V medijih se te dni veliko govori o beguncih, migrantih iz Bližnjega vzhoda. Katoliška Cerkev uči, da moramo biti kristjani gostoljubni in da jih moramo sprejeti, ne glede na to, kakšne vere, narodnosti so itd. V tem očitno soglaša z zahodnjaškim odnosom do nekdanjih kolonij, ki so množično sprejemale nekdanje podanike, služabnike in celo sužnje. Zahodnoevropske države se očitno ne bojijo mešanja ras, veroizpovedi, kultur, tudi jim ni mar, ali se cerkve spreminjajo v mošeje. Podobno kot se je Bizanc islamiziral pod Otomani. Bi nas to moralo skrbeti? Bo Evropa povečala rodnost ali nepremišljeno sprejemala prišleke vseh vrst pod ekonomsko pretvezo staranja prebivalstva? Samarijan je res poskrbel za ranjenega človeka, ni ga pa sprejel v svojo hišo.
Evropejci moramo poskrbeti za povečanje rodnosti, ali je mar Cerkev izgubila upanje za Evropo? Misijonarji širijo meje Cerkve po celem svetu, kako pa bodo uspeli preprečiti zaton Cerkve v Evropi? Je še kaj upanja za Cerkev v bogati Evropi? Kakšen odnos naj imamo kristjani do migrantov? Naj kar zamižimo na eno oko pod pretvezo karitativnosti, čeprav vemo, da se dolgoročno krščanska vera in z njo povezana kultura tu ne bo obdržala? Ali naj s pritajenim in potlačenim strahom vendarle zaupamo v višji načrt?
Stanka

pismo meseca 12 2015Kar začudeni gledamo pred televizijskimi ekrani procesije beguncev, ki se vsak dan pomikajo čez Slovenijo proti Avstriji in Nemčiji. Česa takega Evropa še ni doživela. Upravičeno smo zaskrbljeni, kako se bo vse to končalo in ali se bo sploh končalo. V Sloveniji je še toliko ostankov gradov in utrdb, ki so nas branili pred napadi Turkov v srednjem veku. Pomorska bitka pri Lepantu je bila ena od zadnjih preizkušenj, ki bi se lahko končala z porazom evropskih narodov in bi Evropa podlegla turškemu cesarstvu. Papež je takrat povabil vse krščanske narode, naj se vojaško združijo, vernike pa, naj molijo, da se to ne bi zgodilo, priporočil je zlasti, naj se moli v ta namen rožni venec. Lahko rečemo, da je Marija rešila takratno krščansko Evropo pred propadom in suženjstvom. Se zgodovina ponavlja v naših dneh? Tega ne bi mogli reči. Razmere so precej drugačne. Tokrat ne gre za oborožen spopad, nasprotno, muslimanski narodi prihajajo v Evropo, da si rešijo življenje. Drugo vprašanje je, ali jim Evropa lahko nudi tako življenjsko zaščito, ne da bi sama postala plen novih razmer.
Veliko je bilo zgražanje nad murskosoboškim škofom Štumpfom, ko je v dveh pismih izrazil dvom, ali ravnamo prav, ko spuščamo čez svojo mejo ljudi, ki jih ne moremo kontrolirati, ali prihajajo kot begunci, ki jim je v njihovi domovini življenje ogroženo, (iz islamske samooklicane države, v kateri so uvedli najbolj krut režim in pobijajo kristjane zgolj zato, ker so kristjani in se nočejo spreobrniti v islam in se podrediti nečloveškemu načinu življenja) ali pa so samo ekonomski emigranti, ki izkoriščajo priliko, da pridejo v razvito Evropo, kjer upajo, da bodo boljše živeli. Škof Štumpf je opozarjal, da moramo to dvoje ločevati. Napadi nanj s strani liberalnega časopisja so bili nestrpni in žaljivi, kot da se sedaj levičarji borijo za Cerkev proti škofu, tisti, ki so do sedaj želeli kristjane utopiti v žlici vode. Sedaj hočejo prepričati kristjane, da se ne držijo evangelija in Jezusovega nauka.
Stvari niso enostavne in ti jih v svojem pismu tudi navajaš. Jezusov nauk o ljubezni do bližnjega je jasen. Svojega bližnjega moramo ljubiti. Ne smemo pa s tem povzročiti sebi in svojemu bližnjemu še večjo škodo. Sedaj se tudi državne oblasti prebujajo in iščejo rešitve, da ne bi bila škoda še večja, kot jo povzročajo okoliščine same. Katoliške dobrodelne organizacije (Karitas), in tudi Rdeči križ in druge nekatoliške dobrodelne ustanove so se v minulih mesecih s svojo dobrodelnostjo in osebno pomočjo zares izkazale in ponosni smo nanje. To bodo delale tudi v prihodnje, o tem sem prepričan. Olajšati trpljenje teh ljudi, zlasti otrok in mater, je veliko delo usmiljenja. Bomo pa tudi razumeli, da oblasti naredijo vse, da se ne dela še večja škoda samim beguncem in tistim, ki jih sprejemajo, tudi če so za to potrebne določeno omejitve. To je sedaj vsem jasno. Morali pa so pljuvati po škofu Štumpfu, ker je bila to dobrodošla prilika, da se blati Cerkev.
Katoliška Cerkev res uči, da moramo begunce sprejeti, ne glede na to, kakšne vere so. To je res. Nikogar se ne more prisiliti, da v nekaj veruje ali ne. Osnovno načelo je, da se mora človek ravnati po svoji vesti. Vest mu pove, ali je nekaj prav ali ne. Nekatera načela so tako jasna, da jih lahko razume vsek normalen odrasel človek. Taka načela so na primer, da drugemu ne smeš vzeti življenja, dobrega imena, njegove lastnine, ga ne smeš z lažjo prevarati, mu škodovati, da moraš spoštovati svoje starše, brate in sestre in vse domače. Še bi lahko naštevali. Na primer, da moraš verjeti v Boga, ki se razodeva v naravi in v svojih čudovitih delih. Kristjani imamo to srečo, da imamo v evangeliju in Svetem pismu veliko bolj določen nauk, ki nam ga je dal Jezus. Zato se ne smemo čuditi, če imajo drugi narodi (tudi begunci) veliko nejasnih spoznanj in nerazumljivih običajev in obnašanja. V tem jih lahko poučimo, ne smemo pa jih siliti, da bi verovali tako kot mi, če tega sami ne spoznajo. Ne morem reči, da se danes v Evropi cerkve spreminjajo v mošeje, res pa je, da se zidajo mošeje. Tam se zbirajo muslimani, ki častijo, kot mi, enega Boga, stvarnika vsega vesoljstva. Da je Cerkev skozi zgodovino sprejemala pogane in drugače verujoče, ki so to želeli in spoznali lepoto katoliške vere, je razumljivo, to se dogaja še danes.
Ali bo Evropa postala muslimanska? Mislim, da te nevarnosti še ni. Res pa je, da je Evropa razkristjanjena, ljudje manj obiskujejo cerkev, manj je rojstev, krstov, porok, verskih šol, vzgojnih zavodov. Tisti, ki prihajajo k nam kot begunci in so muslimani, bodo najbrž ostali muslimani, ampak njihovi otroci se bodo morda obnašali kot njihovi novi vrstniki. Žal to pomeni, da bodo vedno manj verni muslimani. Moramo računati, da imajo prihajajoči begunci muslimani na splošno nižjo izobrazbo, zato ne bodo spreobračali Evropejcev. Največkrat se ‘spreobrnejo’ fantje ali dekleta zaradi poroke. Pri izobraženih bo tega vse manj. Število beguncev, čeprav izgleda veliko, je v odstotkih razmeroma majhno. V Nemčiji je 4% muslimanov. Nemčija šteje 82 milijonov prebivalcev. To je potem 4,9 % prebivalstva. Ni malo, vendar tudi ne toliko, da bi bila Nemčija v nevarnosti pred muslimanizacijo. V drugih evropskih državah je razmerje še nižje. S tega vidika ne moremo reči , da se “dolgoročno krščanska vera in z njo povezana kultura tu ne bo obdržala.” V zgodovini se je sicer že zgodilo, da so dežele, ki so bile zibelka krščanstva, npr. severna Afrika, popolnoma izgubile krščansko vero. Krščanstvo ima danes eno milijardo in pol vernikov (katoličanov, pravoslavnih in protestantov). Ne more kar tako izginiti s površja zemlje. Toliko bolj če upoštevamo, da so najbolj napredni in razviti narodi ravno tisti, kjer se je razvila ta kultura. Sicer pa je Jezus svoji Cerkvi zagotovil, da bo z njo do konca sveta (prim. Mt 23,20).
Imaš pa prav, da se mora Evropa spreobrniti in zopet postati motor napredka, zdravih družin in vere. Zato je tudi papež hotel sinodo o družini, ki se je pred kratkim končala.
oče urednik Franc Bole
Ognjišče 2015 (12), str. 8

