Vedno, ko nanese pogovor na letošnjo bogato rodno leto, me navda srčna hvaležnost za vse, s čimer smo bili obdarjeni in obvarovani.
Češnje so zelo bogato obrodile. Seveda, saj so cvetele v najbolj sončnem tednu, pa tudi zalite so bile dobro. Ni čudno, da so bile tako debele in sočne pa tudi sladke, saj je bilo vsega ravno prav in pravi čas – moče in toplote. Mož je nabiral zrele plodove cele ure, pa se na češnji sploh ni poznalo, da je kdo obiral. Češenj pa smo bili deležni vsi: domači, sosedje, sorodniki in sodelavci. Nemogoče je bilo vse obrati, prej so se kar na vejah posušile. Tudi ptičev ni bilo blizu, saj je bilo dovolj hrane tudi v gozdu.
Bogata letina češenj, kot je ne pomnim.
Letos je bilo našim krajem prizaneseno z neurji, ujmami in točo. Tako so tudi druga sadna drevesa dobro in bogato obrodila.
»Letos smo nabrali jabolk kot mogoče v treh ali štirih letih skupaj. Pa če se ozrem na jablane, je še vse polno,« je dejala prijateljica iz sosednje vasi.
»Pri nas smo kupili še štiri kadi po petsto litrov za namakanje sadja, toliko je hrušk in sliv. Posode iz prejšnjih let so bile že vse polne. Sadja je pa še ogromno,« je povedal svak
»Ja, narava je letos res radodarna. Ste že nabirali gobe? Začelo se je z lisičkami, sedaj pa je jurčkov in marel toliko, da jih nabere tudi tisti, ki ponavadi ne najde niti ene. Ko se podaš v gozd, že ozračje diši po gobah, toliko jih je. Takšne letine se spominjam iz otroštva izpred več kot štirideset let,« dodaja brat.
»Pa polhi bodo. Letos bomo zopet lahko polhali. Pri toliki hrani žival ni stradala in je je ogromno, lepo rejene,« je pristavil še sosed.
»Cele dneve sem za štedilnikom. Nakuhala sem ogromno sokov, nekaj vložila v skrinjo, sedaj pa že več dni kuham marmelade. Začela sem s češnjevo, zdaj pa nadaljujem s slivami, hruškami in jabolki, vmes pa je bilo tudi nekaj borovničeve. Pa zelo sladka je, kljub temu, da ne dodajam veliko sladkorja,« je na koncu skromno pristavila še znanka.
Vsi smo se strinjali, da tako dobre letine že dolgo nismo doživeli, če smo jo sploh kdaj. Hvaležni smo Stvarniku, ki pred nas tako bogato, radodarno pogrinja svojo mizo.
Nas s tem samo malo razvaja ali nam s tem želi kaj povedati? Pridelke, ki jih nismo mogli pobrati in porabiti ter uskladiščiti, smo morali pustiti propadu. Mogoče nas Stvarnik s tem želi samo spomniti, da bomo morali ob času, ko nas bo poklical, pustiti vse in oditi. Za nami bodo ostale samo sledi dobrih del, prihranjene stvari iz materialnega sveta bodo ostale svetu, z nami pa bo šlo le tisto najboljše, neotipljivo, kar gre skoz nebeško sito.
Za hip se ustavim in dovolim, da me Sveti Duh nauči uživati in se zahvaljevati za lepe stvari in biti hvaležna za vse pridelke in za dobre ljudi, s katerimi živim. Ko se za hip ustavim in zazrem v prelepo jesensko pokrajino, mi je postopoma omogočeno, da Boga uzrem kot neskončno Lepoto, Dobroto in Ljubezen. In se s tem v meni pokaže neskončni Smisel.
Ob letošnji bogato pogrnjeni jesenski mizi mi prihaja pred oči dogodek neke jeseni izpred mnogih let.
Bili smo na obisku pri moževih starših. Ko smo speljali, so otroci mahali v slovo, mož je glasno zahupal, jaz pa sem si le želela, da bi naš stari avto zdržal nas in poln prtljažnik in bomo varno prišli domov.
Bela cerkvica na vrhu Miklavža se je kopala v objemu jesenske idile pod njo, zahajajoče sonce jo je zajelo v svoje prgišče, da jo zaziblje v noč, ko bo sonce ugasilo svojo svetlobo. Takrat bomo že v dolini na glavni cesti, hrib se bo pogreznil v spanec in noč bo ponudila počitek tudi moji dobri tašči.
Ob tako slabi letini, saj je spomladi pretiravalo deževje, poleti pa vročina in suša, je tisto, kar je s trudom iztrgala iz hribovske zemlje, delila tudi z nami.
»Nikoli ni ničesar tako malo, da se ne bi moglo deliti,« je dejala, ko sem se branila vzeti, češ zmanjkalo bo za vas.
»Le kdaj vam bom lahko povrnila?« me je bilo sram vzeti prigarane pridelke.
»Ne ženi si k srcu. Saj jaz vendar dajem to svojim vnukom. Le dobro jih vzgajaj. Povrnila mi pa boš takrat in s tem, ko boš tudi ti dajala svojim vnukom.«
Otroci so hitro zaspali, mož je previdno vozil proti domu, meni pa je hvaležnost za dobro taščo preplavila srce.
»Draga tašča, vi imate zlato srce, zato imate vedno kaj dati, četudi bi vaše njive nič ne obrodile.«
Letos imam res veliko razlogov za hvaležnost in mogočno bo na zahvalno nedeljo v meni kipela pesem Hvala večnemu Bogu za vse: za dobro letino, za dobre ljudi in dobro taščo.
Katarina. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 11, str. 91.

Gledam skozi okno v oblačen in čemeren dan – popolnoma se ujema z mojim razpoloženjem. Zunaj nihajo veje sem in tja, povešene veje starih jablan. Vse se počasi pripravlja k počitku. Tudi narava.
Hrup pri vratih me predrami, še bolj pa lajež psa; očitno je zagledal tujca pred pragom. Tudi ko zavpijem nad njim, ne utihne. Renči in ne odneha, tako kot pri poštarju, čeprav ga vidi vsak dan. Ko končno vse potihne, se spet naslonim nazaj in mislim, mislim... Še preden se spet obrnem k oknu, se nekdo pojavi na vratih. Ženska, velika, suha, suha, v črnini.
»Dober dan,« reče in takoj jo poznam po glasu. Marta je! Tašemasta Marta! Dvignem glavo in nekaj zamomljam v odgovor, nekaj nejasnega. Jezna sem in presenečena, kaj ona dela tu.
