* 2. april 1910, Alessandria, † 4. oktober 1988, Spello

"Nočem več tvoje dejavnosti, hočem tvojo molitev!"

"Bog že ve, kako naj nagovori človeka. Vsakega na svoj način," nas glas razmišlja Carlo Carretto. "Mene je nagovoril tako, da je v meni ustvaril praznino, ko sem bil strastno predan dejavnosti v Katoliški akciji mladih." V letih 1946-1952 je bil celo njen predsednik. Rodil se je 2. aprila 1910 v mestu Alessandria, ot­roštvo pa je preživel v vaškem okolju, kjer je bila vera nekaj samo po sebi umevnega in zato nič zanimivega. Šolal se je v To­rinu, kjer si je pri sedemnajstih letih pridobil diplomo osnovno­šolskega učitelja. Ob delu je nadaljeval študij filozofije in pe­dagogike. Ko mu je bilo triindvajset let in se je nameraval po­ročiti, je doživel drugi Božji klic. Srečal se je z nekim globo­ko vernim zdravnikom, ki mu je navdušeno govoril o Cerkvi in o vlogi laikov v njej. Njegov zgled ga je tako prevzel, da mu "ni bilo težko odpovedati se zakonu in se popolnoma posvetiti Bogu".

Leta 1940 je postal šolski ravnatelj v mestu Bono na Sardiniji, kjer je kmalu prišel v spor s tamkajšnjimi fašističnimi veljaki, zato je moral otok zapustiti. Aprila 1945 je bil med ustanovite­lji Združenja katoliških učiteljev. 12. oktobra 1946 ga je papež Pij XII. imenoval za narodnega predsednika Katoliške akcije mla­dih. Zavzeto je podpiral stranko krščanskih demokratov, ki je premočno zmagala na volitvah 18. aprila 1948. Kmalu pa je spoznal, da to ni prava pot. "Povezanost Cerkve s političnim sistemom ni­koli ni rodila nič dobrega... V evangeliju ne najdete niti ene besede, ki bi govorila o oblasti. Vedno se govori o služenju..." To spoznanje ga je privedlo do tega, da se je jeseni 1952 odpove­dal vodstvu Katoliške akcije mladih. Dve leti zatem je doživel tretji Božji klic, omenjen na začetku. Vstopil je v skupnost Je­zusovih malih bratov, ki jo je ustanovil Charles de Foucauld, in 8. decembra 1954 je odšel v noviciat v saharsko puščavo. Tam je ostal dobrih deset let in se je na zunaj povsem izenačil z rev­nim beduinskim prebivalstvom, v njegovi notranjosti pa je vedno močneje žuborel studenec molitve. Svoje izkušnje iz teh let je posredoval v knjigi Pisma iz puščave. Na povabilo škofa iz mesta Foligno je brat Carlo Carretto prišel nazaj domov. V revnih pro­storih nekdanjega frančiškanskega samostana v kraju Spello v sončni italijanski pokrajini Umbriji, ki je rodila sv. Frančiška Asiškega, je ustanovil puščavniško bivališče, ki ga je poimenoval po svetopisemskem očaku Jakobu, velikem "borivcu z Bo­gom" v molitvi. Tam se je posvečal predvsem molitvi, ki je nare­kovala njegove številne knjige (vseh je dvajset), zaradi pisate­ljeve iskreno zelo priljubljene. V slovenskem prevodu imamo dve: Bog, ki prihaja in Jaz, Frančišek. Njegova molitev se je spreme­nila v gledanje Boga, h kateremu je odšel 4. oktobra 1988. Bil je velik prijatelj mladih in o njih je dejal: "Zdijo se mi dobri. Imajo več smisla za svobodo, manj so navezani na denar, bolj po­znajo probleme človeka. Nevarno zanje pa je, da so otroci civi­lizacije, ki vse dopušča, se pravi, družbe, ki odklanja križ in jim pripelje avtomobil do postelje. To iskanje 'lahkega' je ne­varno. Če odstraniš križ, se izprazni uboštvo, razvrednotenje u­boštva pa ti odvzame radost življenja in tako ne veš več, čemu sploh še živiš."

Silvester Čuk

* 18. maj 1920, Wadowice, Poljska, † 2. april 2005, Vatikan

"Dokler hoče Kristus!"

"Moč, da svoje poslanstvo nadaljujem, ni moj problem, temveč je zadeva Kristusa,ki me je, čeprav tako nevrednega, poklical za svojega namestnika na zemlji. V svojih skrivnostnih načrtih me je pripeljal do sem. In On bo odločal o moji usodi." Tako je konec junija 2002 papež Janez Pavel II. odgovoril tistim, ki so širili govorice o njegovem "skorajšnjem odstopu". 16. oktobra 2003 je vstopil v 26. leto svoje papeške službe, ki je "rekordna" po dolgosti (od dosedanjih papežev so tako dolgo vodili Cerkev le trije) in izredna po apostolskih potovanjih, okrožnicah, novih svetnikih in še marsičem. Skrivnost njegove močne osebnosti in njegovega neutrudnega delovanja, ki sta zaznamovala zadnjo četrtino 20. stoletja in začetek tretjega tisočletja, skušajmo odkleniti z desetimi "ključi".

