Dolgo časa sem premišljevala, ali bi se oglasila ali ne, pa sem se le odločila, da vam napišem nekaj besed. Čudim se in ne morem razumeti, da nekdo po več kot pol stoletja zahteva, da se mora Cerkev opravičiti za nasilno pokristjanjevanje. Omenili ste, da sta papež Janez Pavel II. in papež Frančišek molila v ta namen, kar pomeni veliko več kot opravičilo. Vprašanje je, če je kriva Cerkev, ker so bile v tistem času razne svetne prisile.
Vedeti pa je treba, da bo o vsem tem sodil Bog, ker je on sodnik in ne ljudje. Stara sem 78 let in vzgojena sem bila verni družini. Že v otroštvu smo hodili k šmarnicam, zornicam, redno k maši in k spovedi, a mi nihče ni rekel nič slabega, pa imam tudi veliko grehov.
Če bi mi kakšen duhovnik rekel kaj slabega, pa zaradi tega ne bi opustila maše, saj hodim k maši zaradi Jezusa, ki me čaka v Cerkvi.
Danila

pismo meseca 08 2018V svojem kratkem pismu ste pisali predvsem o dveh stvareh. Najprej o prošnji Cerkve za odpuščanje (pri pokristjanjevanju). Po vašem je nepotrebna, saj so v tistem času bile ‘razne prisile’. Mimogrede – pokristjanjevanje ni potekalo pred več kot pol stoletja, ampak veliko prej. Drži, da so bile razne prisile, a to ne odvezuje Cerkve, da bi ravnala tako kot druge ustanove. Tudi če bi za vse stvari ljudi silili, za vero to ne sme veljati. Vera je preveč sveta in velika zadeva, da bi vanjo koga silili, vse pa k veri lahko prijazno povabimo. Po pristnih zgodovinskih virih pokristjanjevanje Slovencev ni bilo nasilno, kakor bi ga nekateri radi prikazovali v zadnjem obdobju, še posebej v komunističnih časih. Sklicevali so se na Prešernovo pesnitev Uvod h Krstu pri Savici, kjer pa ne opisuje zgolj zgodovinskih dejstev, ampak zgodovinsko snov literarno obdela. To mu pesniška svoboda pač dopušča.
Če se člani Cerkve niso pregrešili pri pokristjanjevanju, so se pa marsikdaj v zgodovini. Ni res vse, za kar Cerkev obtožujejo, gotovo pa je, da so njeni člani v zgodovini delali napake. Nekateri tudi zločine. Prav zaradi tega dejstva je papež sv. Janez Pavel II. v svetem letu 2000 prosil odpuščanja za te napake. Vam se taka prošnja ne zdi potrebna. Niste edini. Tudi v tistem času so nekateri zaradi tega papeža zelo kritizirali. V tistem času nas je obiskal upokojeni reški škof Josip Pavlišić in kot izkušenega človeka sem ga vprašal, kaj meni o papeževi prošnji za odpuščanje. Odgovoril je: »Cerkev ljudem vedno priporoča, naj prosijo Boga in ljudi odpuščanja, zato je prav, da tudi sama stori enako.« Jakobovo pismo pravi: »Priznavajte drug drugemu grehe in molite drug za drugega« (Jak 5,16). Prositi za odpuščanja je veliko dejanje, ki ga zmorejo samo duhovni ljudje. Sveti Janez Pavel II. ga je zmogel. Veliki indijski državnik Mahatma Gandi je dejal, da slabiči zaradi svoje šibkosti ne zmorejo izreči opravičila, niti ga sprejeti! Da je prositi odpuščanje težko, kaže tudi dejstvo, da je malo drugih organizacij in ustanov prosilo odpuščanja za napake, ki so jih storili.
Da je prositi odpuščanja nekaj plemenitega, me je v zadnjem času prepričal upokojeni nadškof Anton Stres, ki je ob zlati maši prosil za odpuščanje: »Ob jubileju duhovništva tako ne preostane nič drugega, kakor to, da smo velikemu pastirju ovc hvaležni, da nas je privzel v svoje pastirovanje, hkrati pa dovolj dovzetni za ponižno prošnjo, naj nam odpusti, če se nismo izkazali dovolj vredni tega zaupanja.« Podobno je ob odhodu v pokoj naredil mariborski nadškof Franc Kramberger. Kdo od nas je tako popoln, da mu ni treba prositi odpuščanja? Nihče. Vsi smo samo zmotljivi ljudje, ki lahko grešimo – tudi vi sami v pismu priznavate, da ste grešni – in zato moramo prositi odpuščanja.
