« sem kar ustrelil in presenetil očeta in mamo.
»Prav,« je prijazno dejal, »v nedeljo po maši me počakaj, da ti bom dal knjižico z navodili.«
Tako se je začelo. Gospod tajnik mi je dal majhen zvežčič in mi naročil, naj se na pamet naučim latinska besedila, ki so debelo tiskana. Prav na hitro mi je povedal, kaj posamezne besede in stavki pomenijo.
Učil sem se in še bolj spoštoval vse, ki so že stregli pri oltarju. Pa je bil gospod tajnik naslednjo nedeljo kar zadovoljen z mojim znanjem. Edino tista molitev, ki se začne s suscipiat, mi ni šla najbolje z jezika. »To dela težave vsem,« me je potolažil in naročil, da pridem v torek k jutranji maši, da bom opazoval in posnemal Romana, ki je že prekaljen strežnik. V zakristijo sem prišel dobre četrt ure pred mašo. Župnik Janez me je komaj opazil, cerkovnik pa me je odpeljal k omari z ministrantskimi oblekami in mi jih pomagal obleči.
Nato smo čakali. Sam nestrpno, saj Romana ni bilo od nikoder. »Kaj pa če ne pride?« me je postajalo strah.
Ura v zvoniku je začela udarjati. »Gremo!« je rekel gospod župnik, vzel pripravljeni kelih, cerkovnik pa mi je podal v naročje veliko mašno knjigo.
»Saj skoraj nič ne znam,« sem v strahu dejal. Župnik je preslišal mojo stisko, se priklonil pred razpelom in še enkrat rekel: »Gremo«.
Ko sva šla proti oltarju, sem komaj noge premikal in s težavo odložil mašno knjigo na pripravljeno stojalo na oltarju. Pred prvo stopnico je nato župnik odmolil uvodno molitev. V latinščini seveda. Nekaj sem znal odgovarjati, veliko pa ne. Pa ga to ni prav posebno motilo.
Župnik se je po stopnicah vrnil k oltarju, sam pa sem ostal kot vkopan in čakal, kaj se bo zgodilo. Župnik, ki je bil takrat med maševanjem obrnjen s hrbtom proti ljudem, je samo nekajkrat pogledal, kje sem, nič pa mi ni rekel, kaj naj naredim.
»Ta mulc pa čisto nič ne zna!« sem kar naenkrat zaslišal iz prvih klopi in že je s trdimi koraki do obhajilne mize prišel starejši gospod. Tam je pokleknil in začel župniku odgovarjati namesto mene, meni pa z roko kazal, kam naj grem in kaj naj naredim. Čeprav mi je padel kamen od srca, me je postalo sram, da bi se najraje pogreznil v tla.
Ko sva se z župnikom vrnila v zakristijo, sem misli, da se bo name vsul plaz očitkov, pa je mirno odložil kelih, se priklonil pred razpelom in se mi nasmehnil. V naglici sem se preoblekel in odvihral domov.
Po tem sem se še bolj učil latinskih molitvic, bral navodila in se obračal tako, kot je bilo napisano. Kaj pa naj bi vse tiste latinske besede pomenile, še dolgo nisem vedel. Med vsemi je mi je ostajala za dolgo časa neznanka beseda oremus. Ko sva z župnikom končala pristopno molitev, so se mi odgovori včasih zapletali. Na koncu je župnik včasih glasno dejal Oremus,, včasih pa ne. Prepričan sem bil, da je rekel dobro, kadar sem gladko odgovarjal, kadar pa ni rekel nič, sem bil prepričan, da sem ga nekje polomil. Šele mnogo pozneje sem ugotovil, da je rekel samo Molimo!

