Prebiram vaš mesečnik Ognjišče in vidim, da marsikomu pomagate iz stiske. Prosim, pomagajte še meni iz moje strašne duševne stiske in mi povejte svoje mnenje.
Naj se predstavim. Sem žena in mati, vdova že deset let. Ob moževi smrti sem bila popolnoma izčrpana in sem mislila pustiti službo in sprejeti moževo pokojnino. Potem so mi vsi svetovali: “Delaj do konca in si prisluži svojo pokojnino, ker imaš možnosti, da boš dobila več, ker si bila pri borcih.” Mož je imel zelo nizko pokojnino in vsi so mi rekli, kako boš ti živela od tako majhne pokojnine. Delala sem naprej in poiskala z dvema pričama borčevsko pokojnino. Dobila sem kmalu rešeno in borčevsko pokojnino.
Potem sem začela premišljevati, da je denar, ki ga bom dobila, krivičen. Šla sem k spovedi, ko je bil pri nas misijon, in povedala misijonarju. Rekel je: dajte kaj za reveže. Potem je bilo nekaj časa dobro in zopet so me napadle misli, da prejemam krivični denar. Šla sem k domačemu župniku in mu povedala. Rekel mi je, da to ni nič in da tega sploh mi ni treba praviti pri spovedi, da naj grem domov in pomagam revežem, duhovnikom in ljudem v stiski. Da lahko napravim veliko dobrega. Ko dobim pokojnino, vzamem samo denar za nujne potrebe, ostalo dam za dobre namene, pomagam, če je kdo v stiski. Sedaj pa zopet grozno trpim in mislim, da bom zaradi tega pogubljena. Prosim, povejte mi vi svoje mnenje. In še nekaj me teži, ne vem, ali je greh ali ne.
Doma imam poročenega sina. Žena in vsi mi trpimo zaradi njega, ker je skoraj vsak dan pijan. Doma razgraja in preklinja. Velikokrat se vsi tresemo pred njim. Včasih mi v tistem groznem trpljenju pade na misel, da bi se mu kaj zgodilo, da bo vsaj vsega konec. Takoj se tega pokesam. Zdaj pa ne vem, ali je to grešna misel, in tega nisem povedala pri spovedi. V resnici pa se bojim zanj in molim veliko zanj, veliko rožnih vencev vsak dan in litanije, devetdnevnico k Brezmadežni za njegovo ozdravljenje in spreobrnjenje. Tudi k maši grem večkrat med tednom in vedno prosim Boga med povzdigovanjem zanj in njegovo družino. Včasih pa mi zopet pade na misel: zakaj tako moliš, ko nič ne pomaga, saj je vsak dan slabši. In sem res nehala en dan, potem pa sem zopet tako težko živela in nisem vedela, ali imam greh ali ne.
Antonija

pismo meseca 06 2016Bili bi srečni, če bi naši državni uradniki z mastnimi plačami imeli tako občutljivo vest, kot jo imaš ti. Pa je žal nimajo. Koliko več denarja bi bilo za revne! Vendar pa se tudi v to smer lahko pretirava. Ljudem, ki so pretirano občutljivi, rečemo, da so skrupulanti. To ni nič hudega. Bolje biti bolj občutljiv, kot pa premalo. Najboljša je seveda srednja pot: ne pretiravati. K temu pa moram še pripomniti, da tudi grehi niso vsi enaki. Iz katekizma vemo, da so grehi mali in veliki. Prekrški v malih stvareh so mali grehi, ki nam jih Bog odpusti že z kesanjem in ni potrebna takojšnja spoved. Če pogledamo tvoj primer: borčevsko pokojnino si si zaslužila in nisi nič goljufala. Drugo vprašanje je, kakšne so razlike v višini teh ‘dodatkov’. Za domovino se moramo boriti že po moralni dolžnosti in ne zaradi plačila. Ti si šla še bolj korenito: vzameš zase, kar nujno potrebuješ, kar je več, daš drugim. Zelo plemenito, čeprav tega ne bi bila dolžna storiti. Ko bi bilo kaj več tega čuta v vseh Slovencih. Na splošno Slovenci veljamo kot radodaren narod. To se vidi tudi pri raznih akcija za ljudi v stiski. Tega se zavedamo tudi pri Radiu Ognjišče, če ne bi imeli Prijateljev Radia Ognjišče, bi ne mogli ustvarjati takega programa, kot ga imamo. Hvala tebi in vsem Prijateljem Radia Ognjišče za to podporo. Slovenska Cerkev je revna in ne moremo pričakovati, da bi nas podprla.
Drugi problem je alkoholizirani sin. Koliko gorja ustvari v Sloveniji prav alkohol, v zadnjem času tudi druga mamila, si ne moremo predstavljati. Ti ne moreš narediti drugega, razen, da vzgajaš druge člane družine, da ne zapadejo temu demonu. Da za sina moliš, pa je zelo lepo in s tem nadaljuj. Morda pa bo Bog ‘našel’ kakšno rešitev. Želeti smrt ni krščansko, smemo pa prositi Boga, da nam olajša trpljenje, posebno če to prizadene nedolžne osebe. Bog pa ve, da so te tvoje misli samo trenutno razpoloženje in da ne misliš prav zares, zato tudi to ni kakšen veliki greh.
Iz tvojega pisma vidim, da veliko moliš. To Bog od nas pričakuje. Včasih se je v vseh naših družinah veliko molilo, danes se moli vedno manj. Zato bi morali vsaj tisti, ki še čutimo to potrebo in dolžnost, vztrajali v prošnji za naš narod, našo Cerkev, duhovnike in duhovniške poklice, ki jih tako potrebujemo, in tolike druge namene.
Ne smeš misliti, da je vsaka stvar greh in da boš zaradi tega pogubljena. Vemo, da je Bog dober in nas ima rad. Na to mislimo posebno v tem Letu božjega usmiljenja. Če ne zaupamo v njegovo usmiljenje, ga žalimo. Res je, da je danes na svetu veliko hudega in greha. Vendar velja, kot pravi apostol Pavel: »Kjer se je pomnožil greh, se je še bolj pomnožila milost« (Rim 5,20). Kristjan je človek upanja, človek, ki vidi ped seboj luč in Božjo dobroto. Sami po sebi smo res slabotni, toda Jezus nam govori: »Zaupajte, jaz sem premagal svet.«
Moraš se znebiti črnogledosti, ker se ta ne spodobi za kristjana. Če pomislimo, da nas je Bog ustvaril zato, da bomo po krstu njegovi otroci, božji otroci, se moramo tega veseliti. Poslal je svojega Sina na svet, da bi svet odrešil. Svetujem ti, kot je papež Frančišek že neštetokrat priporočil, da bi imela pri roki Novo zavezo, to je najvažnejši del Svetega pisma, ki je v obliki majhne knjižice in zato primerna, da jo daš v žep ali torbico in vsak dan prebereš kakšen odstavek ali stran. Knjižica, ki stane samo 4,80 €, je neizčrpen zaklad Jezusovega nauka in misli. V njem boš našla spodbude, da vedno bolj zaupaš v Boga in njegovo neskončno usmiljenje. Morda pa imaš doma celotno Sveto pismo in lahko prebiraš tudi druge knjige te zakladnice božje besede. Tudi Ognjišče, Družina, drugi verski tisk, nam utrjuje vero. Morda se tega premalo zavedamo in se premalo poslužujemo. To ni reklama, ampak dejstvo, da moramo biti veseli, da imamo na razpolago toliko duhovne hrane.
Želim ti, da bi naredila še veliko dobrega zase, za Cerkev in svoje bližnje.