Ob koncu pisma dodajate, da zaradi napak Cerkve oziroma duhovnikov ne smemo prenehati hoditi v cerkev. Strinjam se z vami, čeprav nekateri ljudje zatrjujejo, da so nehali hoditi v cerkev, ker se jim je zameril kakšen duhovnik. Verjamem, da je to neprijetna izkušnja, čeprav sem tudi večkrat doživel, da so nekateri poiskali izgovor za svoje neobiskovanje maše v duhovnikovem neprimernem vedenju. Nekateri so obsojali duhovnika, ki je odločno zahteval od njih, naj živijo kot kristjani. Tega mu ne bi smeli zameriti, saj je to njegova dolžnost. Res je, da je lahko kateri od duhovnikov to storil na neposrečen način.
Lahko se zgodi, da kakšen duhovnik s svojim slabim življenjem pohujša vernike. Pisatelj Pavle Zidar v knjigi Hokuspokus kaplan opisuje mladega duhovnika, ki je na novo prišel v župnijo in je na poti srečal staro ženico. Menil je, da ta ne ve, zakaj veruje. Zato jo je malo ‘preizkusil’, misleč, da ga ne pozna. Najprej jo je previdno vprašal, če veruje. Ona mu je pomenljivo odgovorila, da vere ne bi zavrgla zaradi interesov in da imeti sedem otrok ni enako kot preštudirati sedem debelih knjig, kakor jih je on, in mu tako prijazno dala vedeti, da ga je prepoznala in da tudi on ne ve vsega. Kaplan jo je še vprašal, če bi verovala, tudi če bi videla duhovnika grešiti. In ženica mu je odgovorila: »Sem jih že videla in jih še bom. Dolgo sem na svetu. Videla sem že vse grdobije. Saj ni duhovnik moja vera. Moja vera je Jezus.«
Tako je ta preprosta ženica povedala globoko resnico, da svoje vere ne smemo graditi na človeku, ampak na Bogu. Lepo in dobro je, če nas na poti vere podpirajo ljudje, a to se ne zgodi vedno. Napake ljudi, tudi duhovnikove, naj nas ne odvrnejo od obiska maše ali sodelovanja v župniji. Kako žalostno je, ko kdo reče: “Odkar je prišel novi župnik ne hodim k maši” ali “Ne sodelujem v župniji”. Taka miselnost je znamenje slabotne vere ljudi. Če so prej hodili zaradi duhovnika k maši in sodelovali v župniji, so to delali zaradi človeka. Če v cerkev hodimo zaradi Boga, nas menjave župnikov ne bodo motile. Ko je bil neki mlad duhovnik premeščen iz versko dobre podeželske župnije v mestno župnijo, o kateri je bilo znano, da pri maši in pri cerkvenem življenju sodeluje malo ljudi, mu je neka modra žena v imenu župnijskega občestva ob slovesu in zahvali dejala: »V župniji, kamor vas pošilja škof, so ljudje drugačni in tudi okolje je drugačno, Bog pa je isti!«
Spominjam se nekega človeka, ki je trdil, da bi hodil v cerkev, če bi imeli drugega župnika, ker da sedanji ni dober. Morda je bil v nekaterih stvareh res nekoliko neroden. Pa je v župnijo prišel drug župnik, ki je dobro opravljal svoje delo, a omenjenega ‘kritika’ ni bilo v cerkev ...
Božo Rustja

 

RUSTJA, Božo. (Pismo meseca), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 7, str. 6-7.

Dragi moj sin!
Končuješ devet let osnovnega šolanja. Septembra boš šolanje nadaljeval v drugem kraju v klasični gimnaziji. Polniš svojo posodo še z zadnjimi dogodki osnovnošolskega dogajanja – valeta, zaključna ekskurzija, nastop v glasbeni šoli, nastop s pevskim zborom ..., hkrati pa si z mislimi že v novi šoli, novih sošolcih, profesorjih.