1. POLJSKE KORENINE - Svet je bil presenečen, ko je bil 16. oktobra 1978 za novega papeža izvoljen krakovski nadškof kardinal Karol Wojtyla, prvi papež Slovan, potem ko so bili 455 let na Petrovem sedežu samo papeži Italijani. Izšel je iz poljskega naroda, katerega življenjska moč sta vera in kultura. Okusil je krutost nacizma in zadušljivost komunizma, kateremu je napovedal smrt, "ker ne spoštuje človeka". To se je uresničilo!

2. NOVA EVANGELIZACIJA - Ob nastopu papeške službe 22. oktobra 1978 na Trgu sv. Petra v Rimu je iz njegovega srca prišel klic, namenjen posameznikom in narodom:"Ne bojte se! Odprite vrata Kristusu!" To je bila napoved "programa" njegovega papeževanja, ki ga uresničuje s presenetljivimi pobudami, z govorjeno in pisano besedo. Izpod njegovega "peresa" smo dobili 14 okrožnic, 11 apostolskih kon­stitucij, 42 apostolskih pisem, 10 posinodalnih spodbud o perečih vprašanjih našega časa.

3. POTOVANJA PO SVETU - Janez Pavel II. je - kot njegov vzornik apostol Pavel - "popotnik v službi evangelija". Opravil je 102 apostolski potovanji izven Italije in 143 po Italiji. Od 192 držav, kolikor jih je na svetu, je obiskal 129. Skupaj je prepotoval 2,500. 000 kilometrov. Od "doma" je bil zaradi potovanj odsoten 2 leti in 7 mesecev. Namen njegovih potovanj je ljudi "potrjevati v veri", kot je bilo geslo njegovega prvega obiska pri nas leta 1996.

4. MEDIJI KOT ZVOČNIKI - Gotovo je papež največkrat fotografiran zemljan, nastopa na radiu, televiziji, internetu. Jenaz Pavel II. je mož gest: ena od teh je poljub tal ob prvem obisku neke države.

5. NAVDUŠENA MLADINA - "Vi ste upanje sveta, vi ste moje upanje!" ponavlja mladim od vseh srečanjih z njimi. Ti z velikim navdušenjem prisluhnejo papežu tudi sedaj, ko je "star in bolan". Po srečanju z mladimi na pariškem stadionu Park princev (1980) se je utrnila zamisel o svetovnem dnevu mladih: prvi je bil leta 1985 v Rimu, petnajsti spet v Rimu v jubilejnem letu 2000, ko se je ob papežu zbralo 2 milijona mladih z vsega sveta.

6. EKUMENSKI DIALOG IN SPRAVA Z JUDI - Papeža zelo boli razdeljenost v Kristusovi Cerkvi, zato navezuje iskrene stike z voditelji drugih krščanskih Cerkva. Jude, ki jih imenuje "naše starejše brate", je v imenu Cerkve prosil odpuščanja za vse krivice.

7. MIR IN SREČEVANJE VERSTEV - Najbolj odmevna pobuda na tem področju je bilo prvo srečanje predstavnikov največjih svetovnih verstev, ki so 27. oktobra 1986 v Assisiju skupaj molili za mir. O miru je govoril v palači Združenih narodov v New Yorku, vsako leto v poslanici za svetovni dan miru (1. januarja).

8. SOCIALNA PRAVIČNOST - V govorih na svojih potovanjih, v svojih okrožnicah razlaga socialni nauk Cerkve, ki si prizadeva, da bi bilo na svetu manj revščine, da bi bile dobrine zemlje bolj pravično razdeljene.

9. OBRAMBA ČLOVEKOVIH PRAVIC IN ŽIVLJENJA - Voditelje držav in narodov vedno znova opozarja na dosledno upoštevanje Splošne deklaracije človekovih pravic, sprejete leta 1948. Ob tem poudarja, da ni mogoče govoriti o spoštovanju človekovih pravic tam, kjer je teptana verska svoboda. Ko govori o "civilizaciji življenja", ki naj bi zmagovala nad "civilizacijo smrti" v sodobnem, zlasti zahodnem svetu, ne neha oznanjati, da je človeško življenje sveto od trenutka spočetja vse do naravne smrti.

10. ODNOS MED VERO IN RAZUMOM - "Vera in razum sta kot dve krili, ki omogočata človeškemu duhu, da se dvigne k zrenju resnice." To je začetni stavek okrožnice Vera in razum, ki jo je Janez Pavel II. podpisal 14. septembra 1998. V njej utemeljuje, da si vera in razum ne nasprotujeta, temveč se dopolnjujeta.