Najprej vas lepo pozdravljam in se vam zahvaljujem za vašo vztrajnost in požrtvovalnost pri verskem tisku. Ognjišče berem že od otroštva in brez njega ne gre. Sedaj pa bi vam postavila vprašanje, ki me muči že dolgo časa.
Pred kakim letom je umrl vaščan, ki je bil zelo dober človek. Bil je borec prekomorske brigade (ne vem, katere), vendar za razliko od mnogih drugih udeležencev NOB ni hotel o vojni nikdar govoriti. Vedno je rekel, da je bilo v vojni veliko hudega in veliko nedolžnih žrtev, in tako je bilo tega argumenta konec. Sorodniki so vedno govorili, da so ga silili, da se vpiše v partijo, a se je vedno upiral. Njegovi otroci so prejeli vse zakramente, čeprav ni bil ne on, ne žena nič pobožna. Za zakramente je poskrbela bolj stara mati. On je vedno pomagal pri obnovi po vojni. Bil je izredno pravičen človek. Pomagal je tudi župniku, a k maši ni hodil.
Vsi so ga imeli radi in so ga spoštovali, ker je bil dober, pravičen in vedno pripravljen pomagati. Ko je umiral, so otroci poklicali duhovnika, da bi se spovedal ali, da bi se z njim pogovoril, a ga je, kot sem pozneje zvedela, ta umirajoči mož odklonil. Otroci so ga cerkveno pokopali.
Vprašujem se, ali so otroci ravnali prav, da so ga cerkveno pokopali, če je odklonil spoved in vse zakramente?
Ali ima pomen potem naročati v takem primeru sveto mašo za pokojnega?
Kaj je tu v tej resnični zgodbi prav, logično in po cerkvenih zapovedih?
Hvala za odgovor, ker me zadeva res muči že kako leto, odkar sem zvedela, da so ga pokopali cerkveno, čeprav je odklonil župnika. Res me zanima, če so ravnali prav.
Težko mi je za tega človeka, ker sem ga tudi sama poznala in je bil res dober.
Antonija

pismo meseca 11 2015Velikokrat se nam zgodi, da vidimo v življenju, našem in drugih, veliko stvari, ki jih ne razumemo, ali bi po našem morale biti drugačne. To je zato, ker mi vidimo le to, kar je zunanjega in ne tega, kar je notranje. Bog pa ne sodi po videzu, vsakega pozna, kakršen v resnici je. »Ne sodite torej pred časom, preden pride Gospod, ki bo tudi osvetlil, kar je skrito v temi in razkril namena src. Tedaj bo vsak prejel od Boga priznanje.« (1 Kor 5,12).
Jezus nam je povedal merilo, kako naj presojamo. Vsako drevo spoznamo po njegovem sadu. »Ni dobrega drevesa, ki bi rodilo slab sad, in spet ne slabega drevesa, ki bi rodilo dober sad. Vsako drevo namreč spoznamo po njegovem sadu. Smokev ne obiramo s trnja in grozdja ne trgamo z robidovja. Dober človek prinaša iz dobrega zaklada svojega srca dobro, hudoben pa iz hudobnega hudo; iz preobilja srca govorijo namreč njegova usta« (Lk 6, 43-45).
Vemo, da vsi ljudje niso tako srečni, da bi že od mladosti poznali Jezusa in njegov evangelij, kot smo mi. Kako bo Bog sodil te ljudi? Sodil jih bo po njihovi vesti, ki jim pove, kaj je prav, in kaj ne. Včasih pa to ni prav lahko ugotoviti. Zato smo lahko srečni, ker imamo Jezusov evangelij, v katerem je mnogo bolj jasno zapisano, kako moramo ravnati. To je Jezusov nauk. Naletimo pa tudi na tako nenavadnost, da se nekdo, ki je dober, ne ‘poslužuje’ Jezusovega nauka. Kaj je vzrok za tako odklanjanje vere, ne vemo. Lahko je kakšen dogodek v življenju, ki ga je hudo prizadel in vzroke pripisuje veri. Lahko je to kakšna zamera Cerkvi, vernim, duhovnikom, kar mu je povzročilo odpor do vere. Lahko je to splet okoliščin, ki jih po svoje razlaga in mu preprečujejo pravo spoznanje o veri. Vemo, da bo toliko ljudi, ki vere niso spoznali ali so jo napačno spoznali, Bog sodil po spoznanju, ki ga imajo na temelju svoje vesti. Tako bo Bog sodil tega dobrega človeka, ker se je očitno ravnal po svoji vesti, na primer, da se ni hotel vpisati v komunistično partijo. Zakaj je odklonil duhovnika, ne vemo. Bila pa je tudi v tem primeru neka huda ovira, ki je ni mogel premagati.
Bog je dober in pravičen, ker nas sodi po naših delih. Bog lahko da spoznanje, ki premaga vse te ovire. Vemo, da je dovolj trenutek kesanja za naše grehe, da jih Bog odpusti. Lahko je to zadnji trenutek življenja. Zato je tak človek še bolj potreben daritve svete maše za svojo dušo in tudi drugih molitev in dobrih del. Bog že vnaprej ve, da se bodo zanj darovale svete maše, se zanj molilo in to še bolj pomnoži njegovo usmiljenje. To je tolažba za vse verne, da Bog sprejema in upošteva naše molitve, med katerimi je sveta maša najbolj popolna, ker je daritev samega Božjega Sina. V mesecu novembru se posebej spominjamo naših rajnih in jih obiščemo na pokopališču. To je lepa in hvalevredna navada, čeprav nas opozarjajo, naj ne tekmujemo kdo bo dal več sveč na kateri grob, ker s tem tudi onesnažujemo okolje. Škoda, da se mnogi ne spomnijo, da bi naročili kakšno sveto mašo. Res je, da smo še vedno v dobi krize, vendar se mi čudno zdi, ko mi kolegi duhovniki pravijo, da nimajo dovolj naročenih svetih maš niti za sproti. Ne verjamem, da bi 17 € , kolikor je določen v Sloveniji dar za sveto mašo, pomenil prevelik strošek. Računajte, da je za mnoge duhovnike dar za mašo edini stalni dohodek.
V tej zgodbi je logično in prav, kakor me sprašuješ, da so očeta pokopali po svojih željah in prepričanju. Pogreb ni zakrament, ki bi zahteval posebno pripravo. Je zakramental, blagoslov, ki je izraz naše vere v posmrtno življenje in dostojno slovo od naših dragih. Veliko se govori danes o dostojnem pokopu tudi tistih, ki so bili, po večini brez sodbe kruto umorjeni in brez vsakega človeškega dostojanstva zakopani v skupne grobove ali vrženi v brezna. Da se je ta tragedija dogajala prav v Sloveniji v takem velikem številu, nas mora biti sram, da pa jih še sedaj nismo človeško dostojno pokopali, pa je tudi politična sramota. Koliko časa jo bomo še prenašali? Za maloštevilni slovenski narod je medvojna in povojna zgodovina znamenje sovraštva brez primere. Žrtve, ki so umirale z rožnim vencem v roki, nisi mogle ogrožati takratnega komunističnega sistema. In še danes delijo naš narod na dva dela, na zatiralce in zatirane. Konec leta (8. decembra) se začne sveto leto usmiljenja, ki ga je želel papež Frančišek. Bo to res leto umiljenja, odpuščanja, sprave? Papež si gotovo to srčno želi in mi verniki tudi.
Potrebovali bi veliko takih dobrih ljudi, kot je bil tvoj znanec, da bi pozabili na vse gorje, ki smo ga preživeli. Vendar je za to potrebno kesanje in odpuščanje.
Apostol Jakob je zapisal: »Neusmiljena je namreč sodba za tistega, ki ne izkazuje usmiljenja. Usmiljenje pa slavi zmago nad sodbo« (Jak 2,13). Krščanstvo je vera umiljenja. Bolj ko bomo to doživeli v letu usmiljenja, bolj se bomo lahko prištevali med kristjane. Naj bi se nas božje usmiljenje dotaknilo. Pa tudi tiste, ki se zanj ne zmenijo.
oče urednik Franc Bole
Ognjišče 2015 (11), str. 8

