* 13. januarja 1890; Cremona, † 12. aprila 1959, Bozzolo

"Delal je dolge korake in težko smo ga dohajali."

"Človek, ki se ne zavzame za človeka, je krivičnik; kristjan, ki se ne zavzame za kristjana, je brezbožnik. kajti kjerkoli je kakšen človek, tam je oltar Božje ljubezni," je zapisal v svoji knjigi Pisma upanja. To je bilo njegovo življenjsko vodilo. Izšel je iz revne najemniške družine v kraju Boschetto pri mestu Cremona, kjer se je rodil 13. januarja 1890; imel je brata Peppina (ta je med prvo svetovno vojno padel na Sabotinu) ter tri sestre, ki jim je bilo ime Colombina, Pierina in Giuseppina. Leta 1899 se je družina preselila Verolanuova, kjer je Primo ostal samo eno leto, kajti pri desetih letih je sledil notranjemu klicu in vstopil v semenišče v Cremoni, kjer je končal srednjo šolo in študij bogoslovja. Mašniško posvečenje je prejel v Verolanuovi, kjer so živeli njegovi domači; kraj je spadal pod škofijo Brescia, zato ga je posvetil tamkajšnji škof Giacomo Gaggia, ki mu je prerokoval, da bo njegovo življenje posejano s križi. To se je kmalu začelo uresničevati. Največji križ je bilo nerazumevanje višjih cerkvenih predstojnikov (rimskega Svetega oficija, sedanje Kongregacije za verski nauk) zaradi daljnovidnih idej, s katerimi je prehiteval čas. Zvedeli smo že, kaj je o njem dejal papež Pavel VI. Njegov naslednik Janez Pavel I. ga je ocenil takole: "Don Primo je bil pošten mož, pravi kristjan, ki je iskreno in goreče hodil z Bogom. Bil je pastir, ki je poznal trpljenje ljudi in je videl daleč. Njegov časopis je bil zastava ubogih, čista zastava, eno samo srce, razum in evangeljska zavzetost."

Po novi maši je nastopil službo kaplana v župniji Spinadesco pri Cremoni, kjer je ostal približno eno leto, nato so ga poslali v rojstno župnijo Boschetto, a že čez nekaj mesecev je bil imenovan za profesorja filozofije v semenišču. To nalogo je opravljal do leta 1915, ko je Italija vstopila v prvo svetovno vojno na strani antante. Prijavil se je kot prostovoljec in služil kot sanitejec po raznih vojaških bolnišnicah, nazadnje kot vojaški kaplan. Po koncu vojne je prosil svojega škofa, naj ga ne pošilja nazaj v semenišče kot profesorja, kajti srce ga je vleklo na duhovniško delo med ljudi. Nekaj mesecev je upravljal župnijo Bozzolo, potem pa je deset let deloval v župniji Cicognara, kjer je vel duh proticerkvenega socializma. Mladi župnik je iskal novih poti do ljudi, ki so se od Cerkve oddaljili. Skušal je ovrednotiti ustaljene običaje, kot praznik žita in grozdja, v zimskih večerih je prirejal razne tečaje, ustanovil je župnijsko knjižnico. Ko je leta 1922 prišel na oblast Mussolini s svojimi fašisti, je to označil za "vračanje novega poganstva". Fašisti so ga vzeli na piko in ga hoteli spraviti s poti. 1. avgusta 1931 so ga ponoči poklicali k oknu župnišča in streljali nanj, a ga na srečo niso zadeli. Devet mesecev se je moral skrivati pred njimi. Leta 1932 ga je škof poslal v župnijo Bozzolo, kjer je ostal vse do svoje smrti. Župljanom se je predstavil s knjižico Moj župnik, v kateri je razkril svoj pogled na delo med njimi in zanje. Tukaj je veliko pisal. V svojih spisih je skušal prikazati Cerkev kot občestvo ljudi, ki se morajo nenehno boriti s svojimi slabostmi in napakami, in ne kot "popolno družbo", kar mnogim ni šlo v račun, zato so bile nekatere njegove knjige prepovedane. Don Primo tudi ni smel hoditi pridigovat po drugih župnijah. Vse te omejitve so ga seveda zelo prizadele, vendar je ostal "svoboden človek", trdno stoječ na tleh evangelija, in nikoli ni podvomil v svoje duhovniško poslanstvo.

Čuk S., Pričevanje, v: Ognjišče (2009) 5, str. 18.

"Zavest o ogroženosti in propadanju moralne zgradbe naše družbe naj nam bo poziv k očiščenju."

V začetku februarja smo dobili slovenski prevod knjige Luč sveta (založba Družina Ljubljana, strani 226, cena vez. 22 €), ki so jo v Vatikanu predstavili 23. novembra 2010. Knjiga s podnaslovom Papež, Cerkev in znamenja časa prinaša pogovore, ki jih je imel nemški časnikar in pisatelj Peter Seewald zadnji teden lanskega julija (vsak dan eno uro) s papežem Benediktom XVI. v Castelgandolfu. Njegovi knjigi pogovorov s kardinalom Josephom Ratzingerjem, sedanjim papežem, Sol zemlje (1998) ter Bog in svet (2003) sta prevedeni v številne jezike in sta svetovni uspešnici. Isto velja tudi za to knjigo pogovorov s papežem. Knjiga ima tri dele: Znamenja časa, Papeževanje, Kam gremo? ter Dodatek s pomembnimi besedili Benedikta XVI. in s pregledom papeževega življenja in dela. "Pri Benediktu XVI. ni treba nikomur trepetati," pove Seewald na koncu svojega Predgovora. "Ko mu prisluhneš in sediš poleg njega, tedaj začutiš natančnost njegovega mišljenja in upanja, ki izhaja iz vere. Tedaj prav posebej zasije tista luč sveta, obličje Jezusa Kristusa, ki hoče srečati vsakega človeka in nikogar ne izključuje."