oče urednik Franc Bole

Ognjišče (2016) 06, str. 6

Odločitev, da napišem to pismo, ni bila lahka, ker do sedaj nisem našla pravega razumevanja za svojo stisko v duši. Znašla sem se na razpotju med vero v Boga in nevero. Zavedam se, da imam otroke, ki potrebujejo moj zgled v veri, po svoje pa sem žalostna, ker čutim, da potrebujem tisto ‘nekaj več’. V svojem možu nimam prav velike podpore v veri, zato se počutim še bolj sama.
Mogoče sem malo obupana, ker se mi otroci upirajo, češ zakaj pa tata noče k maši. Nočejo k verouku. Žalosti me dejstvo, da ne sprejemajo Jezusa, kot sem ga jaz v njihovih letih. Nobenega veselja ni v tem, ko gredo k verouku. Vse mora biti pod prisilo. Zakaj mora biti tako? Že zdaj mi je sin rekel: Ko opravim birmo, me ne boste več videli v cerkvi. Žalostna sem, ker imam po svoje Boga rada in vendar ne vem, kako naprej. Ne morem razumeti, zakaj pri verouku v današnjem času toliko zahtevajo od otrok. Ko smo mi hodili k verouku, je bilo vse lažje, je bilo manj pritiska na nas, pa vseeno smo odnesli veliko znanja. Le zakaj me je strah birme? Kaj šele bo, ko se bo zares začelo. Razpeta sem med obveznostjo do otrok, smislom vere v Boga in sama s sabo. V vsem tem boju z domačimi sem dosegla le eno, da otroci ne preklinjajo več, in tudi druge v družini opozarjam na to. Stari tata tako grdo preklinja, da me boli v dno duše. Kako mora boleti šele Boga.
Izčrpana sem in ne vem, kako naj to povem duhovniku, da me bo razumel in ne obsojal, češ, da sem obupala. Izčrpana od boja z otroki, možem in ljudmi, ki zaničujejo mojo vero, kolikor je je še ostalo. Morda še ni prišel pravi trenutek, da me nekdo potegne iz vode, ker čutim, da se počasi utapljam v lastnem boju za ohranitev vere v Boga.
Če bom našla pot nazaj k nebeškemu Očetu, ne vem, vem pa, da ga imam še vedno rada. Čutim, da je tu nekje še vedno upanje zame in za mojo družino.
Rafka

pismo meseca 05 2012 fotografija je samo ilustracija

Nisi edina, ki te mučijo problemi, ki jih navajaš v pismu. Teh se zavedajo matere in očetje, ki gredo s svojimi otroki vsako nedeljo k maši, matere in očetje, ki pošiljajo svoje otroke v verouku, da bi bili trdni v veri. Zaskrbljeni smo tudi mi duhovniki, ki smo postali duhovniki zato, da vodimo ljudi k nebeškemu Očetu, pa opažamo, da je vedno manj ljudi v cerkvi pri nedeljskih mašah. To nas zelo boli. Starejši se spominjamo, kako so bile nekdaj cerkve polne vernikov in vrste prvoobhajancev in birmancev dolge. Kot ti, se z bolečino v srcu sprašujemo, zakaj ni več tako. Ni povsod po svetu tako. Misijonarji, zlasti tisti, ki delujejo v afriških državah, pripovedujejo o velikih množicah, ki prihajajo k nedeljski maši in živo sodelujejo s petjem in plesom. Nobena maša jim ni predolga. Zakaj je pri nas povsem drugače? Lahko iščemo razloge, vseh ne bomo našli. Glavni vzrok pa je, da ljudje iščejo predvsem materialne dobrine, misleč, da jih bodo osrečile. Pa jih ne! Zato si upravičeno zaskrbljena za svoje otroke, če bodo šli po isti poti. Ne bodo srečni.
Danes se veliko govori o vrednotah. Toliko več, kolikor manj jih je. Tudi odgovorni v politiki se počasi začenjajo zavedati, da izhod iz krize, ki jo kruto doživljamo, ni v dviganju plač ali ohranjanju privilegijev. Izhod iz krize je v ponovnem odkrivanju duhovnih vrednot. Vse drugo zadovolji človeka le za kratek čas. Ga tako rekoč upijani, ko se pa strezne, ga boli glava, se počuti slabo, slabše, kot se je počutil prej. Predvsem pa je bolj prazen.
Birma je nekakšna preizkusna točka. Morala bi biti potrditev v veri. Ko je mlad človek dovolj star, da razmišlja s svojo glavo, bi moral vero, ki jo je prejel pri krstu po želji staršev, osvojiti kot svojo osebno odločitev. Da so se starši odločili za krst namesto njega, je popolnoma pravilno. Tudi za to, da je šel v šolo, so se morali starši odločiti namesto njega. Enostavno, to je koristno zanj, čeprav tega osnovnošolček še ne more razumeti. Če bi tega ne storili, bi staršem pozneje upravičeno očital: zakaj me niste prisilili, saj jaz nisem vedel, kaj je zame dobro. Za birmo ne velja več, da se ne more odločiti sam, prav to birma zahteva: njegovo zavestno odločitev. Potreben je spodbude najprej s strani staršev. Zavest pripadnosti Cerkvi mora biti tako močna, kot je na primer pripadnost narodu. Biti Slovenec je nekaj, kar mora mlad človek razumeti kot čast, ponos, kot ‘vrednoto’. To mladina danes razume, čeprav ji v šoli o tem malo govorijo ali nič. Naša šola je izgubila, zanemarila vrednote.
Ti si svojo vero sprejela kot vrednoto in zato je v tebi tako močna. Kot bi bilo nepojmljivo, da bi ti tvoj doraščajoči fant ali dekle rekla: »Jaz nisem Slovenec, Slovenka!«, bi moralo biti nerazumljivo, da reče: »Nisem kristjan, kristjanka!« 72 % Slovencev se ima za katoličane, čeprav ne hodijo v cerkev vsako nedeljo, ampak samo za velike praznike ali pa sploh ne. Namen birme je, da poglobi v mladem človeku zavest, pripadnosti Cerkvi. Da so s tem povezane tudi obveznosti, je vsakomur jasno. Kakor se za mene kot Slovenca zahteva, da živim na ravni razvitosti svojega naroda, da govorim slovenski jezik, da se obnašam kot kulturen človek, da se čim bolj izpopolnjujem, da sem delaven, razvijam svoje sposobnosti, sem pošten itd, tako se od kristjana zahteva, da živi primerno “svojemu poklicu kristjana”. Kakor šola krepi naše umske sposobnost, da širimo svoje obzorje, tako nas verska vzgoja usposablja, da vero spoznavamo, jo poglabljamo in po njej živimo.
Težko je reči, kaj vero spodbuja in kaj jo ovira. Pretirane zahteve glede znanja so lahko ovira. Neko splošno znanje pa se le zahteva, kot se zahteva znanje slovenskega jezika, predmetov splošne kulture, ki je vedno bolj obsežno. Mnogi otroci danes pridejo k verouku brez osnovnega znanja o veri. Znanje je potrebno. Še bolj pomembno je tisto, kar si zapisala: »Če bom našla pot nazaj k nebeškemu Očetu, ne vem, vem pa, da ga imam še vedno rada.« To mora razumeti tvoj birmanec, to mu skušaj razložiti, mu dati. Upam, da ni mislil čisto zares, ko je rekel: »Ko opravim birmo, me ne boste več videli v cerkvi!« To bi pomenilo, da je birma zanj namesto potrditve v veri odpad od vere. Pod vplivom okolja, sošolcev se na žalost marsikje to dogaja. Puberteta je še ena skušnjava več. Odrasli kristjani, ne samo starši, jim moramo biti v oporo s pametno vzgojo, tudi versko, predvsem pa s svojim zgledom, s pogovorom, z ljubeznijo ... Računajmo tudi s tem, da življenje mnoge ‘izuči’, zato ne smemo nikdar obupati, tudi nad takimi, ki pravijo, da jih po birmi ne bomo več videli v cerkvi.