Silvester Čuk

* 2 aprila 1928, Columbia, J. Karolina; † 14. novembra 1996, Chicago, Illinois

"Vedno sem imel rad ljudi. Vedno sem skušal ljudi spraviti. Vedno sem skušal biti orodje božje ozdravljajoče ljubezni," je zapisal v tej knjigi in vsi, ki so ga osebno poznali, potrjujejo resničnost teh njegovih besed. Rodil se je 2. aprila 1928 v mestu Kolumbija v ameriški zvezni državi Južna Karolina v družini italijanskih priseljencev. Oče Giuseppe, ki je bil kamnosek, je umrl za rakom, ko je imel Joseph komaj šest let, in mama Maria se je po njegovi smrti zaposlila kot šivilja, da je preživljala njega in štiri leta mlajšo hčerko Elaine. Joseph je po končani gimnaziji hotel študirati medicino. "Postati zdravnik se mi je zdelo plemenito prizadevanje, ki me bo usposobilo za pomoč ljudem in mi hkrati dajalo sredstva za varno življenje." Po prvem letniku medicine se je spoprijateljil z dvema mladima duhovnikoma in ob njiju je začutil, da bo ljudem še veliko lažje pomagal kot duhovnik. Po končanem študiju bogoslovja po raznih zavodih je bil leta 1952 v Kolumbiji posvečen v duhovnika. Štirinajst let je opravljal različne službe v domači škofiji. Leta 1966 ga je papež Pavel VI. imenoval za pomožnega škofa v Atlanti in z 38 leti je bil tedaj najmlajši katoliški škof v ZDA. Kmalu je bil izvoljen za generalnega tajnika ameriške škofovske konference. Leta 1972 ga je papež Pavel VI. imenoval za nadškofa v Cincinnatiju, kjer je ostal skoraj deset let, vmes je bil nekaj let predsednik ameriške škofovske konference. Zaradi svoje odločne in jasne obrambe temeljnih evangeljskih vrednot (spoštovanje človeškega življenja od spočetja do naravne smrti, svetost zakonske zveze in družine, delo za mir in pravičnost) je užival velik ugled ne le med katoličani. Papež Janez Pavel II. mu je leta 1982 zaupal vodstvo velike nadškofije Chicago in pol leta kasneje ga je imenoval za člana kardinalskega zbora. "Zadnjih štirinajst let je bilo najplodovitejših in najbolj blagoslovljenih v mojem življenju." Med "blagoslove" je kardinal Bernardin štel tudi dvoje hudih preizkušenj, ki sta ga zadeli proti koncu njegovega življenja.

Novembra leta 1993 ga je neki neznan fant (iz medijev je zvedel, da se piše Steven Cook) obtožil, da ga je, ko je bil nadškof v Cincinnatiju, spolno zlorabil. Zavedajoč se popolne nedolžnosti v tej zadevi, je takoj posredoval javnosti izjavo: "Ker nisem videl tožbe in ne vem podrobnosti obdolžitev, vem eno, in kategorično izjavljam: V svojem življenju nisem nikoli nikjer ob nobenem času in na nobenem kraju nikogar zlorabil." Umetno sproženi vihar je divjal več kot tri mesece, dokler se kardinal ni srečal s svojim tožiteljem in sta oba doživela globoko olajšanje ob iskreni spravi. Izkazalo se je, da je fanta, ko se je šolal v kolegiju, res nadlegoval neki duhovnik; pravnik, ki je zadevo vzel v roke, pa mu je svetoval, naj obtoži kardinala Bernardina, ker bo tako prav gotovo dobil visoko odškodnino. Drugi "blagoslov" za kardinala Bernardina pa je bil rak na trebušni slinavki, ki so ga zdravniki odkrili junija leta 1995. Mesec kasneje je bil operiran in potem je "prestal" vso potrebno terapijo. Zdravniku, ki mu je predlagal, da lahko prihaja v bolnišnico neopažen skozi zadnja vrata, je odgovoril: "Najprej sem duhovnik, potem sem bolnik." V času zdravljenja se je imel za "neuradnega kaplana" rakavih bolnikov. Dosledno je živel po svojem škofovskem geslu: "Kakor tisti, ki služijo." Zdravljenje je bilo uspešno in kazalo je, da je rak premagan. Toda po petnajstih mesecih mirovanja se je vrnil in tokrat je napadel jetra. Operacija ni bila mogoča. V zadnjih dveh mesecih življenja je kardinal Joseph Bernardin čutil dolžnost povedati svoja razmišljanja in spoznanja v knjigi Dar miru. Ob koncu svojega življenja je bil miren. Mir je sprejemal kot dar Boga in s to knjigo deli mir z nami. To svojo "duhovno oporoko" je izpisal 1. novembra 1996, le trinajst dni pred svojo smrtjo. Njegova zadnja poteza je bila izpisati naslov knjige in se podpisati (prijateljem) na naslovno stran.

Silvester Čuk

"Pustite me oditi v Očetovo hišo."

Ko se je 2005 s tednom po velikonočnem prazniku začenjal mesec april, so se iztekali zemeljski dnevi papeža Janeza Pavla II. V sredo pred cvetno nedeljo, 23. marca, se je iz klinike Gemelli vrnil domov v Vatikan, za veliko noč je brez besed še zadnjič podelil blagoslov "mestu in svetu", v sredo po veliki noči so verniki, zbrani Trgu sv. Petra, še zadnjikrat videli na oknu njegove sobe trpeči obraz svetega očeta. V soboto pred belo nedeljo (2. aprila 2005), ki jo je leta 2000 razglasil za nedeljo Božjega usmiljenja, je ob 21.37 odšel v Očetovo hišo. Njegov tajnik Stanislaw Dziwisz, ki je bil vseskozi ob umirajočem, je povedal, da je sveti oče, ko je opazil, da mu zdravniki hočejo pomagati, z utrujenim glasom, toda povsem razumljivo dejal: "Pustite me oditi v Očetovo hišo." "Tisti hip sem razumel, da se končuje njegovo zemeljsko bivanje in se zanj pričenja drugo, prav tako pomembno poslanstvo."

