7. avgusta 1913 Stara vas pri Grebinju; 2007, Hodiše

"Ali naj pesem Slovenec sem ostane le spomin?"

Tischlerjeva nagrada je najbolj ugledno priznanje, ki ga na Koro­škem vsako leto podelijo ljudem, ki imajo velike zasluge za sloven­sko skupnost. Lansko leto je to priznanje - dvajseto po vrsti ­prejel Lovro Kaselj, župnik v Hodišah blizu Celovca. "Krščanska kulturna zveza in Narodni svet koroških Slovencev sta s tem odli­kovanjem počastila človeka, ki je v obe osrednji organizaciji vlo­žil ogromen delež svojega truda in svojega umskega potenciala," je zapisal Janko Zerzer. Oba odbora sta nagrajenca razveselila s tem, da sta izdala izbor njegovih besedil (razmišljanj in pesmi) v knjigi Sadovi večerne zarje. Razmišljanja tega modrega duhovnika so tako lepa, da so vredna pozornosti.

"Podelitev Tischlerjeve nagrade, na katero nisem bil niti malo pripravljen, mi je končno le v veselje," je v pogovoru za koroški verski tednik Nedelja povedal Lovro Kaselj. Čeprav se bliža že 87. rojstnemu dnevu, je še mladostno delaven, kot je bil vse življenje. Rodil se je 7. avgusta 1913 v Stari vasi pri Grebinju v zavedni slovenski družini. Njegov rod izhaja z Djekš, od koder so se star­ši preselili v dolino, kjer je oče kupil kmetijo in gostilno. V družini je bilo šest otrok, trije sinovi in tri hčere. Lovro je bil zelo bistre glave in grebinjski kaplan, ki je pogosto prihajal v hišo, je očeta nagovoril, naj ga pošlje v šole. Po maturi na celovški gimnaziji je vstopil v semenišče, ki so ga leta 1938 za­sedli hitlerjanci, tako da je bogoslovni študij dokončal v Šent­jurju ob Dolgem jezeru. Leta 1939 je bil posvečen v duhovnika. Dober mesec je bil kaplan v Šmarjeti v Rožu, zatem do leta 1942 v Pliberku; do konca vojne je upravljal župnijo Pečnica ob Baškem jezeru. Bogoslužje je moralo biti strogo nemško. Ljudje so bili svojemu mlademu duhovniku hvaležni, da so se mogli pri njem vsaj spovedovati v materinščini. Po vojni se je, v veliko veselje vseh, duhovnika najbolj, v cerkev in javno življenje vrnila slovenščina. Že poleti 1945 je bil Kaselj premeščen v Št. Vid v Podjuni, kjer je bila tedaj skoraj vsa fara še slovenska. Tam se je dobro poču­til in bi tudi ostal, pa je po nasvetu prijateljev zaprosil za stalno župnijo in tako je leta 1952 prišel v Hodiše, kjer je sklenil svojo bogato življenjsko pot 21. marca 2007..

Hitro je navezal pristne stike z ljudmi, vse bogoslužje je bilo slovensko, saj je bila v vsej fari ena sama družina, ki je govori­la nemško. Začel je s cerkvenim petjem in še danes, ko je govorica v Hodišah skoraj le še nemška, pri šmarnični pobožnosti vedno vsi prepevajo slovensko. Zaradi odmiranja slovenske besede silno trpi. Kaj bi se dalo storiti, da se to ustavi? Mladi slovenski izobražen­ci "naj ostanejo živi udje domače vaške družbe ter sovaščanom pri­kazujejo lepoto kultivirane domače govorice. Posebej pa naj brez vsiljevanja vplivajo na mlade starše, da svojo domačo govorico posredujejo tudi svojim otrokom," svetuje Kaselj. "Kaj koristi na­rodu srednja ali višješolska ali celo akademska izobrazba njegovih sinov in hčera v njegovem jeziku, ko pa ne postane kvas za nasled­nje rodove!? Ali naj pogumna pesem 'Slovenec sem, tako je mati dja­la, ko me je dete pestovala' res prej ali slej postane ter ostane le še otožen spomin na minule čase?"

Sam si je prizadeval in se še vedno trudi, da bi slovenska be­seda med našimi koroškimi rojaki ostala živa. Že kot gimnazijec in bogoslovec je prijel za pero. Ko je svojo župnijo Hodiše neko­liko "uredil", mu je ostalo več časa za literarno delo in drugo javno delovanje. Dvanajst let je bil urednik mesečnika Vera in dom (zdaj Družina in dom), ki ga je bogatil s svojimi razmišlja­nji; pisal je tudi za Nedeljo, Naš tednik, Mohorjev koledar. Bil je med ustanovnimi člani Narodnega sveta koroških Slovencev in več let njegov preudarni odbornik. Največ zaslug si je pridobil kot predsednik Krščanske kulturne zveze, ki jo je vodil 12 let. Ves čas si je prizadeval za dobre odnose z organizacijami "z dru­gega brega". Lovro Kaselj je po besedah Janka Zerzerja "lik sloven­skega idealista, po katerem bi se splačalo zgledovati".