Sem redna bralka in naročnica vaše revije Ognjišče. V njej se vedno najde veliko dobrih in pametnih napotkov. Pišem vam, ker imam tudi jaz vprašanje za vas. Sem mama štirih otrok. Dokler so bili otroci majhni, mi vzgoja in krščansko življenje v družini ni bilo težko. Vse je bilo tako gladko in spontano. Nedeljska maša pri nas ni bila nikoli vprašanje. Otroci so redno hodili k verouku, ministrirali, peli, brali pri maši. Skratka, bili so taki, kot si jih vsak želi. Potem pa je prvi otrok dosegel polnoletnost in počasi so se začele težave. Sin je začel hoditi ven, na lepše, kar razumem, da je pri mladih tudi potrebno. Samo kaj, ko vsa mladina hodi ven ob sobotah zvečer, ob nedeljah pa bi spali do kosila. Z možem sva enotna, da pri nas nedeljska maša je, in da dokler živijo pri nama, bodo k maši hodili. Sin se je začel odločno upirati. Vstal je za k maši, potem pa šel nazaj spat. Gre k maši, ampak pri njej ne sodeluje, ne prejema zakramentov (spovedi, obhajila).
Sedaj bi mašo rada opustila tudi hčerka in se prepiramo še z njo. Nedeljska jutra niso več mirna in spokojna, kot so bila, temveč eno samo pogajanje in dogovarjanje, da gremo k maši. Sploh ne vem, kaj naj naredim. Mlajša dva otroka sta še osnovnošolca in gresta brez problema. Bojim se, da še onadva prenehata.
Če starejša dva otroka z možem siliva k maši, se prepiramo, če jih pa pustim, da bosta spala in lenarita, pa dajeta slab zgled mlajšima dvema.
Kaj naj ukrenem? Molim za zdravo pamet cele družine?
Hvala za vaše mnenje.
vaša zvesta bralka

pismo meseca 10 2015Vem, da je takih zaskrbljenih mam in očetov danes zelo veliko in tvoje pismo nam bo razlog, da o tem spregovorimo. Ni ravno lahko dajati nasvete, ko imam malo podatkov. Ker pa sem bil skoraj deset let župnik na dveh precej velikih župnijah (Postojna in Bertoki), bom malo črpal iz izkušenj, ki sem si jih v tistih letih nabral. Vem pa, da se svet danes hitro spreminja in da so današnji časi popolnoma drugačni od tistih pred petdesetimi leti, zato se bom moral vživeti v vajino situacijo in se posluževati tujih izkustev kolegov in strokovne literature.
Moram vaju pohvaliti, da se tako zavzemata za versko življenje v vaši družini. Tudi to, da sta si enotna v svojih zahtevah glede verskega življenja. Močan razlog, ki ga imata na svoji strani in ki ga tudi navajaš, je to, da se mora nekdo, ki živi v družini, ravnati po zahtevah in željah tistega, ki mu daje streho: “pri nas nedeljska maša je, in dokler živijo pri nama, bodo k maši hodili”. Zdi pa se mi, da je to zadnji argument. To je navsezadnje le prisila. Pri vzgoji bi morale biti na prvem mestu vrednote. »Se imaš za kristjana? Potem živi kot kristjan.« Lahko navedeta vajino obnašanje, vajin zgled. »Midva v veri črpava moč, da se žrtvujemo za vas, za družino. Iz vas bi rada naredila poštene ljudi, ki bodo znali drugim pomagati, ne samo iskati zabavo in poceni užitke, kot je zabava, pijača, hrana ...«. To, da je sin zjutraj utrujen, je povsem razumljivo, če je celo noč zunaj. »Prej bi prišel domov in bi se lahko odpočil.«
Sklicevati se na to, da so kristjani, naj bi jim dalo občutek pripadnosti. Vzbuditi v njih ponos, da so kristjani. Verjamem, da jim želja biti enaki drugim daje zadovoljstvo. Vendar bi se morala z možem z otroki pogovoriti. To, da so bili vključeni v življenje župnije, in mlajši so najbrž še, je že lepo izkustvo, kako je pomagati drugim veliko veselje. Morda se je starejši prehitro ‘izpisal’ od teh nalog. Svetujta jim, naj si poiščejo tako družbo, ki ima veselje do dela za druge in z drugimi. Pohvalite mlajše za to delo, ki ga opravljajo za druge, da bodo na to ponosni. Tudi pogovor o tem je zelo koristen. Če jim poveste, kako vas veseli, da ste kristjan in da pomagate drugim, bodo tudi sami bolj jasno spoznali, kaj so ‘vrednote’.
Imeti pravo družbo v teh mladostnih letih je zelo važno. To vidiš na starejšem sinu. Gotovo je v vaši župniji kakšna družina, ki je podobna vaši. Skušajte se povezati, tako se bodo povezali tudi otroci. Ne bodo se čutili ‘drugačne’. Predstavljam si, da je vaša župnija ‘živa’. Sodelovanje v župniji včasih nastane tako rekoč samo od sebe. Največkrat pa ga je treba spodbuditi ali ‘prebuditi’.
Tudi verski tisk je pomemben. Čeprav se vsi časopisi in tisk na splošno danes borijo za vlogo, ki so jo imeli včasih, je zavest, da nam tisk pri vzgoji lahko veliko pomaga, velikega pomena. Najprej, da ga sami upodabljate zase, kot si ti to storila s tem, da si postavila svoje vprašanje, pa tudi tako, da si vzameš nekaj časa vsak dan, zlasti pa ob nedeljah, da razširiš svoje versko obzorje. Če je verski tisk vedno na razpolago, na polici, morda ga bo kdo od članov družine vzel v roke in našel kakšno spodbudo zase. To velja seveda tudi za knjige. Morda še bolj, ker knjige obravnavajo določena vprašanja, ki te morda prav sedaj zanimajo.
Moramo pa biti tudi potrpežljivi. Trenutno se morda zdi položaj verskega življenja v vaši družini precej problematičen, se pa zgodi, da se vreme ‘izboljša’. Papež Frančišek velikokrat priporoča, da beremo evangelij, da ga imamo vedno pri roki. Morda tudi svoj ‘osebni izvod’. Velikokrat nam Bog govori prav po njem. Majhna knjižica, ki jo lahko damo v žep ali torbico, ki malo stane (4,80 €), je pa neizčrpen zaklad. Z mladimi moramo vedno iskati pogovor v pravem trenutku, ko smo mi in so oni razpoloženi. Sama veš, da se s silo ne doseže veliko. Naše mladostnike moramo najprej imeti radi, tudi če nam gredo na živce. Zato, da dozoriš, je potreben čas. Pa tudi ‘pravo vreme’. Če nam ne uspe, ne smemo obupati. Poskusiti moramo vedno znova. Ni lahko, je pa nujno. Za seboj imaš uspešno obdobje, ko so otroci sledili vajenemu zgledu in prepričanju. To je dobra podlaga za upanje, da bo, ko se bodo mladostni viharji razpršili, zopet zasijalo sonce medsebojnega razumevanja in tudi verske rasti.
Sama si omenila, da je za to treba tudi moliti. Ni dovolj, da mi govorimo mladim o Bogu, ampak moramo tudi Bogu govoriti o naših mladih.
oče urednik Franc Bole
Ognjišče 2015 (10), str. 8