Veličasten pogreb v petek, 8. aprila 2005, ki se ga je udeležila milijonska množica ljudi z vsega sveta, vernih in nevernih, je pokazal, koliko je pokojni papež dal svetu s svojo neomajno zvestobo evangeliju. Med njimi je bilo ogromno mladih, katere je "stari papež", kakor je samega sebe imenoval, silno ljubil in jim zaupal, ker je v njih gledal bodočnost sveta in Cerkve. "Magnet", ki je mlade pritegnil k papežu, je bila njegova doslednost: čutili so, da trdno veruje, kar govori, in da tako tudi živi.

Naj nam o prvem papežu Slovanu, ki bo, upamo, kmalu uradno razglašen za blaženega in za svetnika, spregovori njegov tajnik Stanislaw Dziwisz, ki ga je papež Benedikt XVI. imenoval za nadškofa v Krakovu in pred nedavnim za kardinala. Stanislaw Dziwisz je duhovnik krakovske škofije, ki jo je od leta 1964 do 1978 vodil Karol Wojtyla. Bodoči papež je Stanislawa poznal še kot bogoslovca, brž po novi maši leta 1963, ko mu je bilo 24 let, ga je imenoval za svojega osebnega tajnika. To službo je opravljal vsa leta v Krakovu in potem v Rimu. Za papeža je bil kakor sin, vedno ob "očetu", zato ga je poznal bolj kot vsi. Ko so ga pol leta po papeževi smrti, tedaj že krakovskega nadškofa, vprašali, kdo je bil zanj Karol Wojtyla, je dejal: "Ni lahko v nekaj besedah povzeti veličino take osebnosti. Lahko pa rečem, da je bila bistvena značilnost, da je bil človek, ki nikoli ni ločeval dela in molitve. Zdelo se je, da je njegovo bivanje nenehna molitev, tako da zanj resnično velja, da je bil poosebljena molitev. Moč, s katero se je soočal s tako številnimi nalogami, ki so ga čakale vsak dan, ni bila toliko telesna krepkost, čeprav mu tudi ta sprva ni manjkala, temveč duhovni sok, ki je izviral iz nenehne povezanosti z Bogom." V zvezi z njegovim škofovskim in papeškim geslom "Totus Tuus" (Ves Tvoj) je Dziwisz pojasnil, da se ne nanaša samo na Marijo, katero je častil z otroško vdanostjo, ampak je bil usmerjen na skrivnost Svete Trojice. "Ohranil se je košček močno porumenelega papirja, na katerega je mladi Wojtyla lastnoročno napisal besedilo posvetitve, in ga je večkrat prepognjenega vedno nosil pri sebi kot škapulir. Besedilo se končuje z besedami: 'Vse za Te, presveto Jezusovo Srce', kar pove, da je bila njegova popolna posvetitev kristocentrična."

Janez Pavel II. je živel popolnoma v luči vere in sad tega, pravi nadškof Dziwisz, je bila njegova sposobnost, da je z ljubeznijo in odprtostjo sprejel vsakega sogovornika in je spoštoval vsako mnenje, čeprav je včasih moral jasno povedati nasprotno. Kje je korenina tega zadržanja, je povedal papež sam in sicer s kratkim stavkom, ki ga je zapisal v sovji prvi okrožnici Človekov Odrešenik: "Pot Cerkve je človek." "V vsakdanjem življenju je izpričeval globoko spoštovanje vsake osebe, ker je v vsakomer videl Božjo podobo."

Krakovski nadškof je povedal, da so v teh mesecih po papeževi smrti mnogi ljudje zaupali številne osebne vtise o njem. "Največkrat so mi pravili, da je iz njega izžareval neki nadnaravni mir. Za kristjane je bilo to znamenje njegove bližine z Bogom, za neverne pa sad širine njegovega srca. Zame je bilo to potrditev dejstva, da je globoko veroval v tisto, o čemer je govoril, in je to živel v popolnem skladju med vero, ki jo je oznanjal, in vsakdanjim življenjem." Med pogrebno mašo na Trgu sv. Petra je kardinal Joseph Ratzinger, sedanji papež, dejal, da nas "pokojni sveti oče gleda skozi nebeško okno". Kaj bi rekel, če bi se vrnil na svet, so vprašali nadškofa Dziwisza. "Mislim, da bi ponovil, naj se ne bojimo Kristusa, iste besede, ki jih je izrekel ob nastopu svoje službe in so odmevale po vsem svetu." Prav po teh besedah "Ne bojte se" se imenuje mednarodna ustanova, ki so jo naznanili 16. oktobra 2005 (na obletnico izvolitve Janeza Pavla II.) v svetišču Lagiewniki, posvečenem Božjemu usmiljenju, katere naloga bo ohranjati in poglabljati nauk papeža Janeza Pavla II.

Silvester Čuk

"Pomagal nam je, da se ne bi bali resnice, ker je resnica zagotovilo svobode."

"Pred šestimi leti smo bili na tem trgu ob pogrebu papeža Janeza Pavla II. Pekoča je bila bolečina ob izgubi, še večje pa je bilo občutje neizmerne milosti, ki je obdajala Rim in ves svet: milosti, ki je bila kot sad vsega življenja mojega ljubljenega predhodnika, še posebej njegovega pričevanja v trpljenju. Že tisti dan smo čutili, kako se širi vonj njegove svetosti in božje ljudstvo je na različne načine izražalo svoje češčenje. Zato sem hotel, da ob dolžnem spoštovanju cerkvenih določil njegov postopek za beatifikacijo lahko napreduje malce hitreje. In glejte, pričakovani dan je napočil; hitro je napočil, ker je bilo tako po volji Gospodu: Janez Pavel II. je blažen!" Tako je začel sveti oče Benedikt XVI. svojo homilijo med mašo beatifikacije papeža Janeza Pavla II. na Trgu svetega Petra v Rimu 1. maja 2011, na drugo velikonočno nedeljo – nedeljo Božjega usmiljenja. V Rim se ta dan zgrnilo poldrugi milijon romarjev z vsega sveta. "Janez Pavel II. je blažen zaradi svoje vere, močne, velikodušne in apostolske," je poudaril Benedikt XVI., ki je določil, da bo praznik novega blaženega vsako leto 22. oktobra, na obletnico njegovega nastopa papeške službe leta 1978.