Čestitam ti, da si šolanje končal z izjemnim učnim uspehom. Zelo sem ponosna nate in kar bojim se, da sem ti to premalokrat znala povedati in pokazati. Tvoji profesorji so mi večkrat dejali, da si bil ob uspehih tako skromen. Čudili so se tvoji razgledanosti, vedoželjnosti, širini, vedrini, optimizmu, ... Spraševali so me, kako je mogoče vzgojiti takšnega fanta. Tudi sama se sprašujem, kako nama je z možem bilo dano dobiti takšnega otroka. Vem, da sva nate vplivala midva z najinim medsebojnim odnosom, zgledom. Imel si dobre ‘podnebne pogoje’. Ravno prav sonca, vlage, toplote in si rasel. Pa tudi to sem povedala tvojim profesorjem, da ti brez Božje pomoči ne bi uspelo. Velikokrat, ko sem se zvečer ustavila ob tvoji postelji in si že spal, si imel ob njej molitvenik in rožni venec. Pa ne za okras. Pogovarjal si se z Jezusom. Zahvaljeval si se, prosil za moč za premagovanje vseh preizkušenj in naporov naslednjega dne. Pogosto sem se ti čudila, kako si zmogel ‘pomesti’ z vso konkurenco. Zdaj vem, da največkrat nisi tekmoval z drugimi. Tekmoval si sam s seboj. Premagoval si samega sebe in bil srečen, da ti je uspelo izboljšati rezultat v teku. Steno tvoje sobe krasijo zlata priznanja z različnih državnih tekmovanj. V devetih letih si napolnil mape z različnimi priznanji s področja športa, glasbe, matematike, slovenščine ... Zanima me, na kaj si najbolj ponosen, kje si se moral najbolj boriti, dokazovati, premagovati svoj napor. Mnogokrat si moral sesti pred polno dvorano in brezhibno zaigrati skladbo. Premagoval si dolge kilometrske razdalje in moral iz sebe iztisniti vse moči. Vse to je bila šola za življenje. Ob sobotah in nedeljah nisi poležaval dolgo v dan. Ni ti bilo težko v nedeljo zjutraj vstati in s kitaro spremljati petje pri maši. Sobotni popoldnevi so potekali v znamenju skavtskih srečanj in druženj.
Pred teboj je dva meseca in pol zasluženih počitnic. Vem, da jih boš napolnil z lepimi dogodki, druženjem s prijatelji ob skavtskem ognju, pesmijo, oratorijskimi dnevi, branjem knjig. Dopusti si, da boš kmalu odmislil šolo, natrpan urnik. Želim ti, da se odpočiješ. Da boš imel tudi kakšen dan, ko ti bo malce dolgčas. Da boš pobrskal po stvareh, za katere med šolskim letom nisi imel časa. Seveda ti bodo žoga, knjiga, telefon, računalnik, sestra, brat tudi delali družbo. Tudi pri vsakodnevnih opravilih doma malo računam nate.
Napolni, okrepi se z novimi močmi. Kajti postavljen boš pred nove naloge, izzive, nove odgovornosti. Zastaviti si boš moral nove cilje, poiskati nove prijatelje, najti svoje mesto v novi razredni skupnosti. Zaupam ti, da boš znal to dobro opraviti. Ohrani svojo vedrino, preprostost, skromnost, vedoželjnost in zaupanje v Boga.
Pa lepe in brezskrbne počitnice!
tvoja mama

pismo meseca 07 2018Malo je takih pisem, kakršno ste poslali vi. Lahko bi rekli, da je to skoraj pismo idealnemu otroku. Všeč mi je, da otroka v pismu pohvalite, mu poveste, da ga imate radi in da ste ponosni nanj, a mu obenem ne vcepljate mišljenja, da je nekaj več in da daleč presega druge. V vašem otroku se je pač združilo tisto, kar se ne združi vedno pri otroku: intelektualna nadarjenost, pridnost, vestnost, marljivost, prava ubogljivost, spoštovanje staršev in prijateljev.
“Pogosto sem se ti čudila, kako si zmogel ‘pomesti’ z vso konkurenco. Zdaj vem, da največkrat nisi tekmoval z drugimi. Tekmoval si sam s seboj,” ste zapisali in s tem opozorili na pomanjkljivost današnje vzgoje, ki velikokrat poudarja tekmovalnost, celo rivalstvo. Tako vzgajamo bodoče egoiste in karieriste, namesto da bi poudarjali vrednost dobrega uspeha in osvojitev znanja, a obenem tudi pomen skrbi za sočloveka, v šolskih letih pa predvsem pomen pomoči sošolcem, ki težje osvojijo znanje.