Kolikokrat v življenju pride iz naših ust pritožba: “Če bi vedel ...‌’ Predobro so nam znane te besede. Morda rečete tako, ko vas boli želodec, ker ste zaužili neprimerno hrano. Ali po nekem pogovoru, ki vam odkrije, kaj nekdo misli o vas. Če bi vedel, ne bi hodil s tem človekom ... Povedati hočem res tragičen dogodek, ki je doletel mojega dolgoletnega prijatelja. Če bi ta moj prijatelj vedel, da je posledica sladkorne tudi kap, bi ravnal drugače! Če bi to vedel, bi se zavaroval. Ker tega ni vedel, je delal kot vedno: nekega dne je šel v klet nekaj iskat. Tam je padel na tla in obležal mrtev.
“Če bi vedel!” ... V življenju so stvari, ki jih moramo nujno vedeti, da preprečimo najhujše. Si zavarujemo življenje, koliko je to mogoče. Za nas vse je pomembno zdravje, zemeljsko življenje. Pa to ni vse in niti ne najvažnejše. Je še nekaj nadvse važnega, kar se dotika vsakega izmed nas, kar pomeni življenje ali smrt, večno srečo ali nesrečo. To je večnost, ki nas čaka po kratkem življenju na tem svetu. Kakšna bo tvoja večnost? Večno srečna v nebesih ali večno nesrečna v pogubljenju. Vsak pogubljen človek si bo vso večnost neprestano očital: »Če bi vedel! Saj bi lahko vedel. Vendar ...«
Zdaj je čas, da zvemo, da se zavemo, ali smo na pravi poti k večnemu zveličanju ali ne. Če si hočemo zagotoviti večno življenje, moramo živeti v posvečujoči milosti božji, biti Jezusovi prijatelji. Torej brez smrtnega greha na duši. To se pravi, da se trudimo izpolnjevati božje zapovedi in ohraniti trdno vero.
Bojmo se tistega usodnega: “Če bi vedel ...” Hvala Bogu, imamo še čas, da se zavemo, ali smo na pravi poti k večnemu cilju. Naša največja sreča bo, da ga dosežemo. Sicer bi bilo za nas gorje, če bi si morali neprestano očitati: “Če bi vedel ...‌
Ivan

pismo meseca 09 2015Pismo, ki ste ga prebrali, se vam bo morda zdelo nekoliko ‘zastarelo’ in preveč ‘pravoverno’. Morda je tudi jezik, ki ga uporablja, ‘iz prejšnjih časov’, toda resnice, ki jih oznanja, so še kako sodobne in dosledne. Napisal ga je duhovnik Ivan Tomažič, ki je imel bogate življenjske izkušnje, saj je bil vse življenje v stiku z bolniki in ostarelimi v eni večjih evropskih bolnišnic. Poznal je tudi mlade, saj je zanje zgradil dva dijaška domova (na Dunaju). Na koncu pa je postal duhovni oskrbnik slovenskega doma za ostarele blizu svojega rojstnega kraja (Ilirska Bistrica). To pismo je pisal za časopis, ki ga izdaja ta dom, in ga poslal tudi meni. Lani ga je Bog poklical k sebi, da mu poplača vse dobro, kar je naredil za ostarele, bolne, invalide, zlasti za slovenskega človeka ..., pa tudi za druge božje pomoči potrebne. Zdelo se mi je, da ima tudi nam veliko povedati.
Septembra se znova odpirajo vrata šol, dijaških in študentskih domov. Začenja se novo šolsko leto. Začetek šolskega leta je kot nov zvezek, ki še ni popisan in tudi ne obrabljen. Zdaj bo treba ‘vzeti v roke’ veliko dobre volje in se potruditi, da bo novo šolsko leto čim bolj uspešno. Mikalo te bo, da greš s prijatelji brcat žogo, se z njimi igrat ali gledat televizijo, igrati računalniške igrice ... To je vsekakor bolj prijetno kot vzeti v roke zvezek, knjigo in se učiti. Toda prav od tega, kar boš s trudom pridobil v teh letih, boš pozneje lahko uspešen v življenju. Nič ne pomaga pozneje stokati: “Če bi vedel. Saj bi lahko vedel.” Treba bi se bilo potruditi, ko je bil čas. In to je sedaj.
Pa to ne velja smo za šolarje, dijake in študente, ampak tudi za odrasle. Koliko manj slabe volje bi bilo, če bi vsak opravil svoje delo vestno, ob pravem času in z veseljem. Še danes občudujem naše mame, ki so znale mimogrede narediti toliko stvari, da je bilo v naših domovih prijetno. Čeprav so imele polne roke dela, so znale najti čas tudi za pogovor.
Če hočeš uspeti, moraš najprej imeti voljo, pripravljenost. Nato moraš imeti načrt, kako boš to dosegel. Ne sme biti to samo trenutno navdušenje, ki zagori kakor slama, naredi velik plamen, pa naglo ugasne. Ko občudujemo glasbenike, športnike, pozabljamo, koliko dolgočasnih vaj smo morali narediti, da so postali tako spretni. Morali so se marsičemu odreči, da so dosegli svoj cilj. Ne samo to, vaditi morajo tudi naprej. Neki pianist je rekel: »Če ne vadim en dan, to opazim sam. Če ne vadim dva dni, to opazi moj učitelj, če ne vadim en teden, to opazijo moji prijatelji. Če ne vadim več tednov, to opazijo tudi moji poslušalci.«
Pri današnji mladini najbolj pogrešam navdušenje, ki človeka žene, da doseže neki cilj. Vztrajnost, da ga doseže, in požrtvovalnost, da ga ohrani. Sam se spomnim svojih dijaških let, kako so me morali siliti, da sem šel med prostimi urami z drugimi na dvorišče in še takrat sem vzel s seboj knjigo, ki sem jo pravkar bral. Toliko je bilo področij, ki bi jih rad bolje poznal. So bila tudi področja, ki jih nisem maral. Teh nisem posebej poglabljal, ampak le, kolikor je bilo potrebno za oceno, da mi ne bi kvarila uspeha. Večkrat se vprašam: zakaj nisem bolj izkoristil časa za jezike, tehniko, zgodovino ... Prav bi mi prišlo v življenju. “Če bi vedel ...”
Posebno poglavje je poglabljati svojo vero. Naša družina je bila globoko verna, zato mi ni bilo težko hoditi k maši, verouku, ministrirati ... Takrat ni bilo tako lahko ministrirati. Maša je bila v latinščini in odgovori pri maši prav tako. Treba se jih bilo naučiti na pamet, ne da bi razumel njihovo vsebino. Že v prvem razredu osnovne šole sem rekel mami, da bi rad bil ministrant, in jo prosil, če bi ona vprašala župnika. Mama je bila dober pedagog. Hotela je preizkusiti, koliko je ta moja želja trdna, da bi ne popustil pri prvih ovirah in se premislil, ona pa ostala v sramoti. Rekla mi je: »Kar sem ga vprašaj!« In sem ga. Dal mi je knjižico in sem se naučil odgovorov.
Najbolj važno pa je to, kar je gospod Ivan napisal o tem, da se moramo najbolj bati tistega “če bi vedel”, ki je usoden za vso večnost. Živeti v prijateljstvo z Jezusom, v posvečujoči milosti. To ni tako težko, kot se morda zdi. Smrtnih grehov ni tako veliko, jih je pravzaprav zelo malo. Če gremo po desetih božjih zapovedih (tako lahko storimo v pripravi na spoved): l. Verovati v Boga, kar je pogoj za vsako versko dejanje. 2. Bogokletno ne govoriti 3. Ob nedeljah najti čas za Boga in svojo dušo. 4. Spoštuj očeta in mater velja za hude prekrške (ne za “nisem ubogal”). 5. Ne ubijaj (sem spada splav). 6. Ne nečistuj (spolna dejavnost izven zakona) 7. Ne kradi (velja za večje vsote ali vrednosti). 8. Ne pričaj po krivem (laž, ki povzroča veliko škodo). 9. in 10 ne želi svojega bližnjega žena ali blaga. Tudi želeti, imeti namen si prisvojiti (večje stvari ali količine), je že greh. Ponavljam: veliko smrtnih grehov ni, tak je greh samo tedaj, če je storjen zavestno, premišljeno in svobodno. Nimamo greha, če nismo pri nedeljski maši zaradi bolezni, oddaljenosti od cerkve ... Našle bi se še katere izredne opustitve, na primer ne poklicati duhovnika k umirajočemu, da ga spove, obhaja in mu podeli sveto maziljenje. Vse bolnišnice imajo bolniškega duhovnika, katerega je treba obvestiti.
Morda bo kdo, ki bo prebral to pismo in odgovor, rekel: “Če bi vedel ...” Marsikaj zdaj veš, gotovo bo kdo rekel: to je po starem, danes so drugačni časi. Bog je dal zapovedi za vse čase, in moramo se jih držati, da nam ne bo treba reči: “Če bi vedel ...”, ko bo prepozno.
oče urednik Franc Bole
Ognjišče 2015 (9), str. 8

