* 12 maj 1915, Provence, Švica; † 16. avgust 2005, Taize, Francija

"Iskalci Boga so vir upanja"

Roger Louis Schutz, ustanovitelj taizejske skuspnosti, se je rodil 12. maja 1915 v vasici Provence v švicarski pokrajini Jura kot deveti otrok v družini protestantskega pastorja Charlesa Schutza. Njegova žena Amelie Marsauche, Rogerjeva mama, je izhajala iz francoske družine, ki je bila že izza reformacije protestantska. "Moja mama je imela zelo srečno otroštvo in to je ponesla s seboj. Nikoli nas ni kaznovala. Kdaj pa kdaj je kateri otrok spravil očeta v bes. Takih prizorov ni mogla prenašati in je pobegnila v svojo sobo," se spominja Roger. Otroštvo, ki ga je preživljal v družbi sedmih sester in precej starejšega brata, je bilo vedro. Oče je bil po značaju bolj strog, toda bil je mož vere. "Od svoje najbolj rane mladosti sem bil priča očetove ljubezni do Svetega pisma."

Začetke izobrazbe je Roger prejel že doma. Ko mu je bilo trinajst let, je vstopil v srednjo šolo. Stanoval je pri neki plemeniti ženi, ki je bila katoličanka, kar njegovih protestantskih staršev ni motilo - in to razodeva njihovo širino, ki jo je "podedoval" Roger. Po končani srednji šoli je želel postati pisatelj, toda na očetovo željo je začel s študijem teologije na univerzah v Lausanni in Strasbourgu. Proti koncu svojega študija je prišel v stik s skupino mladih, ki so iskali osebnega odnosa z Bogom, kar je zaznamovalo njegovo življenjsko pot.

Ko je iskal kraj, kjer bi se v samoti lahko posvetil Bogu in iz tega črpal moč za službo ljudem, se je avgusta leta 1940 s kolesom odpravil na pot. Ustavil se je v bližnji Franciji, v burgundski vasici Taize, ki se mu je zdela najbolj primerna za uresničitev zamisli, da bi ustanovil majhno skupnost, katera bi razumevajoče sprejemala vse, ki iščejo Boga. Za majhne denarje je kupil neko staro hišo, v kateri se je potem naselil. "Hotel sem najti hišo, kjer bi mogel nuditi pomoč tistim, ki so izgubili vse, in bi obenem bila kraj tišine, kamor bi se lahko zatekli tisti, ki so izgubili smisel življenja." Za to izbiro je bilo pomenljivo tudi to, da je Taize v bližini Clunyja in Citeauxa, dveh znamenitih samostanov, ki sta bila žarišči verske prenove v 11. stoletju. Spočetka je v hiši nudil zavetje političnim ubežnikom, ki so jih preganjali Nemci. Leta 1942 so ga gestapovci pregnali v Švico.

Ko se je leta 1944 vrnil v Taize, so ga spremljali prvi trije bratje, med njimi Max Thurian, ki je veljal za teologa taizejske skupnosti, in je kasneje prestopil prag katoliške Cerkve. Leta 1949 je bilo bratov že sedem in o veliki noči so slovesno položili meniške zaobljube uboštva, skupnega življenja in celibata. Vodili sta jih dve misli: delati za spravo in zbližanje med ljudmi ter delati za edinost med kristjani.

Leta 1952 je brat Roger sestavil Taizejsko pravilo, redovna pravila, ki so prežeta z globoko duhovnostjo in neomajnim zaupanjem v Boga. Leta 1969 je skupnost postala ekumenska, ker so se vanjo vključili tudi katoliški bratje. Zdaj sestavlja skupnost okoli devetdeset bratov, protestantov in katoličanov, iz dvajsetih držav. Namen Taizeja je, da bi kristjani postali kvas: kvas zaupanja med ljudmi, zaupanja med narodi in kvas miru na zemlji.

Od leta 1957 Taize sprejema vedno več mladih, ki se tam zbirajo predvsem v poletnih mesecih. Brat Roger in njegovi bratje jih z veseljem sprejemajo in jim pomagajo, da v molitvi in premišljevanju odkrivajo skrivnost Bog in smisel svojega življenja. Leta 1974 je bil v Taizeju "koncil mladih". Nekakšno nadaljevanje tega "koncila" so vsakoletna "romanja zaupanja na zemlji", ki potekajo ob koncu oziroma na začetku leta, vedno v drugem mestu, in se na njih zbere zelo veliko mladih. Papež Janez XXIII., ki je obiskal Taize kot apostolski nuncij v Franciji, je ta kraj imenoval "mala pomlad". Brata Rogerja in njegovega sodelavca Maxa Thuriana je kot "opazovalca" povabil na koncil. Med papežem Pavlom VI. in bratom Rogerjem je vladalo iskreno prijateljstvo, še tesneje pa je bil z njim povezan papež Janez Pavel II., ki med obiskom leta 1986 Taize imenoval "vir žive vode".