»Nekaj je prišla prosit! Kaj pa drugega! Tašemasta Marta zna samo to,« me prešine. Po vseh vaseh je že znana po tem, da prosjači. Malo za hrano, malo za denar, tudi za pijačo. Zakaj je Marta še Tašemasta zraven? Ljudje radi dajo svoje vzdevke. Po videzu in vedenju. Marta ga je dobila verjetno zato, ker se tako oblači. Smešno, šemasto. Ali pa zato, ker včasih tako čudno govori. Zmedeno, hihitavo in nerazločno. Včasih sva skupaj delali. V fabriki, kjer je bilo vedno dosti takih nenavadnih žensk.
»O, Marta,« končno le izustim in ji namignem, naj sede. Vidim, kako bega z očmi sem in tja in išče stol, kamor bi sedla.
»Kako si kaj,« rečem. Pa še to malo čudno. Kakor da mi je žal, da je prišla. In res je temu tako.
»Sem, kot sem,« reče. »Ne najbolje, saj veš ...«
Nekaj zamrmram v odgovor. To, da bom slab sogovornik, verjetno ve. Ve tudi, da nikamor več ne grem, ker ne morem. To pa ni najbolje, saj ženske tako rade govorimo o tem in onem, o rečeh, ki se nas ne tičejo, in o rečeh, za katere smo vesele, da se dogajajo drugim. Drugim, samo da se nam ne!
»Zakaj si pa taka, no, saj ti si vedno ...« le začnem nekaj jecljati in pomignem proti njeni čudni pojavi. Tašemasta Marta, vseskozi znana po tem, da se živo pisano oblači, zdaj nosi črnino. Celo ruto ima črno.
»A, a, to ...« reče in pogleda po sebi. »Veš, umrl je! Miha je pobralo. Kar naenkrat. Zdaj sem sama. Čisto sama!«
Visoki, preklasti Miha, tudi vaški posebnež, je z Marto živel že dolgo. Vsi so se norčevali iz te zveze. Oba sta pridno popivala, povsod ju je bilo dosti, vsi so se spraševali, kako pri tako nizki Martini invalidski pokojnini in Mihovemu socialnemu dodatku, to zmoreta. Ko sta na večer, včasih že zjutraj, veslala proti stari hiši, kjer sta stanovala, so se ljudje ozirali za njima in si privoščljivo govorili: »Ja, oba sta fraj, nobenemu ni treba iti delat, on je na socialni, ona invalidsko penzijo vleče, kaj pa jima manjka! Pa Miha zraven še nekaj škreblja po lesu in tisto prodaja.«
O, pa jima je manjkalo! Velikokrat sta komaj spravila skupaj tiste evre za stanarino. Lastnik pol podrtije, ki ji je vedno pravil hiša, je znal zaračunati stanarino! Dokler je Miha še kaj naredil, popravil stopnice ali ograjo ali zamenjal kakšno pipo, je šlo. Tudi rezbaril je, vseskozi se je rad ukvarjal s tem. Turisti, ki so tu in tam prišli, ali bolje rečeno zašli v to zakotno vas, so ročno delo radi kupili. Ko pa je Miha začel omagovati in je samo še pil in hodil okrog, je lastnika minilo. Podil ju je ven iz tiste podrtije, prepričan, da če se ju znebi in bajto podere, bo dobro prodal. Parcela, na kateri je elektrika in voda, bo zazidljiva, torej tudi z dokumenti ne bo težko.
Vse to bi se zgodilo, pa se ni! Vsaj za časa Mihovega življenja ne!
Miha je bil prebrisan in trmast in dokler je bil, je vse ostalo tako, kot je.
»Kar sama sem ostala, je vse slabše,« je spet začela Marta. »Kadar ni pil, je bil Miha dober z mano. Prav dober!«
»A dober, praviš ...«
»Zdaj, ko ga ni, pa sem morala veliko reči že prodati. Da sploh preživim. Prej sta le bila dva dohodka ...«
»Ja? Kaj si pa prodala?«vprašam, čeprav me pravzaprav ne zanima.
»Prodala sem spalnico, ki še odplačana ni, pa hladilnik, pa televizor, podarila nama ga je Jerica, zdaj pa je jezna name in hoče denar nazaj. Jaz ga pa nimam! Kje pa naj ga vzamem!« Jerica je bila njena najstarejša, živela je v Kranju, redko se je spomnila na mamo. Kar sta živela skupaj z Mihom, pa sploh ne več.
»Kaj pa Jakob? Se ti kaj javi? Tudi on že ima službo,« rečem in kar malo sitno mi je. Jakob je bil njen vnuk.
»A Jakob ... To je pa druga pesem. On se me je odrekel, že kdaj ... Ni ga več blizu. Verjetno ga Jerica tako uči. Otroci, veš ... Vseeno je, ali jih imaš ali jih nimaš! Ko jih rabiš, ni nobenega nikjer!«
Molčim in povesim glavo.
»Oprosti, saj vem ... Eni so dobri. Otroci in vnuki. Tvoj je bil, pa je moral tako mlad zapustiti ta svet. Tako to je.«
Dregnila je v mojo rano, pa sem molčala. Molčala in ji zavidala. Da je taka, kot je. Da vse tako dobro prenaša. Nekaj časa sva bili obe tiho.
»Miha je bil dober rezbar, prave umetnine je delal,« sem spet začela.
»Ja, dokler je mogel, je delal prav lepe reči ... Glej, prinesla sem ti nekaj,« je rekla in pomolila proti meni velik lesorez. »Eno sliko sem ti prinesla. Ti jo boš znala cenit ... Še ta mi je ostala. Druge sem morala prodati! Skoraj zastonj sem jih dala.« Vzela sem sliko iz njenih rok. Lepa, topla je bila, neki belokranjski motiv je bil na njej, breze ob vodi in rože. Velika nakodrana reka je bila vrezana v les in breg ob reki poln rož. Miha je bil iz tistih krajev doma.
»Ni slabo,« sem rekla. »Koliko pa je?«
»Saj sem že rekla, da ti jo dam zastonj. Pa tudi ... Izseliti se bom morala in nimam je kam dati.«
»Aha ...«
Pogledala sem na Marto od strani: ozek, bled obraz ošiljena brada in trpko stisnjena usta. Črnina je le še bolj poudarjala njeno bledico. Morala bi začutiti usmiljenje ali vsaj nekaj podobnega, pa se v meni ni nič zganilo. Trda in čudno otopela sem obstala na stolu.
Ko se je Marta poslovila, me je prosila za nekaj drobiža za avtobus. Rekla sem ji, da ga nimam. Lahko bi šla malo pobrskat po predalu, pa nisem.
Zunaj je začelo spet deževati. Pomislila sem samo, kako da ta šmentani dež ne zna nehati. Na Gorenjskem je samo dež. Dež in megla, vsak dan isto. Pust in prazen vsakdan. In še nje mi je bilo treba ...