***
Kadar sem stregel pri delavniški maši, sem nato pohitel domov po šolsko torbo in potem tekel vse do šole. Ko sem se začel voziti v mesto, je šlo pogosto zelo na tesno. Še težje pa je bilo, kadar je za župnikom maševal (takrat še ni bilo somaševanja) še njegov sošolec. Nekajkrat na leto je prihajal iz ene od dolenjskih župnij v mesto v bolnišnico in takrat prespal pri našem župniku. Sredi grla je imel nekakšne cevke, zelo nerazločno in hripavo je govoril in s težavo dihal. Gospodinja mi je povedala, da nosi posledice vojne, ko so ga Nemci kruto mučili in na koncu obesili za vrat na železni kavelj. Vedno me je prosil, naj ministriram še njemu. To sem storil s strahom, ker sem se bal, da bom zamudil pouk. Če sem dobil od domačega župnika sem pa tja kakšno zahvalo, mi je ta gospod vedno dal petdesetaka. In ne spomnim se, da bi kdaj zamudil. Župnik Janez je bil že zelo star. Vsaj tako sem takrat premišljeval. Doma je bil iz Ribnice, kar se je poznalo tudi v njegovi govorici. Tudi pri pridigah. Morda sem jih tudi zaradi tega rad poslušal. Nekoč se je lotil neprimernosti nekaterih osebnih imen. Dejal je: »Srečko so mu dali ime, pa ni čisto nič srečen, in tudi Ljubica ni zaradi imena nič bolj ljubljena. In Zdravko je venomer bolan.« Pri eni od nedeljskih maš sem med papirji, ki jih je pustil v zakristiji, tik pred pridigo opazil lepo natipkan list. Začel sem brati, skoraj istočasno pa je začel župnik pridigati. Poslušal sem in sledil napisanemu. Bila je pridiga, katero je župnik na pamet pripovedoval. Od celega besedila je spremenil samo eno besedo. Nisem mogel verjeti. Vse pridige je torej napisal in se jih naučil dobesedno na pamet! Od takrat naprej sem ga še bolj spoštoval, saj je meni vzelo veliko časa in truda, da sem se naučil Gregorčičeve Soči. Gospod Lampič, tako se je pisal tisti moj rešitelj s prvega ministriranja, je skupaj z ženo redno prihajal k jutranjim mašam. Vedno sta sedela v tretji klopi na desni strani. Bil je visoke postave in resnega obraza. Ko pa se mi je nekoč odvezala ministrantska obleka, ki je bila pravzaprav krilo, in se mi je zapletla med čevlje, da bi skoraj padel skupaj s kozarčki za vino in vodo, se je glasno zasmejal. Ko sem v eni roki držal kozarčka, z drugo pa vlekel ministrantsko krilo navzgor, vendar brez uspeha, se je zaslišalo iz klopi zadržano smejanje. Pogled mi je mimogrede ušel h gospodu Lampiču. Obe roki, v katerih je držal rožni venec, je tiščal v usta in se enakomerno tresel. S strahom sem pogledal župnika. Mirno je čakal, kot da se ne dogaja nič posebnega.
Ob nedeljah nas je bilo ministrantov pogosto toliko, da je zmanjkalo ministrantskih oblek, ob delavnikih pa sem bil, kljub drugačnemu razporedu, mnogokrat sam. In tudi obiskovalk in obiskovalcev jutranjih maš ni bilo prav veliko. Sedeli so raztreseno po cerkvi vsak na svojem stalnem mestu tako, da sem takoj vedel, če je kdo pri kakšni maši manjkal. Kadar je ostal kakšen sedež dlje časa prazen, sem vedel, da je zopet nekdo zbolel ali umrl.
Ko so nekoč ostali prazni kar trije sedeži, sem zaskrbljeno vprašal župnika: »Ali bova ostala sama, ko bodo vsi zboleli ali umrli?«
Župnik Janez se ni velikokrat nasmehnil, takrat pa se je: »Ne, prišli bodo drugi in zapolnili prazna mesta.«

***
Zadnjič, ne dolgo tega, sva bila z ženo pri delavniški maši. Nisva ravno redna obiskovalca tako kot nekatere naše faranke in tudi farani. NI nas bilo prav veliko, malo pa tudi ne. Med mašo sta mojo pozornost vzbudila ministranta. Starejši je bil očitno učitelj mlajšemu in spomini so kar sami zaplavali na začetke mojega ministriranja. Pa se nisem dolgo zadrževal pri njih, saj so mi, Bog si ga vedi zakaj, prišle na misel že davno izrečene besede župnika Janeza, ki pravzaprav niti ni bil tako star. Morda zato, ker mi je pogled nehote ušel po klopeh okoli mene. “Res, vedno pridejo drugi in zapolnijo mesta tistih, ki so zboleli ali se poslovili,” sem pomislil za župnikom Janezom.
In čutil sem, da so me njegove besede dotaknile bolj kot takrat, ko so bile izrečene.

JARC, Janko. Smiljan. (zgodbe). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 11, str. 27-28.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, SAMO ŠE PET MINUT, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, MARIJA NA KOLENCAH zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

