Magdalaine Hutin, * 26. april 1898, Pariz; † 6. november 1989, Pariz

Magdeleine Hutin se je rodila 26. aprila 1898 v družini s šestimi otroki, ki je imela za preživljanje le skromno vojaško pokojnino. Oče se je kot mlad vojaški zdravnik v Tuniziji tako poškodoval, da so ga upokojili, ko še ni dopolnil trideset let. Možnost poklicnega uspeha si je uničil iz ljubezni do muslimanskega otroka. Prav oče jo je od nežnih let učil ljubezni do Afrike (dobršen del severne Afrike je bil tedaj francoska kolonija) in predvsem do Arabcev, pri katerih je doživljal ganljive ure, pripoveduje Magdeleine v svoji knjigi Iz Sahare po vsem svetu, ki je živo poročilo o rojstvu Bratstva malih Jezusovih se­ster. Ob očetovem pripovedovanju je slišala še notranji glas, ki ji je "vlival ljubezen do Afrike obenem z ljubeznijo do najmanjših, naj­revnejših in najbolj zapuščenih med vsemi ljudmi". Prva svetovna vojna je zdesetkala njeno družino: dva brata sta padla na bojišču, stara ma­ti je bila ubita, sestro redovnico je pobrala španska gripa. Magdelei­ne je čutila v srcu redovniški poklic, pa je nobena redovna skupnost ni hotela sprejeti zaradi tuberkuloznega vnetja rebrne mrene in kronične­ga vnetja sklepov.

Ko je leta 1925 umrl oče, se je čutila dolžno skr­beti za mater, s katero sta ostali sami. V teh letih ji je prišel v roke življenjepis Charlesa de Foucaulda izpod peresa pisatelja Reneja Bazina. "Tam sem našla ideal, o katerem sem sanjala: evangelij, pre­nešen v življenje, popolno uboštvo, bivanje sredi zapuščenih ljud­stev, predvsem pa ljubezen: Jesus-Caritas, Jezus-Ljubezen. Iskreno sem prosila Gospoda, naj pospeši uro mojega odhoda v Saharo, da bi tam našla sledove malega Jezusovega brata Karla in živela njemu podob­no življenje." Takrat je bila učiteljica; zaradi bolezni so ji zdrav­niki svetovali, naj gre v kraje, kjer ni dežja. "V Saharo!" je segla zdravniku v besedo. "Že dvajset let sanjam, da bi odšla tja." To je bilo leta 1936 in Magdeleine je brž odpotovala v Afriko skupaj s svojo mamo in z Anne, dekletom, ki je hrepenelo po tem, da uresniči svo­jo željo po skrajno ubožnem življenju. Vsi znanci so jih imeli za no­re, one pa so bile presrečne.

Na alžirskih tleh so se vselile v borno hišico. Magdeleine in Anne sta brž začeli delati: "Vsak teden sva na­menili tri dni dispanzerju, delavnici in kuhinji za reveže, preostale tri dni pa prijateljskim obhodom, najprej peš, nato na konju... Spali sva oblečeni na deski na tleh, kuhali sva si na ilovnatem ognjišču močnik iz zmletega žita, v katerem je bilo pomešano vse, moka in otro­bi. In ko bi vedeli, kako sva bili veseli, kadar sva bili v skrajnem pomanjkanju!" Pol leta sta se z Anne pripravljali na redovno življe­nje pri belih sestrah v bližini mesta Alžir. 8. septembra 1939 sta tam naredili zaobljube in ta dan velja za ustanovni dan Bratstva mali Jezusovih sester.

Ko je bilo leta 1946 sklenjeno, da se Bratstvo razširi po vsem sve­tu, se je sestra Magdeleine odpravila na pot. Družine malih Jezusovih sester so zaživele med industrijskimi delavkami zahodnih mest, med ci­gani, med Pigmejci v Afriki, med Indijanci ob Amazonki, med domorodci v Avstraliji, med Eskimi na Aljaski. V Rimu že nad trideset let delajo v zabaviščnem parku, kjer z veliko ljubeznijo sprejemajo otroke in poklepetajo z njihovimi starši. Male Jezusove sestre najdeš na najmanj verjetnih in najbolj pozabljenih krajih. Njihova navzočnost je tako obzirna, da nihče ne more govoriti o vsiljivosti: Bratstvo malih Jezu­sovih sester je potrdil papež Pavel VI. 25. marca 1964, redovna pravi­la pa so bila potrjena šele leta 1988.