oče urednik Franc Bole

Ognjišče (2012) 05, str. 8

Že velikokrat mi je prišlo na misel, da bi vam pisala. Sem iz Argentine, vnukinja Slovencev. V naš dom vsak mesec pride Ognjišče in vedno si vzamem čas, da preberem članke, ki me zanimajo. Pri branju me večkrat prevzame misel, zakaj ne čutim do konca svojega slovenstva.
Sem tukaj rojena, tukaj sem hodila v argentinsko šolo. Imam svoje argentinska prijatelje ... Vendar sem se doma naučila in govorila slovensko. Hodila sem tudi v slovensko šolo in imam tudi svoje ‘slovensko – argentinske’ prijatelje ... Učili so nas slovenskih navad, jedi; vsako nedeljo imamo slovensko mašo. Kaj sem torej? Slovenka? Argentinka?
Lahko rečem, da je moje srce razdeljeno. Nikoli ne bi opustila argentinska mate ali asado (priljubljene pijače in jedi), pa tudi slovenske potice ne! Zelo ‘polemičen’ je razlog, zakaj smo tu. Povedali so nam, da so morali naši stari starši bežati iz domovine zaradi vere, ker se niso hoteli prilagoditi temu, kar so vsiljevali po drugi svetovni vojni. Torej smo prišli sem, da bi lahko imeli nove možnosti, da bi družini lahko nudili, česar v Sloveniji ni bilo mogoče takrat nuditi. Danes vidim, kako je veliko mladih prišlo v kremplje relativizma in jih nič več ne zanima Bog in darovi, ki jih ima on pripravljene za vsakega izmed nas. Vprašanje je torej, ali smo vredni tiste žrtve naših starih staršev? So oni zaman zapustili domovino in tisto, kar so ljubili? Ko grem na obisk v Slovenijo, pa vidim, kako je tudi tam veliko mladih zašlo v relativizem in zanemarjajo vero. Kje je ostala tista Slovenija, o kateri so mi pripovedovali starši?
Velikokrat sem brala, da so tisti, ki so šli iz Slovenije po vojni, izdajalci. Torej sem vnukinja izdajalcev? Ali je lahko izdajalec človek, ki je zapustil tisto, kar je najbolj ljubil: domovino, družino, lastni dom, zaradi vere, zaradi Boga? Tisti, ki so morali bežati iz domovine zaradi vere, so nas učili, da so največje vrednote: Bog, mati, domovina.
Razumem, če ne bi hoteli objaviti pisma, vem, da je tema totalitarizem in dogajanje po vojni delikatna zadeva. Zanima me, kaj mi lahko poveste o tem, kam ‘spadamo’ mi, kdo smo, kaj smo mi za Slovence v Sloveniji ... Velik zaklad je tukaj v Argentini ohranjanje slovenskih navad in vere. Lepo bi bilo, če bi v Sloveniji to poznali, če bi hoteli vedeti kako se je doživljala zgodovina s te strani, od tistih, ki so morali bežati iz lepe domovine.
Tatjana

pismo meseca 05 2015Obhajali smo petdesetletnico izhajanja Ognjišča. Ves ta čas sem občudoval zanimanje, ki je za Ognjišče prihajalo prav iz Argentine. Prav pri vas je največje število naročnikov izven Slovenije. Zahvaliti se moramo tudi vašim slovenskim duhovnikom, ki dobivajo Ognjišče v paketu in ga potem razdelijo naročnikom. Ko sem leta 1987 spremljal škofa Janeza Jenka na njegovem več kot mesečnem obisku v Argentini, sem se lahko osebno prepričal, kako priljubljeno je Ognjišče v Argentini. Tvoje pismo me v tem še potrjuje.
Nimam nobenih težav, da odgovarjam na tvoja vprašanja tudi glede odhoda tvojih starih staršev v tujino. To je boleče vprašanje in zelo aktualno ob 70-letnici konca druge svetovne vojne, ki je mnogim namesto svobode prinesel nasilje in strah. Letos mineva 25 let od prvih svobodnih volitev. Ni šlo vse tako, kot smo si želeli in pričakovali, vseeno pa imamo toliko svobode, da lahko izražamo svoje misli, ne da bi se morali bati posledic. To je zelo pomembno za nas, ki delamo v sredstvih javnega obveščanja, tisku, radiu, televiziji in internetu. Žal pa so najbolj vplivna sredstva na tem področju v rokah prejšnje usmerjenosti, tistih, ki nas skušajo čim bolj utišati. Toda mi se ne pustimo ustrahovati in povemo svoje mnenje. Žalostno pa je, da mnogi verniki, naši bralci, tega ne marajo in pravijo naj se “ne vtikamo v politiko”. To so posledice petdesetletne diktature komunizma.
Naj odgovorim najprej na vprašanje, ki ga postavljaš. Ste vi in vaši stari starši, ki so morali bežati pred diktaturo komunizma, izdajalci? Sama si že odgovorila. Seveda ne. Lahko si ponosna, da so se tvoji stari starši tako odločili. Vem, da jim ni bilo lahko, posebno v začetku, ko še niso poznali jezika. Vse so prenesli, ker so imeli pred očmi vrednote: Bog, mati in domovina. Občudovanja vredno je posebno to, da ste v vaših družinah ohranili ne samo vero staršev, ampak tudi jezik, običaje, navezanost na svojo domovino.
Verjamem, da sedaj čutiš, da pripadaš dvema domovinama. To ni nič slabega. Pripadaš dvema kulturama, kar je velika prednost in bogastvo. Obe domovini moraš imeti rada in ju tudi imaš. Vesel sem, da prihajaš v domovino svoji starih staršev in tako še poglabljaš vezi in poznanje te domovine. Prepričan sem, da si ponosna tudi na Slovenijo, ki ji je Stvarnik podaril toliko naravnih lepot.
Boleče je vprašanje, ki ga postavljaš: zakaj je danes toliko mladih “prišlo pod kremplje relativizma”. Jaz bi temu rekel izguba ‘vrednot’. To se vidi tukaj, pri vas v Argentini pa morda manj. Pri vas ima vera še neko splošno priznanje, kot nekaj, kar je človeku potrebno, ga dopolnjuje. Pri nas v Sloveniji pa so bile duhovne vrednote tako zaničevane, ovirane, zasmehovane, da se pozna še danes. Vem, da je duhovna kriza splošna, se dogaja vsakemu narodu, zlasti kristjanom. Pomisliti moramo, kaj ostane človeku, če izgubi smisel svojega obstoja. Naš in vaš argentinski papež Frančišek tako lepo poudarja te resnice. Priporoča dnevno branje evangelija, vsaj kratek odstavek. Tam so odgovori na vsa naša vprašanja.
Koliko ljudi bi lažje prenašalo težave v življenju, ki se jim nihče ne more izogniti! Kako bi lahko imeli lepše stike med seboj. Kako bi se izognili strahu pred starostjo, pred smrtjo, čemur se ne more nihče izogniti. Samo kdor ima jasno spoznanje smisla svojega življenja, ve, da se bo njegovo življenje po smrti nadaljevalo. Jezus nam zagotavlja: »Ko odidem in vam pripravim prostor, bom spet prišel in vas vzel k sebi, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz« (Jn 14,3). Za nas je Jezusov evangelij osnova za naše verovanje. Kot Jezusovi učenci se nimamo česa bati. Lahko se nam zgodijo v življenju tudi neprijetne stvari, kar je del našega sprejemanja božje volje, vendar vemo, da nam bo Jezus vedno stal ob strani, kot pravi sv. Pavel v pismu Korinčanom: »Bog je zvest in ne bo dopustil, da bi bili skušani čez svoje moči, ampak bo ob preizkušnji tudi omogočil izhod iz nje, da boste mogli prestati« (Kor 10, 13).
Slovenci smo ponosni na vas. Ste nam za zgled, zlasti kar zadeva vero, ki ste jo ohranili močno in trdno. Ognjišče pa si šteje v čast, da ga tako radi berete in da vam utrjuje to vero.