Papež Benedikt XVI. je kmalu 'uslišal' klice 'Svetnik takoj' ob pogrebu svojega 'ljubljenega predhodnika', tako da je bil postopek razglasitve Janeza Pavla II. za blaženega najkrajši v novejši zgodovini Cerkve. Začel se je 28. junija 2005 (manj kot tri mesece po njegovi smrti), potekal je 'po redni poti' na škofijski ravni v Rimu Krakovu, zaključil pa se je 14. januarja 2011, ko je papež dovolil objavo odloka o čudežni ozdravitvi francoske redovnice Marie Simon-Pierre Normand na priprošnjo papeža Janeza Pavla II. in napovedal, da ga bo za blaženega razglasil 1. maja 2011, na drugo velikonočno nedeljo, ki jo je novi blaženi leta 2000 poimenoval nedelja božjega usmiljenja. V petek, 29. aprila zjutraj so odprli grob papeža Janeza Pavla II. v votlinah pod baziliko sv. Petra in iz njega vzeli trojno krsto: preprosto leseno krsto, v kateri počivajo papeževi posmrtni ostanki (ta je bila na Trgu sv. Petra med mašo zadušnico), pocinkano in zunanjo leseno. V tej neodprti krsti so ga prepeljali v bližino groba sv. Petra, po razglasitvi za blaženega so njegove relikvije postavili v češčenje v baziliki, v ponedeljek zvečer pa so krsto prepeljali na dokončno mesto v kapeli sv. Sebastijana. V soboto zvečer je bilo veliko molitveno bedenje na antičnem stadionu Circo Massimo, ki se ga je kljub slabemu vremenu udeležilo okrog 200.000 ljudi.

Nedeljsko slavje na Trgu sv. Petra, ki so ga množice po rimskih ulicah spremljale na velikih zaslonih, po vsem svetu pa po televiziji, se je začelo s predstavitvijo kandidata za blaženega: papežu ga je predstavil kardinal Agostino Vallini, njegov vikar za rimsko škofijo. Benedikt XVI., oblečen v bogoslužna oblačila svojega prednika, ga je nato z uradno formulo razglasil za blaženega, na kar so na pročelju Petrove bazilike odkrili podobo novega blaženega, portret, ki ga je leta 1995 posnel poljski fotograf Gregor Galazka. Poljska redovnica s. Tobiana, ki je dolga leta skrbela za papeža Janeza Pavla II., in francoska redovnica Marie Simon-Pierre, čudežna ozdravljenka, sta na prostor ob oltarju prinesli relikviarij v obliki prepletenih oljčnih vejic z relikvijo novega blaženega: ampulo krvi, ki so mu jo odvzeli malo pred smrtjo, da bi mu v bolnišnici opravili morebitno transfuzijo. Vse to dogajanje je množica spremljala z globokim ganotjem in svetim navdušenjem, prav tako tudi navdihnjeno homilijo svetega očeta, zlasti ko je ponovil znamenite besede: "Ne bojte se! Odprite, na stežaj odprite vrata Kristusu!", ki jih je blaženi papež Janez Pavel II. izrekel ob nastopu svoje službe 22. oktobra 1978. "Kar je novoizvoljeni papež prosil vse, je sam prvi storil: Kristusu je odprl družbo, kulturo, politične in gospodarske sisteme in z velikansko silo – z močjo, ki mu je prihajala od Boga – zasukal v drugo smer potek, ki je bil videti nepovraten," je nadaljeval Benedikt XVI. "S svojim pričevanjem vere, ljubezni in apostolskega poguma, ki ga je spremljal velik čut za človeka, je ta zgledni sin poljskega naroda pomagal kristjanom vsega sveta, da jih ni bilo strah imenovati se kristjani, pripadati Cerkvi, govoriti o evangeliju. Z eno besedo: pomagal nam je, da se ne bi bali resnice, ker je resnica zagotovilo svobode ... Njegovo sporočilo je bilo v tem: človek je pot Cerkve in Kristus je pot človeka." Sedanji papež je s svojim 'ljubljenim predhodnikom' najtesneje sodeloval 23 let kot prefekt Kongregacije za nauk vere. "Zgled njegove molitve me je vedno pretresel in vzgajal; potapljal se je v srečanje z Bogom ... In potem njegovo pričevanje v trpljenju: Gospod ga je počasi trgal od vsega, on pa je še vedno ostajal 'skala', kakor je hotel Kristus." Vidno ganjen je homilijo končal s prošnjo: "Blagor ti, ljubljeni papež Janez Pavel II., ker si veroval! Še naprej – te prosimo – podpiraj iz nebes vero božjega ljudstva. Pogosto si nas blagoslovil na tem trgu iz apostolske palače. Blagoslovi nas, sveti oče! Amen."