* 18. avgusta 1901, Saint Etiene; 21. marca 1999 Pariz

Jean Guitton se je rodil 18. avgusta 1901 v mestu Saint Etienne v katoliški družini. Kot otrok je čutil ostro nasprot­je med versko vzgojo doma in protiversko vzgojo v šoli (Fran­cija se je leta 1904 razglasila za laično državo). Močno oporo je našel v starem, slepem duhovniku P. Pouetu, ki mu je odpiral oči za božje resničnosti. Rad je prebiral spise filozofov in vse življenje se je imel za učenca Henrija Bergsona. Pred drugo svetovno vojno je bil profesor prava, vojno je preživel kot ujetnik v Nemčiji, po vojni pa je bil do upokojitve (1968) profesor na pariški univerzi Sorboni. Živel je zelo skromno v najetem stanovanju, katerega stene so krasile njegove lastne umetniške slike. Bil je vdovec brez otrok. Njegovo skoraj sto­letje dolgo življenje se je izteklo 21. marca 1999 v pariški bolnišnici Val-de-Grace (Dolina milosti).

Guitton je svoja razmišljanja zapisoval skoraj do zadnjih dni in zapustil je okoli petdeset knjig, od katerih so najbolj znane: Problem Jezusa, Bog in znanost, Kaj verujem, Stoletje, ki prihaja, Absurd in misterij, Moj filozofski testament (Ul­tima verba)." Vse moje iskanje se je vrtelo okoli te osi: malo kritične misli in malo znanosti človeka oddaljuje od Boga, veliko kritične misli in veliko znanosti pa ga njemu približu­je." V slovenskem prevodu imamo njegovo knjigo Človek išče res­nico (Ognjišče, Koper 1988), ki v izvirniku nosi naslov Moj mali katekizem - pogovor z otrokom; nastala je na pobudo pa­peža Pavla VI.

Veliko je razmišljal o vstajenju. V svoji knjigi Problem Jezusa, ki ji je dal podnaslov Dnevnik svobodomisleca, trdi, da vstajenje ni samo čudež in večno življenje kot nadaljevanje, dopolnitev zemeljskega bivanja; vstajenje je popolna spremem­ba, poveličanje snovi. V tem je videl tudi ključ za odnos med časom in večnostjo. "Večnost ni podobna času in prava obrazlo­žitev večnosti ni dolgost, ampak navzočnost. Večnost je seda­njost, ki ne mine, sedanjost vedno večnega veselja; veselja, ki je vedno navzoče. Sami vemo, koliko veselja nam daje pri­jateljeva navzočnost. Večnost je navzočnost Boga v nas in nas v Bogu."

No, če je slabega zdravja, naj pride k meni in bo umrl z mano.

Kardinal Loris Capovilla

»Morate mi oprostiti mojo globoko, neustavljivo ganjenost,« je dejal 98-letni nadškof Loris Francesco Capovilla, ko mu je kardinal Angelo Sodano, dekan kardinalskega zbora, kot poslanec papeža Frančiška 1. marca 2014 izročil škrlatni kardinalski biret in prstan. Za kardinala ga je imenoval papež Frančišek 12. januarja skupaj z drugimi osemnajstimi nadškofi in škofi, katerim je kardinalska znamenja podelil 22. februarja v baziliki sv. Petra v Rimu. »Vsem, ki so mi po papeževi razglasitvi 12. januarja izkazali pozornost, sem poslal nekaj vrstic. Napisal sem jim: "Ubogi sobojevnik Janeza XXIII. bom po sklepu papeža Frančiška pridružen kardinalskemu zboru. Prav dobro se zavedam svoje majhnosti in me je strah. Ljubeznive in evangeljske besede služabnikov Cerkve, pred katerimi se počutim kot kobilica, med opogumljajo in tolažijo. Prosim, da molite zame. Jaz bom molil za vas. Nazadnje vas vse kleče prosim, da me blagoslovite."« Za kardinala je bil povišan, ker je "vse svoje življenje zvesto služil Cerkvi", kot je dejal papež Frančišek.