Pogovor sta začela s tem, kako je 19. aprila 2005 sprejel izvolitev za papeža že drugi dan konklava. "Dejansko sem pričakoval, da bom končno imel mir in spokojnost. Zame je bil pravi šok, kakor vsi vedo, ko sem se na lepem znašel pred to silno nalogo. Odgovornost je v resnici neznanska ... Bil sem povsem prepričan, da ta služba ni moje poslanstvo. Tedaj sem si mogel samo reči in si dopovedovati: Božja volja je očitno drugačna, in zame se začenja nekaj povsem drugega, novega. Bog bo z menoj ... Že v trenutku, ko me je to (izvolitev) zadelo, sem mogel preprosto reči Gospodu samo tole: 'Kaj mi delaš? Zdaj si ti odgovoren. Ti me moraš voditi. Jaz tega ne morem. Če si me hotel, potem mi moraš tudi pomagati." Ko je po izvolitvi pozdravil množico na Trgu sv. Petra, je dejal: "Po velikem papežu Janezu Pavlu II. so kardinali izvolili mene, preprostega in ponižnega delavca v Gospodovem vinogradu. Tolaži me, da Gospod ve, kako ravnati tudi z nevrednim orodjem, predvsem pa se zaupam vašim molitvam." V knjigi zvemo, da je vesel pisem, s katerimi mu verniki z vseh koncev sveta zagotavljajo: "Molimo zate, ne boj se, radi te imamo." Na vprašanje, kako moli on sam, je odgovoril: "Tudi papež je preprost berač pred Bogom - še bolj kakor vsi drugi ljudje." Vedno je poudarjal, kako zelo ceni in spoštuje papeža Janeza Pavla II., s katerim je bil kot najožji sodelavec "v globokem notranjem soglasju", vendar se ni obremenjeval s tem, da je po značaju in darovih povsem drugačen kot on. "Preprosto sem si rekel: Sem, kdor sem. Ne poskušam biti nekdo drug. Dam, kar morem dati. Česar pa ne morem, tega tudi ne poskušam dati. Ne poskušam iz sebe narediti nečesa, kar nisem." Zelo je bil presenečen in vesel, da je našel tako neposreden stik z mladimi na dveh svetovnih dnevih mladih, najprej v Kölnu leta 2005, zatem pa še v Sydneyu leta 2008. "Povsem preprosto nas je prevzemalo skupno veselje vere." Govoril je tudi o svojih apostolskih potovanjih, ki se jih je nabralo že okoli dvajset.

Marca 2009 je obiskal revni afriški državi Kamerun in Angolo, da bi jima prinesel sporočilo upanja in sprave. Ves svetovni tisk pa je o tem potovanju "znal sporočiti" samo papeževo izjavo, da problema AIDS-a "ni mogoče obvladati z razdeljevanjem zaščitnih sredstev" (kondomov). Ob predstavitvi knjige je Seewald dejal, da je izrecno osredotočenje časnikarjev na vprašanje kondoma "smešno", pozabili so na vprašanje spremembe sveta, ki jo predlaga papež.

Krvaveča papeževa rana je zločin pedofilije v Cerkvi, katerega je že nekajkrat obžaloval in žrtve prosil odpuščanja. "Posebno težek greh je, če človek, ki bi v resnici moral pomagati ljudem, da najdejo pot k Bogu, človek, kateremu je zaupan otrok, mladostnik, da bi našel Gospoda, namesto tega svojega varovanca zlorabi in odvrača od Gospoda. S tem vera kot taka postane neverodostojna. Cerkev se ne more več verodostojno predstavljati kot Gospodova glasnica." Na vprašanje, če je ob odkritju teh umazanij pomislil na odstop, je odgovoril: "Če je nevarnost velika, ne smeš pobegniti. Zato sedaj gotovo ni trenutek, da bi odstopil. Prav v takšnem trenutku mora človek vzdržati in prestati težek položaj. Odstopiti moreš v mirnem trenutku ali če dejansko ne zmoreš več. A v nevarnosti ne smeš pobegniti in reči, naj to stori nekdo drug."

Nista mogla obiti vprašanja križa, ki bi ga marsikje v (ne)krščanski Evropi radi pregnali z javnih mest. "Tu je treba najprej vprašati, zakaj se mora križ pregnati. Če bi križ vseboval sporočilo, ki bi bilo za druge nerazumljivo ali nevzdržno, bi bilo to res vredno premisleka. Toda križ pomeni, da sam Bog trpi, da nas ima v svojem trpljenju rad, da nas ljubi. To je trditev, ki ne žali nikogar." Velike upe polaga v duhovno prenovo Cerkve, da bo ljudem in narodom še svetlejša "luč sveta". "Cerkev je za ljudi vidna v marsičem, v dobrodelnosti, v misijonski dejavnosti. Toda Cerkev kot Cerkev najbolj doživljamo v bogoslužju. In tako je tudi prav. Končno je smisel Cerkve v tem, da nas vodi k Bogu in omogoča Bogu, da prihaja na svet."