Sem vesel, kadar poslušam na Radio Ognjišče svetega očeta Frančiška (svetega v pravem pomenu besede), ki poudarja, da je treba brezpogojno ljubiti bližnjega, pomagati in sprejemati nesrečne begunce, ki tvegajo življenje in ga na žalost često izgubijo, da dosežejo Evropo. Drži se Jezusovega besed: »Bil sem lačen ... bil sem žejen ... Karkoli ste storili ... ste meni storili.« Zelo lepo in pravilno.

Sem pa manj vesel, odkrito povem, sem žalosten in obupan, če pomislim na posledico: islamizacija zahodne Evrope, tiste Evrope, ki je bila od Konstantinovega edikta (leta 313) dalje središče krščanstva. Čez nekaj desetletij (ne stoletij) bodo muslimani večina v evropskih državah. Na španskem radiju sem slišal, da bo leta 2050 v Nemčiji več muslimanov kot Nemcev. Že sedaj je tam samo Turkov več kot 5 milijonov. Zakaj vse to? Čisto preprosto: v deželah, od koder prihajajo je stanje vedno slabše in kljub temu jih je vedno več. Med tem, ko je nataliteta po vsej Evropi zelo nizka, je pri njih neprimerno višja.

Torej bomo manjšina. Nič hudega, če bi večina bila strpna in bi spoštovala tiste z drugačno veroizpovedjo. Da ne bo tako, lahko sklepamo, če pomislimo kaj se danes dogaja kristjanom v deželah kjer vlada ‘sharia’ (šerijatsko –muslimansko versko pravo, marsikje sprejeto kot državna zakonodaja), da ne govorimo o sultanatu (IS), ki mori kristjane kot živali in se širi strašno hitro ter se že bliža edinemu samostanu na svetu, kjer se še vedno moli v aramejščini, Jezusovem jeziku.

Torej naše cerkve se bodo spremenile v mošeje, ki bodo nabito polne, kar bo ostalo od naših cerkva, bodo ‘nabito’ prazne. Kakšna pobožna stara žena do še ostala, od ostalih pa niti sledu. K temu bo bogato pripomogla naša brezbožnost, naša brezbrižnost, naš relativizem, ki je že zdaj doma po naši žalostni celini. Poleg tega bodo mnogi skočili na voz zmagovalca, kakor se je v izobilju dogajalo med fašizmom in komunizmom. Drugi, zlasti mladina, se bodo k temu spreobrnili, ker je to ‘cool’. Muslimani bodo obdržali lastno vero in kulturo. Nikoli se ni slišalo, da bi se musliman spreobrnil in sprejel našo vero. Pisali so o nekem novinarju v Italiji, ki se je dal krstiti Janezu Pavlu II., a se je po nekaj letih spet vrnil v Alahovo naročje.

Molim in prosim Boga Očeta Vsemogočnega, Jezusa, ki je to Cerkev ustanovil in je na križu umrl zanjo in Svetega Duha, ki jo že dva tisoč let vodi in podpira, da bi se to ne zgodilo.

Teodor

pismo meseca 08 2015

V svojem pismu si nam povedal veliko bridkih resnic, ki jih moramo priznati, vendar pa je tvoja črnogledost le nekoliko pretirana. To bi ti hotel tudi dokazati. Res pa si ne smemo zatiskati oči pred dejstvi, ki jih vsak dan opažamo. Mislim, da si zadel v polno, ko si povedal, da te sveti oče, papež Frančišek navdihuje. On gotovo bolje pozna današnje stanje v svetu in v Cerkvi, kot midva, ker ima dostop do večjega števila virov in do bolj avtentičnih. V njegovih govorih in spisih ne najdemo pesimizma, ampak neskončno zaupanje v Boga in Jezusa, Marijo ... Bog je v svoji previdnosti vedel, da v današnjem mračnem času potrebujemo takega papeža. Bog naj nam ga ohrani in še naprej podpira. Pogosto se nam sam priporoča v molitev. Ve, da potrebuje božjo pomoč.

Najprej bi te opozoril na psihološko načelo, ki ga uporabljajo politiki, ko nas hočejo prepričati o kakšni stvari, njim s pridružijo novinarji, ki jim ni do resnice, ampak do uspeha, in seveda še mnogi drugi: zbrati vse, kar govori v prid njihovi trditvam in zamolčati vse, kar jim nasprotuje.

Če pogledamo vprašanje, ki si ga v svojem pismo dobro postavil: islamizacija. Res je, kar si napisal: vedno več je muslimanov zlasti v Evropi. K selitvi jih sili, kot sam ugotavljaš, slabo ekonomsko stanje v njihovih državah. Torej ni njihova prva skrb islamizirati Evropo. Hočejo uživati evropsko blagostanje. Ker pa vedo, da je Evropa demokratična in tudi njim prizna osnovna človeška prava, med temi je tudi svobodno druženje, se tega poslužujejo, kolikor morejo. To jim tudi omogoča ohranjati svoje navade in si med seboj pomagati. Če želimo, da bi tudi oni v svojih državah priznali priseljencem osnovne človeške pravice, tega nočejo sprejeti. To je skregano z zdravo pametjo, ampak je tako. Oni lahko gradijo pri nas mošeje, ne dovolijo pa, da bi kristjani zidali pri njih svoje cerkve. Dobro si napisal: »Nič hudega, če bi večina bila strpna in bi spoštovali druge z drugačno veroizpovedjo.«

Navajaš razmere, ki se v zadnjih časih v muslimanskih državah zelo poslabšujejo. To, kar se dogaja s kristjani in drugimi veroizpovedmi, je grozno. Hudo je, da peščica fanatikov dela kar hoče in nihče v razvitem svetu ne ve, kako jih ustaviti. Vsi pametni ljudje, tudi v njihovih državah, to obsojajo, ne morejo (ali nočejo) pa tega preprečiti. Zgodovina pa nas uči, da nekaj fanatičnih voditeljev lahko povzroči ogromno gorja. To vemo že iz zgodovine preteklega stoletja, ko so nore ideologije povzročile morijo več kot sto milijonov nedolžnih ljudi.

Ne smemo pasti v skušnjavo, da »nabiramo v spomin« same negativne, slabe dogodke in izkušnje, sicer nam bo svet izgledal kot pravi pekel in bodočnost strašna. To se ne bo zgodilo. Govoriš o 5 milijonih Turkov v Nemčiji. Nemčija ima več kot 82 milijonov prebivalcev. V odstotkih bi bilo to okrog 6%. To ni malo, vendar ne tako veliko, da bi spremenilo versko sestavo prebivalstva, posebno, če pomislimo, da so to v glavnem delavci, in niso neka vodilna elita. Ne moremo se zanesti na take napovedi, kot jih navajaš, da bo leta 2050 v Nemčiji več muslimanov, kot Nemcev. To ni mogoče! Pri tem moramo zopet upoštevati, da bodo redki muslimani imeli vodilne položaje v politiki, ekonomiji, znanosti ...

Res pa je to, kar si zapisal, da bo k takemu stanju, ki je kljub vsemu za kristjane zaskrbljujoče, »bogato pripomogla naša brezbožnost, naša brezbrižnost in naš relativizem« (da ni nič stalnega, nespremenljivega). Bolj kot to, bi rekel, da je pomanjkanje idealov, cilja našega bivanja na svetu, da naredimo kaj dobrega za Boga in bližnjega. Ljudje se zanimajo samo za svojo ugodno počutje in še to v glavnem materialno (dobro jesti, piti, uživati v imetju, družbi, spolnosti, drogah ...). To pa ne more prinesti pravega in trajnega zadovoljstva. In ljudje so v bistvu nesrečni.