Marta je zamrmrala suho in tiho adijo in šla. Ven, v mrzel, deževen in vetroven dan. Gledala sem za njo, dokler se ni skrila za ovinkom. Dež se je kar cedil že po okenski šipi.
»Morala bi ji dati dežnik, saj jim imamo v veži, vsak dan jih rabimo. Gotovo jih je videla in si mislila svoje,« me je kar naenkrat prešinilo. »Mokra bo in nima denarja za avtobus,« se je začela oglašati vest. Potiho, počasi, potem pa vedno glasneje.
»Bo že, saj je utrjena, vsega hudega vajena,« sem rekla naglas. Kakor v opravičilo.
Pa ni pomagalo!
“Je v meni zaradi moje žalosti in nesreče, katere ni nihče kriv, ugasnila vsa človečnost? Kam me bo to pripeljalo! Kam?” Dolgo sem še premišljevala in vedno huje mi je bilo. Nazadnje sem se vsa pretresena in zmedena razjokala.
Pred mesecem dni pa sem zvedela, da Marte ni več. Da se je utopila. Sava da jo je naplavila na breg, vso razcapano, v svojih črnih cunjah, ki jih verjetno od Mihove smrti še ni slekla.
»Uboga Tašemasta Marta,« so rekli ljudje. »Kako nesrečno je končala. Kar so jo vrgli iz stanovanja, je živela kar pod kozolci. Ni čudo, da je obupala. Nič čudnega ni ...«
Res je! Nič čudnega ni. Ampak ljudje smo tako, kot smo. Mogoče bi zaradi svojih nesreč in žalosti še bolj morali videti drugega!
Zdaj je tako prepozno.
Kako zelo pa lahko peče vest, tega se vedno bolj zavedam.
Pa je ta tudi Martino tiho odpuščanje? Nimam odgovora ...
ŠKRINJAR, Polona. (zgodbe). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 11, str. 42.

Živo se spominjam mame in očeta, ko sta nam govorila o dogodku, ki se je pripetil nekaj let pred mojim rojstvom.
Moja mama in oče sta bila iz dveh kar precej oddaljenih hribovskih vasi. Mamina sestra se je poročila in prišla za ‘tamlado’ v vas mojega očeta. Ker se je hiša polnila z lačnimi usti in je bilo treba mlado mamico večkrat nadomeščati v kuhinji, hlevu, na poljih, v gozdu, pri varstvu otrok, je moj stari oče poslal mojo mamo starejši hčeri za pomoč. Tako sta se spoznala z mojim očetom.
Po vojni vihri, ki sta jo mama in oče preživela ločeno celih šest let, sta se poročila in šla živet v drug kraj, v dolino, kjer je oče dobil delo. Ustvarila sta si lepo družino. Bila sem najmlajša, peta po vrsti.
Moj oče je bil dobričina, poštenjak, skromen, delaven in veren človek. Verjetno je moj stari oče cenil vse te lepe lastnosti in je zato imel zelo rad svojega zeta Jožeta.
Neke zimske noči, ko so že vsi spali, je nekdo močno potrkal na okno in poklical: »Jože!« Nato se je še na drugem oknu ponovilo trkanje in isti klic: »Jože!« Oba z mamo sta slišala te klice in prepoznala glas starega očeta. Moj oče je hitro vstal iz postelje, prižgal petrolejko in šel odpret vrata, da bi stari oče lahko vstopil. Na pragu pa ni bilo nikogar! Šel je okrog hiše in gledal po cesti. Nikjer žive duše! Še mama je prišla ven in sta klicala: »Oče, kje ste? Kaj je narobe, da ste prišli sredi noči tako daleč?« Nič. Nobenega odgovora nista dobila. Klicanje se je izgubilo v gluho noč. Spraševala sta se, kaj se vendar dogaja, a odgovora nista našla. Če bi trkanje in klice slišal samo eden, bi mislil, da je tako živo sanjal. A slišala sta oba!
Konec je bilo s spanjem. Skrbi in teža nenavadnega dogodka so bile pretežke. Komaj sta čakala jutro in kaj bo prinesel nov dan. Takrat ni bilo tako lahko priti do novic, kot je to danes, saj še elektrike niso imeli vsi, prevoznih sredstev tudi ne.
Čakala sta in ugibala, ko sta zagledala po vaški cesti prihajati maminega brata. Na obrazu se mu je videlo, da nosi s seboj bolečino in žalostno novico.
»France, kaj se je zgodilo?« sta oba hitela spraševat strica.
»Oče so ponoči umrli.«
»Kdaj, ob kateri uri?« je vprašala mama.
Bilo je ob uri, ko je trkal na okni in klical mojega očeta.
Pred odhodom v večnost je prišla duša starega očeta po slovo k njemu, ki ga je imel tako rad. Zato verujemo, da so duše umrlih med nami.
Je bilo starega očeta strah pred smrtjo? Gotovo, saj je prehod v večnost nekaj tako zelo dokončnega, neotipljivega, neznanega.
Veliko dobrega in lepega sem slišala o svojem starem očetu od moje mame in gotovo bi s svetim Hilarionom tudi on lahko rekel: »Pojdi, kaj se bojiš? Odpotuj, duša moja, kaj se obotavljaš? Skoraj sedemdeset let si služila Kristusu, pa bi se bala smrti?«
In sveti Gregor Nacianški je zapisal: »Gospod, strah pred smrtjo si nam spremenil v upanje. Storil si, da nam je konec življenja postal začetek pravega, novega življenja.«
Kolikor daleč mi sega spomin, je v njem večerni rožni venec in v njem desetka za duše rajnih, med njimi za mojega starega očeta.
Še zdaj, ko so tudi moji starši že prestopili prag večnosti, molim za svoje stare starše. Nikoli jih nisem videla, celo na sliki ne. Živeli in doživeli so svoje življenje pred mojim začetkom romanja h koncu – v večnost. Rada jih imam. Dali so mi čudovite starše in po njih položili v moje srce zdravo in krepko seme vere. Vera pa je upanje, ki ne umre!
Pozdravljen, križ, edino upanje!
Heli. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 11, str. 45.

Odkar se Štefan spominja, se je na praznik vseh svetih družina zbrala tam za hišo, prižgala svečko in zmolila desetko rožnega venca. Mama je molitev vedno začela: »Naj po naših priprošnjah podeli obema neznancema tukaj med nami in našemu pokojnemu očetu tam daleč na tujem, večni mir in pokoj.« Štefanu se je zdelo prav, da nadaljuje s to navado tudi po mamini smrti, da ohranijo spomin na ljudi in čase.