(pričevanje 03_2011)

Georg Ratzinger: »Moj brat, papež«

»Ljudje okoli mene, vključno s časnikarji, me niso nehali spraševati, če bo moj brat postal papež. Moj odgovor je bil vedno enak: "Ne, gotovo ne bo!" Konklave nikoli ne bi izvolil moža njegove starosti – kmalu bo dopolnil 78 let ... Neposredno sem doživljal habemus papam, prižgal sem televizijo in videl, kaj se je zgodilo,« je zapisal v knjigi svojih spominov Moj brat, papež Georg Ratzinger, starejši brat Josepha Ratzingerja ob njegovi presenetljivi izvolitvi za papeža Benedikta XVI. Georg gre večkrat k njemu in ostane pri njem, zato ga dobro pozna. »Ostal je isti, da se razumemo, to ga ni spremenilo. Delovanje Svetega Duha je omejeno na njegovo uradno dejavnost, kot človek pa se ni spremenil ... Kaže se takšnega, kakršen je, ne mara igrati neke vloge ... Za javne nastope mu Sveti Duh podeli določene karizme, sicer pa je ostal dober, ljubezniv in preprost človek, nenarejen in prisrčen.«

Svoje spomine, ki so izšli septembra 2011 pod naslovom Mein Bruder, der Papst (Moj brat, papež), je Georg Ratzinger napisal ob bisernem jubileju (šestdesetletnici) mašništva, ki sta jo obhajala skupaj z bratom Josephom – papežem Benediktom XVI.

Georg je sicer tri leta starejši, vendar sta prejela mašniško posvečenje isti dan: 29. junija 1951, kajti Georg je bil jeseni 1942 mobiliziran v nemško vojsko in se je iz ameriškega ujetništva vrnil leta 1945 ter sta naslednje leto skupaj z mlajšim bratom začela bogoslovni študij. Knjiga je napisana v obliki pogovora, ki ga je imel z njim časnikar in zgodovinar Michael Hesemann. »V pogovoru sem se osredotočil na človeški lik Josepha Ratzingerja. Moja knjiga je papeževa biografija, napisana po pripovedi njegovega brata, in dopolnjuje knjigo Petra Seewalda Luč sveta.«

O svojem sogovorniku Georgu Ratzingerju je Hesemann dejal: »Ima zlato srce. Redkokdaj sem srečal tako ponižnega, tako prijateljskega in prikupnega človeka kot je on.« Rodil se je 15. januarja 1924 v kraju Marktl am Inn na Bavarskem kot drugi otrok v globoko verni družini, ki sta jo osnovala oče Joseph, orožnik, in mati Maria, izučena kuharica. Pred njim je prišla na svet sestra Maria, za njim pa Joseph (16. aprila 1927). Georg je že v otroških letih kazal veselje do glasbe, ki je ob duhovništvu postala njegov življenjski poklic. Oče mu je kupil harmonij, ob katerem je tako naglo napredoval, da je že pri enajstih letih sédel za orgle v župnijski cerkvi. Zaradi očetovega poklica (mož je odločno zavračal proticerkveni nacizem) se je družina večkrat selila. Druga svetovna vojna je poleg drugega gorja povzročila tudi nered v šolanju in šele po vojni sta oba sinova lahko stopila na pot priprave na duhovništvo v Freisingu in bila 29. junija 1951 posvečena v duhovnika. Georg je po novi maši deloval na raznih župnijah, obenem pa je študiral glasbo. Leta 1964 je postal dirigent stolnega zbora v Regensburgu in 'šef' Regensburških stolniških vrabčkov, najslavnejšega deškega zbora katoliškega sveta, ki ga je vodil trideset let in je z njim prepotoval velik del sveta. »Ljubi Bog je v mojem življenju vse čudovito urejal,« priznava na stara leta, ki jih preživlja v družbi upokojenih duhovnikov. Rad sede za klavir in si zaigra melodije, ki jih zna na pamet, not ne more več brati, ker mu je vid močno opešal. Ohranil pa je življenjsko vedrino, ki diha tudi iz njegove knjige.

V pogovoru za knjigo je povedal, da je že večkrat preživljal krajše počitnice z bratom papežem. Po jutranji maši je papež opravljal nujno delo, po kosilu pa sta šla na sprehod. »Leta 2002 je trdno upal, da se bo upokojil. Toda vedno je imel tak čut odgovornosti, da je po svojih najboljših močeh nosil vsako breme, ki so mu ga naložili. Tako se je dal prepričati papežu Janezu Pavlu II., da je ostal v Rimu. Tudi če bi šel v pokoj, ni imel namena, da bi se vrnil v Nemčijo. Prav nič ga ni mikalo, da bi še enkrat prevažal čez Alpe ves tisti tovor knjig, ki so se mu nabrale. Hotel je ostati v Rimu, da pa bi večkrat za daljše obdobje prihajal v Nemčijo, da bi lahko bila več časa skupaj. Imel je tudi namen napisati še nekaj knjig in dokončati nekatera dela.« Na vprašanje, kako njegov brat papež zmore opravljati naporno delo od jutra do večera, je Georg odgovoril: »Vedno je ogromno delal. Vendar po večerji navadno ne dela več. To je bilo od nekdaj. Čez dan se zbere in dela zelo naglo, ni pa nočni delavec.« K bratu papežu gre na obisk bolj poredko, sta pa v stalnem stiku. »Imam telefon, katerega številko pozna samo on. Ko pozvoni, takoj vem, da je on. Pokliče me pa večkrat na teden ... Ko se pogovarjava, mu seveda rečem Joseph, vse drugo ne bi bilo normalno, saj sva vendar brata, Pogovarjava pa se v bavarščini, ki je najin materni jezik.«

Oseminosemdesetletni papežev brat se vedro pripravlja na prestop v novo, večno življenje. Pokopan želi biti ob mojstru, ki je vodil Regensburške stolniške vrabčke pred njim. »Tako sam je tam in slišim, da me že kliče.« Brat bo čakal vstajenja skupaj z drugimi papeži pod baziliko sv. Petra v Rimu, sestra Maria počiva v grobu skupaj s starši. »Toda v večnosti se bomo spet vsi srečali, zato si ne delam skrbi.«