* 24. junij 1908, Črenšovci, † 16. marec 1945, Hotiza

"Trpeli ste po nedolžnem kot Kristus"

Tako so svojemu prvemu župniku Danijelu Halasu rekli verniki župnije Velika Polana v Prekmurju, ko se je sredi julija 1942 vrnil med nje po sedmih mesecih zapora v Budimpešti pod obtožbo, da je sodeloval s komunisti. Prav ti pa so ga pred šestdesetimi leti - 16. marca 1945 umorili iz sovraštva do njegove zvestobe evangeliju. Mariborski škof Franc Kramberger je na pobudo prekmurskih duhovnikov leta 1998 začel škofijski postopek za razglasitev velikopolanskega župnika Danijela Halasa za krščanskega mučenca. Rimska kongregacija za zadeve svetnikov je 12. februarja 2000 izdala dopis, da se lahko začne postopek za beatifikacijo Danijela Halasa, ki je stekel z odlokom mariborskega škofa 10. avgusta 2000. Leta 2001 je bila urejena romarska pot, ki povezuje kraje, kjer je deloval božji služabnik Danijel Halas (Črensovci, Hotiza, Lendava, Velika Polana).

Danijel Halas se je rodil 24. junija 1908 v Črensovcih. Po končani osnovni šoli v domačem kraju je obiskoval gimnazijo v Murski Soboti in v Ljubljani, leta 1929 pa je vstopil v mariborsko bogoslovje in bil 9. julija 1933 v mariborski stolnici posvečen v duhovnika, naslednjo nedeljo je pel novo mašo v svoji rojstni župniji. Novomašni pridigar je bil domačin Jožef Klekl starejši, svetniška duša in odličen duhovni voditelj, ki je na Halasa zelo vplival. Danijel, za prijatelje Dani, je bil po novi maši pol leta kaplan v Ljutomeru, nato pa štiri leta v Lendavi, kjer so ga vsi spoštovali kot gorečega in modrega duhovnika. Bil je blag in razumevajoč služabnik božjega usmiljenja v spovednici, širitelj češčenja Jezusovega in Marijinega srca in kot odličen katehet velik prijatelj otrok. Na podlagi vseh teh odlik je bil 1. januarja 1939 imenovan za prvega župnika novoustanovljene župnije Velika Polana. Ko so Madžari med drugo svetovno vojno zasedli Prekmurje, je bil konec oktobra 1941 aretiran z obtožbo, da je sodeloval s slovenskimi komunisti in v budimpeštanskih zaporih je prebil sedem mesecev s prekmurskima duhovnikoma Ivanom Camplinom in Mihaelom Jeričem. Iz zapora je svojemu somboteljskemu škofu napisal soldo pismo, v katerem mu je pojasnil, da je vse "njegovo sodelovanje s komunisti" v tem, da jih ni hotel ovaditi. "Ali lahko duhovnik, ki je nekoga ovadil, računa na to, da bo sploh še kdo prišel k njemu po nasvet? Morda med verniki niti spovedancev ne bo imel več."

Pisatelj Miško Kranjec (1908-1983), doma iz Velike Polane, je Danijela Halasa ovadil kot enega glavnih "begovcev", pripadnikov bele garde v Prekmurju, čeprav je zgodovinsko dejstvo, da belogardizma v Prekmurju sploh ni bilo. Dobre štiri mesece po Kranjčevi ovadbi Pokrajinskemu komiteju KP Slovenije, je Martin Žalig, privrženec in učenec Miška Kranjca, "neko noč po novem letu 1945" v gomiliški šoli, župnija Turnišče, predlagal likvidacijo dekana Ivana Jeriča in župnika Danijela Halasa. Mladi komunisti so temu nasprotovali. "Povedali smo jasno, da se ves čas okupacije nista umazala s kakim sodelovanjem z okupatorjem, da nista nikdar Slovencev izdala. Halas je rajši šel v ječo, kakor da bi enega Slovenca izdal. Potem smo izjavili, da če se to zgodi, se bomo mi mlajši ločili od skupine." To je Ivanu Jeriču povedal eden od tistih mladih. Jerič je razmišljal, s čim naj bi se pregrešil župnik Halas. "Nekoč mi je pripovedoval, da sta Miško Kranjec in Martin Žalig ustanavljala v Polani Društvo kmečkih fantov in deklet, on pa je članicam Marijine družbe prepovedal, da bi vstopale v to društvo, ker je brezversko. To je torej njegov greh!"