(pričevanje 08_2005)

* 12. maj 1866, Herceg Novi, Boka Kotorska, † 30. junij 1942, Padova

Pater Leopold Mandić, velik častilec Matere Božje, je bil ro­jen v Marijinem mesecu maju - 12. maja 1866, v Hercegnovem, meste­cu ob vhodu v Boko Kotorsko. Njegov oče Ivan je bil pomorščak, mati Karolina (Dragica) Carević pa je skrbela za dom in družino. Ta je bila velika, saj sta imela dvanajst otrok. Naš "junak" je bil najmlajši in krstili so ga na ime Bogdan. Starši in sorodniki takrat seveda niso vedeli, da bo iz tega otroka zrasel mož, ki bo pravi "božji dar" za vse. Vzgoja v domači hiši je bila dosledno krščanska. Bogdan je zelo rad molil. Če ga je mama iskala, ga je našla pri molitvi. Ni trpel opravljanja in nedostojnega govorje­nja. Do šestnajstega leta je njegovo življenje potekalo mirno v družinskem krogu in domačem mestecu. Rad je zahajal h kapucinom, ki so imeli v Hercegnovem samostan že od konca 17. stoletja in je spadal pod beneško provinco.

Zaprosil je za sprejem pri njih v upanju, da bo mogel uresničiti svoj načrt apostolata med pravoslavnimi brati na slovanskem vzhodu. Predstojniki v Benetkah so mu odgovorili, da je sprejet, a da mora priti v kapucinsko seme­nišče v Udine (Videm). Ko se je poslavljal od domačih, so vsi jo­kali, samo on ne.

"Ne morem jokati, saj grem v Gospodovo hišo!" Za svoja leta je bil zelo majhen in drobcen. Ob prihodu v semenišče so ga vsi pomilovali, kako bo zmogel napore študija in redov­ne discipline. Pa je mali Hercegovčan kmalu pokazal, da v tem krhkem telesu biva močan duh. Postal je vsem vzor v disciplini in v marljivosti pri učenju, predvsem pa v kapeli, kjer je bil pri molitvi ves spremenjen. Po dveh letih je šel v noviciat v Bassano del Grappa, kjer je 2. maja 1884 oblekel redovno obleko in dobil ime Leepold. Po letu noviciata je napravil začasne redovne zaob­ljube, potem pa je odšel v Padovo, kjer je študiral najprej filo­zofijo in nato teologijo. Leta 1888 je napravil večne zaobljube, 20. julija 1890 pa je bil v Benetkah posvečen v duhovnika. Novo mašo je imel daleč od svojega rojstnega kraja in svojih najdraž­jih. Oče in mati sta mu poslala dolgo pismo, v katerem mu zago­tavljata svoje molitve in ga prosita, naj se ju kot "drugi Kris­tus" vsak dan spominja pri najsvetejši daritvi.

Ko je dokončal bogoslovne študije, je predstojnikom izrazil željo, da bi šel za misijonarja v domače kraje. Predstojniki mu želje niso izpolnili, ker so se bali za njegovo zdravje. Eden od sobratov mu je preroško dejal: "Tvoj misijon je spovednica!" In res je prva leta, ki jih je preživel po raznih samostanih, mladi pater Leopold največ časa presedel v spovednici. Leta 1899 so ga poslali v Zadar in bil je ves srečen, misleč, da se uresničuje njegova želja delovati med Slovani, a je tam ostal le nekaj mese­cev. Slovanskim tlem se je spet približal, ko je bil leta 1905 imenovan za samostanskega vikarja v Kopru, toda tudi tu je ostal le dobro leto. Že leta 1906 ga najdemo v Padovi, kjer je ostal vse do svoje smrti. Posvetil se je apostolskemu delu v spovednici, kjer je privlačil duše z nekim "nebeškim magnetizmom". Znal je biti zelo odločen. Zavest, da kot spovednik nastopa v božjem ime­nu, je iz njega napravila čisto drugega človeka. Po kratki bolez­ni je božji služabnik 30. julija 1942 ugasnil. Njegov pogreb je bil pravo zmagoslavje - "svetniški referendum". Za blaženega ga je razglasil papež Pavel VI. 2. maja 1976, v zbor svetnikov katoli­ške Cerkve pa ga je uvrstil Janez Pavel II. 16. oktobra 1983.

(pričevanje 05_2001)

*16. decembra 1896, Banja Luka; † 10. maja 1928, Zagreb, 10. svibnja 1928

Božji orel, ki kaže pot k Soncu

"V kratkem je dopolnil veliko let," pravi Sveto pismo o pravičnem človeku. Ivan Merz, "božji orel, ki kaže pot k Soncu" (tako so ga imenovali njegovi prijatelji iz Vinkovcev), je na tej zemlji živel manj kot dvaintrideset let. Rodil se je 16. decembra 1896 v Banja Luki, kjer je bil oče, častnik avstroogrske vojske, načelnik železniške postaje. Bil je edinec v družini in starši so mu izkazovali veliko ljubezen. Nudili so mu tudi primerno izobrazbo, ne pa krščanske vzgoje. To je prejel od svojega gimnazijskega profesorja dr. Ljubomira Marakoviča, vzornega katoliškega laika, ki ga je prek književnosti in umetnosti usmerjal h krščanskim moralnim vrednotam. "Katoliški laik me je rešil za večnost," je dejal Ivan, ki je na pobudo tega odličnega moža pri sedemnajstih letih začel pisati svoj dnevnik. V njem odkriva svoje boje in prizadevanja za rast v svetosti. Po maturi v Banja Luki leta 1914 se je jeseni istega leta vpisal na vojaško akademijo v Dunajskem Novem mestu, kjer pa je vzdržal le tri mesece. V začetku leta 1915 je odšel študirat na Dunaj. Na željo matere je vpisal pravo, obiskoval pa je tudi predavanja iz književnosti, ki mu je bila pri srcu. Po hudih notranjih bojih je 8. decembra 1915, na praznik Brezmadežne, naredil zaobljubo čistosti "do poroke, morda do konca življenja". Februarja 1916 je bil poklican k vojakom in vse do konca prve svetovne vojne (1918) je bil na italijanski fronti. Ob krutostih, ki jih je v teh letih doživel, se je še bolj utrdilo njegovo prepričanje, da je temelj smisla življenja in sreče edinole Bog. Po koncu vojne je na Dunaju študiral književnost, germanistiko in romanistiko. V teh letih se je živo zanimal za liturgijo in opravil je liturgične duhovne vaje: poslej bo duhovno rastel ob bogoslužnih praznovanjih Cerkve. Med njegovim študijem na Dunaju so se starši preselili v Zagreb. Po končanih študijih na Dunaju je Ivan Merz po posredovanju zagrebških jezuitov leta 1920 odšel v Pariz, kjer je na slavni univerzi Sorboni in na Katoliškem inštitutu zbiral gradivo za svojo doktorsko disertacijo o vplivu bogoslužja na francoske pisatelje, ki jo je uspešno obranil na zagrebški univerzi leta 1923.