(pričevanje 04_2012)

»Končno vam dajem v roke že dolgo obljubljeno knjigo o Jezusovem otroštvu.«

»Končno morem bralkam in bralcem dati v roke že dolgo obljubljeno knjigo o Jezusove otroštvu. Ni tretji zvezek, ampak nekakšna vhodna veža k obema knjigama o liku Jezusa iz Nazareta, ki sta že izšli (obe tudi v slovenskem prevodu),« piše papež Benedikt XVI. v kratkem predgovoru svoje knjige o Jezusovem otroštvu. »Tu sem zdaj v pogovoru s preteklimi in sedanjimi razlagalci poskušal razložiti to, kar Matej in Luka na začetku svojih evangelijev poročata o Jezusovem otroštvu ... Prizadeval sem si vzpostaviti dialog z besedili. Pri tem sem se zavedal, da ta pogovor v prepletanju sedanjosti, preteklosti in prihodnosti ne more biti nikoli dokončan in da vsaka razlaga zaostaja za veličino svetopisemskega besedila. Upam, da knjižica kljub svojim mejam lahko pomaga mnogim ljudem na njihovi poti k Jezusu in z Jezusom.« Knjiga, papežev dar za božične praznike, je že izšla v slovenskem prevodu pri založbi Družina. Obsega štiri poglavja: »Od kot si ti?«, Oznanilo rojstva Janeza Krstnika in Jezusovega rojstva, Jezusovo rojstvo v Betlehemu ter Modri z Vzhoda in beg v Egipt. Malo se bomo ustavili ob tem zadnjem poglavju.

»Komaj katera svetopisemska pripoved je zbudila toliko domišljije, a tudi raziskovanja in premišljevanja kakor pripoved o 'modrih' iz 'dežele sončnega vzhoda', ki jo evangelist Matej navezuje neposredno na poročilo o Jezusovem rojstvu: »Ko je bil Jezus rojen v Betlehemu v Judeji v dneh kraja Heroda, so prišli modri (zvezdoslovci) z Vzhoda v Jeruzalem in spraševali: "Kje je novorojeni kralj Judov? Videli smo namreč, da je vzšla njegova zvezda in smo se mu prišli poklonit"« (Mt 2,1 sl.). Kot prvo najdemo tukaj določitev zgodovinskega okvira s sklicevanjem na kralja Heroda in na rojstni kraj Betlehem.« Ko razmišlja o modrih, papež piše o zgodovinskem in zemljepisnem okviru pripovedi, sprašuje se, kdo so bili ti modri, kakšna je bila zvezda, ki jih je vodila, po njihovem postanku v Jeruzalemu jih vodi v Betlehem. V vsem je treba iskati globlji pomen.

Pojem 'modreci' ima več pomenov: tako so imenovali pripadnike perzijske duhovniške kaste; modreci (magoi) pa so bili tudi čarodeji. V Matejevi pripovedi o modrih je modrost tista moč, ki privede ljudi na pot, ki vodi h Kristusu. »Možje, o katerih govori Matej, niso bili samo zvezdogledi ... predstavljajo naravnanost verstev na Kristusa«. Osebe, ki stopajo pred nas v tem božičnem času, so povezane s Svetim pismom. »Cerkveno izročilo je božično zgodbo kar samoumevno bralo skupaj z Izaijem (1,3) in tako sta v jaslice prišla vol in osel. Podobno je tudi zgodbo o modrih brala skupaj s psalmom 72 in prerokom Izaijem. Tako so modri z Vzhoda postali kralji, z njimi pa so zavile v jaslice kamele in dromedarji ... Ljudstvo jih je predstavljalo kot kralje treh tedaj znanih celin: Afrike, Azije, Evrope. Črni kralj trdno spada zraven: v Jezusovem kraljestvu ni razlike med rasami in porekli, človeštvo je v njem in po njem zedinjeno, ne da bi izgubilo bogastvo različnosti. Pozneje so trem kraljem pripisovali tudi življenjske dobe ljudi: mladost, zrelost in starost. Tudi to je smiselna ideja, ki kaže, da različni liki človeškega življenja v občestvu z Jezusom vedno najdejo svoj pomen in svojo notranjo edinost. Ostane odločilna misel: modri z Vzhoda so začetek. Zastopajo odprtost človeštva za Kristusa. Začenjajo procesijo, ki se vije skozi vso zgodovino. Zastopajo notranje pričakovanje človeškega duha, zastopajo naravnanost verstev in človeškega razuma na Kristusa.«

Zvezda, ki je modre poklicala na pot, je po postanku v Jeruzalemu spet zasijala in modri so se je razveselili. »To je veselje človeka,« piše papež, »kateremu božja luč zasije v srce in ki sme videti, da se njegovo upanje uresničuje. To je veselje človeka, ki je našel in bil najden.« Zdaj so modri na cilju. »Stopili so v hišo in zagledali dete z Marijo, njegovo materjo. Padli so preden in ga počastili« (Mt 2,11). V tem stavku zbuja pozornost, da manjka sveti Jožef, s čigar zornega kota je Matej pisal svojo pripoved o otroštvu ... Matej ima prav, saj se s tem spominja na deviško rojstvo in označuje Jezusa za božjega Sina ...