***
Kmalu po začetku vojne so jih Nemci izselili. Samo pol ure časa so imeli, da so med strahom in jokom iskali po hiši stvari, ki bi jih bilo nujno vzeti s seboj. Vojaki so jih nestrpno priganjali in vpili, da so nabrali že vsega preveč. Medtem ko so se vzpenjali na kamion, so jih suvali s puškinimi kopiti in kričali.
Odpeljali so jih. Vseh pet. Starega očeta, gospodarja Klemena, ženo Rozo in otroka. Štefanu je bilo pet let, Marti pa tri. Prestrašeni in nagneteni so čakali v prostorih železniške postaje. Po dveh dneh so jih na hitro pregledali in strpali v živinske vagone. Vlak je odpeljal v neznano smer. Stisnjeni, da so se komaj premikali, in prezebli, so se v strahu spraševali, kam jih peljejo. Sem pa tja je kdo spregovoril, v glavnem pa so molili. Tudi tisti, ki so na molitev že skoraj pozabili. Po dolgi vožnji z vmesnimi postanki, ko so jih vedno znova preplavili občutki strahu in negotovosti, so se vrata živinskega vagona končno odprla in objel jih je svež zrak. Iz vagona so bolj popadali kot izstopali. Tesno so se držali skupaj, da jih ne bi ločili. Zopet so jih strpali na kamion. Čeprav so bili pokriti s platneno streho, so čutili, da se pot vzpenja. Ko so se ponovno ustavili, so jim ukazali, naj izstopijo. Znašli so se sredi velikega kmetijskega posestva.
Začeli so se njihovi garaški dnevi. Od jutra do večera. Tudi za otroke. Vojaki potrebujejo veliko hrane, so jim bolj z rokami kot z besedami razlagali vojaki, ki so jih pogosto obiskovali. Bali so se jih, tako oni kot tudi domači na kmetiji, ki so sicer bili zadržani do njih, a iz dneva v dan vedno manj hladni. Oni pa so bili veseli, da so skupaj in da niso lačni.
Stari ata, ki je že doma bolehal, je vedno bolj pešal. Stregli so mu, kolikor so mogli. V telesnih bolečinah in žalosti, da je tako daleč od doma, je počasi usihal in po nekaj mesecih sklenil svojo življenjsko pot. Na tujem vaškem pokopališču, na tuji zemlji, daleč od doma, je našel svoj večni počitek.
Po dolgih letih izgnanstva jim je konec vojne prinesel neizmerno olajšanje in veselje, da je konec negotovosti in se bodo lahko vrnili domov. V očeh nemških domačinov pa je bilo poleg sreče, da je vojne konec videti tudi strah pred prihajajočimi dnevi.
Ko so se po nekaj dneh poslavljali, so spoznali, da niso več tujci, ampak že skoraj prijatelji. Na pokopališču so se ob grobu s solzami v očeh poslovili od pokojnega očeta. Bog vedi, kdaj in če bodo lahko spet obiskali njegov grob.
Kaj se vsa ta leta dogajalo doma, so se spraševali celo pot. Kakšno hišo bodo našli in kakšne ljudi po vseh teh grozotah?
Ko so se po več dnevih potovanja bližali domači vasi, so že od daleč videli, da hiša še stoji. “O, Bogu hvala!” so ponavljali in pospešili korak. Glavna vrata so bila odklenjena. S strahom so vstopili. Sredi napol prazne hiše so se objeli in zajokali. Od veselja, sreče in žalosti. Zopet imajo dom, čeprav izropan.
Čez kakšen dan so opazili, da je za hišo del dvorišča nekoliko pogreznjen. Toda kdo bi ob vseh teh spremembah in nujnemu delu mislil na to!
Kakšen teden po vrnitvi jih je prišel pozdravit eden od sosedov. Toliko so si imeli povedati! Mračilo se je že, ko je odhajal. Da naj stopita za hišo, je za rokav pocukal očeta Klemena. Tam se je odkašljal, nato začel pripovedovati, da so po njihovem odhodu Nemci v prazno hišo naselili dva starejša Kočevarja, ki so ju bili izselili iz njune vasi. Bila sta prijazna možaka, sicer se pa niso veliko družili, ker so se zaradi jezika težko sporazumevali. S seboj sta privedla kravo, ki sta jo rada pasla med hišo in hlevom. Tudi tisti dan. Po cesti je prikorakala četa partizanov. Eden od njih je, bogve zakaj, oba ustrelil. Mrtva sta nekaj dni ležala sredi travnika, saj si nihče ni upal priti blizu. Potem so ženske iz vasi sklenile, da ju je treba pokopati. On in še dva soseda so zanju skopali grob na dvorišču za hišo. »Tam je zdaj ugreznina,« je zaključil sosed, »več takrat nismo mogli narediti.«
Klemen se je pokrižal. “Očeta imam pokopanega daleč na tujem, tukaj za hišo pa dva neznanca!” je zavzdihnil in bilo mu je tesno pri srcu.
Ko je Klemen ulil prvo svečko iz loja, kupiti jih takrat niso mogli, so jo prižgali tam za hišo. Za dva nesrečna Kočevarja, ki sta nedolžna našla smrt na njihovem travniku, in za pokojnega očeta, ki je dotrpel daleč od doma in počiva v tuji zemlji. Od takrat so jo na vse svete prižgali vsako leto. Da bi ju prekopali, v tistih povojnih letih še pomisliti niso smeli. Po dobrih petnajstih letih so se meje toliko odprle, da so lahko obiskali grob starega očeta. Prijetno so bili presenečeni, ko so videli, da je grob lepo vzdrževan, ker so zanj skrbeli njihovi nekdanji gospodarji v letih izgnanstva.
Ko so lani prižgali svečko na travniku za hišo, je Štefan čutil, da so mu meseci šteti. »Glej, da ne boste pozabili vseh naših pokojnih,« je na koncu molitve naročil hčerki Marti, »da bo naša zemlja še naprej blagoslovljena!«

J. Jarc - Smiljan, zgodbe, v: Ognjišče 11 (2022), 30-31.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
J. Jarc-Smiljan, Samo še pet minut, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
J. Jarc-Smiljan, Marija na kolencah zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

Malo po začetku maše nenadoma prideta v cerkev dva mlada – fant in dekle. Ustavita se nekaj korakov pred menoj. Niti opazil ju ne bi, če ne bi bila nekaj posebnega. Dva mlada zaljubljenca, ki se vedeta res nenavadno. Držita se za roki, fant dekletu ves čas polaga glavo na rame, potem jo gleda v oči in se ji smehlja. Ne obvladam se. Začnem ju opazovati. Najprej pomislim, da sta vstopila v cerkev čisto naključno, morda celo namerno izzivalno, provokativno. Ko pomislim, da sploh ne vesta, kje sta, na moje veliko presenečenje skleneta roke; gledata na oltar in sodelujeta pri mašnem obredu. Potem se znova objameta, kot da sta doma ali na kakšni kulturni prireditvi. Poljubita se nežno, srečno, spoštljivo. To ni tista prva afektivna ljubezen, ki včasih povsem odvzame človeku normalno razsodnost. Zelo se imata rada, vendar se v cerkvi tako ne obnaša! Ne vem, ali naj ju obsojam ali strpno potrpim. Morda pa na neki način predstavljata vso današnjo mladino. Po glavi mi začne rojiti tisoč vprašanj in odgovorov. Česa podobnega še nisem videl. Fant in dekle se spet objameta. Pomislim: morda pa smo najpreprostejše vprašanje verniki vseh časov najbolj zapletli, problematizirali. O tem je težko govoriti.