oče urednik Franc Bole

Ognjišče (2015) 05, str. 8

Sem dolgoletna bralka Ognjišča (od leta 1966), stara malo manj kot šestdeset let in mati treh, zdaj že odraslih otrok. Zelo redno berem rubrike, od katerih ste že sedaj objavili ankete. Če me tematika bolj zanima, preberem bolj natančno in večkrat, druge bolj na hitro. V reviji sem našla številne odgovore na svoja vprašanja. Včasih pa se mi ob branju zastavijo nova.
V verski literaturi večkrat preberem, da vernim pomagata spoved in obhajilo, da lahko bolj krščansko živijo. To priporočate tudi v odgovorih. Priporočilo za spoved in obhajilo slišimo tudi v cerkvi. V sebi pa enostavno ne opažam povezave. Če se po spovedi zelo prizadevam, da bi se poboljšala, mi rado zmanjka moči in se razjezim zaradi kakšne manj pomembne stvari in potem lahko slišim, včasih bolj naravnost, včasih bolj naokrog: kaj pomaga biti zelo pobožen, če sam sebe nimaš v oblasti! Poleg tega se me po spovedi rada loti čudna tankovestnost – silno veliko stvari se mi zdi težek greh (čeprav vem, da morejo za smrtni greh biti izpolnjeni trije pogoji – velika stvar, zavestno storjena kršitev – svobodna volja). In ko se odločam, ali bom pristopila k obhajilu, se mi po glavi podijo čudne misli, podobne tistim, ki jih Pavel Krnc opisuje ob svoji birmi v knjigi ‘Ata mi je povedal’. Posledica tega je nemir in razdražljivost. Tako že dobrih deset let hodim k spovedi nekajkrat na leto (za božič, veliko noč, celodnevno češčenje in morda še kaj vmes) in potem kvečjemu petkrat k obhajilu. Vsak dan skušam nekaj zmoliti sama, nekaj molimo skupaj (pred kosilom in zvečer, za sveti večer in za Vse svete rožne vence)
O pomenu molitve sem veliko razmišljala prav v zvezi z rubriko Življenje nas uči. Pisali ste namreč o družinah, ki so prebrodile hude težave ob skupni molitvi v družini, pa tudi med prijatelji in znanci. Postavlja se mi vprašanje, če bi duševni in duhovni mir mogla izprositi s skupno molitvijo. V nekaterih družinah, ki ste jih opisali, so se zgodile skoraj čudežne stvari. In ob takšnem branju sem pomislila, kako potrebno bi bilo, da bi tako zavzeto prosili tudi za ureditev razmer v državi – za več poštenja, pravičnosti in medsebojnega razumevanja.
Kako zelo manjka razumevanja tudi v krščanskih družinah, sem občutila, ko sem se iz krščanske družine primožila v krščansko družino. Ob raznovrstnih težavah dostikrat tudi moliti nisem mogla, ko sem se odločala o svoji življenjski poti.
Zahvaljujem se vam, da ste pismo prebrali in če boste mogli dati kakšen nasvet.
Frančiška

pismo meseca 05 2013Najprej se ti moram zahvaliti za tako zvestobo našemu Ognjišču. Zaradi takih naročnikov, kot si ti, ki so nam zvesti skoraj od začetka – kmalu bomo odhajali zlati jubilej, petdesetletnico izhajanja, in smo lahko zdržali do sedaj pri kar visoki nakladi, pri mesečnikih najvišji v Sloveniji. Žal se, tako kot vsem, tudi nam zmanjšuje naklada. Če bilo več takih, kot si ti, se nam gotovo ne bi.
Začnimo s tvojimi vprašanji. Pristopiti k obhajilu samo takrat, ko smo bili pri spovedi ali še kakšenkrat, ni pametno. Vsaka jeza, ki je nismo znali obvladati, ni že smrtni greh. To tudi sama razumeš. Zdravilo za male grehe pa je kesanje. Sveti Pavel piše svojim vernikom v Efez: »Jezite se, a nikar ne grešite; sonce naj ne zaide nad vašo jezo« (Ef 4, 26). Ne smemo tega razumeti, kot da jih nagovarja, naj se jezijo. Povedati hoče, da je včasih naša jeza upravičena in ni greh. Kam pridemo, če bi se starši ne smeli jeziti nad svojimi otroki? Tudi vzgojitelji se upravičeno jezijo, če njihovi varovanci niso česa storili prav, vendar mora biti razvidno, da je to iz ljubezni, ker jim hočejo dobro. To velja za vse tiste jeze in jezice, ki jih mnogokrat zagrešimo s komerkoli, zlasti pa z domačimi, sosedi, prijatelji, zaradi živčnosti, nestrpnosti, slabe volje. Seveda to ni prav, a je navadno mali greh, ki se ga lahko pokesamo že s tem, da se nehamo jeziti. Zato pravi apostol, naj “sonce ne zaide nad našo jezo”. Res je, velikokrat nam ljudje očitajo “kaj pomaga biti zelo pobožen, če sam sebe nimaš v oblasti”. Vendar je največkrat to samo izgovor, da nas lahko kritizirajo. Naj pomislijo: če kdaj “sebe nimamo v oblasti”, to ni zaradi tega, ker smo ‘pobožni’, ampak če bi ne bili ‘pobožni’, bi bili gotovo še slabši. Prav tako nam očitajo, da hodimo v cerkev, pa smo taki in taki. Naj bodo veseli, da hodimo v cerkev, kajti če ne bi hodili, bi bili še slabši in bi to oni občutili na svoji koži!
Sveto obhajilo in spoved bi nam morala pomagati, da postajamo boljši. Prepričani pa moramo biti, da smo obhajila zelo potrebni. Jezus pride v nas resnično pričujoč v sveti hostiji in nas obogati s svojo milostjo, ki nam daje moč za življenje po veri. Včasih je pristopalo k obhajilu malo ljudi. Mar ni bila to neka nehvaležnost do Jezusa, ki se nam daje tako velikodušno v hrano? Vemo, da ne smemo biti nevredni tega njegovega daru, to pa je samo takrat, ko smo v smrtnem grehu. Tega pa ne storimo ‘tako hitro’, kot si sam zapisala. Vesel sem, ko sedaj pri nas pri delavniških in nedeljskih mašah skoraj vsi, ki so pri maši, gredo tudi k svetemu obhajilu. Nekaj važnega se je premaknilo v glavah naših kristjanov, da čutijo potrebo po tej nebeški hrani.
Drugo tvoje vprašanje je o vrednosti skupne molitve. To je Jezus povedal zelo očitno: »Kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi« (Mt 18,20). To pomeni, da je skupna molitev boljša od osebne. Zato se tudi kristjani zbiramo v cerkvi, v skupnosti, doma v družini, in molimo v zavesti, da je Jezus med nami. Kot so resnične Jezusove besede: »To je moje telo ..., to je moja kri ...« in trdno verujemo v njegovo prisotnost v naših tabernakljih in pri mašah, pri procesijah z Najsvetejšim, tako moramo verjeti v njegovo prisotnost med nami, če smo združeni v njegovem imenu. Prisoten je na drugačen način, ampak prav tako resnično. Zato je prav da v današnjih težkih časih, prosim tudi za našo domovino. Na internetu berem o skupinah, ki se v ta namen redno in vztrajno zbirajo. Moderno sredstvo, internet, lahko služi za taka zbiranja. Bog daj, da bi jih bilo čim več. Tudi naše družine bi morale pri molitvi v Jezusovem imenu iskati rešitve za svoje probleme, ki jih ni malo. Dovolj je, da sta dva in Jezus je z njima. S tem pa ne zmanjšujemo vrednost osebne molitve. Koliko starih ženic po naših domovih, po domovih za ostarele moli rožni venec za rožnim vencem za svoje drage, ki jih morda niti ne pridejo obiskat, za našo domovino in mnoge druge potrebe. Brez teh molivcev, posameznih in skupinskih, bi bili še globlje v krizi, materialni in moralni.