Sestra Magdeleine je breme vodstva preložila na ramena male sestre Jeanne v božični noči leta 1949 v Betlehemu. To je storila zato, da se je mogla posvetiti pisanju in obiskovanju sester, ki so po celem svetu (nam najbližja hiša je v Zagrebu). Bratstvo malih Jezusovih sester šteje nad 1.600 sester, Bratstvo malih Jezusovih bratov okoli 600; obstaja pa še devet drugih manjših Bratstev, ki se napajajo iz zgleda darovanja do konca malega brata Karla. Mala sestra Magdeleine, ki je bila vse življenje krhkega zdravja in je izbrala življenje skrajnega uboštva, je dočakala več kot 91 let: umrla je 6. novembra 1989. "Ko bom blizu pri Jezusu," je več let pred smrtjo pisala malim sestram, "ga bom prosila, naj vam pomaga, da ljubezen med vami vedno raste, kakor sem vam govorila od prvega dne, da ljubite druga drugo, kot nas ljubi Jezus, se pravi, brezmejno..."

(pričevanje 06_1998)

* 4. oktobra 1922, Magenta; † 28. aprila 1962, Ponte Nuovo

"Moje življenje za življenje otroka"

Njeno življenje razodeva neko posebno svetlo božje ozračje. To nadnaravno dediščino je prinesla iz svoje družine, v kateri je bila dvanajsti otrok.Rodila se je 4. oktobra 1922 v Magenti pri Milanu. Pri krstu, ki ga ji je podelil stric Giuseppe, so ji dali ime Giovanna Francesca, klicali pa so jo vedno Gianna. Leta 1925 se je družina preselila v Bergamo, kjer je Gianna, še ne šestletna, prejela prvo sveto obhajilo, dve leti zatem pa sveto birmo. V šoli je imela nekaj težav, ki pa jih je uspešno prebrodila. Leta 1937 so se preselili v Genovo in tam je Gianna leta 1942 dokončala srednjo šolo. Tega leta sta umrla najprej mama in kmalu za njo še oče. Gianna se je odločila za študij medicine - po zgledu svojih bratov Ferdinanda in Enrica, predvsem pa v želji, da bi kot zdravnica odšla v misijone. V študentskih letih se je dejavno vključila v Katoliško akcijo, ki ji je ostala zvesta do konca življenja. Študij medicine je uspešno končala leta 1949 in naslednje leto je odprla ambulanto blizu svojega rojstnega kraja. Med "zapovedi", po katerih naj bi izvrševala svoj zdravniški poklic, je zapisala: "Ne pozabi na dušo bolnika!" Iz velike ljubezni do otrok in pozornosti do mater se je specializirala za otroško zdravnico.

Zelo jo je vleklo v misijone, pa ji je njen duhovni voditelj dejal, da jo čaka drugačna pot. Proti koncu leta 1954 se je zbližala z inženirjem Pietrom Molla, ki je bil od nje deset let starejši, po duši pa sta bila "sodobnika". Kmalu sta se zaročila in po temeljiti duhovni pripravi sta se 24. septembra 1955 poročila. Poročil ju je Giannin brat Giuseppe, ki je tudi krstil njunega prvega otroka Pierluigija, rojenega 19. novembra 1956. Zakoncema je sin prinesel nepopisno veselje in še bolj utrdil njuno medsebojno ljubezen. Ta vez se je še okrepila, ko je decembra 1957 prišla v njuno družino Maria Zita, imenovana Mariolina (deklica je umrla v začetku leta 1964, slabi dve leti za svojo mamo). Sredi leta 1959 je prijokala na svet Lauretta. Mama Gianna je bila vesela, da je dobila deklico, kajti "želela sem sestrico za Mariolino". To je bilo najlepše obdobje v življenju zakoncev Molla in njunih otrok. Ljubezen in veselje do življenja sta v Gianni vzbudili željo po četrtem otroku. Res je zanosila, toda pojavil se je rakasti tvor, ki je govoril: ali rešimo tebe ali tvojega otroka. Gianna se je odločila za otroka.

Ob tem pa je na vso moč prosila Boga, naj ji prihrani daritev življenja, ker bi rada še naprej.služila v ljubezni do moža in otrok. V porodnišnico je odšla 20. aprila 1962, na veliki petek, spominski dan Jezusove smrti na križu. Naslednje jutro, na veliko soboto, je bila s carskim rezom rojena Giovanna Emanuela. Mama Gianna je po porodu hitro ugašala: umrla je 28. aprila 1962.

Kmalu po njeni smrti so začeli govoriti o njeni svetosti. Leta 1972 se je pričel postopek za njeno beatifikacijo. Škofijski postopek se je zaključil leta 1986. Ko je bila 25. aprila 1994 razglašena za blaženo, je tedanji milanski nadškof kardinal Martini dejal: "Zgled Gianne Beretta-Molla, kateri je treba prišteti druge mame preteklih in sedanjih dni, je znamenje upanja in spodbuda za družine ter za vse nas."