Silvester Čuk

* 1. april 1788, Capriglio (Asti) pri Turinu; 25. november 1856, Valdocco pri Turinu

"Če priznavamo svetost zamaknjenj in videnj, potem moramo priznati tudi svetost v pomivanju posode in krpanju nogavic. Mati Marjeta je bila svetnica te vrste," je rekel italijanski salezijanec-pisatelj Teresio Bosco kardinalu Ratzingerju, sedanjemu papežu. Ta mu je dejal: "Toda zakaj niste poskrbeli, da bi mati Marjeta bila razglašena za svetnico?" Bosco pa je odvrnil: "Vi prav dobro veste, da v Vatikanu do pred kratkim niso z naklonjenostjo obravnavali družinskih mater!"

"Mati Marjeta, simbol in zgled kreposti za naše matere," je zapisano na spominski plošči v vasi Capriglio (Asti), kjer se je 1. aprila 1788 rodila Marjeta Occhiena in bila še isti dan krščena. Zakonca Occhiena sta imela devet otrok, kar šest jih je umrlo v nežni dobi. Marjeta se ni nameravala poročiti, hotela ostati z očetom in materjo, da bo zanju skrbela v njuni starosti. Ko ji je bilo štiriindvajset let, se je pri njih oglasil sedemindvajsetletni vdovec Franc Bosko, ki je imel pri sebi napol hromo matere in triletnega sina Antona, in očeta vprašal, če bi se lahko poročil z njegovo hčerjo Marjeto. Ko sta se z mamo pogovorila, je oče Marjeti predlagal: "Če se ti strinjaš, se tudi midva. Franc je zgleden kristjan in dober delavec. S poroko boš dobila tudi otroka in boš tako ne samo žena, ampak tudi mati." Poročila sta se 6. avgusta 1812, naslednje leto se jima je rodil sin Jožef, 16. avgusta 1815 pa je bil rojen Janez, ki ga je vzgojila za svetnika. Zakonska sreča je trajal manj kot pet let, kajti že maja 1817 je mož Franc umrl za pljučnico. Mati Marjeta je imela vse tri otroke enako rada, vendar ji je ljubosumni in vzkipljivi Anton povzročal veliko skrbi in žalosti. Otroke je lepo pripravljala na prvo spoved in prejem prvega svetega obhajila. Leta 1824 ji je devetletni Janez pripovedoval svoje sanje, ki so napovedovale njegovo prihodnost.

Mati Marjeta je v njih videla napoved, da bo Janez postal duhovnik. Anton ni dovolil, da bi se Janez posvečal učenju, zato je mati, da bise izognila vojni v hiši, svetovala Janezu naj gre za hlapca na neko kmetijo. Mati Marjeta se je v vsemi močmi trudila, da je Janezu omogočila šolanje in pot do oltarja. Ko ga je prvič videla v talarju, mu je rekla: "Moj Janez, oblekel si duhovniško obleko in zato čutim vse tisto zadovoljstvo, ki ga lahko čuti mati zaradi uspeha svojega sina. Toda zapomni si, da tvojemu stanu ne daje časti obleka, ampak spolnjevanje kreposti." Ko je 5. junija 1841 prejel mašniško posvečenje, mu je dejala: "Dobro si zapomni, da maševati pomeni začeti trpeti." Ko je Janez Bosko v Torinu ustanovil Oratorij za uboge in zanemarjene fante, je povabil k sebi mater Marjeto: "Če se ti zdi, da bi bilo to všeč Gospodu, sem pripravljena iti ta trenutek," mu je odgovorila in v začetku šolskega leta 1846 prišla v Valdocco. Ubogim fantom je postala prava mati: prvega je prenočila v kuhinji, ob njeni smrti jih je bilo v Oratoriju že devetdeset. Bila je tudi njihova modra vzgojiteljica, navajala jih je k redu in odgovornosti. Dečku, ki je pretepal tovariše, je resno rekla: "Veš, kaj ti bom povedala? Da si hujši kot zverina. Pretepati tovariše? Mar ni Bog oče vseh?" Ko se je nekoč počutila zelo utrujeno in je Janezu rekla, naj jo pusti oditi domov, je Janez dvignil pogled na križ na steni in mati Marjeta je brž razumela njegov odgovor. Ko je prišel v Oratorij Dominik Savio (1854), je rekla sinu: "Veliko dobrih fantov imaš, nobeden pa v lepoti srca ne prekaša Dominika."

Oktobra 1856 je mati Marjeta zbolela in morala je v posteljo zaradi neprijetnega kašlja. Zdravnik, ki jo je pregledal, je ugotovil pljučnico, ki je v tistih časih za ostarele ljudi pomenila smrt. Mati Marjeta je to vedela, zato je rekla Janezu, naj pošlje po njenega spovednika. Ko je zvečer bedel ob njeni postelji, mu je rekla: "Zbogom, dragi Janez. Pomni, da to življenje pomeni ločitev. Pojdi v svojo sobo in moli zame, ki te pozdravljam zadnjikrat." 26. novembra 1856 ob treh zjutraj je mati Marjeta umrla. Tisto jutro je don Bosko zbral vse fante Oratorija in jih tolažil: "Izgubili smo mamo, vendar sem prepričan, da nam bo pomagala iz nebes. Bila je svetnica!"