Že jeseni 1922 je Ivan Merz postal profesor francoščine in nemščine na nadškofijski klasični gimnaziji v Zagrebu. V tem mestu je deloval le šest let, vendar je v tem kratkem času močno zaznamoval življenje Cerkve na Hrvaškem. Moč za svoje apostolsko delovanje je črpal iz redne molitve, vsakdanje svete maše in obhajila, vsakoletnih duhovnih vaj, poglobljenega študija teologije. Uključil se je v katoliško gibanje, ki ga je na Hrvaškem sprožil Slovenec dr. Anton Mahnič, krški škof. Največja zasluga Ivana Merza na področju apostolata je v tem, da je poleg orlovske (gimnastične) organizacije vpeljal na Hrvaško tudi Katoliško akcijo in njena načela po smernicah papeža Pija XI Pri svojem delu z mladimi je Ivan Merz posvečal posebno pozornost moralnim problemom, vzgoji za zakonsko in družinsko življenje. V ta namen je napisal knjižico "Ti in ona". Resno se je ukvarjal z mislijo, da bi ustanovil svetni inštitut, moški in ženski, ki bi povezoval Bogu posvečene laike za delo v Cerkvi in širjenje Kristusovega kraljestva. Njegovo zamisel je deloma uresničila njegova sodelavka Marica Stankovič, ki je ustanovila Skupnost sodelavk Kristusa Kralja, prvi svetni inštitut na Hrvaškem.

Zadnje leto življenja Ivana Merza sta zaznamovala bolezen in pričevanje njegove vere v moč križa in vstajenja. Preden je šel na operacijo, je sestavil oporoko-nagrobni napis, v katerem izraža svoje zaupanje v Boga, kateremu je vse življenje zvesto služil. Svojo dušo je izročil Bogu 10. maja 1928. Leta 1958 je tedanji zagrebški nadškof Franjo Šeper začel škofijski postopek za njegovo razglasitev za blaženega. To se je uresničilo 20. junija 2003 v mučeniški Banja Luki, rojstnem mestu novega priprošnjika pri Bogu.

(pričevanje 09_2003)

* 8. maj 1898, Brezarić pri Krašiću (blizu Jastrebarskega), † 10. februar 1960, Krašić.

Ob stoletnici Stepinčevega rojstva je nadškof Josip Bozanić, nje­gov tretji naslednik na zagrebškem nadškofijskem sedežu, na vernike naslovil dolgo pastirsko pismo (z datumom 1. marca 1998), v katerem prikaže življenje in delo svojega svetniškega prednika. Podatke črpa iz temeljitega življenjepisa kardinala Stepinca, ki ga je napisal slo­venski frančiškan p. Aleksa Benigar (1974). Alojzij Stepinac se je rodil 8. maja 1898 v vasi Brezarić v župniji Krašić kot peti od osmih otrok očeta Josipa in matere Barbare (Bare). Ko je nekaj dni po kr­stu prišel župnik k njim na obisk, je videl, da je čez odejo v poste­ljici, kjer je ležal mali, razgrnjen velik družinski rožni venec. Ob pogledu na to je župnik dejal: "Bara, pa kako ne bi Lojzek postal svet­nik, ko pa že zdaj moli rožni venec!"

Po osnovni šoli v Krašiću je Lojzek odšel v Zagreb, kjer je sredi prve svetovne vojne končal gimnazijo. Vpoklican je bil pod orožje in poslan na soško fronto, kjer je prišel v italijansko ujetništvo. Leta 1919 se je vpisal na agronomsko fakulteto zagrebške univerze, čeprav je v globini svojega srca zaznal klic po duhovništvu, ki ga je s svo­jimi molitvami podpirala mati Bara. Leta 1924 je šel k tedanjemu zag­rebškemu nadškofu Antunu Bauerju, ki ga je poslal v Rim. Na papeški univerzi Gregoriani je dosegel doktorat iz filozofije in teologije ter bil 26. novembra 1930 posvečen v duhovnika. Ko se je vrnil v doma­čo škofijo, je srčno želel, da bi šel delovat na župnijo, toda nad­škof, ki ga je dobro poznal, je imel z njim drugačne namene. Tri leta je opravljal razne odgovorne službe na škofiji, leta 1934 pa ga je papež Pij XI. imenoval za zagrebškega nadškofa koadjutorja s pravico nasledstva.