oče urednik Franc Bole

Ognjišče (2013) 05, str. 6

Spoznala sva se nekega lepega dne na vlaku. Ona je bila sama in jaz sem bil sam. Na videz sva se poznala že od prej, ampak med nama ni bilo nobenega kontakta. Neka iskrica je preskočila med nama, ko sva se peljala proti mestu, kjer se začenja najina zgodba. Vlak je vozil in midva sva se pogovarjala odkrito, zelo odkrito, kot se dva popolna tujca ne moreta.
Vem, da je bil ta dan zelo lep. Dal mi je novih moči. Takrat mi je tudi zaupala številko svojega stanovanja, ki je bila magična ‘001’. Povedala mi je, da sem vedno dobrodošel pri njej, da imam vrata odprta. Tako je prišlo do tega, da sem zbral pogum in jo poklical. Spominjam se tega dne, te ure tako živo, kot bi bilo včeraj. Nato sem jo klical še v nedeljo in bilo je lepo, božansko lepo. Prišla je v mesto, kjer sem jo čakal jaz. Bil sem ves preplašen, kako jo bom ogovoril, kaj ji bom rekel. Ampak, ko sem jo videl, je strah izginil, bila sva samo ona in jaz, jaz in ona in ves svet je bil najin.
pismo meseca 05 2016Nato sva se sestajala. Počasi sem prebijal led, počasi se mi je odpirala. Spoznal sem, da jo imam rad, da jo ljubim, da bi zanjo naredil vse. Nato so prišli meseci, ko sem čakal na njeno ljubezen. Bil sem že malo nesrečen. Ampak govorila mi je, počakaj, počakaj še malo, da se bo vzbudilo v meni. Bodi moj, ampak pogovoriva se o ljubezni. Vendar jaz nisem mogel čakati. Čakanje je bilo neprijetno in nisem mogel več vzdržati. Vendar je bila moja ljubezen tako močna in tako slepa, da je vse to premagala. Prišel je mesec maj, mesec ljubezni, mesec pomladi. Bilo je zelo lepo. Bil sem srečen, da sem ob njej, da uživam te trenutke ob njej. in tako mi je na poti domov, na tistem vlaku podelila svoj prvi poljub. Ta poljub je bil nekaj, česar nisem še nikoli okusil, kot nektar, kot predajanje, kot sprejem mene. Toda te občutke vidim sedaj, sedaj jih razumem. Takrat sem videl to kot nekaj telesnega. Takrat sem jo začel želeti telesno. In sedaj vem, da je bila to napaka, kajti v naslednjih mesecih se je v meni razraščala želja po spolni, telesni ljubezni, za katero pa zdaj vem, da je bila zanjo prepovedana. Vem, da si je želela, ampak samo takrat in pod pogojem, da bova najprej duševno na isti ravni, da jo bom tako ljubil, kot je ona mene. Na žalost v tem ni uspela. To moje nerazumevanje je pripeljalo tako daleč, da sva si postajala vse bolj tuja. Jaz sem se začel do nje obnašati, kot da je moja last, ji jemati energijo, zavestno ali nezavestno jo zatirati, ji jemati njen ponos. Ona pa je bila tako dobra, da je to pustila. Sedaj vem, da je bilo to grdo, greh, zakaj hotel sem v njej ubiti nekaj, kar je bilo ona sama, to v kar sem se zaljubil. Vem, da tega ni mogoče popraviti, saj jo je to zelo potrlo. Povzročil sem ji bolečino, a to spoznavam šele sedaj, ko spoznavam to bolečino na sebi, ko mi je dejala: »Ne ljubim te več, ne želim te več videti, pusti me pri miru.«
Sedaj vem, kakšna je ta bol, ampak najhuje mi je, ko tega ne morem več popraviti. Vem, da ljubezni ne moreš vsiliti. Ljubezen pride sama. Ljubezen je nekaj najlepšega, ko jo da Bog obema hkrati, tako dekletu kot fantu, lahko pa jo eden ali oba tudi zlorabita. In to se je zgodilo meni, kajti zlorabil sem edino ljubezen doslej.
Ne naredite take napake tudi vi! Če malo premislite, boste spoznali, da je vredno počakati in se zato marsičemu odreči.
Tobi
P.S. To razmišljanje je bilo namenjeno mojemu bivšemu dekletu, katere nisem razumel takrat, ko je bil še čas, ampak jo razumem sedaj, ko je vsega konec. Hvala ti cvetlica moja, hvala ti!

    Ne gre za to, da Cerkev mladim ne bi ‘privoščila’ spolnosti, ampak za to, da jo hoče prav usmeriti. Koliko pristne in plemenite ljubezni je v mnogih družinah. Takšna ljubezen zahteva darovanje, premagovanje in vse tisto, kar naredi življenje med nami, zlasti v družini, lepo in osrečujoče. Do takšne ljubezni pa se ne pride brez žrtev.

Hranil sem tvoje pismo za mesec maj, ker se je vse to nekega maja v resnici dogajalo in ker je to mesec ljubezni, Marijin mesec, ker je ona mati vsake plemenite ljubezni. Danes se toliko govori, piše in poje o ljubezni. V glavnem je to sebična ljubezen, ki sloni na strasti in želji po posesti drugega. Taka ljubezen je samo videz ali, kot si izkusil sam, prevara. Lepo si razčlenil napačne korake te samoprevare. Mnogi mladi ne razumejo, zakaj Cerkev tako vztraja, naj bo ljubezen že v mladosti čista. Tisti, ki bodo prebrali tvoje pismo, bodo to morda malo bolje razumeli. Ne gre za to, da Cerkev mladim ne bi ‘privoščila’ spolnosti, ampak za to, da jo hoče prav usmeriti. Koliko pristne in plemenite ljubezni je v mnogih družinah. Takšna ljubezen zahteva darovanje, premagovanje in vse tisto, kar naredi življenje med nami, zlasti v družini, lepo in osrečujoče. Do takšne ljubezni pa se ne pride brez žrtev.
Danes je toliko skušnjav in zank, da ni lahko ohraniti čisto srce. Zato se moramo naučiti skušnjave premagovati. Veliko sodobne tehnike je usmerjeno v vzbujanje najnižjih strasti. Najraje bi pomislili, da včasih ni bilo težko živeti krepostno, da ni bilo televizije, filmov, interneta, pornografije in vsega, kar ‘morajo’ gledati naši mladi, zlasti pubertetniki. Z druge strani pa je res, da ti mediji posredujejo veliko spodbudnih in plemenitih zgledov velikih osebnosti. Vzgojna modrost narekuje, da se naučimo izbirati.
Moramo priznati, da še nikdar ni bilo toliko čudovitih zgledov, opisanih v knjigah ali tudi v filmih, ki prikazujejo vzornike, ki bi jih lahko posnemali, če bi se le potrudili, da vzamemo v roke primerne knjige, filme, TV oddaje. Tisti, ki delamo na področju medijev, iščemo načine, kako bi katoliški mediji, knjige, ilustrirane zgodbe, tudi filmi bili čim bolj dostopni tudi tistim, ki imajo malo denarja. Ko gledamo nazaj, se čudimo, kako smo mogli izdati toliko lepih knjig po tako nizki ceni. Odgovor sicer poznamo: Naklade so bile pred desetimi leti neprimerno višje kot so sedaj. To je danes problem vseh založb, vendar bi nam višje naklade omogočile nižje cene in večji izbor.
Veseli smo, da Ognjišče ohranja razmeroma visoko naklado, da ga tako lahko sproti ‘moderniziramo’ in naredimo bolj privlačno. Zato seveda potrebujemo ‘zveste’ bralce in bralke. Hvaležni smo vsem, ki nam ostajate zvesti in računamo, da naredite za Ognjišče tudi kaj reklame pri svojih prijateljih in znancih.
Vse, kar vam v Ognjišču napišemo, prihaja iz naših in vaših izkušenj, zato smo veseli, če nam tudi v bodoče posredujete vaša mnenja in s svojimi izpovedmi popestrite naše strani.
oče urednik Franc Bole

Bole F., Pismo meseca, v: Ognjišče (2016) 5, str. 6.