Maša se počasi bliža koncu. Na vrsti je obhajilo. Fant se obrne k dekletu in ji nekaj razlaga. Ona odločno odkimava. Kaj je med njima? Stopita narazen, kakor da je njuna ljubezen nenadoma minila. Večina njima podobnih bi ostala za reko ali v mestnem parku. Fant gleda dekle, ji nekaj prigovarja. Dekle zopet odkima, zdaj je povsem drugačna – nekam izgubljena, prizadeta. Potem se fant odloči. S hitrimi koraki gre z drugimi verniki proti oltarju. Presenečen globoko zajamem zrak. Se dekle boji? Se morda čuti nevredna tako velikega Daru?
Večno vprašanje: kaj je ljubezen? In kako gledamo nanjo mi vsi? Navadni, nenavadni, elita, janzenisti, duhovniki, kardinali ... Kako je Bog ustvaril človeka? Kaj mu je dal iz svoje brezpogojne ljubezni?
Fant pride nazaj. Njegov obraz je srečen. Čutim, da je napolnjen s tisto celoto človeškega življenja, zaradi katere smo srečni in večni. Stopi k dekletu. Pogleda jo. Tudi jaz vidim, da je bleda. Po licih ji zapolzita solzi. Stegne roko in ju obriše. Spet ji nekaj govori. Zdaj se dekle nenadoma nasmehne. Videti je, da je sprejela, kar ji je manjkalo. Slutim, da bo naslednjo nedeljo šla tudi ona k obhajilu ...
Vesel sem, ker čutim, da bosta zmogla. Da bosta dogradila svoji mladi nadebudni življenji. Prava ljubezen je telo duh, je celota in zrelost človeka, ki pride hvaležno do svoje polnosti. Takrat so odveč dileme in tisočletno preganjanje za nekaj, kar smo dolžni sprejeti. Duhovnost raste od spodaj: iz solz, iz ponižnosti, ko mnogokrat pademo v blato, da bi nas večni Stvarnik pobral, obrisal in poljubil.
Konec maše. Sam sebi skušam odpustiti, ker sem gledal z očmi, da bi videl s srcem. Fant se nenadoma obrne in me pogleda naravnost v oči. Kakor da hoče moj odgovor. Blago se nasmehnem, srečen za ta dva mlada, lepa človeka, ki sta danes sama našla pomemben odgovor. Molil bom, da bosta vztrajala v ljubezni in veri.
Stanislav. Ognjišče (2016) 06, str. 44

Pogosto sem se spraševal, kaj bom postal, ko bom velik. Bratu je bilo vseskozi jasno, da bo električar, sam pa se nisem mogel odločiti, kaj bi pravzaprav rad počel. Oče je bil kamnosek. Do kamna je čutil veliko spoštovanje, skoraj ljubezen, težko delo pa ga je počasi izčrpavalo. To sem dobro čutil. Nekoč sem mu omenil, da bi se šel tudi jaz učit za kamnoseka, pa me je resno pogledal in vzel moji roki v svojo veliko dlan. »Nekam drobni sta,« je dejal, »še veliko žgancev boš moral pojesti, potem pa ...«
V tretjem in četrtem razredu smo imeli učiteljico, pri kateri sem čutil, da nas ima rada, čeprav je vselej dajala prednost deklicam. »Ko bom jaz učitelj, ne bom delal razlik!« sem si mislil, in še sam ne vem, kdaj se je vame priplazila misel, da bi bil lahko učitelj. Ko sem svojo namero povedal mami in očetu, sta me začudeno pogledala. »Potem ne boš smel hoditi v cerkev,« je dejala mama. Na to še pomislil nisem. Tako je pač bilo v tistih časih. Pogledal sem očeta. Na njegovem obrazu sem zaznal neki ponos. »Se bo že nekako uredilo,« je dejal.
+++
Po malo ovinkastih poteh sem res pristal med pedagogi – kot vzgojitelj v dijaškem domu. Dodelili so mi skupino fantov prvega letnika tehniških šol, ki so pred dnevi še uživali počitnice in varnost domačega okolja, zdaj pa so izgubljeno hodili po neznanem mestu ter se privajali na nove sošolce in profesorje. Nekateri so zaradi domotožja hoteli kar oditi domov in blažil sem njihovo stisko kot sem vedel in znal. Drugi pa so se po prvih negotovih dneh hitro znašli in se kar preveč razživeli. Prevzel jih je občutek svobode. Z njih so kar naenkrat odpadle vse omejitve, ki so jim jih predstavljali starši, in pozabili so na vse njihove dobre nasvete. Stopil sem na mesto staršev in jih omejeval ter spodbujal, pohvalil in grajal, Vsem pa sem dopovedoval, da si moramo zaupati in biti med seboj odkriti.
»Fantje,« sem jim pogosto govoril, »vem, da imate veliko domišljije, ampak veste, veliko lažje bomo živeli drug z drugim, če si bomo zaupali, da bomo vedeli, pri čem smo. Lažje bom poiskal pomoč, ko vam bo kje zaškripalo, in vam svetoval, če boste želeli.« Pogosto so se strinjali z menoj, včasih tudi ne. Kaj pa so zares mislili, mi je ponavadi ostalo skrito za njihovimi pogledi.
Tako je minilo leto. V naslednjem šolskem letu, ko so bili v drugi vzgojni skupini in so imeli drugega vzgojitelja, mi je eden od fantov oponesel: »Narobe ste nas učili!«
»Narobe da sem vas učil?« sem bil presenečen.
»Ja, vi ste nam rekli, da moramo biti odkriti in povedati vse po pravici.«
»Ali je to narobe?«
»Seveda je. Ko našemu vzgojitelju na primer po pravici povemo, kam bi radi šli, nam ne dovoli, če pa se mu primerno zlažemo, ni nobenih ovir!«
»Prej ali slej se laž obrne proti nam,« sem spravil iz sebe. Videl je, da me je prizadelo. »Se bomo že naučili presojati ljudi,« je dejal in me pustil s svojimi mislimi. Na ta pogovor sem se v naslednjih letih še velikokrat spomnil.