Bilo mu je 37 let in bil je najmlajši katoliški škof na svetu. Tri leta se je v novo službo nadvse uspešno uvajal, po smrti nadško­fa Bauerja leta 1937 pa je na njegova ramena padla odgovornost za ve­liko zagrebško nadškofijo. Tej nalogi je bil dorasel. Lahko rečemo, da je svojo službo opravljal v duhu odprtosti drugega vatikanskega koncila. Prišla so težka leta druge svetovne vojne. Ko je bila leta 1941 ustanovljena ustaška Nezavisna država Hrvatska, je nadškof Stepinac od­ločno zagovarjal temeljne pravice vseh ljudi, naj bodo Hrvati ali Srbi, Judje ali Cigani. "Naš bližnji, naj se imenuje tako ali druga­če, ni 'šrauf' v mašini države, pa naj bo obarvana rdeče ali črno, sivo ali zeleno, temveč je svoboden božji otrok, naš brat v Bogu!"

Po koncu vojne in nastopu komunistične vladavine se je začela divja gonja proti nadškofu Stepincu kot "vojnemu zločincu". 22. julija 1945 so jugoslovanski škofje izdali znamenito pastirsko pismo, v katerem so odločno zahtevali spoštovanje pravic vernikov, kakor je bilo ob­ljubljeno ob ustanovitvi nove Jugoslavije. Komunistični oblastniki so ga sprejeli kot "napad na državo". Prvi podpisnik je zagrebški nadškof Alojzij Stepinac, predsednik Jugoslovanske škofovske konfe­rence. V septembru 1946 so proti njemu uprizorili sodni proces, ki se je končal 11. oktobra z obsodbo na pet let zapora v Lepoglavi in nato na hišni pripor v rodnem Krašiću, kjer je smel maševati, pridi­gati in spovedovati, kar mu je bilo v veliko uteho.

Tam ga je dolete­la kardinalska čast, ki mu jo je 12. januarja 1953 podelil papež Pij XII. To zasluženo priznanje je jugoslovanske rdeče oblastnike tako razkačilo, da so pretrgali diplomatske odnose z Vatikanom. "Kardinal­ski škrlat pomeni kri," je dejal Stepinac. Njegovo zdravje je vedno bolj pešalo in 10. februarja 1960 je izročil svojo dušo Bogu. Poko­pali so ga v zagrebški stolnici. Pogreb je bil pravo zmagoslavje vere. Na njegov grob se odtlej zgrinjajo množice romarjev, Med njimi je bil 11. septembra 1994 tudi papež Janez Pavel II., ki je tega pogum­nega pastirja božjega ljudstva imenoval "najsvetlejši lik Cerkve na Hrvaškem". Zdaj ga bo kot svetliko postavil na oltar.

(pričevanje 10_1998)

* 8. maj 1895, El Paso, Illinois; 9. december 1979, New York

Fulton Sheen se je rodil na današnji dan kot prvi od štirih otrok Newtona Morrisa Sheena in Delie Fulton v kraju El Paso v ameriški zvezni državi Illinois. Njegovi predniki so bili katoliški Irci, ki so se pred angleškimi zatiralci izselili v Ameriko. Stric mu je omogočil šolanje v katoliški šoli stolne župnije v mestu Peoria v letih 1901-1909. Pri birmi je privzel ime John, po končani srednji šoli pa je za svoje prvo ime sprejel priimek matere in odtlej je bil Fulton John Sheen.

Odločil se je za duhovniški poklic in vstopil je v škofijsko semenišče, kjer je dokončal bogoslovne študije ter bil 20. septembra 1919 posvečen v duhovnika škofije Peoria. Škof Edmund Dunne je nadarjenega mladega duhovnika poslal nadaljevat bogoslovne študije v Evropo. Na znameniti katoliški univerzi v Louvainu v Belgiji je Sheen dosegel doktorat iz filozofije in kot prvi Američan prejel nagrado kardinala Merciera. Na gregorijanski univerzi v Rimu pa je z disertacijo "Bog in razum v moderni filozofiji - kritična študija v luči filozofije sv. Tomaža" pridobil naslov doktorja teologije. Ko se je novopečeni doktor vrnil v Ameriko, je najprej deloval kot kaplan v mestni župniji, kmalu pa je postal profesor na katoliški univerzi v Washingtonu. Pa ne za dolgo, kajti profesorski pult je zamenjal s prižnico. Kot izredno prepričljiv govornik je nastopal na raznih cerkvenih slavjih doma in po svetu. Vrsto let (od 1930 do 1953) je imel postne govore v newyorški stolnici sv. Patrika, vsako leto je kot pridigar nastopil v slavni westminstrski katedrali v Londonu. Govoril je tako ognjevito, da je številne ljudi pripeljal v naročje katoliške Cerkve. Če ga je kdo zaradi teh uspešnih nastopov pohvalil, je mirno odvrnil: "Za to nimam prav nobenih zaslug, ljudi vabi k sebi Kristus! Vesel sem, da sem njegov služabnik."

Zaslovel je predvsem kot televizijski pridigar. Pred televizijskimi zasloni je prvič nastopil za veliko noč leta 1940. Deset let kasneje so milijoni televizijskih gledalcev iz tedna v teden spremljali njegove polurne oddaje z naslovom "Življenje je vredno življenja", v katerih je posredoval evangeljski pogled na življenje in vsakdanje delo človeka. Gledalce je pritegnila njegova vedrina in duhovite primere. Svoje televizijske govore je prelil in razširil v knjige: izšlo jih je nad 90 in vse so bile uspešni­ce. Največ bralcev je dosegel s knjigo Mir duše, najvišjo naklado pa s knjigo Kristusovo življenje. "Skrivnost" uspešnosti njegove govorjene in pisane besede je bila vsakdanja enourna molitev pred Najsvetejšim.