V vašem pismu se me je posebej dotaknila verska razsežnost sinove rasti: “Tvojim profesorjem sem povedala, da ti brez Božje pomoči ne bi uspelo. Velikokrat, ko sem se zvečer ustavila ob tvoji postelji in si že spal, si imel ob njej molitvenik in rožni venec. ... Pogovarjal si se z Jezusom.” Nekateri danes poudarjajo samo pomen intelektualne rasti. To je splošna težnja v družbi. Važno je, da bo dober v šoli. Osebna, zlasti duhovna rast, pa sta zanemarjeni. Imamo pa tudi posameznike v duhovnih gibanjih, ki poudarjajo le pomen molitve, ne pa tudi vestnega dela. Obe skrajnosti nista pravilni. Pri vašem sinu ni tako. Skladno je napredoval v modrosti in v duhovni rasti. Molil je on in prepričan sem, da so njega spremljale tudi molitve staršev.
Izredno lepo mi je bilo prebrati stavek: “Ni ti bilo težko v nedeljo zjutraj vstati in s kitaro spremljati petje pri maši.” Seveda je otrok najprej videl vas in vašega moža, kako gresta nedeljo za nedeljo k maši. Prepričan sem, da brez tega zgleda ne bi mogel on privzeti takšne življenjske drže.
Poleg vašega zgleda je pomembna tudi duhovna rast v skupini. Sin se je vsako soboto udeleževal skavtskih srečanj, igral kitaro in pel v župnijskem mladinskem zboru. Mlad človek bo laže duhovno rastel, če bo imel ob sebi podobno misleče prijatelje, mlade, ki jim je tudi vera vrednota. Sveti Janez Pavel II. je nekdanjemu koprskemu škofu dejal, da bo danes mlad človek težko ostal kristjan, če se bo udeleževal samo nedeljske maše. Vero bo lažje ohranil, če se bo vključil v kakšno skupino (mladinska veroučna skupina, svetopisemska ali molitvena skupina ...). Tudi vaš sin to dokazuje.
Skupaj z vašim sinom bodo mnogi mladi začeli počitnice. Žal bodo te nekaterim samo čas počitka (če ne že lenarjenja), avantur, tudi nezdravih in nemoralnih. Počitnice pa so čas tudi za duhovno rast, za pomoč v družini (tudi vi računate na sinovo pomoč pri domačih opravilih) pa tudi za pomoč sočloveku. Staršem, zlasti tako odgovornim, kot ste vi, bi priporočal, naj v počitnicah otrokom priporočijo in omogočijo duhovne vaje. Mladi ljudje se bodo razvijali v skladne osebnosti, če bodo tudi počitnice izkoristili tako, da bodo krepili vse razsežnosti svojega življenja.

RUSTJA, Božo. (Pismo meseca), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 7, str. 6-7.

Rada bi vam napisala nekaj besed glede romanja bolnikov, invalidov in starejših na Brezje.
Že nekajkrat sem se udeležila tega romanja kot prostovoljka – pomočnica. Občudujem vašo pripravljenost, neizmerno potrpežljivost, dobroto in veliko ljubezen do teh ljudi. Nekateri od njih se ne morejo zahvaliti z besedami, toda iskrica v očeh in tresoča roka nam povesta vse, prav vse. Za tako veliko množico ljudi ni lahko poskrbeti. Iz vsega opazovanega je bilo razbrati veliko mero organizatorskega truda, v oči mi je padel napis: Spoved za naglušne. Na kaj vse ste mislili!
pismo meseca 06 2018bPomočniki smo po jutranji prisrčni molitvi imeli nekaj kratkih sestankov, kjer smo od vodje prejeli navodila in usmeritve za potek dela. Med drugim nas je opozoril tudi na to, da ne smemo pozabiti nase, da moramo tudi sami piti. Smiselno je razdelil naloge, vse nam je nazorno pokazal na plakatu, po potrebi je ponovno razložil z dobro voljo.
Ob tej priliki bi vodstvo Ognjišča seznanila s svojo izkušnjo, ki sem jo doživela, sicer po telefonu, v treh vaših poslovalnicah (Ljubljana, Koper, Kranj). Kot stranka sem v zadnjih letih kupila dva kompleta Gasparijevih knjig, Katekizem (Youcat), Sveto pismo, nekaj drobnih knjižic itd. Velikokrat ste mi ustregli glede plačilnih pogojev, upoštevali ste moje želje in jih ugodili.