Modri se pred kraljevim otrokom priklonijo do tal, to se pravi, da se pred njim vržejo na tla. Takšna počastitev se izvrši pred Bogom-Kraljem. Na tej osnovi je mogoče razumeti tudi darove, ki jih modri prinašajo. Niso uporabna darila, ki bi bila za sveto Družino v tem trenutku koristna. Darovi izražajo isto kakor poklonitev do tal. Darovi izpovedujejo kraljevsko visokost tistega, kateremu so poklonjeni ... Cerkveno izročilo je v več različicah razumelo, da so v teh darovih upodobljeni trije vidiki Kristusove skrivnosti: zlato kaže na Jezusovo kraljevanje, kadilo na božje sinovstvo, mira na skrivnost njegovega trpljenja.« S svojim rojstvom, s svojim oznanjevanjem, predvsem pa s svojim trpljenjem, smrtjo in vstajenjem, nas uči zvestobe, ki vodi v večno življenje.«

(pričevanje 01_2013)

* 24. septembra 1927, Šmaver v Suhi krajini; † 10. april 2012, Bizeljsko

Glasnik Marijinega sporočila: živite evangelij, ostanite zvesti svojim obljubam.

Pokojni oče (tako so mu kot duhovniku pravili vsi) France Špelič se je rodil 24. septembra 1927 v naselju Šmaver v Suhi krajini v revni, verni družini. Imel je težko otroštvo in mladost. Še ne petnajstleten je maja 1942 odšel k partizanom, v katerih je videl junake. »V tem času so bili postavljeni temelji moje nevere, čeprav je takrat name še močno vplival brat Janez.« On ga je varoval, da ni nikoli ubijal. »V drugi polovici leta 1944 sem bil sprejet v komunistično partijo in potem sem bil njen vedno zvestejši član.« Junija 1946 se je civilno poročil z vdovo Sido, ki mu je rodila dve hčerki. Spomladi 1949 je odšel v miličniško oficirsko šolo in leta 1951 je nastopil službo. »Samo Bogu in njegovemu usmiljenju lahko pripišem, da sem se poleti 1952 odločil, da grem v civilno službo.« Sprejel je službo učitelja z občutno nižjo plačo. Leta 1954 mu je prišlo v roke Sveto pismo, ki ga je željno prebiral. Na partijskih sestankih je povečini molčal. V srcu je bil že veren, vendar je sprejemal Boga kot sodnika, ne pa kot Očeta, ki ljubi svojega izgubljenega sina, če se ta vrne. Potem je spet prišla kriza: Bog ga je opozoril, da ni ne mrzel ne vroč in da dvema gospodoma ne more služiti. Vodstvu partije je poslal šest strani obsegajoče pismo, v katerem je navedel razloge svojega izstopa. Sledila so nenehna zasliševanja, mučenja in zapostavljanja. Ostal je trden. Pri ljudeh je še vedno veljal za trdega komunista, zato ga tudi verniki niso sprejemali, kar ga je zelo bolelo.

V akademskem letu 1969/70 se je s pristankom svoje žene vpisal na teološko fakulteto v Ljubljani. Ko je žena zbolela za multiplo sklerozo, sta sklenila cerkveni zakon, in stregel ji je vse do njene smrti 24. decembra 1992. Že osem let poprej, 24. decembra 1984, ga je ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar posvetil v stalnega diakona. Po ženini smrti so se uresničile tudi njegove sanje, da postane duhovnik. Zakrament mašništva je prejel 21. novembra 1993 v Bohinjski Bistrici.

Njegovo življenje in kasnejše duhovniško delovanje je tesno povezano z Madjugorjem in Kureščkom. V Medjugorje je šel prvič leta 1987 kot turist, naslednje leto pa ga je tam 'ujela' Marija. V naslednjih letih se mu je tam Marija večkrat prikazovala. 8. decembra 1989 mu je Gospa rekla: »Sin moj, ljubi moje in Sinovo srce. Vabi in opozarjaj ljudi, naj se zatekajo po mojem srcu v Marijino srce, da bodo našli pravi mir, ki ga tako potrebujete. Obnovite molitev na pozabljenem in zapuščenem kraju.« Marijini častilci so brž spoznali, da je ta kraj Kurešček. Na razvalinah Kureščka je imel France Špelič 10. februarja 1990 videnje, med katerim mu je Marija rekla: »Kraljica miru sem, na tem kraju obnovite molitev.

Tukaj se srečujete z mojim in Sinovim srcem. To bo milostni kraj, kraj ozdravljanja dušnih bolezni in ran. Kdor se bo na tem kraju z vsi veri zatekel v moje in Sinovo srce, bo ozdravljen in deležen miru, ki ga lahko dajo samo nebesa.« Zadnje srečanje "na viden in slišen način" s Kraljico miru na Kureščku je imel 8. decembra 1999. Imel je tudi znamenja Jezusovih ran, vendar ni maral o tem govoriti. »Sem proti senzacijam.« Kot duhovnik je živel v Zalogu pri Cerkljah na Gorenjskem, nazadnje pa na Boštu v župniji Bizeljsko (na Bizeljskem je pokopan). Obiskovali so ga številni ljudje z vseh koncev Slovenije in tudi iz mnogih evropskih držav. Bil je velik služabnik Božjega usmiljenja v zakramentu sprave. »Nemalo jih je reklo, da so bili po dobro opravljeni spovedi sto kilogramov lažji.« Pisatelj Alojz Rebula je imel 6. februarja 1997 z njim dolg pogovor (objavljen je v dopolnjeni izdaji knjige Vrnil se bom k Očetu, 1998).