Svet danes izgleda bolj mračen tudi zato, ker se vesti širijo z hitrostjo luči (elektronika). Hitro zvemo, kaj se dogaja na najbolj oddaljenih krajih sveta. Ker pa novinarji iščejo novice, ki bodo pritegnile njihove gledalce, poslušalce, bralce, se držijo načela: »Slaba novice je dobra novice«. Nam prikazujejo najbolj temne plati človeštva, ker “to se najbolj gleda (TV), posluša, bere”. Ne smemo pasti v to zanko. Moramo biti kritični do tega, kar nam sredstva javnega obveščanja ponujajo. Zato je važno, da imamo katoliški radio (Ognjišče), televizijo (Exodus), Internet (Ognjišče in drugi), verski tisk, ki je danes pri nas zelo bogat, žal pa je bralcev vedno manj.

Jaz se ne bojim, da se bodo naše cerkve spremenile v “nabito polne mošeje” in da bodo v naših cerkvah le še stare mamice. Res pa je, da bi morali malo bolj polniti naše cerkve, kjer biva evharistični Kralj, ki nam je dal zagotovilo: »Jaz pa ti povem: “Ti si Peter in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in vrata podzemlja je ne bodo premagala.”« (Mt 16,18).

oče urednik Franc Bole

Večkrat se sprašujem, ali nismo skrenili s poti? V mislih imam prve kristjane, tiste, ki so se srečevali ob lomljenju kruha v imenu Jezusa Kristusa. Vse tiste, ki so bili dober zgled sobivanja s človekom in so tako pritegnili k tej novi skrivnosti vere tudi vse druge. Kdo bo rekel: “Danes so drugi časi.” Ne vem, če so drugi časi. Časi so vedno enaki. Vprašanje je le, kje je človek izgubil stik z Božjim?

Koliko strmih poti so prehodili sveti in blaženi. Njihove poti svetijo v času, ki ne mine, nam dajejo moči in volje, da zmoremo dalje. Ali smo ponosni na to, kar so gradili naši predniki? Slovenija je res nekaj posebnega. Skoraj na vsakem griču je cerkev. To je bogata verska in kulturna dediščina naroda. Naši predniki so s tem pokazali, da je mogoče težke čase premagati z molitvijo. Vse to, da bi zmogli tudi danes prinesti svoj križ in ga položiti pred oltar, da bi lahko začutili trenutek odpuščanja pred Jezusom pod podobama kruha in vina. Moti me, da bi nekateri v naši državi to radi obdavčili.

Noben davek na sakralni objekt ne bo rešil države iz krize. Verjamem pa, da v težavah pomaga iskrena molitev. Tudi če bi vse cerkve obdavčili ali bi jih podrli, verjamem, da bi krščanstvo preživelo in naprej oznanjalo vstalega Kristusa. Iskreno se moramo truditi, da ohranimo to, kar nam je sveto in to je naša vera.

Ena od hčerk me je, ko je bila stara šest let, vprašala: »Mami, zakaj pa ljudje hodijo v tiste omare?« V mislih je imela spovednice v cerkvi. Poskušala sem ji odgovoriti preprosto: »Zato, ker v tistih omarah pustijo vse, kar je bilo slabega in težkega. Ven pa pridejo očiščeni in lahko začnejo na novo.«

Da bi te naše ‘omare’ ne samevale, ampak bi bile vedno obiskane ter bi iz njih prihajala luč usmiljenja, to bi želela vsem nam kristjanom.

Našim prednikom moramo biti hvaležni, da so nam posredovali vero. Vsak kamenček v mozaiku prizadevanja za dobro nas bogati in lepša našo podobo pred Bogom in pred ljudmi.

Marjeta Debevec

 pismo meseca 07 2015

Če gledamo na to, ker se dogaja okrog nas, nam pride na misel, da je res kot praviš, da “smo izgubili stik z Božjim”. Če primerjamo, kako so svojo vero doživljali naši predniki, je to še bolj očitno. Zanimiva primerjava: in prvi kristjani? Vemo, kako so oni osvajali s svojim zgledom. Niso se razlikovali od drugih ljudi ne po obleki, ne po jeziku, ne po izobrazbi. Tako predstavlja kristjane Pismo Diogenetu, krščanski spis iz 2. stoletja. Osvajali so svoje sodobnike s svojim načinom življenja. Med seboj so si izkazovali ljubezen. Že Jezus sam je napovedal: »Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen« (Jn 13, 35). Če bi med nami kristjani vladali taki odnos, kot so med prvimi kristjani, bi tudi danes imeli enake uspehe. Ljudje so naveličani lepih besed, ki se ne uresničijo. To vidimo bolj kot kdajkoli. Politiki nas obsipavajo z lepimi obljubami, zlasti ko se bližajo kakšne volitve. In ljudje jim ponovno in ponovno nasedajo. Po volitvah se nihče več ne spominja, kaj je obljubljal. Zato so danes ljudje razočarani in ne verjamejo več nikomur ali sploh ne gredo na volitve. To je sicer popolnoma zgrešena poteza, ker s tem pustijo, da zmagajo tisti, ki znajo lepo govoriti, in ne tisti, ki so pošteni. Morali bi vsakega voditelja presoditi po tem, kar je do sedaj storil dobrega. Toda to je za mnoge že preveč naporno in se izgovarjajo: saj je vseeno. In tako govorijo tudi kristjani, ki bi se morali še bolj zavedati, kako važno je voliti tiste, ki bodo držali besedo. Zakaj je tako malo kristjanov, ki se spustijo na politično prizorišče? To je sad prepričanja, da ni mogoče ničesar narediti. Resno delo zahteva trud in odrekanje, na vsakem področju, tudi na politične? Če osovraženo besedo ‘politično’ zamenjamo z ‘javno dobro’, bi marsikdo dvakrat premislil. Res je, da sedemdeset let nismo mogli vplivati in dati svojega glasu za ‘javno dobro’, sedaj, ko je to možno, pa se rajši umaknemo in ‘privatno’ kritiziramo, kako je vse narobe.

Že sedaj, ne da bi čakali na volitve, lahko storimo to, kar praviš o posnemanju naših prednikov. Kaj vse so zmogli. Zmogli bi tudi danes, kot praviš, “prinesti svoj križ in ga položiti pred oltar, da bi lahko začutili trenutek odpuščanja pred Jezusom pod podobama kruha in vina”. Iz krize nas ne bo rešil noben davek na sakralni objekt. Iz krize nam lahko pomaga molitev. Zato so naši predniki zidali in tudi mi zidamo cerkve. V župnijskih cerkvah je prisoten živi Jezus Kristus, ki je hotel ostati med nami po podobo kruha . Zaradi njega so tudi ‘omare’, ki nam vrnejo našo notranjo lepoto. Danes so morda manj obiskane, ne ‘pokajo po šivih’ ampak so potrebne, da dobimo odpuščanje in lahko prejmemo tudi Njega pod podobo kruha.

Kje je sodobni človek izgubil stik z Bogom, se sprašuješ. V trenutku, ko si je ustvaril prevaro, da Boga ne potrebuje, da je on sam sebi bog! In kaj je temu sledilo? Dve svetovni vojni z več kot sto milijonov mrtvih. In kot je rekel papež v Sarajevu, dejansko živimo v tretji svetovni vojni, le, da se ta dogaja po koščkih. Morda se nam ne zdi tako strašna, ker je zaenkrat daleč od nas. Doživljamo jo preko televizije. Vendar za vsakega človeka pridejo dnevi trpljenja od bolezni, pomanjkanja, osamelosti in zapuščenosti. Na koncu pa neizogibna smrt. Tej ne uide nihče. Ali se takrat človek, ki je izgubil ‘stik z Bogom’, lahko reši brez njega? To si lahko samo domišlja, če je duhovno popolna slep, ker mu razum ne zna več seštevati, odštevati, deliti in množiti. Tako stanje pa je najbolj podobno smrti. Smrt pa pomeni tudi obračun: kako in za kaj si živel.