+++
Veliko fantov in deklet je po odhodu iz našega doma čez leta prihajalo nazaj na obisk. Vesel sem jih bil. Obujali smo spomine na skupna leta, pripovedovali so mi o drobnih dogodkih, ki so s pogledom nazaj dobivali čisto nov pomen, in pogosto priznali, da so bila to njihova najlepša leta. Sedaj gledajo na vse tedanje težave in probleme kot na pihanje blagega vetriča.
Od vseh obiskovalcev sem se morda še najbolj zapomnil Davida, ki je bil v srednješolskih letih pravzaprav neopazen. Zapomnil bi se ga verjetno samo po nekem dogodku, ko je bil v tretjem letniku. Bil je vesten in delaven, zato je naredil program, ki jim ga je pred odhodom na zimske počitnice dal profesor tehniškega risanja, večina sošolcev pa ne. Dogovorili so se, da bodo profesorju rekli, da jim ni ničesar naročil. Že nekajkrat so se tako izognili delu ali ga vsaj prestavili za nekaj dni. Vedeli so namreč, da je profesor silno pozabljiv. Tokrat pa je profesor vztrajal in jim povedal, da si je zapisal, kaj jim je naročil, in da bodo vsi dobili negativno oceno. Domski fantje so vedeli, da je David program naredil, zato so ga obdolžili, da jih je on zatožil.
Ko sem nekega večera stopil v njihovo sobo, so vsevprek vpili na Davida.
»Kaj se dogaja?« sem resno vprašal.
»David je izdajalec!« so zakričali, David pa je ponavljal: »Ni res!«
S težavo sem ugotovil, kaj se je zgodilo.
»David, si res povedal profesorju?« sem ga ostro vprašal.
»Prisežem, da nisem!«
»Ste slišali?« sem dejal, oni pa so še kar naprej vpili, da je izdajalec. »Jutri bo vse jasno,« sem rekel. »Telefoniral bom na šolo.«
Moja odločitev jih je presenetila. Še sam sem se nekoliko bal, da jim ne bi zakuhal kakšnih neprijetnosti. Ampak kolikor sem poznal profesorja, sem upal, da me bo razumel. »Mularija!« je dejal, ko sem mu razložil, zakaj ga kličem. »Res sem postal pozabljiv. Saj veste – leta. Še malo, pa bom šel v penzijo. Slutil sem, da me izigravajo, zato sem si vse zapisal. Tokrat so se ušteli! Ampak da so nekoga obtožili? Prav lepo naj se mu opravičijo!«
Poklapano so poslušali, ko sem jim povedal, kaj sem zvedel. Nekaj so momljali, ko so se mu opravičili, na Davidovem obrazu pa sem opazil droban nasmeh. Vzdušje v sobi je bilo odslej bolj prijetno.
Po morda šestih ali sedmih letih se je David spet oglasil v domu. Vesel sem ga bil, tako kot vsakega. Vedno je bil redkobeseden, tokrat pa je bil zelo zgovoren.
»Veste,« je začel, »prišel sem vam povedat, da ne bi šel na faks, če me ne bi vi spodbudili.«
»Kaj res?« sem se začudil, ker se tega resnično nisem spominjal. »Pa si ga tudi končal?« sem hotel vedeti.
»Sem, in tudi magisterij sem naredil,« je nadaljeval.
»Tega sem pa res vesel.«
»In poročil sem se in lani se nama je rodila hčerka.«
»Ja, čestitam!«
»No, ampak nisem vam prišel povedat tega.«
»Ne? Kaj pa si potem mislil povedati?«
»Veste, moram vam povedati, da smo marsikatero ušpičili, ko smo bili v domu, in da za veliko stvari niti ne veste.«
»To se mi kar zdi, da je tako.«
»Veste, prav vse smo prinašali naokoli in izigravali. Tudi vas.«
»Si predstavljam.«
»Veste, to sem vam hotel povedati: kadar smo prinesli naokoli druge, se nam je dobro zdelo, kadar pa vas, nas je pekla vest. To sem vam moral povedati.«
»Dobro, da si mi prišel to povedat. Včasih imam občutek, da stojim na mestu.« Še sam ne vem, kaj sva se pogovarjala potem. Morda so bile besede sploh nepomembne.

JARC, Janko. Smiljan. (zgodbe). Ognjišče, 2015, leto 51, št. 9, str. 18-19.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, SAMO ŠE PET MINUT, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, MARIJA NA KOLENCAH zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

Osmi razred. Čas odločanja za življenjski poklic. Tako je vsaj bilo v moji mladosti. Po osemletki so pri izbiri nove življenjske poti imeli pomembno vlogo starši. Tudi danes je tako. V naših krajih je bila največja pohvala, s katero so se starši radi ponašali: “Pomagali smo mu do kruha.” To je v glavnem pomenilo poslati potomca, da se izuči neke obrti. Redki so vsak dan z vlakom potovali v mesto v kakšno tehnično ali poklicno šolo, še bolj redki pa v gimnazijo. Na študij v Zagreb so šli samo otroci bolj važnih tovarišev, gospodov ali premožnejših kmetov. Čeprav so bili to časi tovarišev, tudi gospodje niso izginili. Tudi tovariši so potrebovali gospoda zdravnika, gospoda veterinarja, gospoda župnika ter gospoda organista in gospoda cerkovnika. Poslednja dva za tajne krste, slovesne poroke svojih otrok in cerkvene pogrebe.
Cenjeni poklici takrat so bili: učitelj, elektrikar, zidar, železničar, šivilja ali trgovka. Parketarji, vodovodarji in keramiki takrat še niso bili potrebni. Kdo je tedaj imel vodo v hiši ali parket? Res je, v šoli je bil parket premazan s strojnim oljem, da je zaudarjalo po surovi nafti. Ali kdo je tiste čase imel kopalnico s keramičnimi ploščicami? Tega ni bilo niti v šoli. Pa tudi v župnišču ne. Tudi v čakalnici ambulante je bil tlak iz sivega cementa. Na steni je bil na vidnem mestu napis: “Ne pljuvaj po tleh!” V kotu je bila bela pocinkana posoda s pokrovom, ki je imel na sredi večjo odprtino. Temu se je reklo pljuvalnik. Take naprave in opozorilne napise sem srečeval po vseh železniških čakalnicah. Pa še nekaj: moral si dobro paziti, kaj govoriš. Z glavne stene vseh javnih prostorov te je opazovalo strogo obličje povsod navzočega maršala Tita. To so bila viharna šestdeseta leta. Našo šolo so postopoma prevzele mlade, v marksističnem duhu vzgojene zanesljive partijske moči. Redki učitelji, ki so še ostali iz prejšnjih časov, so bili poslani v pokoj. Na okrajih, po občinah, v kmečkih zadrugah so do tedaj vodilni kader, ki se je bil ‘opismenil’ na večernih tečajih, zamenjali šolani in socialistično zavedni tovariši.