Njen mož Pietro pa je dejal: "Neizmerno sem hvaležen Bogu za ta dar božje previdnosti, v katerem vidim tudi priznanje tistim neštetim neznanim materam, ki so, kot je bila Gianna, junakinje materinske ljubezni in junakinje življenja... Nikoli mi ni prišlo na misel, da živim ob svetnici. Moja žena je brezmejno zaupala v božjo previdnost, toda bila je polna življenjske radosti. Ljubila je svojo družino, svoj poklic zdravnice. Ljubila je dom, glasbo, gore, rože, vse lepe stvari, ki nam jih je podaril Bog. Vedno je bila nasmejana. Njen nasmeh je žarel iz duše. Gianna je bila vedra žena, zadovoljna svetnica."

(pričevanje 04_2004)

* 18. marca 1935, Molfetta; † 20. aprila 1993, Molfetta

Rodil se je 18. marca 1935 v revni kmečki družini v kraju Alessano pri Lecceju. Ko je bilo Toninu deset let, je župnik mami predlagal, naj bistrega, pridnega in pobožnega dečka pošlje v semenišče v Ugento. Tam je končal nižjo gimnazijo, višje razrede pa v semenišču v Molfetti, Po maturi se je brez težav odločil za duhovniški poklic. Po petih letih bogoslovnega študija v Bologni je 8. decembra 1957 prejel mašniško posvečenje. Srce ga je vleklo med ljudi, toda predstojniki so želeli, da nadaljuje študij. Za izredno nadarjenega mladega duhovnika so se pulili razni škofje, med njimi tudi bolonjski nadškof Lercaro. Toninov domači škof mu je v šali odgovoril: "Lahko ga obdržiš, samo pošlji mi v zameno dva druga!" Škof je don Tonina postavil najprej za podravnatelja, zatem pa za ravnatelja malega semenišča, ob tem pa je opravljal še razne druge službe na škofiji. Leta 1978 se mu je končno izpolnila srčna želja, ko ga je škof poslal na župnijo. "Tega, kar sem doživel kot župnik, nikoli ne bom mogel pozabiti. Biti med ljudmi, klicati župljane po imenu, prihajati v njihove domove ob prazničnih in žalostnih dneh, doživljati z njimi prekipevajočo radost nedelje... to so izkušnje, ki sem jih občutil v najsrečnejšem obdobju svojega življenja." Ko mu je junija 1982 "grozilo" imenovanje za škofa, je papeža v pismu prosil, naj tega ne stori, ker "silno trpi ob misli, da bo moral zapustiti te ljudi, katere je ljubil in jim tri leta služil". Nazadnje pa se je le vdal in 4. septembra 1982 je bil imenovan za prvega pastirja škofije Molfetta-Ruvo-Giovinazzo-Terlizzi v pokrajini Puglia. "Sprejmite me kot brata in prijatelja, ne le kot očeta in pastirja," je dejal vernikom v svojem nastopnem nagovoru. Decembra 1984 je objavil svoj pastoralni načrt s pomenljivim naslovom "Skupaj za Kristusom po stopinjah poslednjih" in v njem zapisal, da želi delovati v siju "treh luči": evangelizacije, duhovnosti in odločitvi za uboge. Zvedeli smo že, kako je pod streho škofije sprejel brezdomce.

Veliko si je prizadeval za mir med ljudmi in med narodi in novembra 1985 je sprejel vodstvo katoliške mirovne zveze Pax Christi. Na čelu skupine 500 članov te zveze je v decembru 1992 obiskal Sarajevo. Pred božičem leta 1985 je povabil na škofijo vse politične veljake mesta Molfetta in jih v svojem nagovoru z evangeljsko neposrednostjo opomnil, naj bolj odgovorno vršijo svojo službo. Naslednji božič je od povabljenih prišla le polovica, tretje leto samo še štirje, zato je škof don Tonino svoj nagovor posnel na magnetofonski trak in kaseto poslal vsem, katere je navadno vabil. Čez dan je bil vedno sredi ljudi in zatopljen v delo, ponoči pa je bil sam, vendar ne osamljen. Ure in ure je preživel pred tabernakljem svoje hišne kapele.

V začetku leta 1991 se je začela oglašati bolezen: rak na želodcu so ugotovili zdravniki. Operacija v začetku septembra tega leta ni več pomagala. Škof don Tonino se je pripravljal na odhod. Nebeško Mater je zaprosil: "Marija, žena zadnje ure, pripravi nas na veliko potovanje... Ti sama uredi zadeve okoli našega potnega lista. Če bo imel tvojo vizo, se nam na meji ne bo treba ničesar bati." Zadnjikrat je šel v stolnico za krizmeno mašo na veliki četrtek. Njegov nagovor so prebrali drugi, sam je dejal le tole: "Spregovoril sem, da bi vam povedal, da ni treba nič solz, kajti velika noč je velika noč upanja, luči, radosti in to moramo čutiti." V kraljestvo Vstalega je odšel deset dni po veliki noči, 20. aprila 1993.