Kristus nam je odgovoril na ta vprašanja v svojem evangeliju in govori tistim, ki iščejo resnico: »Spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila« (Jn 8,23). Na kakšen način? Jezus odgovarja: »Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni« (Jn 14,6). Zato je za nas kristjane Jezusov evangelij tako trdna podlaga za naše življenje in odgovor na skrivnost naše smrti. Na ta vprašanja mora vsak iskati trden odgovor. Če ne bi bilo tako, ali bi ena milijarda in pol ljudi, in to v najbolj razvitih delih našega planeta, vzela ta evangelij kot svoje vodilo?

Lahko smo veseli, da pripadamo tej poldrugi milijardi ljudi in ne med preostalih šest milijard in pol, ki nimajo tega trdnega temelja.

oče urednik Franc Bole

Spoštovani ustvarjalci revije Ognjišče. Z veseljem spremljam vaše in naše praznovanje 50 - letnice priljubljene revije, s katero sem tudi jaz na več načinov kar najtesneje povezana. Želela sem se kdaj oglasiti v kakšno pogovorno oddajo v zadnjem času na Radio Ognjišče, povezano z jubilejem, pa mi kar ne 'rata' priti zraven. Sklenila sem, da vam kar v pisani besedi povem kaj lepega.

Revija je stara ravno toliko, da sem takrat, ko se je pojavila, nujno rabila nekaj takega za mlade, saj sem zelo rada brala, pa skoraj ni bilo kaj primernega. Spomnim se, da sem skrivaj kupovala kdaj pa kdaj Anteno, pa mi jo je mama takoj vrgla v peč, če jo je le našla. Bila je globoko verna in vse tisto, kar je bilo v Anteni, se ji je zdelo grozno pregrešno branje za mlado deklico, pa tudi meni ni bilo najbolj pri srcu, le iskala sem nekaj zase.

Bila pa sem v tistem času že raznašalka Družine v naši vasi in v njej, mislim, da sem brala o Farnem Ognjišču, ki da na Primorskem izhaja za mlade in da zbirajo naročnike, da je prostor vseslovenski. Prosila sem župnika, da mi ga je od nekod prinesel in mi je bilo zelo všeč. Navdušena sem bila in v želji, da bi list čim prej prišel tudi k nam, sem kar na svojo roko šla v akcijo. Nesla sem ga s seboj, bilo je olivno zelene barve, nosi datum marec 1966, štev. 3, letnik II. Do tega sem se težko dokopala, kazala sem ga naročnikom Družine in ga hvalila. Nekateri so že vedeli zanj, v glavne pa ne in mnogi so se naročili nanj. In predno so uradno začeli zbiranje naročnikov, sem jaz imela že dolg spisek in sem ga samo predložila. Tako je ostalo do danes, petdeset let po tem. Imam še vse izvode lepo vpete v vaše ovitke in zložene po letnikih. In tudi kar lepo število naročnikov, ki jim ga vsak mesec prinesem na dom. Res pa je, da sem se skupaj z Ognjiščem postarala, kot tudi mnogi takratni ustvarjalci in ne vem, kako deleč bom to zmogla. Res pa je, da je tudi s to dostavo danes drugače, povsod se vse dobi. Ko ga ponudim, se nekateri izgovarjajo, da ga kupujejo po trgovinah, kioskih, da dobivajo po pošti itd. Nekaj je res, nekaj pa so samo izgovori, ker se jim zdi preveč dati vso naročnino naenkrat.

Kakorkoli že, vesela sem svoje zgodbe in se prijetno počutim kot del vašega uspeha in hotela sem to deliti z vami. Čeprav mi sedaj manjka prostora v omarah. Ko smo našo hišo 'razdelili na pol' s hčerkino družino in sem morala kar nekaj stvari, ki sem jih 'zbrala' in spravljala, odstraniti, Ognjišče ohranjam, v upanju, da je to 'seme' za bodoče rodove še tudi takrat, ko ne bom imela več vpliva. Bog daj!

Upam, da vas nisem preveč dolgočasila z pisanjem in zgodbo vaše zveste raznašalke, kako naj rečem, kratkih ali dolgih petdeset let.

Marinka

pismo meseca 06 2015Največje zadoščenje za nas duhovnike in za zavedne kristjane je to, da lahko naredimo čim več dobrega, zlasti na duhovnem področju. Vse drugo bo prej ali slej minilo, ostane le ljubezen do Boga in do bližnjega. Taka zgodba, kot je tvoja nam je potrditev, da naše delo ni bilo neuspešno. Odkrila si nam, kako pisana beseda lahko postane trdna opora za naša dobra dela. Takih 'raznašalk' božje besede, božje ljubezni, potrebujemo tudi danes in veseli smo, da smo jih imeli vseh teh petdeset let naše 'zgodovine' in da jih imamo tudi danes. Brez vas, 'raznašalk' Ognjišča, bi naše delo bilo mnogo manj uspešno. Ne mislim samo na tiste 'raznašalke', ki po naših župnijah dobesedno prinesejo Ognjišče na domove, ampak tudi tiste 'raznašalke', ki prispevate, da je Ognjišče prisotno v vaši družini, vašem domu, vašem okolju. Končno tudi vse 'raznašalke', ki vzamete Ognjišče za svoje priljubljeno branje, duhovno hrano, ki vam daje moč, da koristno uporabite svoje življenje, svoje sposobnosti, svoje molitve in žrtve.

Res je, danes je mnogo manj volje, potrpežljivosti, časa, da bi koristno uporabili sredstva, ki so nam na razpolago za bogatitev svoje duše, svoje notranjosti, svojega stika z Bogom, ki ga predstavlja pisana beseda. Lažje je gledati televizijo, izmišljene zgodbe filmov in nadaljevank. Ali to lahko napolni našo dušo? Tudi na televiziji bi lahko izbirali duhovno hrano, pa je mnogi ne. Na razpolago imamo toliko sredstev, pa jih premalo uporabljamo. To velja tudi za pisano besedo, knjige, radio ... Vzrok, da naklade verskih časopisov, knjig, padajo je, da si ne vzamemo časa za versko poglabljanje. Tega seveda niso krivi starejši, ki so še navezani na to, česar so bili navajeni v mladosti, ampak predvsem mladi, ki jim je vsak duhovni napor odveč.

Tako pričevanje, kot je tvoje, je lahko tudi spodbuda mladim, da spoznajo, kaj vse se da narediti. Omenjaš revijo Anteno, mama je imela prav, da jo je vrgla v peč. Veliko opisov in nasvetov je bilo v njej, ki so samo vzbujali spolnost, ki je bila škodljiva za tako deklico, kot si bila ti. Tudi danes je veliko 'slabega' čtiva, toliko, da ga niti več ne opazimo. Ampak za vsak strup je potreben protistrup. Tudi zato je pomemben 'dober' tisk. Mnogi starši tega ne razumejo in jim je škoda dati denar za naročnino dobrega tiska. Potem pa se čudijo, da njihovi mladi zaidejo na kriva pota, v praznino.

Napisala si, da imaš vsa Ognjišča 'vpeta' v ovitkih, da ti zmanjkuje prostora v omarah. V tvoji okolici so gotovo mladi, ki bi s koristjo brali 'stare' letnike. Ponudi kakšnemu mlademu, ki rad bere, en letnik ali dva. Ne preveč, da se ne ustraši. Karkoli boš dosegla s tako ponudbo, bo koristno. Tudi sama prelistaj kakšen letnik 'tvoje mladosti', boš oživila svoje spomine.