Leta 1951 je postal pomožni škof v New Yorku, leto poprej pa narodni voditelj Družbe za širjenje vere, kar je ostal do leta 1966. V tej vlogi si je močno prizadeval za pomoč misijonom. Sodeloval je na drugem vatikanskem koncilu in bil kot "televizijski" škof deležen velike pozornosti. Leta 1966 ga je papež Pavel VI. imenoval za škofa v mestu Rochester, kjer je skušal uresničiti pokoncilsko podobo škofije: ustanovil je duhovniški in pastoralni svet, k sodelovanju je pritegnil laike. Kot škof ordinarij se je leta 1969 zaradi starosti (75 let) škofiji odpovedal. Zadnjih deset let je veliko potoval in bil povsod dobrodošel govornik. Papež Pavel VI. ga je leta 1969 imenoval za člana Sveta za neverujoče in za naslovnega nadškofa.

Septembra 1979 je obhajal biserno mašo -šestdesetletnico duhovništva. Tri mesece zatem - 9. decembra - je bila daritev njegovega življenja končana. Pokopan je v newyorški katedrali sv. Patrika. Junija leta 2012 je papež Benedikt XVI. uradno podpisal odlok kongregacije za svetnike s katerim je potrdil herojsko mero krepostnega življenja božjega služabnika Fultona Sheena in s tem se nadaljuje postopek za razglasitev tega izrednega moža za blaženega ...

ČUK, Silvester. Fulton J. Sheen. Prvi televizijski pridigar (Pričevanje). Ognjišče, 2002, leto 38, št. 11, str. 82-83

* 5. maj 1910, Mavčiče, † 24. december 1994, Koper

"Trdno je veroval, da se bo vera spremenila v blaženo gledanje in življenjski boj v zmago."

"Po božji odredbi je prva naloga škofa oznanjevanje evangelija. Vernikom, zaupanim njegovi skrbi, oznanja vero, ki jo je treba sprejeti in po njej uravnavati svoje življenje," je zapisal dr. Janez Jenko, prvi škof obnovljene in povečane koprske škofije v svojem pismu vernikom ob vzpostavitvi njene samostojnosti (17. oktobra 1977). Močno izstopajoča lastnost škofa Janeza Jenka je bila njegova pravovernost - zvestoba neokrnjenemu evangeljskemu nauku, kakor ga ohranja in iz roda v rod posreduje cerkveno učiteljstvo, škofje v občestvu s papežem. Tega se je držal že pred nastopom škofovske službe, v kateri si je kot vodilo izbral geslo "Vera - zmaga" (Fides - victoria) po besedah apostola Janeza: "Zmaga, ki premaga svet, je naša vera" (1 Jn 5,4). Po tem geslu se je dosledno ravnal. Njegov naslednik škof Metod Pirih je ob njegovem pogrebu (28. decembra 1994) dejal: "Škof Janez je trdno veroval, da se bo vera spremenila v blaženo gledanje in trd življenjski boj v zmago." Ob stoletnici njegovega rojstva smo Bogu hvaležni za pogumno pričevanje tega naslednika apostolov, moža trdne vere, ki je bil močna opora svojim duhovnikom in vernikom.

"Rojen sem petega petega desetega leta," je rad povedal. Rodil se je namreč 5. maja 1910 kot deseti otrok kmečke Petrove družine na Jami v župniji Mavčiče na Gorenjskem. Starše je še posebej razveselil, ker je bil prvi sin po devetih hčerah (za njim je prišel še brat Franc). Drugi dan po rojstvu je bil krščen in postavljen v varstvo sv. Janeza Nepomuka (god 16. maja). Prvo šolsko znanje si je nabiral najprej doma, potem pa na Bledu, kjer je bil stric Janez, graditelj sedanje blejske cerkve, župnik. Strica Valentina, ki je bil župnik v Preski in je tam zgradil cerkev, so "neznani znanci" septembra 1951 ustrelili.

Kot "gost meseca" v Ognjišču decembra 1977 je povedal: "Kot enajstletni deček sem leta 1921 prišel v Škofove zavode v Šentvidu nad Ljubljano. Po maturi sem se prijavil za ljubljansko bogoslovje, sprejel me je škof Jeglič, v duhovnika pa me je po petem letniku 8. julija 1934 posvetil škof Rožman. Nastavljen sem bil za kaplana v Kostanjevici na Krki, a že po sto dneh prestavljen za prefekta v Škofove zavode, kjer sem ostal šest let. V tem času sem opravil doktorat iz teologije (Nauk apostola Pavla o evharistiji). Jeseni 1940 sem nastopil službo profesorja verouka na drugi moški gimnaziji v Beogradu. V Beogradu sem ostal skoraj 24 let. Med vojno sem obiskoval slovenske pregnance. Ob koncu vojne sem se preselil v nadškofijo in sem imel več opravka kot generalni vikar. Šestnajst let sem bil glavni in odgovorni urednik verskega mesečnika Blagovest. Ko je nadškof Ujčić opešal, sem namesto njega opravljal vizitacije in birme in ga tudi nadomeščal pri diplomatskih sprejemih. Mesec dni po Ujčićevi smrti sem prejel dekret za apostolskega administratorja slovenskega dela goriške nadškofije." Svojim primorskim vernikom se predstavil pri maši v svetogorski baziliki 24. maja 1964, na praznik Marije Pomočnice. 17, julija tega leta je dobil v upravo še tržaško-koprski del primorske Cerkve. Tega dne je bil tudi imenovan za naslovnega škofa akufidskega. Škofovsko posvečenje je prejel 6. septembra 1964 v Logu pri Vipavi.