pismo meseca 04 2016Pišem vam, ker mi je Ognjišče zelo všeč. Tudi v Nemčijo sem dobivala Ognjišče, Družino, Prijatelja in Našo luč. Sedaj dobivam še vse te revije, razen Naše luči. Bereva pa samo z mlajšim bratom. Vsi nečaki in ta starejši brat ne marajo takega branja. Berejo same posvetne, protiverske revije. Eden od nečakov se še na božič in veliko noč ne udeleži svete maše. Starejši brat sovraži Cerkev in Boga in pravi, naj ne omenjam vedno ‘tistega Boga’, ker mu je beseda Bog zoprna. Težko prenašam brezbožnost brata in nečakov, ker živijo tako, kot da ni nič po smrti. Čisto brez Boga. Župnika sem že prosila, naj se vseh spomni pri molitvi. Treba je prositi Boga in zaupati v božjo pomoč.
Meni pa je Bog tako dober. Velikokrat sem že v življenju izkusila božje delovanje. Pred kratkim sem bila v bolnišnici, da so mi vodo iz pljuč jemali. Povedali so mi, da sem imela pet reber zlomljenih, čudili so se, ker so mi bolečine kar na enkrat prenehale.
Pogosto izkusimo tudi delovanje hudega duha, kar je dano posebno meni. Tudi mlajši brat je že dvakrat ponoči slišal razbijanje. Prej je vedno govoril, da imam prisluhe in privide, da sem psihično bolna. Zdaj pa mi verjame. Ni čudno, da se kaj takega dogaja, ko pa živijo vsi čisto brez Boga. Samo mlajši brat skrbi za nedeljsko mašo. Starejši brat mi očita, da ni prav, da je človek čisto zatreskan v to vero, in pravi, da sem verski fanatik in versko blazna. Povedati moram, da je zelo bolan, leta so mu tudi podarjena. Lahko se vsak čas znajde pred božjo sodbo. Zakramentov pa ni prejel ne vem koliko let. Opominjam ga, da Bog še čaka, ker je zelo dober in potrpežljiv.
Vedno popolnoma zaupam v božjo pomoč. Bog me vedno usliši. Tudi smrti nas je že vse čudežno obvaroval. Razjočem se nad božjo dobroto in vsemogočnostjo. Oče urednik, vedno prosim Boga za vas. Da vas Bog ohrani pri zdravju in vas vedno in povsod varuje. Prav tako molim za vse duhovnike. Vse te nevšečnosti in bolezni darujem Bogu za svetost duhovnikov in spreobrnjenje grešnikov.
Lucija

    Ne smemo se preveč bati hudobnega duha in njegovega vpliva. Brez božje volje nam ne more ničesar storiti. Bog je neskončno močnejši od njega in ne bo dopustil, da se nam preveč približa.

Papež Frančišek je letošnje leto razglasil za leto božjega usmiljenja. Za to je imel veliko razlogov. Tudi tvoje pismo to potrjuje. Koliko krivic, trpljenja, preganjanja kristjanov je danes na svetu. Občudujemo prve kristjane, kako so pogumno šli v smrt in bili pripravljeni umreti za Jezusa, za svojo vero. Danes smo priča preganjanja kristjanov v veliko večjem obsegu, kot je bilo takrat. Papež nas na to večkrat opozarja. To se ne dogaja pri nas v Evropi, pač pa v Siriji, na Bližnjem vzhodu in v Afriki. Na žalost moram priznati, da se ne brigamo prav veliko za tiste nesrečnike, ki se jim to dogaja, kot da se to nas ne tiče. Vsaka čast misijonarjem, dobrodelnim organizacijam, prostovoljcem, ki gredo v te kraje. Velikokrat rečemo: “Kaj pa moremo mi storiti?” V postnem času, pri nabirkah za preganjane kristjane po svetu bi morda lahko naredili kaj več, kot naredimo.
Veliko pa je to, kar ti delaš, ko prenašaš zapostavljanje vere v lastnem sorodstvu. Res se čudno sliši, da kristjani zaničujejo svojo vero. Krščanska dediščina, ki smo jo prejeli od naših staršev, je ogromen zaklad. Brez nje ne bi bili ‘kulturni’ ljudje, ne bi imeli tistih vrednot, ki jih iščejo pri nas tudi pripadniki drugih ver. Že hvaležnost, da smo podedovali kulturo in načela medsebojne pomoči, bi nas morala navdajati, da to spoštujemo in cenimo. Ravno narobe kot se dogaja v vaši družini.
Potrebno pa je tudi potrpeti z ljudmi, ki ne znajo razmišljati s svojo glavo. Nič ne pomaga, da se z njimi prepiramo. Mlajše morda lahko še prepričamo, tistih, ki so polni predsodkov, pa ne moremo spreobrniti drugače kot z dobroto. Pogovor je veliko vreden, vendar mora biti pripravljenost zanj na obeh straneh.
Bližamo se veliki noči, največjemu krščanskemu prazniku. Te dni bomo imeli priliko veliko razmišljati o resnicah naše vere in o božji dobroti, ki se razodeva prav v njegovem usmiljenju. Tudi tvoje domače, ki odklanjajo vero, rešuje božje usmiljenje. Tvoja molitev je velika spodbuda, ki jih lahko pripelje do tega neskončnega usmiljenja. Pišeš, da se bojiš, da bi prišli pred obličje Boga neskesani. To je velika nevarnost, ker človek se privadi na odsotnost misli na svojo smrt in na svoje zveličanje. Verujemo pa, da je Božje srce, po njegovih razodetjih sv. Marjeti Mariji Alacoque in v zadnjem času po razodetjih sv. Favstini Kowalski, polno usmiljenja in zagotavlja posebne milosti zlasti ob smrtni uri. Zato smo v zadnjem času med nabožne predmete, ki jih nudimo našim bralcem v naših knjigarnah, vključili tudi kipe usmiljenega Jezusa (različnih velikosti), kot se je prikazal tej poljski redovnici.
Hvaležen sem za to, kar si zapisala, da moliš zame (in za duhovnike). Papež Frančišek pri nedeljski molitvi Angel Gospodov skoraj redno prosi vernike, “naj ne pozabijo moliti zanj”. Zaveda se, kako je potreben molitve vernikov in kako mu pomaga pri opravljanju njegove težke naloge vrhovnega pastirja Cerkve. Mislim, da se moramo tudi tej njegovi prošnji in odzivov vernikov zahvaliti, da imamo tako izrednega papeža. Preprost je in govori jezik, ki ga vsi razumemo. Bogu hvala zanj! Cerkvi je vrnil privlačnost. Imajo ga radi tudi tisti, ki niso katoličani in tudi neverni. Njegovi preprostosti in odprtosti se lahko zahvalimo za bratsko srečanje z moskovskim patriarhom Kirilom na Kubi. Velik korak k medsebojni spravi in sodelovanju med kristjani.
Velikonočni prazniki, ki letos prihajajo zelo zgodaj, bodo za nas vse preizkušnja, da se vprašamo, kaj smo naredili lani in zakaj bi letos ne storili še več. Včasih smo za veliki teden kaj več šli k maši, zlasti za sveto tridnevje.
Ne smemo se preveč bati hudobnega duha in njegovega vpliva. Brez božje volje nam ne more ničesar storiti. Bog je neskončno močnejši od njega in ne bo dopustil, da se nam preveč približa. Bati se hudobnega duha pomeni, da ne zaupamo dovolj Bogu, kar pa bi bilo zanj žaljivo.
Napisala si, da ti je Bog izkazal veliko posebnih milosti. Me veseli, da kljub težavam čutiš Boga blizu. To je veliko vredno. To je tudi posebna milost. Bog tudi tvoje družine ne bo zapustil, ker jo ti varuješ. Občuti to odgovornost. Če nam Bog veliko daje, bo od nas tudi veliko zahteval. V evangeliju je zapisano: “Po njihovih sadovih jih boste spoznali” (Mt 7, 16). Tudi od nas Bog zahteva sadove.
oče urednik Franc Bole

Bole F., Pismo meseca, v: Ognjišče (2016) 4, str. 6.