Silvester Čuk

* 31. marec 1947, Milano; 3. junij 2010, Iskenderun

"Treba je graditi prijateljske odnose v vsakdanjem življenju, v katerih pride do izraza lepota krščanske vere."

Svoje pričevanje je potrdil z daritvijo življenja, podobno kot duhovnik Andrea Santoro, ki je bil umorjen 5. februarja 2006 med molitvijo v cerkvi v mestu Trabzon na severu Turčije. "Odpuščamo tistemu, ki je to storil," je dejal škof Padovesi ob zadnjem slovesu. "Edina pot, po kateri je treba hoditi, je pot dialoga, medsebojnega poznavanja, dobrega sosedstva in naklonjenosti. Toda kako je mogoče misliti na ozračje miru, dokler na televizijskih oddajah in v časopisih izpostavljajo krščanstvo kot sovražnika islama?"

V polni meri velja to tudi za moža, ki je te besede izrekel. Bil je apostol dialoga, prijateljskih stikov med ljudmi, ki mislijo in verujejo drugače. Po nasilni smrti, ki jo je pretrpel 3. junija 2010, je njegovo oznanjevanje še bolj prepričljivo, saj je to, kar je veroval in oznanjal, potrdil z daritvijo svojega življenja. Pot njegovega življenja se je začela 31. marca 1947 v Milanu v družini, ki se je v to velemesto preselila iz vernega kmečkega okolja v beneški pokrajini na severu Italije. V moči vere svojih staršev in svojega prijateljstva z Bogom se je odločil za redovniški poklic. Pri osemnajstih letih je vstopil h kapucinom in po končanem bogoslovnem študiju je bil 16. junija 1973 posvečen v duhovnika. Kot mlad redovnik se je poglabljal v spise cerkvenih očetov prvih krščanskih stoletij ter se usposobil za profesorja patrologije, ki jo je predaval na papeški univerzi Antonianum, šestnajst let je bil ravnatelj Inštituta za duhovnost pri tej univerzi, kot gost je predaval tudi na papeški univerzi Gregoriana ter na papeški akademiji Alfonziana ter bil cenjen svetovalec pri raznih papeških ustanovah. Kot profesor je bil zelo priljubljen zaradi svojega blagega in odprtega značaja ter zaradi svoje strokovnosti, zato so bila njegova predavanja jasna in vsem razumljiva. Svoje znanje je prelil tudi v številne spise.

Leta 2004 je bil, kot rečeno, imenovan za naslovnega škofa in apostolskega vikarja Anatolije s sedežem v mestu Iskenderun, kjer je 7. novembra prejel škofovsko posvečenje po rokah nadškofa Edmonda Farhata, apostolskega nuncija v Turčiji (nekdanjega nuncija v Sloveniji). Turčija ima 70 milijonov prebivalcev, 99% je muslimanov, kristjanov je 0,6%, katoličanov je okoli 30.000, vikariat Anatolija ima 4.450 katoličanov, 7 župnij, 3 škofijske duhovnike, 14 redovnikov in 12 redovnic. "Kaj more narediti škof v Turčiji? Osebno sem začutil nekaj pomembnih področij dela. Na prvem mestu je prizadevanje za zaščito pravic katoliških občestev. Rodovitno področje je po moje dialog s turškim kulturnim svetom, drugo pomembno področje je dialog s pravoslavnimi. V prvih mesecih svojega bivanja v Turčiji sem odkril še neko drugo področje: namreč tiste družine, ki so v prejšnjem stoletju prestopile v islam, ne iz prepričanja, temveč zato, da so ubežali preganjanju in zapostavljanju. Mnogi taki, katerih stari starši so bili kristjani, so postali katehumeni in so bili krščeni," je povedal škof Luigi Padovesi na predavanju v Padovi 12. februarja 2007. Na vprašanje, kaj je glavna naloga njegovega poslanstva, je škof odgovoril: "Treba je graditi prijateljske odnose v vsakdanjem življenju, v katerih pride do izraza lepota krščanske vere in želja skupno graditi prihodnost Turčije." O sebi je dejal, da je "človek, ki je zaljubljen v Turčijo".

Bil je mož iskrenega dialoga, znal je stkati prijateljske odnose z vsemi, zato je vse pretresla novica o njegovi kruti smrti 3. junija 2010. Njegov šofer, 26-letni Murat Altun ga je na več mestih prebodel z nožem in ga nazadnje skoraj obglavil, kar naj bi bila "obredna žrtev zoper zlo". Agencije poročajo, da se je morilec po svojem dejanju povzpel na streho in kričal: "Ubil sem velikega satana! Alah je velik!" Menda je v ozadju tega umora neka tajna organizacija, katere cilj je iztrebiti vse kristjane v državi. Papež Benedikt XVI., ki ga je vest o škofovi smrti močno pretresla, je dejal, da je njegova žrtev klic vsem kristjanom, da pogumno izpovedujejo resnico. Pogrebno maša je bila v stolnici v Iskenderunu 7. junija, zadnje slovo je bilo 14. junija v Milanu, kjer so ga tudi pokopali. Milanski nadškof kardinal Dionigi Tettamanzi je svoj nagovor zaključil z molitvijo, v kateri je prosil Boga, da bi kristjani po zgledu tega škofa-mučenca, v medsebojnih odnosih ne gradili zidov, temveč bi odpirali vrata drug do drugega.