Od vsega začetka si je prizadeval, da bi bilo vse primorsko ozemlje združeno v eni škofiji, kar je nakazal že s svojim škofovskim grbom, v katerem sta bila na levi strani svetogorska bazilika in znameniti solkanski most (Goriška), na desni pa pročelje koprske stolnice in jadrnica na morju (Koprščina). Njegova prizadevanja so se ob podpori duhovnikov in vernikov uresničila 17. oktobra 1977, ko je papež Pavel VI. podpisal odlok o obnovitvi koprske škofije v povečanih mejah. Njen prvi nadpastir je bil ustoličen 8. januarja 1978. Kot rezidencialni škof jo je vodil do 16. aprila 1987, ko je pastirsko palico izročil svojemu nasledniku, škofu Metodu Pirihu. Odhajajoči in nastopajoči škof sta ob tej zamenjavi poslala pismi, naslovljeni duhovnikom in vernikom. Škof Janez v poslovilnem pismu duhovnikom zapisal: "Skoraj triindvajset let je trajala moja nadpastirska služba tukaj na Primorskem. V tem času sem opravil okoli 750 kanoničnih vizitacij in birm, posvetil sem 95 škofijskih duhovnikov ... Hvaležno moram priznati, da duhovniki v naši škofiji požrtvovalno in neutrudno zastavljate svoje moči in sposobnosti za službo božjemu ljudstvu."

Mnogi so škofu Janezu Jenku očitali, da je preveč "gorenjski", da sta ga sam razum in načelnost in da ima premalo srca. Tisti, ki smo dolgo živeli ob njem, pa dobro vemo, da se je pod navidezno "ledeno skorjo" skrivalo čuteče srce, ki pa se zaradi podedovane in privzgojene zadržanosti ni maralo razkazovati. Ena najbolj značilnih potez njegovega značaja je bila odkritost, poštenost, iskrenost. Kakršen je bil pred Bogom in pred samim seboj, tak je hotel vedno biti tudi v odnosu do drugih. "Vsak kompromis na račun resnice je vedno poguben," je zatrjeval. "Samo na resnici se dajo graditi trdni mostovi med ljudmi; laž, zmota sta vedno usodni. Samo resnica je kriterij dobrote in ljubezni. Marsikaj se prikazuje kot dobrota, pa je škodljivo." Mnoge idejne nasprotnike njegov odločen nastop v imenu resnice ni motil. Priznali so: "Škof Jenko je poštenjak: pove, kakor misli, in ko imaš opravka z njim, veš, pri čem si!" Tak je ostal do zadnjega diha. Njegovo pričevanje za božjo resnico se je končalo 24. decembra 1994, na sveti večer pred slovesnim praznikom Jezusovega rojstva.

(pričevanje 05_2010)

4. maja, Loyola, Španija; † 28. oktobra 2013, Guadalajara, Mehika

»Nihče nima pravice govoriti o Bogu, če ni govoril z Bogom.«

»Prepotoval sem mnogo dežel in že nekaj let ugotavljam, da na splošno nihče ne uči ljudi, kako naj molijo. Cerkvene skupine veliko razmišljajo in tako so nastale obsežne študije o božji besedi v svetopisemskih krožkih in raznih krščanskih občestvih. Vendar jih nihče ne uči moliti, vsaj ne metodično, postopno in umerjeno, medtem pa ljudstvo umira od lakote po Bogu ... Mnogo let že čutim, da bi bilo treba nekaj napraviti v tej smeri: prijeti verne ljudi za roko in jih voditi k osebnemu odnosu z Gospodom, da bi preobrazili vsakega kristjana v Gospodovega učenca in prijatelja.« Španski kapucin p. Ignacio Larrañaga je to svoje občutje uresničil s tem, da je po desetletju šestdnevnih duhovnih vaj, ki jih je imenoval Srečanja – izkušnja Boga, leta 1984 pričel delo, ki ga je imel za najbolj pomembno v svojem življenju: Delavnice molitve in življenja (DMŽ). Na Slovenskem so zaživele leta 1994 po zaslugi njegovih sobratov kapucinov. Neutrudni učitelj prijateljskega pogovora z Bogom se od 28. oktobra 2013 pogovarja z Očetom iz obličja v obličje.