Na tihi petek, 16. marca 1945, se je Danijel Halas v večernih urah s kolesom vračal iz Lendave, kjer je bil po svoji uradni dolžnosti kot spovednik šolskih sester. Prijatelji na Hotizi so ga ustavljali, naj prenoči pri njih, ker ni varno hoditi ponoči. Na križišču z glavne ceste proti Polani so ga zgrabili štirje možje, dva pa sta stopila iz grmovja. Med surovim pretepanjem so ga odvlekli do Mure, ga tam na bregu ustrelili v glavo in truplo vrgli v reko. "Bil je oblečen v šal in dolgo suknjo, ki je bila takrat predpisana za duhovnike, in ki sta se zataknila za vejevje vrb ob vodi. Zato ga je brodar našel, sicer bi ga odneslo naprej na Hrvaško in morda nihče zanj ne bi vedel," je v pogovoru za Ognjišče (11/2000) povedal Ivan Camplin, ki je štiri leta mlajši od Danijela Halasa. Na pogrebu, ki je bil 21. marca 1945 v Polani, je bilo izredno veliko ljudi, ki so bili ob novici o umoru priljubljenega duhovnika zgroženi. Žalni govor ob pogrebu, ki je bil župnikovo zmagoslavje, je imel lendavski kaplan Ivan Koren. Med množico vencev je bil eden z napisom: SLAVA MUČENIKU! "Kljub strahovanju so se na njegovem grobu kmalu začele prižigati lučke, ki so od vsega začetka prižigale svetlobo, v katero mora stopiti zelo zanimivi lik velikopolanskega župnika Danijela Halasa - mučenca," je zapisal v svoji knjižici ob devetdesetletnici njegovega rojstva Franc Halas (Poti k Bogu, junij 1998). Od julija 2001 se verniki vsak 21. zbirajo v Polani k molitvi za Halasovo beatifikacijo. Ob 60-letnici njegove mučeniške smrti je bilo leto 2005 razglašeno za Halasovo leto.

ČUK, Silvester. Danijel Halas. (Pričevanje). Ognjišče, 2005, leto 41, št. 3, str 22-23.

* 22. januarja leta 1920, Trento, † 14. marec 2008, Rim

"Pesem Božje ljubezni, Bogu, ki je Ljubezen"

Sredi vojne vihre je mlada učiteljica Silvia Lubich s prijateljicami v zaklonišču prebirala evangelij. "Spominjamo se, da je bila ena prvih strani iz evangelija, ki smo jo brale, Jezusova oporoka," je zapisala. "Počasi smo prehajale od besede do besede in se je vsaka razsvetlila. In bilo je - sedaj to razumemo - kakor bi kdo govoril: 'Glej, v šoli se moraš naučiti veliko stvari, toda povzetek je tole, tole in tole: Posveti jih v resnici... da bi bili vsi eno... imeli boste polnost veselja... boste eno, kakor sem jaz eno z Očetom... itd.' Zdelo se nam je, da oporoka povzema ves evangelij." Ob tako poglobljenem branju evangelija se je v njih utrjevalo prepričanje: "Če bi se zgodilo nemogoče in bi bili uničeni vsi evangeliji (knjige) na zemlji, bi rade živele tako, da bi lahko ljudje v nekem smislu ponovno napisali evangelij, ko bi gledali naše življenje." Kardinal Tarcisio Bertone je v nagovoru pri pogrebu dejal: "Življenje - to res lahko rečemo - Chiare Lubich je dejansko pesem Božji ljubezni, Bogu, ki je Ljubezen."

"Ko se je v Trentu začela (Božja) pustolovščina, nisem imela nobenega programa, nisem slutila ničesar. Zamisel o gibanju je bila v Bogu, načrt v nebesih." Trento na severu Italije je njeno rojstno mesto. Rodila se je 22. januarja 1920 kot druga od štirih otrok. Pri krstu je dobila ime Silvia. Ko je pri osemnajstih letih z odliko končala srednjo šolo, je želela iti študirat na katoliško univerzo v Milanu, a ni bilo denarja. Zaposlila se je kot učiteljica. Njeno življenje je preoblikovalo romanje v Loreto leta 1939. Istega leta je vstopila v tretji red sv. Frančiška in si privzela ime Chiara (Klara), s katerim bo zaslovela po vsem svetu. Prelomen datum njenega življenja je bil 7. december 1943, ko je odgovorila na Božji klic: "Daruj se vsa meni!" Po njenih stopinjah je šlo nekaj prijateljic. Med bombnimi napadi na Trento so v zaklonišču ob sije sveč prebirale evangelij in jih je, kot smo že zvedeli, prevzela Jezusova oporoka. Nekoč jih je neki duhovnik vprašal: "Ali veste, kdaj je Jezus najbolj trpel?" Odgovorile so, da takrat, ko je Oljski gori krvavi pot potil, on pa je dejal: "Ne, Jezus je najbolj trpel takrat, ko je na križu zaklical: 'Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?'" Chiara je prijateljicam rekla: Če je bila Jezusova največja bolečina tedaj, ko se je čutil zapuščenega od svojega Očeta, mu bomo sledile takemu: zapuščenemu Jezusu."