Ne vem, če to pismo po vsebini sodi ravno v verski list, a ker bi bila rada tudi boljša kristjanka, pa sem s sedanjem življenjem precej oddaljena od tega, bi mi kakšna vaša misel in nasvet utegnila priti še kako prav. Pravzaprav bi si najbolj želela, da mi napišete samo odgovor, če bi pa najin ‘pogovor’ po vašem mnenju bil v korist tudi komu drugemu, ga le objavite.
Najprej naj povem, da živim v večjem mestu, da sem od mladih dni naprej imela versko vzgojo. Dokaj redno in aktivno se udeležujem tudi župnijskega življenja, čeprav sem stik z mladimi od prehoda k študentskim srečanjem izgubila. Najbrž je bila temu kriva moja nepripravljenost in zamerljivost. Ko sem marsikoga bolje spoznala, se mi je zazdelo, da ob stvareh, ki jih počne, ne spada v tako lep krog, kot je bilo na zunaj videti, in bi moral kot kristjan biti. Ker teh nisem mogla izločiti iz skupine, sem se ‘izločila’ sama. Prijateljem sem tudi zamerila vzvišenost, in tudi to, da so se nekateri hoteli povzpeti nad duhovnika. Med njimi preprosto nisem mogla več biti. Morda me je od njih odvrnilo tudi to, da so si mnogi poiskali simpatije, zame pa se ni našel nihče, ki bi bil tudi meni všeč. Vendar pa sem s tem izgubila stik z mladimi in tudi notranje ravnotežje.
pismo meseca 03 2016Začel se je študij na univerzi, a se je pokazalo, da mu ne bom tako zlahka kos, kot v srednji šoli. Z mojo lenobo in brezvoljnostjo se je začel začarani krog. Ne da bi me snov ne zanimala ali da bi ne bila sposobna naštudirati izpitno snov. Preprosto nisem se učila. Ker sem edinka in pogosto sama, sem lahko počela, kar se mi je zljubilo. Minila so leta, jaz pa sem bila s študijem precej na začetku. Živim v udobju in obilju, ki mi ga starši na trdih žuljih omogočajo. Živim kot pravi parazit. Verjemite, še kakšna hujša beseda bi bila bolj na mestu, saj se do tu nimam za kristjanko. In sedaj, ko pomislim na besede, ki sem jih prej napisala o prijateljih, vidim, da sem še dosti slabša od njih. Bojim se, da se ne motim, če napišem, da je moja lenoba, kateri se pridružuje še nezmernost v jedači (zelo lepo napisano – pravilneje bi morala napisati požrešnost), ni samo manjša prehodna težava. Tega, kar počnem, sem se zavedla že večkrat, a nikoli se mi ni uspelo izkopati iz tega. Jasno je, da nisem človek z močno voljo, a tudi z molitvijo mi kar ne more uspeti. Tudi misel na milijone lačnih in ubogih me strezni le za hip, potem pa nadaljujem po starem.
Včasih se mi zdi, da bi mi iz tega lahko pomagal nekdo, ki bi moje življenje razgibal in bi me imel tudi iskreno rad. A ta sreča me še ni našla in bojim se, da se mi bo s takim početjem dokončno izmuznila. V časopisih sem že večkrat prebrala nasvete zdravnikov, ki ljudem, ki se še niso našli in svoje psihične težave rešujejo na neprave načine, kot jaz na primer s hrano, svetujejo pomoč psihiatrov Ali menite, da sem je tudi jaz potrebna?
Martina

    Vzgajamo svojo osebnost in postajamo bolj sposobni pomagati drugim, vsaj tistim, ki so ob nas. Tudi vode oceana sestavljajo drobne kapljice. Bodimo kapljice v tem oceanu potreb.

V tvojem pismu mi je najbolj všeč to, da si iskrena s seboj, lahko bi rekel, kar neusmiljeno iskrena. To je prvi pravi korak, da stopiš na pravo pot. Ne bom ti rekel, da bo sedaj vse lahko, nasprotno, pripravljena bodi tudi na poraze, saj se iz porazov lahko veliko naučimo, če poraz jemljemo kot šolo. Ko si pregledovala svoje življenje, si odkrila, kot sama priznaš, marsikaj, česar o sebi nisi vedela. Pohvale vredno je to, da krivdo za stanje, v katerem se nahajaš, prevzemaš nase.
Nekatere človeške lastnosti so po izvirnem grehu v vseh v večji ali manjši meri prisotne, lahko bi rekli prilepljene na našo ‘duhovno kožo’. Med temi je tudi ošabnost ali precenjevanje sebe in podcenjevanje drugih. Zanimivo je, da prav precenjevanje sebe in podcenjevanje drugih povzroča veliko nevšečnosti, trpljenja nam in drugim, pa kljub temu ravnamo ponovno tako. Če pogledamo v zgodovino vidimo, da je prav precenjevanje sebe in podcenjevanje drugih pripeljalo do najhujših nesreč, vojn, krutosti in krivičnosti. Tudi danes ni drugače. Morda si mislimo, da sami ne bi bili nikdar sposobni česa takega, vendar velike stvari so ‘narejene’ iz majhnih.
Ne misli, da te sodim samo po tvojih slabostih, ki si jih priznala. Iz tvojega pisma je očitno, da imaš tudi veliko lepih lastnosti. Zelo bi bil vesel, če bi bilo v Sloveniji veliko takih deklet, ki se zanimajo za druge, vzamejo resno svoje krščanstvo, imajo neke višje cilje. Rada bi postala boljša, bolj odgovorna. Prvo pravilo je: začeti moraš z majhnimi koraki, bodisi pri tvojem delu, študiju, pa tudi pri odpravljanju napak. Znano je, da – zlasti mladi – svoje neuspehe, nezadovoljstvo, tudi glede svojega videza, hočejo ‘popraviti’ s hrano. Moški navadno bolj s pijačo, kar je še slabše. Sprašuješ me, ali si ‘zrela’ za psihiatra. Mislim, da ne, če boš znala obvladati svoje napačne težnje z voljo. Zopet, z majhnimi koraki.
Svetoval bi ti, da vzameš v roke kakšno dobro knjigo. Branje je lahko velika pomoč pri naših življenjskih težavah. Spoznamo, kako so se drugi obnašali v podobnih okoliščinah. Zlasti to velja za kakšne resne življenjepise svetnikov ali velikih osebnosti, za psihološke knjige, knjige raziskav človeške duševnosti .... Danes sicer imamo internet in druge vire znanja, vendar to ni isto. Po mojem mnenju je knjiga nekaj bolj osebnega. Papež Frančišek stalno ponavlja. Berite Sveto pismo, evangelije. Knjižico, ki gre v vsak žep.
Praviš, da bi potrebovala ob sebi človeka, ki bi te imel resnično rad. Takih ljudi je na žalost vedno manj! Zakaj? Ker bi vsi radi živeli brez truda in v ugodju. Imeti nekoga resnično rad, pa ni najbolj ‘ugodno’. Moraš se zanj žrtvovati. V življenju pa je vedno tako: če nič ne žrtvuješ, nič ne dobiš.
Smo sredi postnega časa, ki je zahteven. Letos pa imamo še izredno leto Božjega usmiljenja. To pomeni ne samo, da je Bog v tem letu še bolj usmiljen z nami, ampak, da moramo tudi mi biti usmiljeni z drugimi, z ljudmi, s katerimi živimo vsak dan. Vsak dan preko ekranov vidimo, koliko ljudje v svetu in tudi pri nas trpijo. Mar smo mi boljši od njih, da lahko živimo v udobju? Če nismo teh privilegijev zaslužili, naj jih skušamo vsaj deliti z drugimi. Zapisala si, da te misli na milijone lačnih za hip streznijo, vendar nadaljuješ po starem. Kaj bi pa v resnici lahko storili? Žal ne jaz ne ti nisva bogata, da bi jih lahko reševala. Lahko pa pomagamo tako, da vzgajamo svojo osebnost in postajamo bolj sposobni pomagati drugim, vsaj tistim, ki so ob nas. Tudi vode oceana sestavljajo drobne kapljice. Bodimo kapljice v tem oceanu potreb.
oče urednik Franc Bole

Bole F., Pismo meseca, v: Ognjišče (2016) 3, str. 8.