Ignacio Larranaga je bil rojak drugega velikega Ignacija – Lojolskega, ustanovitelja Družbe Jezusove. Rodil se je 4. maja 1928 v španski pokrajini Baskiji, nedaleč od gradu Lojola, v družini z devetimi otroki. Ko mu je bilo dvanajst let, je vstopil v kapucinsko semenišče. Ni se mogel prav vživeti, vendar je vztrajal. Povedal je, da iz dveh razlogov: »Najprej zato, ker je bilo globoko v duši tistega mladeniča že takrat zakoreninjeno značilno baskovsko uporništvo; pa tudi zato, ker me je zadrževala trdna vera v Jezusa, ki mi jo je posredoval oče.«

V letih bogoslovnega študija je precej časa posvečal branju zahtevnih del pisateljev, ki so ga duhovno dvigala in bogatila. Začutil je željo po mističnem izkustvu Boga. »V tistih dneh se mi je razkrilo spoznanje, ki me spremlja vse življenje: eno je beseda Bog, drugo je Bog sam.« Mašniško posvečenje je prejel leta 1952 v Pamploni. Nekaj let je deloval v domovini, leta 1959 pa je odšel v Čile in se z vsem ognjem vrgel na delo kot pridigar, pisatelj, organizator konferenc, tečajev, duhovnih vaj v Čilu in različnih deželah Južne Amerike ter v Španiji. Leta 1974 je v Braziliji začel že omenjeno šestdnevno metodo evangelizacije, ki jo je imenoval Srečanja – izkušnja Boga. »Živel sem globok oseben odnos ljubezni in ganjenosti z mojim Bogom, ki je Očka, kot nas je učil Jezus.«

Sad teh duhovnih vaj, ki jih vodil v mnogih krajih v različnih državah, so bile Delavnice molitve in življenja. »Pred ustanovitvijo Delavnic sem imel mnogo osebnih izkušenj. Te sem kasneje zapisal v svojih knjigah (napisal je osemnajst knjig), vse pa sem povzel v tedenskih duhovnih vajah, ki so v nekaj letih dosegle na tisoče ljudi. Na neki določeni stopnji rasti (leta 1984) so me ljudje znova izzvali z vprašanjem: "Zakaj ne izdelate življenjskega programa, ki bi prenesel Srečanja – izkušnja Boga na vse božje ljudstvo?" Spraševal sem se: "Morda mi je Bog odprl nova vrata in mi rekel: Kar je za ljudi, se mora roditi iz ljudi." Oblikovali smo skupino laikov in v enem letu izdelali osnutek ... Na podlagi obširnega raziskovanja je bil pripravljen moj prvi priročnik. Najprej smo ga preizkušali, dopolnjevali in šele nato dokončno potrdili.« Natisnjen je bil leta 1984, v slovenskem prevodu smo ga dobili 1993 z naslovom Srečanje – molitveni priročnik. Ima dva dela, v prvem so molitve, ki jih je sestavil Larranaga sam ali je priredil molitve drugih avtorjev, drugi del (Kako moliti) pa odličen 'učbenik' molitve. Na vprašanje, zakaj je izbral ime Delavnice, je Larranaga odgovoril: »V običajni delavnici se človek uči tako, da dela, enako se pri nas udeleženci učijo moliti tako, da molijo.« Dejal je, da so DMŽ šola molitve, šola življenja, šola spreobrnjenja in šola, ki pripravlja na apostolsko delo. DMŽ imajo poleg uvodnega srečanja še petnajst srečanj, ki trajajo po dve uri. Vrata so odprta vsem, ne samo vernim kristjanom. Zdaj so navzoče v štiridesetih državah; aktivnih voditeljev Delavnic je približno 15.000, število ljudi, ki so se udeležili Delavnic, pa se je do leta 2011 povzpelo nad 13 milijonov. V Sloveniji so z DMŽ začeli bratje kapucini leta 1993. Leta 1997 je bila prva šola oblikovanja novih voditeljev; danes je pri nas 31 voditeljev in voditeljic, povečini laikov (le dve voditeljici sta redovnici, štirje voditelji pa bratje kapucini), ki po navodilih svojega ustanovitelja širijo blagoslov Delavnic. »Leta 1997 sem se odločil, da se dokončno umaknem iz vodstvene službe in vso odgovornost vodenja povsem izročim ekipam laikov po celem svetu,« je dejal Larranaga. »In kot sem bil prepričan, me niso razočarali.« Delavnice molitve in življenja je Sveti sedež 4. oktobra 1997 potrdil kot mednarodno združenje vernikov s statusom pravne osebe. V enem svojih številnih pogovorov je izpovedal: »Nihče nima pravice govoriti o Bogu, če ni govoril z Bogom. V nasprotnem primeru postanemo profesorji religije. Danes Cerkev ne potrebuje profesorjev verouka, ampak preroke. To so tisti, ki govorijo, ne da bi odprli usta.«

(pričevanje 01_2014)

3. maja 1925, Kranjska Gora

"Kot po čudežu sta meni in sestri ostali sliki Marije Pomagaj."

Ko sta bili sestri Jelka in Krista Mrak, na montiranem procesu leta 1945 obsojeni na dvanajst let prisilnega dela, po petih letih in osmih mesecih neizmernega trpljenja pomiloščeni, so jima vrnili njuno imetje v ubogem kovčku. "Na dnu kovčka sva na najino začudenje zagledali vsaka svojo še od Marijine kongregacije podarjeno v steklo uokvirjeno sliko brezjanske Marije. Pri Kristini sliki je bilo steklo počeno, moja pa je bila taka kot pred šestimi leti, ko sem jo dala v kovček. Ta Marija me je spremljala skozi vse moje nadaljnje življenje, saj jo imam še danes na nočni omarici v spalnici." To pripoveduje Jelka Mrak Dolinar v svoji knjigi Brazde mojega življenja, ki je izšla pri založbi Družina v zbirki Čas in ljudje. "Borila sem se sama s seboj, ali naj sploh začnem pisati. Za koga? Mrtvih obuditi človek ne more. Ker pa med žrtvami niso bili samo možje in fantje, sem se odločila, da pišem v imenu tistih mater, mladih deklet, mladostnikov in otrok, s katerimi sem bila skupaj v dolgih letih zapora."