To bo ena od stalnic duhovnosti porajajočega se gibanja fokolarov. Njihovo sobivanje ob Jezusu je posnetek nazareške hišice, imenuje pa se "fokolar" (ognjišče), kraj, kjer ogenj ljubezni greje srca in razsvetljuje razum. Ta ljubezen ustvarja in ohranja edinost. Druga stanlnica Gibanja fokolarov je "beseda življenja". Chiara razlaga: "Izbrale smo stavek iz evangelija, ga meditirale, napravile smo razlago (to nam je moral potrditi nekdo, ki je predstavljal Cerkev), nato smo ga živele."

Na škofijski ravni je gibanje že leta 1947 potrdil nadškof v Trentu, ki je dejal: "Tu je Božji prst." Leta 1962 je papež Janez XXIII. gibanje priznal pod imenom Marijino delo. Pred drugim vatikanskim koncilom, med njim in po njem je Chiara Lubich navezovala ekumenske stike s predstavniki drugih krščanskih Cerkve; leta 1967 se je v Carigradu srečala s pravoslavnim ekumenskim patriarhom Atenagorom I. Leta 1977 je v Londonu prejela nagrado Templeton "za napredek vere". Ta dogodek je nekako začetek dialoga z drugimi verstvi. Marijino delo ali Gibanje fokolarov se je širilo po vsem, prodrlo je tudi na Vzhod skozi "železno zaveso". Leta 1990 je Papeški svet za laike odobril statute Marijinega dela ali Gibanja fokolarov. Chiara Lubich je veliko potovala po vsem svetu kot glasnica evangeljskega miru, dialoga in sodelovanja. Na prvem mednarodnem srečanju cerkvenih gibanj in novih skupnosti na Trgu sv. Petra v Rimu na binkošti leta 1998 se je pred papežem Janezom Pavlom II. obvezala, da si bo prizadevala za občestvo med gibanji. Aprila 1999 je na povabilo Slovenske škofovske konference obiskala Ljubljano: nagovorila je poslance v slovenskem parlamentu in množico vernikov v cerkvi sv. Jožefa, kjer ji je nadškof Franc Rode izročil Odličje sv. Cirila in Metoda. Vesoljni svet je "obšla" tudi s svojimi spisi - v slovenskem prevodu imamo kar 40 njenih knjig. Po daljši bolezni je odšla v naročje Večne Ljubezni 14. marca 2008.

ČUK, Silvester. Chiara Lubich. (Pričevanje). Ognjišče, 2008, leto 44, št. 5, str 27.

*  3. avgust 1905, Rabenstein, † 13. marec 2004

"Boga moramo srečati v soljudehř'

Kardinal Franz Konig, dolgoletni dunajski nadškof (1956-1985), spada med velike osebnosti Cerkve dvajsetega stoletja. Vidno vlo­go je odigral na drugem vatikanskem koncilu, po koncilu pa je nad petnajst let vodil Tajništvo za neverujoče. Po "stažu" je najsta­rejši kardinal, saj ga je v kardinalski zbor poklical papež Janez XXIII. pred davnimi 42 leti. Tudi po letih je najstarejši: pred nedavnim (3. avgusta) je obhajal 95. rojstni dan. Proslavili so ga v božjepotnem svetišču Mariazell.

"Seveda so nekatera človeška življenja srečnejša od drugih, a vsa se prej ali slej končajo," je razmišljal kardinal Franz Konig ob svoji 75-letnici. Rodil se je 3. avgusta 1905 v kraju Warth pri Rabensteinu (Spodnja Avstrija). "Bil sem še otrok, ko mi je umrl oče, in moja mati se je še enkrat poročila. Njen drugi mož se je po naključju pisal Kaiser in tako se moj brat in moja sestra piše­ta Kaiser" (Cesar), on pa je Konig - Kralj. Z očimom se nista razumela, na mater pa ga vežejo najlepši spomini. Bil je zelo vedo­željen otrok. V četrtem razredu osnovne šole je spis z naslovom Kaj me pri pouku najbolj zanima zaključil s stavkom: "Vse me zani­ma, saj me prežema velikanska želja po znanju." Ta želja ga je gna­la v šole. Gimnazijo je obiskoval pri benediktincih v Melku, po maturi je nekaj časa na Dunaju študiral filozofijo, potem ga je škof poslal v Rim, kjer je kot gojenec zavoda Germanik študiral teologijo in veroslovje na gregorijanski univerzi. Doktorat je do­segel z disertacijo o različnih vidikih Zaratustrovega nauka (Za­ratustra je bil reformator staroperzijske religije v 5. stol. pred Kr.). V duhovnika je bil posvečen 29. oktobra 1933 in bil takoj nastavljen za kaplana v manjši župniji domače škofije Sankt Pol­ten. Med vojno je bil kaplan v stolni župniji v Sankt Poltnu, po vojni pa nekaj časa dušni pastir dijakov in študentov v Kremsu. Ko je opravil habilitacijo za staro zavezo in primerjalno vero­slovje, je predaval na dunajski univerzi, leta 1948 pa je bil ime­novan za profesorja teologije na univerzi v Salzburgu.