* 22. maj 1906 – Rim; † 27. marec 1972

"Bradati kapucin", kakor so ga imenovali, se je na malih zaslonih prvikrat pojavil za polnočnico o božiču leta 1953, njegova znamenita oddaja Pošta patra Mariana pa je stekla zadnjo nedeljo januarja leta 1955. Na sporedu je bila takoj po televizijski maši ob nedeljah opoldne. V prvi oddaji je padre Mariano četrt ure govoril o božjem češčenju. Najbrž je imel zelo malo poslušalcev. Televizijski voditelji so menili, da se verska oddaja na televiziji lahko obdrži kvečjemu kak mesec, potem pa bo prenehala - ali zato, ker njen voditelj ne bo imel več kaj povedati, ali pa zato, ker bodo vsi ugasnili televizorje, kadar bo na sporedu. Padre Mariano se ni dal ostrašiti. S svojo dolgo brado in širokim nasmehom, predvsem pa s svojo prepričljivo besedo, je osvajal televizijske gledalce, katerih število je od oddaje do oddaje naraščalo, da jo je potem dolga leta spremljalo okoli 15 milijonov ljudi. Na vprašanje, kje je skrivnost tega uspeha, je padre Mariano s svojim značilnim nasmehom odgovoril: "Imam dva samostana sester karmeličank in samostan kapucinskih sester, ki neprenehoma molijo zame. Te molitve in nič drugega so ključ mojega uspeha."

Naš "televizijski misijonar", prvi v Evropi (v Ameriki, kjer so imeli televizijo prej kot na naši stari celini, ga je prehitel škof Fulton Sheen, ki se je na televizijskih zaslonih prikazal že za veliko noč leta 1940), se je rodil pred sto leti - 22. maja 1906 v Torinu, v družini Roasenda. Dva dni po rojstvu je bil krščen na ime Paolo. Po končani osnovni šoli in klasičnem liceju (gimnaziji) v rojstnem mestu se je vpisal na tamkajšnjo univerzo. Študiral je grško in rimsko književnost in že leta 1927 diplomiral. Pri enaindvajsetih letih je bil takrat najmlajši srednješolski profesor v vsej Italiji. Svojo prvo službo je dobil v Tolminu, kjer pa je ostal manj kot eno leto (od 10. septembra 1928 do 25. julija 1929). Zatem je dvanajst let po raznih krajih Italije na srednjih šolah poučeval grščino in latinščino. Ves čas se je ukvarjal s študijem krščanske prazgodovine in je o tem tudi pisal. Njegovo življenjsko vodilo je bilo: dajati, osrečevati. V njem je vedno bolj zorelo spoznanje, da bi to mogel najbolje uresničiti v redovniškem in duhovniškem poklicu, zato je 28. decembra 1940, ko je bil že v petintridesetem letu, vstopil v kapucinski red. "Vzel sem si ime Mariano, da počastim (vsaj tako) Njo, ki ji toliko dolgujem." Kot redovni novinec je nekdanji profesor moral postati učenec. Bogoslovne študije je opravil na frančiškanski univerzi Angelicum v Rimu, kjer je dosegel doktorat iz teologije. 29. julija 1945 je prejel mašniško posvečenje. Po novi maši je bil nastavljen za kaplana v rimskih zaporih Regina Coeli. Svojim "ovčicam" je odprl srce na stežaj. Njegovi prvi oskrbovanci so mu v znak hvaležnosti podarili preprosto usnjeno mapo, ki so jo bili sešili sami. V tej mapi je potem nosil pisma gledalcev in drugi gradivo za svoje televizijske oddaje.

Predstojniki so hitro odkrili, da zna mladi padre Mariano najbolj globoke stvari povedati jasno in razumljivo, zato so mu zaupali vodstvo srednješolskih in študentskih skupin. Tako se je začela njegova pot "služabnika besede". Leta 1949 ga je italijanski radio povabil, da bi imel vrsto verskih konferenc; dal jim je naslov "Vedra hiša"(Casa serena). Na vatikanskem radiu pa je vodil oddajo za bolnike "Četrt ure vedrine". Vsem je hotel prinesti nekaj vere in zaupanja v življenje. Potem je prišla na vrsto televizija z oddajo Pošta padre Mariana, v kateri je v luči vere obravnaval najrazličnejša vprašanja sodobnega življenja. Leta 1958 so mu zaupali oddajo "V družini", ki je bila, izmenoma s prvo, na sporedu vsakih štirinajst dni. V njej se je lotil problemov, ki zadevajo zakonsko in družinsko življenje. Postal je "kamen spotike" za vnete zagovornike razporoke. Leta 1959 je padre Mariano v spored verskih televizijskih oddaj vpeljal še tretjo rubriko "Kdo je Jezus" (moderni človek išče Kristusa). Ko so ga vprašali, koliko s svojimi televizijskimi oddajami zasluži, je padre Mariano smeje odgovoril: "Niti sam ne vem, koliko! Ves denar gre za misijone, ki jih ima kapucinski red po svetu. Jaz ljubim Boga in hočem, da bi ga ljubili vsi. Morda mi po televiziji le uspe koga približati Bogu in to je moja najlepša plača." Delal je skoraj do zadnjega. Ko je tri tedne pred koncem zvedel, da ga čaka neizogibna smrt, je dejal: "Vedra smrt je najlepše dejanje, ki ga lahko še opravim v tem življenju." Sestra Smrt ga je pobrala 27. marca 1972, v šestinšestdesetem letu življenja.