Za začetek njene pripovedi o kalvariji, ki sta jo s sestro prestali, naj navedem tole. Pred veliko nočjo leta 1946 je Krista dobila voščilnico od poznejšega črnuškega župnika Feliksa Zajca, ki mu je bila s pomočjo traka Rdečega križa v Šentvidu rešila življenje. Napisal ji je: "Kako je že rekel Cankar? Danes je veliki petek, jutri pa bo velika noč. Tudi za tem velikim petkom bo prišla velika noč zato, ker mora priti." To sta trdno verovali tudi sestri Mrak in številne druge sotrpinke. "V trpljenju nismo pozabile na Boga. V zaporih se je veliko premolilo. Ko misliš in prosiš: 'Bog, naj gre ta kelih mimo mene,' se ponavadi kaj spremeni. Čeravno do kraja izmučen, dobiš novih moči, da se dvigneš."

Jelka Mrak Dolinar je hči staršev, ki so po prvi svetovni vojni pred nasiljem fašizma s Tolminskega pribežali v tedanjo Jugoslavijo. Rodila se je 3. maja 1925 v Kranjski Gori, kjer je preživela "zlata leta" svojega otroštva. Oče, finančni uradnik, je bil premeščen v razne kraje Slovenije, nazadnje v Skoplje, od koder je bila družina ob začetku druge svetovne vojne izgnana (Jelka in Krista sta tam obiskovali isto šolo kot leta pred njima mati Terezija - to je Jelka povedala tej svetnici našega časa v telefonskem pogovoru). Uspelo jim je priti v Ljubljano, kjer so preživljali vojna leta. Proti koncu leta 1943 sta Jelka in mati odšli k materinim sorodnikom na Tolminsko in tam so ju partizanski terenci zaprli kot "belogardistki". Maja 1945 so se Mrakovi, kot številni drugi verni Slovenci, ki so zavračali komunizem, umaknili na Koroško. Jelka in Krista sta kot prostovoljki Rdečega križa spremljali težko ranjene domobrance na vlaku, ki so ga partizani pred Jesenicami ustavili. Ranjence so pobili, sestri Mrak pa sta bili z mnogimi drugimi aretirani. Jelki je bilo hudo zaradi staršev, ki niso vedeli zanju, ali sta sploh še živi, vendar je zapisala: "Nikdar v življenju mi ni bilo žal, da sem jim /domobranskim težkim ranjencem/ po skromnih močeh lahko vsaj malo lajšala trpljenje v tistih dolgih hudih dnevih, ki so bili šele začetek hudega." Tudi zanju. Najprej sta prišli pred vojaško sodišče, ki ju ni obsodilo. Ko sta s sestro stali pred vhodom v sodišče, je prišel mimo Mitja Ribičič in rekel stražarju: "Mrakovi pa že ne bosta amnestirani, odpelji ju nazaj!" S tem ukazom jima je ukradel pet let in osem mesecev mladosti. Po drugem sojenju, kjer sta dobili vsaka po dvanajst let prisilnega dela, sta nedolžni dekleti (in takih je bila cela množica) stopili na križev pot z mnogimi postajami. Begunje na Gorenjskem, Rajhenburg, prisilno delo na Cesti bratstva in enotnosti, pa spet nazaj Rajhenburg, kjer sta sestri dočakali amnestijo in bili 2. januarja 1951 izpuščeni iz zapora. Ko sta bili v zaporih, kjer so morale trdo delati, hrana pa je bila nezadostna, je bilo mogoče preživeti samo s paketi. Oni nista imeli nikogar svojih, vendar nista bili zapuščeni. "Kakor da je nevidna roka koordinirala dobrotnike, ki se med seboj niso poznali, so paketi redno prihajali do naju. Kakor da bi nekdo rekel: 'Zdaj pošlji ti, zdaj pa ti.'" Ganljivo je bilo doživetje prvega Božiča v zaporu. Belo oblečena deklica, mlada zapornica, je iz molitvenika prebrala: "Oznanjam vam veliko veselje: danes se je rodil Kristus." "Blagoslovljen Božič," se je potihoma oglašalo s postelj... Iz ljubljanskih zvonikov se je razlegal zadnji božični pozdrav. Okno se je rahlo zaprlo, s postelj pa je prihajalo ihtenje in smrkanje pozno v noč." Nekaj let po izpustitvi iz zapora je Jelka dobila potni list, da je lahko šla k svojim staršem v Špital na Koroškem. Tam je ostala in se poročila. Sestra Krista pa je ostala v Ljubljani in v svobodni Sloveniji dosegla, da sta bili s sestro rehabilitirani. Ne samo oni dve, temveč še mnogi drugi.

Vse "niti" te bridke zgodbe je očitno imela v rokah nebeška Mati. Jelka piše: "Mama je prav otroško zaupala v brezjansko Marijo. V vedno nabito polni vetrinjski cerkvi se je slovensko križano ljudstvo obračalo s svojimi prošnjami na Marijo. Ko je mama prosila za naju, ji je Marija 'prikimala', da še živiva. Pomirjena je hitela k očetu in mu vsa srečna sporočila novico. Oče pa jo je gledal in si mislil... Od tega trenutka dalje je bila uboga mama pomirjena in govorila vsakemu, da še živiva... Mama je do konca svojega življenja, dočakala je 94 let, trdno zaupala v brezjansko Marijo."

(pričevanje 04_2009)