(pričevanje 04_2003)

* 21. november 1909, Prečna, † 20. april 1995, Ljubljana

Po stopinjah svetniškega škofa Janeza Gnidovca

Življenjska pot Alojzija Turka se je pričela pred sto leti: rodil se je 21. novembra 1909 kmečkim staršem v vasi Bršljin pri Novem mestu, ki spada pod župnijo Prečna. V družini je bilo osem otrok, Alojzij je bil "nekje v sredini". Osnovno šolo je obiskoval v Novem mestu, prav tako gimnazijo in kot dijak se je posebej odlikoval v učenju tujih jezikov ter delu v katoliških organizacijah. Po maturi leta 1929 je vstopil v ljubljansko bogoslovje, kjer se je ob odličnih profesorjih na teološki fakulteti navduševal tudi za ekumensko delo. Bog ga je pripravljal na življenjsko poslanstvo, ki mu je ga je bil namenil.

Za svoje "orodje" si je Bog izbral skopskega škofa Janeza Gnidovca, ki je teden dni pred Turkovim mašniškim posvečenjem prišel v Ljubljano, da bi pridobil pomočnike za svoj "balkanski misijon". Oči je vrgel prav na Turka, ki pripoveduje, kako ga je s svojimi milimi prošnjami "ujel". Poklical ga je k sebi k lazaristom na Tabor. "Vratar me je takoj odpeljal v škofovo sobico. Čim me je škof zagledal, je brez vsakega uvoda vzkliknil: 'Vi boste šli z menoj!' Nato mi je začel razlagati, kako mu primanjkuje duhovnikov, potrebe v obširni škofiji pa so velike. Verniki so raztreseni po vseh krajih, a jih nima kdo obiskovati. Umirajo brez zakramentov in otroci rastejo brez vsakega verskega pouka. Kar solze je imel v očeh, ko je ponavljal, koliko duš je v nevarnosti zaradi takih razmer."

To je Turka ganilo in je pristal. Z dovoljenjem škofa Rožmana je obljubil, da pride v Skopje dva tedna po svoji novi maši. Mašniško posvečenje je prejel 8. julija 1934 v ljubljanski stolnici, naslednjo nedeljo, 15. julija, je bila nova maša v župnijski cerkvi v Prečni. Domači župnik je ljudem razložil, kam novomašnik odhaja, in zbrali so kar lepo vsoto denarja, ki mu je prišel še kako prav, ko je 29. julija odšel na pomoč škofu Gnidovcu med zapuščene rojake in druge katoličane v Makedoniji.

Ko je prišel v Skopje, je na svoje začudenje tam našel škofa Gnidovca, ki je imel svoj sedež v Prizrenu, kmalu zatem ga je prenesel v Skopje. Škof ga je sprejel z velikim veseljem. Polagal mu je na srce, naj bo ljudem vedno na voljo, zlasti mu je priporočal bolnike in reveže. Šel je povsod tja, kjer so ga potrebovali. Najprej je bil duhovni pomočnik v Bitoli, potem se je vrnil v Skopje. "Škof Gnidovec me predstavil vernikom rekoč, da je on župnik, jaz pa kaplan, on da bo vodil škofijske posle, jaz pa župnijske." Imenoval ga je za kateheta za vse osnovne, srednje in strokovne šole za vso Makedonijo in priskrbel mu je dovoljenje, da je imel vstop v vse vojašnice. Leta 1935 mu je poleg Makedonije naložil "še pol Črne gore". Gledal je, da je vse vernike obiskal vsaj za Božič in Veliko noč. Prometnih zvez in prometnih sredstev ni bilo, zato je potoval s konjičkom in s kolesom po prašnih poteh. Notranjo moč mu je dajala hvaležnost teh ljudi, ki so ga prosili: "Pridite še!" Pravoslavni in muslimani so mu govorili: "Pridi tudi k nam, tudi mi smo tvoji!" Pravoslavni v Makedoniji so bili zelo naklonjeni katoličanom, v Srbiji pa so se prijateljski odnosi med katoličani in pravoslavnimi gradili po zaslugi slovenskih usmiljenk, ki so z izredno predanostjo služile bolnikom po raznih bolnišnicah v Beogradu in drugih mestih.

Alojzij Turk je ostal v Makedoniji, kjer je opravljal različne službe, do leta 1955, ko se je moral od tam umakniti. Nekaj časa je bil v Sloveniji (tudi v zaporu), leta 1959 pa ga je tedanji nadškof Josip Ujčić poklical v Beograd, kjer je veliko delal v dušnem pastirstvu. Po odhodu dr. Janeza Jenka za škofa v Koper je prevzel tudi urejanje Blagovesti, tedaj edinega verskega lista v Jugoslaviji, ki je prinašal novice iz katoliškega sveta. Po smrti nadškofa Gabrijela Bukatka je bil imenovan za beograjskega nadškofa; škofovsko posvečenje je prejel 20. aprila 1980 v Plečnikovi cerkvi sv. Antona. Imel je že 71 let, a v svoji škofovski službi se je ravnal po geslu: "Ne branim se dela". Po površini prostrano, po številu vernikov pa neznatno nadškofijo je vodil do 16. decembra 1986, ko je dobil naslednika dr. Franca Perka. Po upokojitvi se je nastanil na Kapitlju, sedanjem škofijskem domu v Novem mestu. Okoli kapiteljske cerkve, sedanje stolnice, se je vsak dan sprehajal z rožnim vencem v roki. Novomeščani so mu pravili "naš škof". Njegov naporni, toda srečni življenjski delavnik se je iztekel 20. aprila 1995, na petnajsto obletnico škofovskega posvečenja. Jutro večnega življenja pričakuje na novomeškem pokopališču Ločna.