Ob našem jubileju bi radi, da bi Ognjišče še naprej pomagalo reševati probleme mladih in ne samo mladih. Bogu, vam bralcem in 'raznašalcem', smo hvaležni, da smo lahko v teh petdesetih letih 'nasitili' duše mnogih. Želimo si, da bi naše Ognjišče bilo 'iskano', kot je bilo nekoč. Pri tem nam samo vi lahko pomagate. Hvala!

oče urednik Franc Bole

Večkrat sem pri branju Ognjišča brala probleme mladih, ki se pripravljajo na sveti zakon in poročajo o skrbeh, če fant ni ali je manj veren. Zaradi verskega prepričanja sem v življenju mnogo pretrpela. Doma pri starših smo veliko molili. Takrat, nekaj let po drugi svetovni vojni, je bilo zelo hudo, posebno za družine v mestih z več otroki. Večkrat sem bila bolj lačna kot sita in z menoj mlajši bratje in sestre. Hujše kakor lakota, pa je bilo, da smo čutili zaničevanje zaradi obiska pri verouku. Vedno pikre pripombe in posmehovanja od učiteljev in nekaterih sošolcev. V zadnjem letu osnovne šole sem edina v razredu vstala, ko so vprašali, kdo obiskuje verouk. Tako je potekalo tudi v poklicni šoli. Profesor zgodovine je bil najhujši. Še med seboj so zaničevali sodelavca, ker so vedeli, da je veren. Njegovo mesto je bilo v temnem kotu cerkve pod korom. Naša samozavest je bila za dolgo dobo našega življenja zamajana.

Po uspešno končani poklicni šoli ni bilo za nas zaposlitve. Sprejela bi vsako delo, ker je mama postala vdova in za mano so bili še bratje in sestre. Na delavski zbornici nam je uslužbenka zagrozila: »Če ne greste v svet, tukaj nikoli ne boste dobili dela«. Več skupin nas je odšlo v tujino. S težkim srcem sem zapustila našo lepo domovino, ki je tudi šla skozi grozovito trpljenje povojnih let. V tujini sem si želela ustvariti topel slovenski dom, ki bo odprt tudi za druge zakonce, ki iščejo zatočišče. Spoznala sem Slovenca in se kmalu cerkveno poročila. Takoj po poroki mi je prepovedal obiskovati slovenske maše in slovensko govorico. Nemško se je že doma naučil v šolah. Izhajal je iz navidezno krščanske družine.

Sledilo je nadaljevanje. Vero, ki so mi jo starši položili v zibelko, jo živeli in prakticirali, so v tujini dobri, plemeniti slovenski duhovniki bogatili, z nami molili, prepevali slovenske pesmi, zlasti pri šmarnicah, in nam je bilo zelo lepo. Za te duhovne vrednote sem se borila in jih varovala. Zame vera ni neka slavnostna prireditev, ki se je občasno spomnimo. Več kot dvajset let nisem več imela moči. Omagala sem. Ostala na cesti, brez doma, družine, državljanstva, brez strehe nad glavo, brez vsega. Ostala mi je vera in še bolj sem zaupala v Boga. In sočutje do sotrpinov je postalo še močnejše. Pred kratkim sem praznovala 45 let bivanja v tujini. Praznovala sem jih v krogu slovenskih krščanskih družin. Po sveti maši smo šli v župnijsko dvorano s slovenskim duhovnikom. Bilo nam je lepo in toplo pri srcu. Med temi zvestimi kristjani sem našla dom, zavetje, sprejetost in domovino. Hvaležna sem Bogu za vse to.

Pred kratkim sem zvedela, da je moj mož zelo bolan na intenzivnem oddelku. Šla sem ga obiskat in mu povedala, da veliko molim zanj. Odgovoril je: »To je zelo lepo od tebe«.

Moja življenjska pot je prepletena s trnjem in križi. Hvaležna sem Bogu, da morem nositi križ. Doživljam neskončno ljubezen Boga in sočutje do soljudi, trpinov, osamljenih, bolnih. Prepričana sem, da je bila moja pot prava. Hvala vsem, uredniku in bralcem, saj ste večkrat molili zame in mojo družino. Pisala sem vam junija 1981 in ste pismo objavili s podpisom 'žalostna mati'. Moja pot je bila polna trpljenja in sedaj, ko se ko se moje življenje počasi izteka, sem 'srečna mati', saj sem vedno zaupala v Boga in vztrajala. Bog je neskončna ljubezen in je vredno vztrajati. Iz trpljenja raste moč in ljubezen do soljudi. Z božjim blagoslovom prisrčno pozdravljeni.

srečna mati

 

pismo meseca 04 2015S to število obhajamo 50- letnico izhajanja našega Ognjišča. Ko smo začeli med toliki težavami in nasprotovanji političnih krogov (nobena tiskarna ni hotele sprejeti tiskanja Ognjišča), si ne bi mogli predstavljati, da bomo doživeli petdesetletnico takrat tako skromnega in na ciklostil razmnoženega Ognjišča (1.300 izvodov). Zdaj ga tiskamo v 43.000 izvodih. Če bi si danes zaželeli kakšno čestitko, bi bila takšna, kot si nam jo poslala ti.

Šel sem pogledat številko Ognjišča, ki jo navajaš, in ponovno prebral tvoje pismo, ki si ga napisala pred 34 leti. Naslov pisma je: "Mož je zahteval, naj ubijem v sebi to drobno bitje". Ti tega nisi storila in tudi za to se lahko danes podpišeš 'srečna mati' .

Opisala si kako je bilo včasih življenje težko, za verne še posebej. Danes je takih materialnih stisk manj, čeprav vemo, da so mnogi, ki so brez dela, lahko v podobnem položaju. Tudi verskega nasprotovanja, kot je bilo takrat, ni več, čeprav se tudi danes mnogi posmehujejo tistim, ki hodijo v cerkev. Če bi se pa vprašali, kaj pričakujem od življenja, bi se znašli brez odgovora. Sama si napisala v prvem pismu: »Vselej, kadar čutim tiho gibanje otroka, me zaboli ob misli, da bi morala ubiti to mlado bitje samo zato, da bo več denarja in za drugi avto in luksuz.« Tvoji cilji so drugačni: »Hvaležna sem Bogu, da smem nositi križ in doživljam neskončno ljubezen do Boga in do soljudi, trpinov, osamljenih, bolnih ...«. Če bi večina ljudi imela take cilje in želje, kako drugačno bi bilo naše življenje že tukaj na zemlji. Če tako gledamo na življenje ali je potem vera brez pomena? Če bi si ob petdesetletnici Ognjišča želeli, da bi naša naklada rastla in ne postopoma padala, želimo zato, da bi lahko ustvarjali tako vzdušje, da bi vrednote, ki jih čutiš ti, postale vrednote čim večjega števila Slovencev. Zato želimo, da bi Ognjišče radi brali, kot je bilo to v času mladosti naše, zdaj 'srečne matere'. Res je, časi so se spremenili. Danes imamo nešteto možnosti zabave, od televizije, interneta, video igric, vsakovrstne glasbe, do instant novic in dnevnikov ..., da zadostimo svoji radovednosti. Kaj pa radovednost, da poglobimo svojo vero, razmišljamo, molimo ...? Mnogo bolj bi nam to napolnilo srce in razum.

Na uredništvu se veselimo te 'zlate' številke Ognjišča. Če pogledamo na 'števec', je zapisana številka 587. Ko smo pred leti prešteli vse številke Ognjišča, brez dvojnih številk, ki smo jih tudi nekaj časa izdajali med počitnicami, smo prišli do te številke, ki se vsak mesec poveča za eno številko. Ko gledam na knjižni polici v svoji pisarni vezana Ognjišča za vsa leta izhajanja, je to kar dolga vrsta. Če vzamem v roke posamezne letnike, vidim, kako so različni, od najbolj 'ubogih' na začetku, do najbolj 'bogatih' letošnjega jubilejnega leta. Vendar se mi zdi, da so bila tista, tiskana na 'slabem' papirju in dvobarvna, bolj 'bogata', ker so jih bralci, predvsem mladi, komaj čakali, da jih dobijo v roke in so se kregali, kdo bo prvi prišel na vrsto. Želeli bi si tudi danes takih bralcev. Zlatih bralcev za 'zlato Ognjišče'.

urednik oče Franc Bole

Zajemi vsak dan

Če nas naše srce ne obsoja, smo z Bogom zaupni in dobimo od njega, kar ga prosimo, ker se držimo njegovih zapovedi in delamo, kar mu je všeč.

(apostol Janez)
Nedelja, 23. September 2018

Ognjišče na Facebooku

Na vrh