Na koncu mu je zastavil vprašanje, kaj bi svetoval današnjemu slovenskemu kristjanu, in oče France Špelič je odgovoril: »Nič drugega kot to, kar je rekla Marija: živite evangelij in sporočila, ki vam jih Bog pošilja po meni. Odgovor, ki ga daje Marija, ne jaz, se glasi: Ostanite zvesti obljubam, ki ste jih dali Bogu in soljudem: obljubam svetega krsta, obljubam svetega zakona, duhovniškim in redovniškim obljubam, vsakdanji molitvi.«

ČUK, Silvester. France Špelič. (Pričevanje). Ognjišče, 2012, leto 48, št. 5, str 16-17

* 5. oktober 1912, Sneberje pri Ljubljani, † 3. marec 2000, Ljubljana

Ko so jo leta 1995 izbrali za Slovenko leta, je za marčno Ognjišče (03_1995, stran 44-45) Primožu Krečiču povedala:

- Kaj vas je v teh likih življenjsko najbolj nagovarjalo?

Like sem gradila na osnovi tega, kar sem sama doživljala in videla. Zrasla sem v zelo revnih razmerah. Starša sta se razšla. Mene so dali v rejo. Prišla sem k dobrim ljudem, vendar revnim. Preživela sem to revščino in tudi ponižanje, ki je bilo s tem povezano. To se je vleklo daleč za mano, ljudje so name gledali s predsodki, iz tega poznavanja je raslo tudi moje socialno čutenje, ki sem ga prelila v dramske like.

- Ostali ste pristni in preprosti, daleč od zvezdništva. Prav zato ste bili na odru tako prepričljivi, da vas dramska kritika uvršča med naše največje komike. Kako vam je to uspelo?

To je bilo že vame položeno, je božji dar. Že od malega sem se rada smejala. Zaradi mojega smeha sem imela tudi vedno red manj v vedenju. ^e je še tako hudo, poskušam jemati vse s humorjem, to je edini način, da se izkoplješ iz težav in odpreš v upanje. Humor je zelo velik dar in blagor tistemu, ki ga ima. Kot igralka ne bi prišla do glavnih liričnih vlog, tam se je vedno gnetlo kandidatov, za komiko pa ni takega drenja. Za to je veliko manj nadarjenih. Poleg tega pa se mora komik tudi malo prenarediti: biti grd, smešen, debel, star. Včasih mi je bilo hudo, ko sem morala vse to početi. Svojevrstni užitek pa je, ko vse to odložiš, potem si misliš, pa saj nisi tak, saj si še kar čeden...

- Svojo globoko žensko dušo ste izrazili v pesniški obliki. Kje so se navdihovale vaše pesmi?

Moje pesmi so zrasle iz mojega čustvovanja. Imenovati moram Gradnika, zelo rada imam njegovo liriko. Zdelo pa se mi je za malo, da se za ženska čustva zavzema moški, zakaj tega ne napiše ženska? Nobena od takratnih žensk se ni tako lotila ljubezni in erosa, ki je z njo povezan. Vse so pisale samo lirično, bolj površinsko. Drugi vzgib je bilo tudi moje delo v gledališču, ki je bilo pretežno povezano s karakternimi vlogami, kjer ljubezen ni imela glavne vloge. Tako nisem imela prilike da bi izrazila svoje žensko čustvovanje, zame je bila ljubezen vedno velik problem. Že prej sem napisala nekaj ljubezenskih pesmi, ki se niso nanašale na nikogar. Ko pa sem spoznala študenta kiparstva Jakoba Savinška, sem začela doživljati najgloblja ljubezenska čustva. V gledališču se nisem mogla izpovedati, zato sem s še večjo vnemo začela pisati pesmi. Pesmi so kar bruhale iz mene.

- V vaših pesmih je močno prisotna tudi materinska ljubezen do sinčka Davida.

Za seboj sem imela polomljen zakon. Vse je bilo narobe, že kot človeka nisva šla skupaj, potem sva hotela to popraviti, pa je prišlo do še večjega poloma. Želja po materinstvu pa je bila zelo globoka. Pisala sem pesmi o otroku, ko sem bila še prepričana, da sploh ne bom mogla zanositi. Zato je bilo razodetje, da sem noseča in da bom imela otroka, nekaj nepopisnega. Je pa tako, ko me doleti velika sreča, se zmeraj privleče tudi nekaj hudega. Vzgajala sem ga z vso ljubeznijo. Bil je priden otrok, ko pa je šel v šolo, se je vse obrnilo na glavo. [e hujša pa je bila njegova predpuberteta in puberteta, v kateri smo se popolnoma razšli. Oče mu je umrl, ko je bil star 12 let, potem se je moj vpliv še zmanjšal. Fant se je vdal alkoholu in končal z rakom na čeljustih. Pred štirimi leti sem ga pokopala. To je vse, kar je ostalo od mojega materinstva. V življenju je treba vse plačati.

- Razumljivo torej, da vaše pesmi govorijo tudi o smrti in umiranju. Kako zdaj gledate na smrt?

Nič se ne bojim smrti, strah pa me je umiranja. Bojim se bolečin, ker nisem noben junak. Trdno sem prepričana, da mora po smrti nekaj biti in da bom ljudi, ki sem jih v življenju ljubila, tam ponovno srečala. Da bom imela z njimi novo življenje. Sicer je življenje ena sama martra. Zakaj pa se v življenju trudimo?

- V življenju ste bili obdarovani, znali ste poiskati pot med žarki upanja.

Moje želje so bile vedno v nasprotju z okolico. Bili so dobri ljudje v moji okolici, toda šele tedaj, ko so me sprejeli kot igralko in umetnico, sem prav zaživela. [e polneje pa, ko me je kipar Jakob Savinšek sprejel in ovrednotil v tej moji poklicanosti. Povedal mi je, da imam te in te talente. Zato sem začela takrat najbolj goreti. To so bila moja najbolj ustvarjalna leta - pa tudi njegova. Tedaj sem razumela tisti pregovor, da za vsako moško kariero stoji še bolj sposobna ženska. Ženske so ponavadi tisti svedri, ki dajejo moškemu potrebno samozavest, pogum...