(pričevanje 11_2009)

* 17. aprila 1928 Huế, † 16. septembra 2002, Rim

Besedilo teh duhovnih vaj je izšlo v knjigi z naslovom Pričevalci upanja, ki je prevedena tudi v slovenščino (Založba Novi svet, Ljubljana 2001). V njej Van Thuan pove veliko tudi o sebi, o svo­jem rodu, o svoji življenjski poti. Izhaja iz zelo stare vietnam­ske krščanske družine, ki je prejela sveti krst leta 1698. Rodil se je 17. aprila 1928 v mestu Hue v Vietnamu, ki je bil tedaj francoska kolonija. Z globoko hvaležnostjo se spominja svoje mame Elizabete. "Vzgajala me je, odkar sem bil pod njenim srcem. Vsak večer me je učila zgodbe iz Svetega pisma, pripovedovala mi je spomine na naše mučence, predvsem na naše prednike, učila me je ljubezni do domovine... Bila je močna žena: pokopala je brate, ki so jih pobili izdajalci, pa jim je potem iskreno odpustila..."

Od nje se je naučil tako ravnati tudi on. Ob tako plemeniti mate­ri se je zlahka odločil za duhovniški poklic, na katerega se je pripravljal v domači škofiji. Kot mlad duhovnik je bil poslan na študij v Rim, da bi se čim bolje pripravil na svoje apostolsko po­slanstvo v domovini. Ta se je leta 1954 otresla francoskega kolo­nialnega jarma in bila tedaj razdeljena na Severni (komunistični) in Južni Vietnam (ki so ga podpirale ZDA). Na začetku šestdesetih let so južnovietnamski komunisti (vietkongovci) od podpori Sever­nega Vietnama, Kitajske in Sovjetske zveze sprožili "osvobodilno vojno", ki se je končala s porazom in umikom Američanov. Leta 1976 je bila razglašena združena socialitična republika Vietnam. Nadškof Van Thuam pripoveduje, da je leta 1957, ko je študiral v Rimu, romal v Lurd. Pred votlino je premišljeval o tem, kar je Brezma­dežna napovedala Bernardki: "Na tem svetu ti ne obljubljam veselja in tolažbe, ampak preizkušnje in bridkosti." Imel je vtis, da je to sporočilo namenjeno tudi njemu. Ko se je vrnil v Vietnam, je bil profesor, ravnatelj semenišča in nazadnje škof v mestu Nhatrang. Njegovo delo je bilo kronano z uspehom. Toda vsako leto se je (v mislih) vračal v Lurd in se spraševal: "Morebiti pa besede, name­njene Bernardki, niso zame?" Leta 1975, kmalu potem, ko je bil imenovan za pomožnega škofa v Saigonu, današnjem Hošiminhu, je bil 15. avgusta, na praznik Vnebovzete, aretiran. Čakalo ga je trinajst let zapora, od tega devet let v samici.

"Zavedel sem se, da me je Marija na to pripravljala že od leta 1957!" Po aretaciji so ga ponoči odpeljali proti severu, do njegovega prvega škofij­skega mesta Nhatranga. "Pot, dolgo 450 kilometrov, sem opravil med dvema policajema. Začela se je izkušnja zaporniškega življe­nja: brez urnika." V začetku decembra 1976 je bil z okoli 1.500 drugimi zaporniki s tovorno ladjo prepeljan 1.700 kilometrov proti severu. "Med tem potovanjem so zaporniki, ki so slišali, da je med njimi škof Van Thuan, prišli k meni in mi zaupali svoje stra­hove. Ure so tekle in ves dan sem z njimi delil njihovo trpljenje in jih tolažil. Tri dni potovanja sem podpiral svoje zaporniške tovariše in premišljeval o Jezusovem trpljenju. Od takrat je bila ta ladja in (kasneje) zapor moja najlepša katedrala in zaporniki so bili brez izjeme božje ljudstvo, zaupano moji pastirski skrbi. Moj zapor je bil božja previdnost, bil je božja volja." Ko je bil v samici, je iz lesa izrezal križ, ki ga je potem skrival v košč­ku mila, iz električne žice pa je spletel verižico zanj. Ta križ zdaj nosi kot znamenje svoje škofovske službe, a ne zato, "ker mi je spomin na zapor, ampak ker kaže na moje globoko prepričanje in je zame stalen opomin: samo krščanska ljubezen more spremeniti srca, ne pa orožje, grožnje, mediji."