Pepi je hodil v osmi razred. Bil je najboljši učenec v razredu. Odličnjak. Toda imel je eno veliko napako: bil je otrok pobožnih staršev. Še huje pa je bilo to, da je bil ministrant. Vsako jutro, poleti in pozimi, v soncu, dežju in snegu, je mali Pepi stregel pri jutranji maši. Na božič, kot večina drugih otrok, ni prihajal v šolo. Zaradi tega ni mogel biti izvoljen za predsednika razreda. Ta pa je imel važno in častno nalogo: da vsako jutro pred začetkom pouka v drži mirno in s stisnjeno pestjo na čelu stoji pred razredom in pozdravi tovarišico: »Zdravo! Smrt fašizmu, svobodo narodu!« »Zdravo!« so odgovorili otroci.

Pepi ni mogel skriti svoje tajne želje, da bi postal duhovnik. Vsi so to vedeli. Tudi učitelji. Ti so se v glavnem delali, kot da jih to ne zanima. Vendarle pa nekateri zaradi tega niso bili zelo srečni in so odkrito kazali neprijaznost do malega Pepija. Med temi je bila mlada prepričana partijka, tovarišica ravnateljica. Imela je tudi vzdevek Špička, ker je po prašnih ali blatnih vaških poteh prihajala v šolo z visokimi petami. Manjši del učiteljstva se je v srcu veselil Pepijevi odločitvi, čeprav tega niso smeli pokazati. Med njimi je bila Marija, učiteljica hrvaščine. Pepi je to čutil. Nekateri so ga v srcu občudovali zaradi pogumne doslednosti, vzornega vedenja, marljivosti in znanja. Ni se zgodilo, da bi Pepi kdaj prišel v šolo z nenapisano nalogo ali da bi zagrešil kakšno nerodnost.
Razcvetel se je maj z njim se je približal najpomembnejši dan v šoli – proslava Dneva mladosti. Po razredih so potekali važni sestanki, na katerih se je odločalo, koga bo doletela čast, da bo po naših ulicah nosil štafeto dragega vodje. Osmošolci bodo v počastitev rojstnega dneva tovariša Tita na osrednji slovesnosti v Domu kulture sprejeti v socialistično mladino in prisegli bodo zvestobo izročilom revolucije. Ampak ne vsi. Po partijskem nalogu so bili nekateri iz te častne čete izključeni. Na prvem mestu zabiti klerikalci, kakor se je reklo. Med temi je izstopal prav Pepi. Poseben šolski odbor, ki je predlagal bodoče člane mladinske organizacije, njega ni predložil. Pepi je to tudi pričakoval. Ni bil prav nič žalosten, kajti tudi če bi ga slučajno predlagali, tega ne bi sprejel. Čeprav mu je bilo šele štirinajst let, je imel že zgrajen pogled na svet in je bil na to ponosen. V globini srca pa ga je vendarle grizel občutek prizadetosti zaradi krivic, ki so mu jih pogosto delali zaradi njegove zvestobe Bogu.
Bližal se je konec šolskega leta. Tovarišica ravnateljica je poklicala v svojo pisarno Marijo, učiteljico hrvaškega jezika, in ji ukazala, da naj učencem osmega razreda za šolsko nalogo da temo Kaj bi rad postal v življenju. To je tudi storila. Otroci so pridno pisali in na koncu ure, kot je navada, je učiteljica pobrala šolske zvezke, da jih vzame s sabo, jih pregleda in naloge oceni. Brž ko je med odmorom goro šolskih zvezkov položila na mizo v zbornici, se je prikazala tovarišica ravnateljica, v kupu šolskih zvezkov poiskala Pepijevega in ga vzela s seboj.
Naslednji dan je sklicala izredni sestanek učiteljskega zbora. Tovarišica ravnateljica je s Pepijevim zvezkom sedla na čelo mize in s strogim glasom naznanila, da eden njihovih učencev hoče iti med farje in je to tudi napisal, tukaj, v ta zvezek. To bi bila velika sramota za šolo in očiten znak slabe socialistične opredeljenosti učiteljev, zato zahteva, da je treba storiti vse, da Pepi ne bi šel v semenišče. Obveščena je, da v semenišče sprejemajo samo odlične učence. Zato učiteljem osmega razreda predlaga, da Pepiju znižajo ocene za toliko, da na koncu njegov uspeh ne bi bil odličen, ampak le dober.
V zbornici je zavladal mučen molk. Na obrazih učiteljev je bilo opaziti sence zadrege in presenečenja. Nihče si ni upal nič reči, zlasti ne nasprotovati tovarišici ravnateljici. Končno pa je dvignil roko tovariš Zoran, od vseh spoštovan učitelj matematike in fizike. Vsi so se ozrli proti njemu.
»Izvolite, tovariš!« je rekla ravnateljica.
»Kot učitelj in pedagog, ki ga mora odlikovati predvsem pravičnost do učencev, kot so nas učili naši profesorji, jaz tega ne morem storiti. Pepi je moj najboljši in najbolj vzoren učenec in zdaj, pred koncem šolskega leta, mu ne morem znižati ocene. No, samo to sem vam hotel povedati, tovarišica ravnateljica.«
»Tudi jaz se strinjam s kolegom,« se je po kratkem premoru oglasila Marija, učiteljica hrvaščine. »Svoje učence vzgajam za poštenje in ne morem si dopustiti krivice do Pepija. Tega si ne bi mogla odpustiti.«
Tovarišica ravnateljica je popenila od besa in užaljenosti. Naglo je vstala, jezno vrgla Pepijev šolski zvezek pred kolegico Marijo in brez besed odšla iz zbornice. Po betonskem hodniku je odmeval nagli topot njenih špičastih pet.
Ko mi je to pripovedoval, so se župniku Pepiju orosile oči.