Mirko je bil za tiste čase povsem običajen šolar, le nekoliko prevelik za četrti razred osnovne šole, kolikor jih je uspel narediti v osmih letih. Pa to ni nikogar motilo, vsaj toliko ne, da bi se ga zaradi tega izogibali. Mnoge pa je motilo, da je bil grobarjev sin. Tako je imela učiteljica kar nekaj težav, da mu je našla par v šolski klopi v tistem četrtem razredu, kjer sem ga dohitel. Rezika, ki je bila skoraj njegovih let, je celo trdila, da je na njegovih zavihanih nekoliko blatnih hlačnicah videla košček človeške kosti s pokopališča in po glavnem odmoru kričaje zbežala iz njune skupne šolske klopi in se potem spredaj pri tabli hlipajoč oklenila roke učiteljice Eme. Učiteljica jo je poskušala pomiriti in jo je predčasno poslala domov. Potem se je posvetila še Mirku, a na njegovih hlačnicah ni našla ničesar razen sledov ilovice, po kateri je hodil na poti v šolo. Učiteljica je, vsa nejevoljna, tudi nas poslala predčasno domov in tako sta nam odpadli dve uri risanja. Naročila pa nam je, naj doma narišemo nekaj o tem, kar smo doživeli danes ali še bomo, in se nam bo najbolj vtisnilo v spomin.
Tisti dan je po šolskem pouku bil na urniku še verouk. Bili smo v zadregi, kaj početi s to debelo uro do predvidenega začetka verouka – ali kar odfrleti po svoje in domov. Na srečo se od nekod s kolesom pripeljal kaplan Friderik in nas povprašal, zakaj smo tokrat tako zgodnji. Povedali smo, zakaj. Povabil nas je v zakristijo, da kar začnemo z veroukom, in še vabeče pomahal onim, ki so se že oddaljevali.

Zamišljen in malo drugače kot običajno, je kaplan začel tisto uro verouka in nam skušal približati resnico, da smo tudi v drugačnosti ustvarjeni po božji podobi in kako je vsako delo spoštovanja vredno. Vprašal nas je tudi, kaj bi želeli postati, ko odrastemo. Bogata mavrica želja je zažarela nad nami in gospod kaplan je spodbudno prikimaval in nas na koncu presenetil še z vprašanjem: »Kaj pa grobar – bi želel kdo biti?«
Vsi smo poniknili v tišino, kaplan pa: »Mrtve spoštljivo pokopati je častno in veliko delo in se nam ga ni treba sramovati ...« Spet tišina in potem so se kaplanove oči ustavile na Mirku in ga pobožale z vprašanjem: »Kaj pa ti, Mirko, bi morda ti?«
Nekaj hipov grobne tišine, potem pa je Mirko s tresočim glasom le odgovoril: »Ne, ne vem ... morda pa bi ...«
Verouk smo končali s kaplanovim branjem starozaveznega pisatelja modrega Siraha: »Na veke ostane njih spomin / in njih slava ne ugasne. / Njihova trupla so bila v miru pokopana, / a njih ime živi od roda do roda.«
Naslednje jutro je Rozika prišla v šolo skupaj z mamo in izraz na njunih obrazih ni bil prav nič usklajen z jesenskimi barvami, obsijanimi s soncem. Odšli smo v razred in prav kmalu sta prišli še Rozika in učiteljica Ema, kot v pozdrav pa nam je med vrati pokimal upravitelj šole.
Učiteljica nam je takoj po pozdravu razložila, kako je razmišljala in se odločila, da nas bo nekoliko premestila, da bomo drug drugemu lažje pomagali in drug drugega lažje prenašali. Slišalo se je premikanje in v zraku je bilo neizgovorjeno vprašanje: »Koga bo presedla k Mirku v zadnjo klop?«
»Jožek, ti pa k Mirku!« Vse sedem Jožekov v razredu se nas je spogledalo, a učiteljičine oči so se ustavile prav na meni. Še nikoli prej nisem sedel v zadnji klopi in tako sem se prej spoprijateljil z Mirkom kot s tem novim zornim kotom.
Mirko me je včasih, ko je njegov oče kopal jame tistem trdem snežniškem bregu in pokopališču, povabil poleg in ob tem sem spoznaval, kakšen nič ostane od človeka, ki je morda nekoč bil ugleden in vpliven ter so se ga mnogi nekoč celo bali. Najbolj srhljiv trenutek pa sem doživel, ko sva njegovega očeta našla globoko v jami in je v roki držal in obračal lobanjo s kovaškim žebljem v tilniku.
»Poznal sem ga, nesrečnika, bil je vaški posebnež in veseljak, ki nikomur ni storil nič žalega, a je vseeno bil nekaterim v napoto ... ja, ja, tudi smrt in grob vedno in za vedno vsega ne skrijeta,« je prizadeto modroval.
Oče je Mirka poslal na milico, jaz sem jo ucvrl s pokopališča, kolikor so me noge nesle. Kriminalisti pa so odkrili, kdo je nesrečnika podrl na tla in mu s hrbtne strani zabil v glavo smrtonosni žebelj, ter kdo je pomagal prikrivati zločin. Nobenega ni bilo več na tej strani življenja in tudi kamen na njunih grobovih je v nekaj letih prerasla trava.
Ne spomnim se, koliko sošolk in sošolcev je takrat za domačo nalogo narisala tisto risbo: kaj se mi je danes vtisnilo v spomin. Jaz je nisem. Svoj, več kot pol stoletja star dolg, izrisujem in izpisujem zdaj.

RADUHA, Jože. Ognjišče (2015) 11, str. 72