Na praznik Marijinega darovanja v templju, 21. novembra 1988, je bil izpuščen iz zapora, razglašen je bil za "nezaželeno osebo" in leta 1991 izgnan iz Vietnama. V Rimu so ga kot pričevalca križa sprejeli z velikim spoštovanjem. Leta 1998 je postal predsednik Papeškega sveta pravičnost in mir, februarja 2001 pa ga je papež Janez Pavel II. imenoval za kardinala.

(pričevanje 03_2002)

KARDINAL JOSEPH RATZINGER Velikonočni otrok

Proti koncu leta 1996 je v Nemčiji vzbudila veliko zanimanje knjiga "Sol zemlje", napisana v obliki pogovora med časnikarjem Petrom Seewaldom in kardinalom Josephom Ratzingerjem, ki je od leta 1981 prefekt rimske kongregacije za nauk vere. Založba Družina je pred nedavnim izdala slovenski prevod (Ljubljana 1998, 317 strani). Knjiga ima daljši uvod in tri poglavja (O osebi, Problemi katoliške Cerkve, Na pragu novega časa). Prisluhnimo kardinalovim spominom na mladost.

"Docela trdno sem prepričan, da nas Bog res vidi in da nam pušča svobodo - in nas kljub temu vodi," pravi na začetku teh spominov. Joseph Ratzinger izhaja iz katoliške Bavarske, iz zelo verne družine. Rodil se je 16. aprila 1927 v kraju Marktl, na veliko soboto proti jutru. "To se mi zdi zelo dober dan, ki nekako nakazuje mojo zgodovinsko podobo in moj lastni položaj: ob vratih velike noči, seveda pa še nisem vstopil." Krščen je bil že štiri ure po rojstvu med obredi velike sobote, ki so jih takrat obhajali dopoldne. "Zdaj je fant že tukaj, sta rekla starša, potem naj bo seveda v tej liturgični uri, ki je čisto prava krstna ura Cerkve, tudi krščen." Starši so se poročili pozno. Oče Jožef je bil orožnik, mati Marija pa gospodinja. "Mati je bila zelo toplega srca in notranje zelo močna, oče bolj razumski in hote poudarjeno razmišljujočega verskega prepričanja, vse mu je bilo zgodaj jasno in imel je zmeraj presenetljivo pravilno sodbo."

Domača vzgoja je bila stroga. "Moj oče je bil zelo pravičen, a tudi zelo strog človek. Toda zmeraj smo občutili, da je bil strog iz dobrote. In zato smo njegovo strogost lahko zares dobro sprejemali. Mati je to, kar je bilo pri njem morda preveč strogo, zmeraj izravnavala s svojo toplino in prisrčnostjo. Bila sta to dva zelo različna temperamenta, ki sta se prav zaradi svoje različnosti zelo dobro dopolnjevala. Bilo je strogo, to moram reči, a bilo je tu vendarle veliko topline in prisrčnosti in veselja, kar se je pomnožilo s tem, da smo se igrali skupaj in tudi starši so sodelovali." Pomembno vlogo je imela v njihovi družini glasba, "ki ima tudi povezovalno moč".

Še bolj pa je družino Ratzinger (Joseph je imel še starejšega brata in sestro) povezovala globoka vera."Oče je bil zelo veren mož. V nedeljo je šel ob šestih k maši, potem ob devetih h glavni službi božji in popoldne še enkrat. Materina vernost je bila zelo topla in prisrčna. V tej točki sta si bila na svoj različni način oba spet edina, vernost je bila čisto v središču in sestavni del življenja. Že s skupno molitvijo. Pri vseh obedih je bila molitev. Če je bilo le kako mogoče zaradi šolskega ritma, smo šli seveda tudi vsak dan k maši in ob nedeljah skupno k božji službi." Prav bogoslužje je malega Josepha najbolj očaralo in ves srečen je bil, ko so mu starši že v drugem razredu šole kupili misal. "Potem so za nas seveda bili nekaj očarljivega liturgični prazniki, z glasbo in vsem, kar je bilo tu okrasja in podob." Vse tri otroke so starši dali v šole. Joseph je nekaj časa hodil v šolo od doma, potem pa so tudi njega dali v zavod, da se "nauči socialnosti in reda". Vedno bolj je v njem zorela misel na duhovniški poklic. "Občutek, da ima Bog z vsakim človekom, tudi z mano, neke načrte, je zgodaj postal jasen v meni; da je z mano neka božja zamisel; polagoma mi je postalo jasno, da ima to, kar Bog načrtuje z mano, opraviti z duhovništvom."

(pričevanje 04_1998)

"Vprašaj se: kaj mi hoče Bog povedati s tem?"