Mladi pro­fesor se je vedno posvečal znanstvenemu delu in objavil je števil­ne knjige. Njegovo prvo večje delo je bila knjiga Stara zaveza in stara vzhodna verstva (1947), v salzburških letih pa je nastalo njegovo zajetno delo Kristus in verstva sveta, ki je izšlo v treh knjigah (1951). Kmalu pa izidu tega dela, ki je za preučevanje ver­stev temeljnega pomena, je bil imenovan za pomožnega škofa v Sankt Poltnu. Iz znanstvenih krogov so se zaslišali ugovori: "Ali ni ta­kega strokovnjaka škoda? Za škofa bi lahko dobili koga drugega!" Škofovsko posvečenje je prejel leta 1952 in štiri leta pomagal svo­jemu ostarelemu škofu. Leta 1956 je postal dunajski nadškof, dve leti pozneje ga je papež Janez XXIII. imenoval za kardinala. Ko je ta "prehodni" papež 25. januarja 1959 napovedal koncil, je postal kardinal Konig član osrednje komisije, ki je morala zarisati glav­ne koncilske teme, med samim koncilom pa je sodeloval v teološki komisiji, v komisiji za nekrščanska verstva, odigral je pomembno vlogo pri oblikovanju Izjave o verski svobodi, ki je bila sloves­no razglašena 7. decembra 1965.

Papež Pavel VI. mu je zaupal vod­stvo Tajništva za neverujoče, ustanovljeno zadnje leto koncila (1965), in predsedoval mu je do leta 1980. Na željo papežev Jane­za XXIII. in Pavla VI. je opravljal razne "posredovalne" naloge: navezoval je stike s Cerkvami "za železno zaveso" - v komunistič­nih deželah vzhodne Evrope, šel je na obisk k pravoslavnim, k Ju­dom, k muslimanom. Leta 1985 je odložil breme vodstva velike du­najske škofije, ostal pa je "pojem" moža Cerkve, ki zna prisluh­niti sodobnemu človeku. Pred dvajsetimi leti je dejal: "V prihod­njih letih bo mir, ki nam je potreben za molitev, vse bolj ogro­žen. Če bomo torej hoteli zaznati in najti Boga, ga bomo morali srečati v soljudeh."

Silvester Čuk

* 15. oktober 1919, Dornberk, † 13. marec 2013, Corumbà, Brazilija

»Navezal sem se na uboge, oni pa name. Iz ljubezni do Marije Pomočnice sem se zaobljubil, da bom kaj storil zanje.«

»Hočeš vedeti, kdo sem? Ime mi je Ernest, po rodovini pa sem Saksida. Rodil sem se 15. oktobra 1929 v Dornberku očetu Jožefu in materi Jožefi, rojeni Vodopivec,« zvemo na začetku knjige. Oče je bil organist, najprej v Zaloščah, nato pa v Dornberku. Bil je zaveden Slovenec. Ko je Ernest kot enajstletni deček odhajal v Turin v šolo k salezijancem, mu je oče naročil: »Pojdi, moj sin, toda vedno pomni, da si Slovenec in to tudi povej!« Mati, sveta žena, pa mu je, ko ga je spremljala v Alojzijevišče v Gorico, kupila podobico sv. Terezije Deteta Jezusa, zavetnice katoliških misijonov. Podobica je bila prepognjena in v sredini je bila natisnjena devetdnevnica. Rekla mu je: »Moli to!« »Tisto devetdnevnico sem molil vsak dan veliko let. Podobico sem imel vedno pri sebi kot največjo dragocenost ... Svojega misijonskega poklica ne morem razlagati drugače, kot da je sad tiste molitve, kajti zame ne obstajajo slučaji.« Za božjim klicem je šel najprej v Gorico, od koder so ga po enem letu poslali domov. Kmalu pa se mu je odprla pot k salezijancem v Bagnolu pri Turinu, kjer se je pripravljal na svoj misijonski poklic. Po končanem četrtem razredu gimnazije je v družbi nekaterih sošolcev odpotoval v Brazilijo, v pokrajino Mato Grosso ob meji z Bolivijo. V mestu Corumba, kjer salezijanci delujejo že od leta 1899, je končal šolanje in bogoslovne študije ter bil 7. aprila 1945 v Sao Paolu posvečen v duhovnika. Po novi maši je trinajst let deloval v salezijanskem zavodu v mestu Corumba in hodil maševat v barakarsko naselje, kjer se je srečal z revščino ljudi, ki se niso zavedali svojega človeškega dostojanstva.