Vse čestitke Ognjišču, spremlja me že od ranih otroških let. Zvesta sem mu ostala tudi sedaj, ko sem že zdavnaj odrasla. Imam pa nekaj vprašanj in prosila bi, da mi nanje odgovorite.
Vzgojena sem v veri, vse življenje sem iskala resnico, tudi kar zadeva vero. Prejela sem vse zakramente, tudi poročila sem se cerkveno. A žal je prišla ločitev, sedem let živim sama. Zanima me kakšno je uradno stališče Cerkve do nas ločenih? Smo res drugorazredni verniki, stigmatizirani tudi od Cerkve? Ali res ne smemo v cerkev in ne smemo prejemati obhajila? Jaz sem, kljub temu, da se je to zgodilo, ohranila vero v Boga in vedno ga prosim, da mi da milost, da bom lahko živela normalno življenje. Toda včasih se počutim odrinjena. To se mi ne zdi prav. Kaj naj naredim? Naj grem kam drugam? Kaj mi svetujete?
Želim ostati anonimna. Hvala.
ločenka

pismo meseca 02 2014Navadno imena dopisnikov in kakšne podrobnosti iz njihovih pisem, ki bi jih utegnile narediti prepoznavne, spremenimo, razen če sami želijo drugače. Zato, kot sem že večkrat zapisal, ne iščite, da bi v pismih, ki jih objavljamo, odkrili znano osebo. To pripomore, da naši dopisniki bolj iskreno opišejo svoje probleme.
Ker imaš, kot mnogi, precej napačne predstave o odnosu Cerkve do ločenih, ti rad pojasnim nekatere stvari. Iz tvojega pisma lahko sklepam, da si se civilno ločila in ne živiš z možem. Cerkev pozna in je poznala tudi v preteklih stoletjih, že od samega začetka, ko so bili slučaji vernega in nevernega soproga bolj pogosti, saj so se verni znašli pred izbiro, ali svojega poganskega zakonca pustiti ali ostati skupaj, ker so bili vmes navadno še otroci. Imeli so izbiro, da družino ohranijo ali se ločijo. Oboje je bilo dovoljeno, ker zakona kot zakramenta med njima ni bilo. Drugače je med dvema, ki sta katoličana in sta se poročila cerkveno. Cerkev ne more razveljaviti njihovega zakona, če je bil veljavno sklenjen. Cerkev, kot dobra mati, ki trpi zaradi trpljenja svojih otrok, naredi kar največ more. Dovoli ločitev ‘od mize in postelje’, se pravi, da zakonca pretrgata zakonsko skupnost, ostaneta pa v zakonski zvezi. To ne pomeni, da je zakon razveljavljen in da lahko skleneta nov zakon. Nerazvezljivost zakona sloni na Jezusovih besedah: »Vsak, kdor se loči od svoje žene in se oženi z drugo, prešuštvuje, in kdor se z ločeno oženi, prešuštvuje« (Lk 16,18).

    Sedanji papež Frančišek velikokrat govori o osebah, kot si ti, in jih spodbuja k vključevanju v Cerkev. Tudi tiste, ki dejansko ne morejo pristopati k obhajilu in spovedi, ker so si ustvarili novo družino in morajo zanjo skrbeti. Spodbuja jih, naj se ne čutijo ‘obrobne’ kristjane, naj se čim bolj vključujejo v dejavnost Cerkve tam, kjer se morejo.

Pišeš, da si že sedem let sama, po čemer se da sklepati, da nisi sklenila drugega (seveda civilnega – cerkvenega tako in tako ne moreš) zakona. Zakona nisi razdrla ti, zato nisi kriva, in ker živiš sama, imaš vso pravico prejemati zakramente. Nimaš se kaj čutiti ‘stigmatizirana’ in drugorazredna vernica. Če te kdo ima za manj vredno, je v zmoti. Lahko in zelo je zaželeno, da se vključiš v dejavnosti vaše župnije. To ti bo pomagalo, da se ne boš čutila osamljena. Če to poveš svojemu župniku, te bo z veseljem sprejel med ‘aktivne’ vernike. Sama veš, da nisi kriva za položaj, v katerem se nahajaš. Seveda pa moraš biti previdna pri tem vključevanju, ker marsikdo ne ve, tega tudi ti nisi vedela, da si lahko polnopravna članica Cerkve in njenih dejavnosti.
Sedanji papež Frančišek velikokrat govori o osebah, kot si ti, in jih spodbuja k vključevanju v Cerkev. Tudi tiste, ki dejansko ne morejo pristopati k obhajilu in spovedi, ker so si ustvarili novo družino in morajo zanjo skrbeti. Spodbuja jih, naj se ne čutijo ‘obrobne’ kristjane, naj se čim bolj vključujejo v dejavnost Cerkve tam, kjer se morejo.
Veliko si prizadevajo, da bi se ugotovilo, kateri od cerkveno sklenjenih in civilno ločenih zakonov so morda neveljavni, ker jim manjka prava privolitev in sprejem bistva zakona, ki je tudi rojstvo otrok. Če so to izključili pred sklenitvijo zakona, je njihov zakon neveljaven in tak zakon se lahko ‘razveže’, ker ga ni bilo, ali razglasi za neveljavnega.
Tudi papež ne more spremeniti tega, kar je Jezus določil. Jezusa so spraševali, zakaj je Mojzes dovolil možu, da je dal ženi ločitveni list. Odgovoril je, da zaradi njihove trdosrčnosti. »Stvarnik ju je na začetku ustvaril kot moža in ženo. Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta oba eno meso. Tako nista več dva, ampak eno meso. Kar je torej Bog združil, tega naj človek ne ločuje!« (Mt 19, 6–10).
Papež in Cerkev se zavedata, da je to danes velik problem. Toliko katoličanov živi v civilnem zakonu. Ker prejšnji zakon ni uspel, je možnost, da je ta novi zakon uspešnejši. Tu so otroci, ki potrebujejo očeta in mamo, dobro vzgojo, tudi versko, spodbude in stalno skrb staršev. Morda v novem zakonu to imajo. Vse to razbiti je veliko tveganje in velika škoda. Zato papež opozarja, naj bi bili razumevajoči s temi ‘novimi’ družinami, jim pomagali v njihovih težavah. Zlati pa, da se ne čutijo osamljene in zapostavljene s strani vernikov. Ljudje smo, zlasti v današnjih časih, zelo kritični do drugih, radi se postavljamo nad nje in jih sodimo. To ni prav, to ni krščansko. Sploh smo danes kristjani mnogo manj povezani. Zgledovati bi se morali po prvih kristjanih, ki so se med seboj imeli radi, si pomagali, se podpirali. Zato je krščanstvo v prvih stoletjih tako hitro napredovalo in osvajalo srca. Taki bi morali postati tudi danes, ko je za vero in verne toliko ovir in nevarnosti. Papež poudarja, da Cerkev ne sme kazati svojega zunanjega blišča, moči, temveč mora biti zopet v službi najbolj revnih. Hvala Bogu, da nam je v teh težkih časih, dal papeža, ki nas z zgledom iz besedo spodbuja, da se vrnemo k navdušenju prvih kristjanov. To bo zopet mnoge privabilo v cerkev, ker vsak želi živeti v družbi takih ljudi. Torej ovira za boljše čase smo pravzaprav mi sami.
oče urednik Franc Bole

Bole F., Pismo meseca, v: Ognjišče (2014) 2, str. 8.

Zajemi vsak dan

Vzdržuj v nas, o Marija, vero, nadnaravno vero, preprosto vero, polno in močno, iskreno vero, ki črpa iz vodnjaka resnice, iz Božje besede.

(sv. Pavel VI.)
Četrtek, 18. Oktober 2018

Ognjišče na Facebooku

Na vrh