Nedaleč od rimske bazilike Marije Velike (Snežne) je hiša, ki se imenuje Centro Aletti. V njej živi mednarodna skupnost Bogu posve­čenih ljudi in tam je tudi sedež zelo žive založbe Lipa. Ime nosi po slovenskem narodnem drevesu, kajti "poglavar" te hiše je Slove­nec - p. Marko Ivan Rupnik, o katerem zadnje čase veliko beremo in slišimo. Njen "dobri duh" pa je pater Tomaš Špidlik, globok pozna­valec duhovnosti krščanskega Vzhoda pa tudi Zahoda. O tem je dolga leta predaval in tudi veliko pisal. Nekaj njegovih knjig je preve­denih v slovenščino. Ob osemdesetletnici njegovega rojstva (17. decembra) je izšla knjiga Z obema polovicama pljuč, kjer je 43 strani dolg pogovor s slavljencem.

"Ko se pater Špidlik ozira nazaj, v pretekla leta, govori o bož­ji previdnosti, ki je vse modro vodila," piše v uvodu te knjige p. Marko Rupnik. "In božja previdnost pomeni predvsem način, kako zna Bog v svoji ljubezni človeka doseči in ga odrešiti. Previdnost je božja pozornost, s katero nam Gospod pripravlja srečanja s pravimi ljudmi ob pravem trenutku, ko nas postavi na pravo mesto." Ko pa­ter Špidlik v knjigi pripoveduje o svojem otroštvu, poudarja prav to, kako ga je vedno vodila najmodrejša božja previdnost. Njeni prvi "glasniki" so bili starši, katerim se je rodil 17. decembra 1919 v Boskovicah na Moravskem. Oče je bil čevljar, ki ga je zelo mučil revmatizem, zato je znal biti "težek", toda mati ga je čudo­vito prenašala. Iz božjih rok je sprejemala težo posameznega dne in bila vsak večer zanj Bogu hvaležna. Njihovo življenje je bilo trdo in Tomaš, ki je imel dve starejši sestri, se je že v otroških letih preživljal tako, da je pri učenju pomagal drugim otrokom.

Ko je bil nekoč ves potrt, ker ga za njegovo delo niso primerno plačali, mu je mati rekla: "Ni prav, da tako ravnajo z dečkom, ven­dar pa se moraš ob tem zamisliti in se vprašati, kaj ti je hotel Bog s tem povedati." Pater pripominja: "To je najlepši način gleda­nja vsakdanjih stvari v nadnaravni luči, v kar sem se kasneje po­glabljal pri svojem bogoslovnem študiju."

K jezuitom je odšel v težkih časih prvih let druge svetovne voj­ne. Srednjo šolo in študij filozofije je končal na Velehradu, kjer je bil nekdaj sedež prvega moravskega nadškofa sv. Metoda. Leta 1946 je šel študirat teologijo na Nizozemsko, kjer je bil leta 1949 posvečen v duhovnika. V Češkoslovaški so zavladali komunisti, zato se ni mogel vrniti v domovino, temveč je odšel v Rim. Tam je od leta 1954 na Papeškem vzhodnem inštitutu in na papeški Gregori­janski univerzi predaval duhovnost starih cerkvenih očetov in krš­čanskega Vzhoda. O tej duhovnosti ni toliko govoril, ampak jo je predvsem živel. Ostal je preprost božji otrok. Zaradi svoje globoke vere in trdnega zaupanja v božjo previdnost vedno vedrega duha in iskrivo šaljiv tudi na svoj račun. Dolga leta je bil duhov­ni voditelj gojencev češkega papeškega zavoda v Rimu, spovednik in duhovni voditelj številnim ljudem, ki so zahrepeneli po jasnini tistega sveta, v katerem živi on. S svojimi sodelavci je bil več­krat pri papežu Janezu Pavlu II., ki ga je povabil, da je v pred­postnem času leta 1995 prišel v Vatikan in je zanj in njegove naj­ožje sodelavce vodil teden dni trajajoče duhovne vaje (besedilo teh duhovnih vaj smo dobili v slovenskem prevodu leta 1996 v knji­gi Pot Duha).

V knjigi, omenjeni v uvodu tega zapisa, najdemo na dvanajstih straneh v drobnem tisku bibliografijo (seznam spisov) p. Tomaša Špidlika. V češčini, materinem jeziku, je izšlo 27 njegovih knjig, nekaj jih je napisal tudi v drugih jezikih, predvsem v italijanš­čini in latinščini. Njegova dela pa so prevedena v številne evrop­ske jezike. V slovenščini imamo doslej osem njegovih knjig: Pot Duha, Moliti v srcu, Poznaš Kristusa?, Osnove krščanske duhovno­sti, Ali poznaš Duha?, Profesor Ulipispirus in druge zgodbe, Ali poznaš Očeta?, Umetnost očiščevanja srca.