Ti ljudje so bili povečini katoličani, vendar samo krščeni, ne pa v veri poučeni. Začel jim je oznanjati evangelij tako, da so ga mogli razumeti. »Vsak večer smo od osmih do desetih krožili od barake do barake in molili rožni venec, vmes pa smo kaj zapeli. S seboj smo imeli tudi večji kip Marije Pomočnice, ki smo ga puščali v baraki, ki je imela vsaj mizo ... Ko sem hodil med revne, sem resnično spoznal, kdo so ti ljudje. Navezal sem se nanje, oni pa name. Iz ljubezni do Marije Pomočnice sem se zaobljubil, da bom kaj storil zanje.«

Videl je, da so najbolj potrebni šole in vzgoje, zato je prve otroke 3. aprila 1961 zbral v šoli – leseni baraki. 5. novembra 1961 je bil blagoslovljen temeljni kamen prve stavbe za obrtno šolo, ki je bila prva ustanova Don Boskovega mesta. Oče Ernest je iskal pomoč pri bogatih someščanih, a je naletel na gluha ušesa. Odšel je po svetu 'beračit' za uresničitev svoje ustanove. Največ dobrotnikov je našel v Španiji, Italiji, Nemčiji, Franciji in tudi v Sloveniji. Stalno pomoč je prejemal od 'botrov', ki so se zavezali, da bodo 'posvojili' otroke in jim omogočili, da se izšolajo. »Šolanje je bistveni pogoj, da se bo otrok razvil v človeka, ki se zaveda svojega dostojanstva.« S pomočjo dobrotnikov in graditeljev je začelo rasti pravo Don Boskovo mesto (oče Ernest ga je rad imenoval tudi Slovensko mesto): sodoben splet stavb: šola za 2000 mladih, razne poklicne šole, igrišča, gledališče, kinodvorana, obednica (za 1800 lačnih ust), telovadnica, ambulante, cerkev sv. Janeza Boska.

Še lepša je velikanska družina otrok, mladine, odraslih, vzgojiteljev, zdravstvenega osebja. »Ustanovili smo posebno 'mesto otrok', v katerem pri vodstvu in upravi odločajo tudi otroci sami, zlasti nekoliko starejši. Tako se naučijo odgovornosti in so pri svojem delu bolj vestni in zavzeti. Mladi iz svojih vrst izvolijo 'župana' in neke vrste 'občinski svet', ki me nadomešča, ko potujem po svetu in iščem pomoči zanje.« V Don Boskovem mestu je doslej prejelo izobrazbo in vzgojo za življenje nad 20.000 mladih, ki bi sicer postali plen ulice. Pod strehami tega mesta se dnevno zbira okoli 3000 mladih ljudi, ki se pripravljajo na odgovorno življenje. Eden najlepših prizorov, ki se je ponavljal vsak dan, je bil: ko se je oče Ernest pojavil na dvorišču, so z vseh strani otroci tekli k njemu, se ga hoteli dotakniti in mu tako izraziti svojo hvaležnost. To je bilo tudi zanj naj lepše plačilo na tem svetu. Zdaj uživa tudi zasluženo nebeško plačilo.

Silvester Čuk

* 12. marec 1877, Škofja Loka, † 31. maj 1980, Ljubljana

Utelešenje Božje ljubezni in človeške dobrote

"Boste videli: ta grob bodo ljudje dan za dnem obiskovali," je dejal bogoslovni profesor in ugledni psiholog dr. Anton Trstenjak ob pogrebu dr. Josipa Demšarja, najstarejšega slovenskega duhovnika, na ljubljanskih Žalah 3. junija 1980. Njegovo žlahtno, svetniško srce, ki je bílo 103 leta in 81 dni, se je ustavilo zadnji dan maja tistega leta. "Ko je ležal na mrtvaškem odru v šempetrski cerkvi, so se kropilci spoštljivo dotikali njegovega telesa, kakor delajo ljudje ob smrti svetnikov." Profesor Demšar je dejansko bil svetnik, če svetost razumemo (pravilno) kot brezmejno dobroto. Za vse, ki so se srečevali z njim ob oltarju, v spovednici, v vsakdanjem življenju, v šolskih klopeh in predavalnicah, je bil razodetje Božje dobrote. "Poleg njegove splošno priznane dobrote smo na teološki fakulteti posebno cenili njegovo brezprimerno spoštovanje človeka in njegov kristalni duhovniški lik," je ob pogrebu dejal dr. Štefan Steiner, dekan teološke fakultete.