»Pred kratkim je umrla Marija, ta moja učiteljica hrvaščine. Pokopal sem jo. Po pogrebu se mi je približala neka sključena starka in mi rekla, kako jo veseli, da me vidi po tolikih letih. Sprva je nisem prepoznal. Ko se mi je predstavila, sem bil presenečen. To je bila nekdanja tovarišica ravnateljica. Iz semenišča sem tedaj napisal pismo moji učiteljici hrvaškega jezika. V njem sem se zahvalil za vse, kar sem se od nje naučil, in za vse dobro, kar je storila zame. Pred nekaj dnevi se mi je po telefonu oglasila njena sestra. Čutila je potrebo, da mi sporoči, da so to moje pismo našli v njeni zapuščini. Hranila ga je v fasciklu z najdražjimi spomini.«
p. Tonči Trstenjak
iz hrvaščine prevedel S. Čuk
Ognjišče (2015) 10, str. 50

»Kako bi zdaj z užitkom pojedel eno hruško, veš, eno tisto, ki tako pozno dozorijo, saj se več ne spomnim, kako se jim reče,« je vzdihnil Jakob in žalostno zrl proti hribu, kjer je čisto ob robu rasla samotna hruška. Ob misli na sočen, rumen sadež so se mu pocedile sline in zdelo se mu je, da čuti v ustih prijeten, sladek okus. Tako dobra ni bila nobena hruška, čeprav je bilo v sadovnjaku ob hiši veliko dreves. Ta, ki je čisto sama stala na sončnem obronku, je bila prava vaba in veselje; ko so bile druge že obrane, je ta dozorela šele v drugi polovici oktobra. Bila je visoka in odkar je pomnil skoraj enaka. Le da je imela včasih lepe, močne veje, sedaj pa je že trohnela in se, tako kot on, počasi, a nezadržno starala. Nihče si ni upal več splezati nanjo, včasih pa je on kot veverica kar z nje trgal sladke sadeže, saj so hruške zelo nerade padale na tla same.
»Grem ti ponje,« je rekla žena Franca in hotela vstati. Sedela sta na klopi pred hišo in lovila zadnje tople žarke in vsrkavala vonj jeseni. Odkar so jima začele pešati moči, sta večkrat tako posedala in se pogovarjala. Posebno on ni imel več moči, ona se je še kar zavrtela v kuhinji, posebno kadar so prišli na obisk otroci in vnuki, kot da ji je mladež vlila novih moči in volje.
Na sicer bolj majhni kmetiji, na kateri se je dalo preživeti, če je eden hodil še v službo, nista več kmetovala. Travnike je pokosil sosed, vrt in sadovnjak pa so pomagali oskrbeti otroci, ki so ju redno obiskovali in lepo skrbeli zanju. Tako so jima ob skromni pokojnini mirno tekla leta. Počasi so jima pojemale moči, lepo sta se razumela. Včasih sta se tudi spričkala, a brez zamere, skratka, imela sta se rada. Franca mu je rada to tudi povedala, on je bil bolj zadržan. Vsa leta je ona ‘nosila hlače’, vse opravke v dolini je uredile ona, kaj bi brez nje!
»Ja, pa ti grem po hruške,« je bila trmasta. »Prosim te, Franca, ne hodi. Na tleh ni nobene, vse sproti pojedo srne, Bog ne daj da bi nanjo plezala, veje so krhke, lahko se ti odlomijo in se polomiš,« jo je prepričeval in svaril. »Kaj misliš, da jaz ničesar več ne zmorem?« se je postavljala. »Še kake mlade se ne ustrašim,« je rekla v šali in že hitela navkreber, on pa je nemočno vil roke in vzdihoval.
Nemirno se je presedal na klopci in pogledoval proti hribu, France pa od nikoder. »Usmiljeni Jezus, menda se ji ni kaj zgodilo,« ga je zgrabil strah, saj bi že zdavnaj morala biti nazaj.
Držeč se zidu je počasi stopil v vežo, vzel palico, da jo pojde iskat. Počasi, korak za korakom, je sopihal v hrib. Kolikokrat je – ne prehodil, pretekel to pot – danes pa mu je bila vsaka stopinja muka. Znoj mu je lil po obrazu, nekaj od napora, nekaj od strahu. Končno je prišel do vrha in zagledal hruško, več ni videl, očala je pustil doma. Kje je bila Franca, ni mogel ugotoviti. Šele ko je prišel pod hruško, je zagledal veliko odlomljeno vejo, nedaleč proč pa je ležala žena. Kolikor so mu dale moči je planil k njej in se zgrudil na kolena. Bila je tam – oči so zrle v prazno, na ustnicah je opazil boleč nasmeh, v roki pa je še v smrti trdo stiskala rumeno, dišečo hruško ...
Niti glasu ni mogel spraviti iz sebe. Vzel je v naročje njeno glavo ter z okorno roko božal njen zgubani, a še vedno lepi obraz. Franca, njegova Franca, njegovo življenje ...
V tem trenutku so ga preplavili spomini, kako je hodil k njej na skrivaj vasovat. Bila je gruntarska hči z mogočne domačije, on pa ubožen kmetič. Zanjo so se potegovali fantje z velikih kmetij, a ona se je odločila zanj, ki ni premogel več kot nekaj krav v hlevu, imel pa je pošteno srce in pridne roke. Vsem navkljub sta se vzela. Bilo je nekaj let po vojni, ko je bilo zelo hudo, a onadva sta imela drug drugega. Več nista želela. Bila sta mlada, polna vere v boljši jutri. Prihajali so otroci. On je na železnici kar lepo zaslužil, nekaj pa so pridelali doma in nikoli niso bili lačni. Sicer so živeli skromno, vendar je šlo. Bili so družina, prava krščanska družina, ki ji tudi veri sovražne sile niso mogle do živega.
Franca, njegova Franca, tista skrbna, pridna, odločna žena. Kolikokrat sta šla po opravljenem delu, še večkrat pa ob nedeljah popoldne sedet prav pod to hruško in gledala svojo domačijo, ki se je stiskala na majhni ravnici pod hribom.
Njuna mala, prijazna domačija – na levi hlev, na desni hiša, za njo pa čebelnjak, spodaj ob cesti pa kapelica svete Družine. Njuna domačija, njun dom, poln otroškega joka in smeha, njive, prepojene z njunim znojem. Češnje, ki so se spomladi kot bele neveste nasmihale soncu, pa jablane, hruške, slive, ob vrtni ograji cvetoče vrtnice, na oknih nageljni in rožmarin. Vse posajeno in vzgojeno z eno samo ljubeznijo, vse rože, katere je zalivala roka njegove ljubljene žene, ki zdaj leži tu in v dlani stiska hruško, ki si jo je danes zaželel, ona pa mu je vedno hotela v vsem ustreči. Tudi danes, s to hruško, zaradi katere je omahnila v smrt. Ker je bila takšna vse življenje, ki je bilo ena sama daritev.
»Franca!« je zavpil v bolečini, kot da bi se šele sedaj ovedel, da je resnično ni več. »Franca,« je odgovoril odmev, on pa je sklonil glavo in s solzami močil njen obraz, kot da bi jo hotel priklicati nazaj v življenje.
KUMER, Ana. (zgodbe). Ognjišče, 2012, leto 48, št. 10, str. 24-25.