Iz pogovorov z vašimi delavci ni težko razbrati, da vso svojo energijo in veliko poznavanje stroke vložijo v to, da bi strankam ustregli.
Slovenci in ljudje na splošno smo ponavadi taki, da kakšno napako brž povemo naokrog, pa še nekoliko napihnemo. Zakaj ne bi tudi lepih stvari dali na plano?
Prijazne besede so tako spodbuda za nadaljnje delo. Verjetno ste v vodstvu Ognjišča ponosni na tako pridne, marljive in dobre sodelavce.
Še naprej se bom trudila imeti čuteče srce in si svoj urnik prirejala tako, da se bom lahko udeležila romanja bolnikov, invalidov in starejših. Če si namreč vzamemo nekaj ur svojega časa in ga podarimo drugemu, bomo ob tem tudi sami bogatejši za spoznanje, da smo naredili dobro delo, ki je nekomu polepšalo dan.
Bernarda

Zelo sem vesel takih pisem, kot je vaše, saj je tako sončno in s toliko plemenitega sporočila. Že pred časom sem ga želel objaviti, a sem ga prihranil za ‘zlati’ jubilej romanj bolnikov, invalidov in starejših. Bogu smo hvaležni za ta jubilej, obenem pa se dobro zavedamo, da brez številnih pomočnikov tega romanja ne bi mogli izpeljati. Vaše pismo je lepa priložnost, da se vsem iskreno zahvalim. V zadnjih letih so se poleg številnih posameznikov kot ste npr. vi, pri pomoči pridružili skavti, zlasti odrasli, in malteški vitezi. Nekateri posamezniki že toliko let pomagajo na romanju, da jim ni potrebno dajati veliko navodil, saj so že seznanjeni z delom.
Seveda ne moremo mimo brezjanskih patrov, ki so že pol stoletja gostitelji tega romanja. Občudujem zdravniško ekipo in nekatere zdravnike, ki že desetletja nudijo romarjem nujno medicinsko pomoč. Pa organiste in voditelje ljudskega petja ... in številne druge.
Romanja bi ne bilo brez ljudi, ki stojijo ob strani bolnikom, invalidom in starejšim in jih pripeljejo na božjo pot. Ker nekateri domači ali sorodniki tega ne zmorejo, so jim v preteklosti priskočili na pomoč prostovoljci. Zelo plemenito dejanje, saj so jim s tem polepšali dan. Nekateri so iz tega dne živeli še dolgo časa. Zlasti je to veljalo v preteklosti, ko so bili nekateri invalidi priklenjeni na posteljo in voziček in so izredno težko zapustili domače okolje. Pravzaprav se je iz te osamljenosti to romanje tudi rodilo. Ustanovitelj revije Ognjišče in ‘ustanovitelj’ brezjanskih romanj Franc Bole je obiskoval bolnike in invalide. Ti so mu potožili, kako so osamljeni in kaj bi jim pomenilo eno samo romanje ter srečanje z ljudmi, ki so v podobni preizkušnji kot oni. In tako se je rodilo romanje bolnikov in invalidov.
So pa nekateri duhovniki kmalu začeli organizirati avtobuse ali kombije, v katerih so pripeljali večje skupine na Brezje. Duhovnikov je vedno manj in so vedno bolj obremenjeni. Zato so ponekod prevzele organizacijo župnijske, dekanijske ali področne Karitas. Velikokrat razpravljamo, kaj naj bi v Cerkvi delali laiki ali stalni diakoni ali kaj je poslanstvo Karitas. Organizacija romanj je lepa priložnost za služenje. V naši družbi je vse več starejših in nekaterih domači jih ne ravno radi peljejo na romanje. Ali ne lahko tukaj vstopi Karitas in jim pomaga na romanje? Zato iskrena hvala vsem župnijam in Karitas ter njihovim prostovoljcem, ki organizirajo romanje.