- Izbira Mile Kačičeve za Slovenko leta pomeni potrditev tistih vrednot, ki v naši družbi nimajo več tiste teže, vašemu življenju pa so dajale smisel. Kako se počutite v tej vlogi?

Trikrat sem bila nominirana za Prešernovo nagrado. Nisem je dobila. Tam te nagrajuje komisija s strogimi kriterji in merili. Tukaj pa so zame glasovali ljudje, ki jih nikoli nisem videla in jih nikoli ne bom. Poznali so me z ekrana in so brali moje pesmi. Glasovali so brez vsakega pritiska. To je glas ljudi, ki upoštevajo moje delo. Sem, kakršna sem, to ni moja zasluga. Nikoli nisem hotela biti slavna. @elela sem si igrati. To je bil moj največji užitek.

- Za konec bi vas prosili, če nam poveste vašo izkušnjo molitve.

Z Bogom se pogovarjam tako kot se sedaj z vami: s svojimi besedami. Če se mi kaj lepega zgodi, ko grem zvečer v posteljo, se pogovarjam z Bogom in mu rečem, da je dober, ker je tako dober. To je res iskreno. Povem mu kar mislim, se mu po svoje zahvalim. Saj Bog ne potrebuje časti in hvale. Jezus je bil skromen, on ne rabi himen in vzklikanj. Vedno si ga predstavljam kot dobrega človeka, ki me posluša, pa če ve, da je zame dobro me usliši, če pa ni, mi pove: "Punca, nikar ga ne lomi, to ni zate!"

Primož Krečič

* 15. januar 1929, Atlanta, Georgia, ZDA, † 4. april 1968, Memphis, Tennessee

Na današnji dan je v Memphisu v ameriški zvezni državi Tennessee krogla, ki jo je izstrelil južnjaški rasist, ubila Martina Luthra Kinga. Po zgledu indijskega voditelja Mahatma Gandhija se je boril za pravice ameriški črncev z "orožjem" nenasilja. Za svoja prizadevanja je leta 1964 prejel Nobelovo nagrado za mir. Njegova slika je bila naslovnici ugledne ameriške revije Time, ki je bila posvečena Kingu kot "osebnosti leta".

Veličina Martina Luthra Kinga je v tem, da je svoje življenje posvetil prizadevanju, kako povrniti človeško dostojanstvo črnskemu prebivalstvu ZDA (okoli 40 milijonov). To prizadevanje je plačal s svojo krvjo - kot brata John in Robert Kennedy, njegova prijatelja in zaveznika.

Martin Luther King se je rodil 15. januarja 1929 v Atlanti (zvezna država Georgia). Njegov oče Martin je bil baptistični pastor. Mati mu je vedno dopovedovala, da zaradi tega, ker je črnec, ni nič manj vreden kot drugi ljudje in ga tako vzgajala za kasnejše poslanstvo. Oče je želel, da bi Martin postal pastor, toda sin je šel najprej študirat sociologijo ter študij končal z doktoratom, potem pa je v Pensilvaniji študiral teologijo. Tam se je seznanil z naukom Mahatme Gandhija o nenasilju, ki se ga je trdno oklenil, ko je nastopil službo pastorja v revni župniji mesta Montgomery v Alabami. Leto prej (1953) je spoznal Coretto Scott, ki mu je bila takoj všeč in se je z njo kmalu poročil. "Pri ženskah cenim štiri stvari," ji je dejal, ko ji je dvoril, "značajnost, bistrost, trdno osebnost in lepoto. Ti imaš vse štiri." Ljubljena žena mu je rodila štiri otroke: eno deklico in tri dečke.

V tem mestu se je zgodilo nekaj, kar je odločilno vplivalo na Kingovo delo. 1. decembra 1955 črnka Roza Parks, od dela utrujena, ni hotela odstopiti sedeža v avtobusu belcu. Črnci so bili ogorčeni in so hoteli odgovoriti z nasiljem. Pastor King, ki je za ta dogodek zvedel naslednje jutro, je starešine črnske občine prepričal: "Z nasiljem bomo vse izgubili. Organizirati moramo pasivni odpor." In črnci so bojkotirali vse avtobuse v mestu, kar je belcem dalo misliti. Vrhovno sodišče ZDA je odločilo, da je ločevanje črncev in belcev, kot to počno v Alabami, protizakonito. King je s svojim nenasiljem dosegel pomembno zmago in ta uspeh ga je postavil na čelo nenasilnega gibanja za pravice ameriških črncev. Leta 1959 sta z ženo Coretto potovala v Indijo, domovino Gandhija, apostola nenasilja. "V druge dežele lahko potujem kot turist, v Indijo prihajam kot romar. Indija je zame Gandhi," je dejal King. Poslej se je še bolj zvesto držal Gandhijevih načel. 28. avgusta 1963 je vodil velik mirovni pohod črncev v Washington, ki se ga je udeležilo okoli 250.000 črncev. Tedaj je imel svoj znameniti govor "Sanjal sem", v katerem je izpovedal svoje prepričanje, da bodo njegovi črni rojaki prej ali slej dosegli "obljubljeno deželo" enakopravnosti.