(pričevanje 02_2002)

"Umrl je, da nam pokaže prazen grob"

Vittorio Messori je zagledal luč sveta v italijanski pokrajini Emilia- Romagna, ki velja za najbolj "rdečo" in je njeno prebivalstvo močno odtujeno veri in Cerkvi. Rodil se je 16. aprila 1941 v mestecu Sassuolo pri Modeni. V njihovem domu se o veri ni govorilo, razen tedaj, če so udrihali čez Cerkev in duhovnike. Leta 1945 se je družina preselila v Torino, kjer je Vittorio nabiral znanje od prvega razreda osnovne šole do doktorata na univerzi leta 1965. Ko je pripravljal svojo doktorsko tezo, je "za neko obrobno raziskovanje" kupil knjigo Misli, v kateri francoski filozof in matematik Blaise Pascal govori tudi o Kristusu. Pascal mu je "potisnil v roke evangelij". "Bral sem ga in na tistih straneh sem našel prave odgovore na vsa svoja vprašanja, In spoznal sem, da sem, ne da bi se zavedal, Kristusa iskal. Bil sem nadvse srečen, da sem ga srečal. Vendar se moje iskanje tedaj ni nehalo." Začela je nastajati knjiga o Njem. Pri pisanju je uporabil svoje časnikarske izkušnje. " Dejal sem si: najboljša pot bo anketa, da izprašam čim večje število ljudi, ki so se soočali z vprašanji glede te izredne osebnosti... Prišel sem do zaključka, da je od vseh 'domnev' o Jezusu najbolj razumna domneva vere: On je naš Odrešenik, tisti, ki je spravil svet s seboj in z Bogom." Ko je pisal to svojo prvo knjigo, je delal kot poročevalec torinskega časnika Stampa Sera, večerni izdaji dnevnika La Stampa ter tednika Tuttolibri. Messorija so vprašali, kakšen odgovor bi, po njegovem, prejel Kristus od današnjih kristjanov, če bi jim zastavil isto vprašanje, kot ga je zastavil svojim učencem pri Cezareji Filipovi: "Kaj pa vi pravite, kdo sem?" Odgovoril je: "Ko sem pisal svojo knjigo o Kristusu, sem imel pred očmi predvsem tiste, ki ne verujejo. Katoličani, sem si dejal, vse te stvari že poznajo, ker so jih slišali pri verouku ali drugje. Toda na svoje veliko presenečenje sem odkril, da povprečen katoličan, tudi tak, ki redno hodi v cerkev, ne pozna niti najbolj osnovnih stvari o Kristusu, o evangeliju... Zato bi bili odgovori bržkone porazni. Moram pa pristaviti, da krščanstvo ni samo znanje, temveč je tudi pričevanje." Knjigo o Jezusu v Italiji še vedno ponatiskujejo in presegla je naklado milijon izvodov. Po prevodih v razne jezike je na tretjem mestu: za Guareschijevim Don Camillom in Imenom rože Umberta Eca. Med njenimi prvimi bralci je bil tedanji krakovski nadškof Karol Wojtyla, ki je imel leta 1976 duhovne vaje v Vatikanu. Poljske oblasti niso dovolile, da bi prevod izdali v knjigi, so ga objavljali v tedniku krakovske nadškofije.

Jeseni leta 1978 se je Vittorio Messori preselil v Milan, ker ga je direktor tednika Famiglia cristiana povabil k sodelovanju pri novem mesečniku "Jesus", katerega prva številka je izšla januarja 1979 in za katerega Messori še vedno zvesto piše. Leta 1982 je izšla njegova druga knjiga Izziv smrti. Veliko negodovanja in protestov "modernih" teologov je vzbudila njegova knjiga Poročilo o veri, ki je nastala poleti 1984 kot sad njegovih pogovorov s kardinalom Ratzingerjem, sedanjim papežem Benediktom XVI., v katerih je izrekel jasne sodbe o raznih "stranpoteh" v teologiji. Poleti 1990 se je Messori preselil v Desenzano ob Gardskem jezeru, rojstni kraj sv. Angele Merici, ustanoviteljice uršulink. V tem mirnem kraju se posveča študiju in pisanju. Vse, kar napiše, trdno preveri. To mu omogoča bogata knjižnica s področja verskih znanosti (nad 20.000 knjig, ki jih je iz dneva v dan več).

Doslej je izšlo izpod njegovega peresa 21 knjig, med katerimi je najbolj znana Prestopiti prag upanja, ki je izšla oktobra 1993 istočasno v okoli petdesetih jezikih. V njej so zapisani njegovi televizijski pogovori s papežem Janezom Pavlom II. ob petnajstletnici njegove papeške službe. "Imel sem edinstveno priložnost: da lahko samega papeža vprašam o tem, kar je srce mojega raziskovanja: o Bogu, o Kristusu, o Cerkvi, o možnosti verovanja, o odnosu do drugih verstev, o prihodnosti evangelija." Denar od avtorskih pravic je papež obrnil v dobrodelne namene, predvsem za šole v nekdanji Jugoslaviji.

(pričevanje 11_2006)