Duhovnikom smo hvaležni ne samo za organizacijo romanj, duhovno spremljanje romarjev, somaševanje in podeljevanje bolniškega maziljenja, ampak tudi za spovedovanje na romanju, ki se ga udeležijo številni ljudje, ki težje pridejo do spovednika in so zato delivci Božjega usmiljenja na Brezjah toliko bolj potrebni in dragoceni.pismo meseca 06 2018a
Hvala vam, ker ste delili svojo dobro izkušnjo z uslužbenci Ognjišča. Pokazali ste, da se da tudi kakšno težavo, ki se na prvi pogled zdi nerešljiva, rešiti. Ko kdo naroči za večjo vsoto knjig, mu damo možnost, da znesek poravna v več obrokih. Radi mu pridemo naproti, ker vemo, da nekateri težko plačajo znesek naenkrat. Naše poslanstvo pa je, da knjige in verski tisk širimo med ljudi, ne pa da mu postavljamo ovire. Upamo, da bomo še dolgo lahko opravljali svoje poslanstvo, čeprav v zadnjem času naklade knjig upadajo. Velja, da so knjige Ognjišča poceni. Lahko so bile tudi zato, ker so imele visoko naklado. Z zniževanjem naklade morajo, žal, rasti cene.
Verjemite, ne samo na dobre sodelavce, ki so pri nas zaposleni, ampak tudi na vse prostovoljce, ki pomagajo na romanju in drugače, mednje spadate tudi vi, smo ponosni in zanje Bogu hvaležni.
Ko je Slovenska škofovska konferenca našemu ustanovitelju Francu Boletu izročila odličje sv. Cirila in Metoda, je v zahvalnem govoru poudaril, da odličje ni namenjeno samo njemu, ampak številnim marljivim sodelavcem. Večkrat je poudaril, da so ti velik blagoslov za delo Ognjišča. A ne priznanja in pohvale, predvsem zavest, da delamo dobro in da s služenjem najbolj ubogim služimo Jezusu, nam mora dajati moč za delo. Kajti lahko se zgodi, da za svoje dobro, ki ga storimo, nismo vedno deležni priznanj. Najlepše priznanje pa je, kakor ste vi zapisali, zavest, da bomo potem, ko bomo nekaj časa podarili drugemu, “tudi sami bogatejši za spoznanje, da smo naredili dobro delo, ki je nekomu polepšalo dan”. In kar smo dobrega storili ‘najmanjšim bratom’, smo storili Jezusu in to ne bo nikoli pozabljeno, saj je zapisano v Božjo ljubezen.

RUSTJA, Božo. (Pismo meseca), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 6, str. 6-7.

Za seboj imam strogo krščansko vzgojo. Do štiriindvajsetega leta sem redno hodila k maši in verouku oziroma na meditacije in duhovne obnove. Potem pa sem nekega dne šla k spovedi in duhovniku povedala, da sem v cerkvi večkrat slišala laži oziroma polresnice, da sem zaradi laži sprejela odločitve, zaradi katerih hudo trpim, in da nikoli več ne prestopim cerkvenega praga. In sem šla. V nobeno stvar nisem več verjela. Niti v Cerkev niti v Boga. Kakšno leto sem se iskala, potem pa spet pristala pri možu. Rodili sta se nama dve hčeri.
Ko sem bila stara malo manj kot štirideset let, je mlajša hči, takrat stara dobro leto, na smrt zbolela. Iz psiholoških razlogov je z možem nisva dala v bolnišnico in mi jo je v treh do štirih mesecih pozdravila bioenergetičarka. Hči je ozdravela, jaz pa sem postala verna. Šele takrat mi je kljub strogo pravoverni vzgoji, ki je v veliki meri temeljila na strahu pred Bogom, postalo jasno, da jo je pozdravil Bog, ki je velika dobra sila, ki je pravična in ljubeča. Ki je povsod in za vse ljudi.
Vi ste pred časom pisali o govoru Lare Jankovič v Dražgošah. Ona je pač obsojajoča in ima slab spomin. Pa kaj? Pozabila je omeniti povojne poboje. Ampak tudi Cerkev, ki je sicer pozitivna institucija in je naredila ogromno dobrega, tudi za malega človeka, ima slab spomin. Svete inkvizicije nikoli ne omenja. Pa tudi nasilnega pokristjanjevanja ne.
Hvala Bogu, da so ta nasilna obdobja mimo. Ampak bila so. Moramo jih priznati. Tako kot moramo priznati povojne poboje.
Vsako nedeljo (že približno leto in pol) sedim pri sedmi maši. V cerkvi je na vsaki strani po 21 klopi. Vedno preštejem vernike. Komaj kdaj jih naštejem po enega za v vsako klop.