Odločno je zavračal nasilje, h kateremu so se zatekali voditelji gibanja Black Power. "Tudi če bi vsi črnci Združenih držav mislili, da se morajo posluževati nasilja, bi se jaz uprl in povzdignil svoj glas ter dajal, da nasilje ne rodi sadov in da na ta način nikoli ne bomo dosegli, kar hočemo!" Ko je pripravljal nov mirovni pohod za pravice črncev, je njegovo življenje pokončal nekdo, ki si je za pravilo izbral nasilje. Ob Kingovi tragični smrti so ZDA razglasile dan žalovanja. Pokopali so ga v njegovem rojstnem mestu Atlanta. Pogreba se je udeležilo nad 200.000 ljudi. Med njimi je bil tudi Robert Kennedy, ki je dva meseca zatem padel kot žrtev nasilja.

Čuk S., Pričevanje, v: Ognjišče (1998) 5, str. 62.

* 4. april 1884, Fossano, Rim, † 26 novembre 1971, Rim

Rodil se je na današnji dan v kraju San Lorenzo di Fossano južno od Torina, v pokrajini, ki je dala več svetniških osebnosti, med njimi sv. Janeza Boska. Ko je hodil v prvi razred, je na vprašanje učiteljice, kaj bo postal, ko bo velik, brez pomišljanja odgovoril "Duhovnik bom!" Po končani osnovni šoli je res šel v semenišče v mestece Bra. Ko je prišel v leta zorenja, je zašel v moralno krizo, k čemu je precej pripo­moglo tudi slabo čtivo, zato bomo razumeli, zakaj se je kasneje tako trudil za širjenje dobrega tiska.

Za njegovo življenje in delo je bila "usodnega" pomena noč med 31. decembrom 1899 in 1. januarjem 1900, na prelomu dveh stoletij, ko je štiri ure klečal pred Najsvetejšim v stolnici v Albi. Med molitvijo se je pred Bogom slovesno in nepreklicno zavezal, da "bo storil kaj za Gospoda in za ljudi tega novega stoletja". Bož­ji previdnosti je prepustil, da mu ob svojem času pokaže, kakšno bo to njegovo delo. On se je dal popolnoma na razpolago Bogu.

Po študiju filozofije in teologije je bil 29. junija 1907 po­svečen v duhovnika. Po novi maši je nekaj časa deloval na žup­niji, kjer se je ob rednem delu pripravljal na doktorat iz teolo­gije, ki ga je dosegel na teološki fakulteti v Genovi (1908). Škof iz Albe ga je imenoval za profesorja in spirituala v semeni­šču. Leta 1913 je postal urednik škofijskega tednika La Gazzetta d'Alba in tako so se pričele njegove izkušnje na časnikarskem pod­ročju, na katerem je ostal vse do konca življenja. V njem je ved­no bolj zorela misel, da mora priklicati v življenje ustanovo, ki se bo ukvarjala samo s tistim, čemur so tedaj '"dober tisk'. Kupil je skromen tiskarski stroj, zbral okoli sebe nekaj fantov-­pomočnikov, potem pa stopil k škofu ter mu dejal, da bo ustanovil Družbo sv. Pavla, katere poslanstvo bo "delati za ljudi sedanjega časa s sodobnimi sredstvi". Škof je njegov načrt odobril. To se je zgodilo 20. avgusta 1914, za pravi rojstni dan Družbe sv. Pavla velja 5. oktober 1921, ko so prvi člani položili redovne zaoblju­be, uradno pa jo je potrdil papež Pij XI. leta 1926. Manj kot le­to dni za moško vejo Družbe je ustanovil žensko vejo - Hčere sv. Pavla (pavlinke), ki so prodajale knjige in časopise in kmalu so imele po vseh večjih italijanskih mestih svoje knjigarne. Iz 'pav­linskega debla' je zraslo še šest novih vej: Pobožne učenke Bož­jega Učitelja, ki se posvečajo nenehni molitvi za tiste, ki dela­jo; Sestre Jezusa dobrega Pastirja (pomočnice v župniščih), Sest­re Kraljice apostolov (molivke za duhovne poklice), Institut Jezu­sa Duhovnika (za povezavo s škofijskimi duhovniki), Institut nad­angela Gabrijela (za mlajše može in fante), Institut Marijinega oznanjenja (za mlade žene in dekleta), Zveza pavlinskih sodelav­cev (za laične sodelavce).

Matična hiša Družbe sv. Pavla je v mestu Alba, ob kateri je mogočno svetišče, posvečeno apostolu Pavlu, Družbinemu zavetniku in vzorniku. V vseh cerkvah Družbe je na vidnem mestu napis: "Ne bojte se, jaz sem z vami. Od tukaj vas hočem razveseljevati." V luči tega gesla postane razumljiva čudežna rast tednika Famiglia cristiana, ki si ga je zamislil kot "list splošnega značaja", a v katoliškem duhu. Prva številka je izšla za božič leta 1931 na 12 straneh v nakladi 12.000 izvodov (danes ima 200 strani in pov­prečno naklado 1,5 milijona izvodov). Do začetka druge svetovne vojne je narasla do 100.000, po vojni je bilo treba začeti skoraj znova, a leta 1960 je naklada dosegla 1 milijon izvodov, deset let pozneje pa kar 2 milijona. Tiskarna je od vsega začetka v Albi, uredništvo pa je zdaj v Milanu.

Don Giacomo Alberione se je kot predstojnik Družbe leta 1936 za stalno naselil v Rimu. Breme vodstva je leta 1969 preložil na ramena naslednikov, vendar je delo Družbe še naprej spremljal, zlasti z molitvijo. Bil je tako doma v nadnaravnem svetu, da je bil njegov prehod iz tega sveta v večnost 26. novembra 1971 povsem miren. Zaradi njegovih del in prizadevanja za dobro vseh, ga je papež Janez Pavel II. 27. aprila 2003 razglasil za bleženega..

Silvester Čuk