Josip Demšar je bil v svojem življenju, dolgem kot življenja svetopisemskih očakov, polnih šestdeset let profesor verouka na raznih srednjih šolah ter profesor katehetike in pedagogike na ljubljanski teološki fakulteti. Bil je majhne postave, toda velikan srčne dobrote, s katero je osvojil svoje učence in slušatelje. Nadškof Jožef Pogačnik, ki je profesorja Demšarja nasledil kot katehet na učiteljišču, je ob njegovem stotem rojstnem dnevu dejal: "Ko sem prevzel vaše mesto, sem ugotovil, da ti moji učenci zelo malo znajo verouk, po enem letu pa sem prišel do spoznanja, da ste jih vi s svojo dobroto naučili več kot jaz s svojimi učenimi razlagami." Bil je "živa legenda dobrote"; beseda legenda pomeni: treba je brati. Torej berimo skupaj življenjsko zgodbo tega glasnika Božje dobrote in človeške topline.

V Ognjišču smo ga "na zvijačo", ker zaradi izredne skromnosti ni maral, da bi pisali o njem, predstavili ob stoletnici rojstva (marca 1977) in ob osemdesetletnici mašništva (julija 1979). Urednik Franc Bole je moral reportažni magnetofonček skriti pod plašč, da je imel pogovor videz prijateljskega kramljanja, kateremu se je častitljivi mašnik vendarle odprl. Preprosto je spregovoril o svojem življenju, ki se je začelo 12. marca 1877 v Škofji Loki, kjer je končal ljudsko šolo in odšel v Ljubljano na klasično gimnazijo. Po maturi se je vpisal na ljubljansko bogoslovje in bil posvečen v duhovnika 22. julija 1899. Prva štiri leta je bil kaplan v Kočevju, zatem je bil dve leti prefekt v dijaškem zavodu Alojzijevišče v Ljubljani. V tem času je bil vpisan na teološki fakulteti dunajske univerze, kjer je dosegel doktorat. V letih 1905-1914 je bil profesor verouka, nemščine in latinščine ter vzgojitelj na Škofijski gimnaziji v Šentvidu nad Ljubljano, ki jo je ustanovil škof Jeglič. Zatem je bil do leta 1932 profesor verouka na ljubljanskem učiteljišču. "Spotoma" je na filozofski fakulteti mlade slovenske univerze v Ljubljani študiral psihologijo in pedagogiko ter leta 1926 (pri 49 letih!) dosegel svoj drugi doktorat. Tretjega, častnega, pa mu je leta 1970 podelila ljubljanska teološka fakulteta, na kateri je bil profesor katehetike in pedagogike od jeseni leta 1920 pa do 25. maja 1965, torej skoraj polnih petinštirideset let, do svojega 88. leta!

Leta 1914, ko se je pričela prva svetovna vojna, se je naselil v župnišču pri Sv. Petru v Ljubljani, kjer je ostal vse do svoje smrti, šestinšestdeset let. V šempetrski cerkvi je čisto vsak dan maševal: izračunali so, da je daroval okoli 30.000 maš in je tudi s tem postavil svojevrsten rekord. "Odkar sem duhovnik, noben dan nisem bil tako bolan, da ne bi mogel maševati," je dejal dobro leto pred smrtjo. "Sem premajhen, zato me bolezen ne more zgrabiti," se je pošalil v pogovoru z Ognjišče ob svoji stoletnici. "V bolnišnici še nisem bil." Zadnjo sveto mašo je daroval 3. maja, točno štiri tedne pred svojim srečanjem z evharističnim Gospodom "iz obličja v obličje". Njegova posebna ljubezen je bila nastavljati mreže božje dobrote in usmiljenja v spovednici. "Še leta po smrti so, zlasti ob praznikih, mnogi prihajali v cerkev sv. Petra v Ljubljani in iskali človeka, ki jih je znal pri spovedi potolažiti, dvigniti in pohvaliti," pričuje dr. Rafko Valenčič, ki je nekaj let živel pod isto streho z dr. Josipom Demšarjem. "Iz njegovih besed so čutili, da jih ljubi in spoštuje. S takšnim ravnanjem jim je približal božjo ljubezen in usmiljenje, saj je spoštoval vsakega človeka."

Silvester Čuk