Kaj pa, če mora Cerkev priznati tiste svoje (čeprav redke) grehe že zato, da se njene klopi ob nedeljah spet napolnijo? Kaj pa, če mora Cerkev prva ponuditi roko drugače mislečim? Ali ni Kristus govoril o tem, da je treba ponuditi drugo lice, če te nekdo udari po enem?
Polona

pismo meseca 05 2018Spoštujem vašo sposobnost, da v drugih gledate dobro. Prav tako spoštujem vaše trpljenje, ki ste ga prestali, zlasti ob hčerkini bolezni. Bodite prepričani, Bog ga je videl. Verjamem vam, da vas je ta izkušnja pripeljala k Bogu. To niso lahke stvari in kdor jih ni doživel, jih bo težko razumel. Številne ljudi trpljenje in preizkušnje pripeljejo k Bogu. Ni pa nujno, da trpljenje privede k Bogu. Nekateri se prav zaradi lastnega trpljenja ali trpljenja najbližjih odvrnejo od Boga. “Če bi bil Bog, bi takega trpljenja ne dopustil,” trdijo.
Morda samo nekaj o ‘grdi’ Cerkvi, ki je tako sovražna do drugače mislečih. Kot razberem iz vašega pisma, ste razgledani. Zato gotovo veste, da je Cerkev in da smo kristjani v naši družbi prej žrtve sovražnosti in nestrpnosti. Koliko laži in koliko gnojnice se zlije v medijih na nas. Tudi v Dražgošah je bilo tako, kar ste sami omenili. Na take izlive sovraštva je treba reagirati in tako sovraštvo je treba razkrinkati. Tudi Jezus je velikega duhovnika, potem ko ga je njegov služabnik po krivici udaril, vprašal: »Če sem napačno rekel, izpričaj, da napačno; če pa prav, zakaj me tolčeš?« (Jn 18,23). Visokemu predstavniku judovske vere je odločno povedal, da ne dela prav. Seveda je bilo to pogumno dejanje, s katerim je tvegal smrtno kazen. A ne glede na to je vztrajal pri resnici in pravici.
Krivico in laž je treba poimenovati kot laž in krivico in ne sodelovati pri krivici in laži! Samo to sem želel storiti. Upam, da ste podobno pismo, kakor ste ga napisali meni, napisali tudi govornici v Dražgošah. Poimenovati stvari s pravimi imeni, to je reči laži laž in krivici krivica, nas ne odvezuje od dialoga z ljudmi, ki mislijo drugače. Dialoga ne moremo razumeti kot kimanje drugače mislečim. Ne, dialog zahteva, da se stvari poimenujejo pravilno in mora temeljiti na resnici. Jezus od nas zahteva še nekaj: da odklanjamo laž in zmoto, toda ne sovražimo tistega, ki se moti. Zavračamo greh, a ne zavračamo grešnika. Tako moramo razumeti njegove besede o ljubezni do sovražnikov (prim Mt 5,44), predvsem pa njegov zgled, ko ni obsodil prešuštne žene, obsodil pa je njena grešna dejanja (prim Jn 8,1-11).
Morda samo še o tem, da se v Cerkvi ne govori o inkviziciji in nasilnem pokristjanjevanju itd! Strinjam se, da je treba vse nasilje in sovraštvo, tudi ali zlasti, če je storjeno v imenu vere, obsoditi in ga obžalovati. Toda glede inkvizicije in ‘nasilnega pokristjanjevanja’ – bojim se, da gre tudi tukaj za precej pavšalne trditve, ki nimajo vedno podlage v zgodovinskih virih. Tudi vi ste jim nekoliko nasedli in obsojate (tudi krivično) Cerkev, čeprav po pravici napišete, da je Cerkev v zgodovini storila tudi mnogo dobrega. Ne podlegajmo propagandi, ampak se držimo zanesljivih zgodovinskih virov. Npr. ‘nasilno pokristjanjevanje’ Slovencev, ki ga tudi vi omenjate in je zapisano tudi v Prešernovem Krstu pri Savici. Vemo, da je veliki pesnik jemal snov iz nezanesljivega zgodovinskega vira in da pokristjanjevanje naših prednikov ni bilo niti malo tako krvavo. Ta vir je umetniško obdelal, saj se krst izlije v čudovit spev krščanski veri, krščanskemu darovanju in hvalnico Bogu ljubezni, (“Da pravi Bog se kliče Bog ljubezni, /da ljubi vse ljudi, svoje otroke.”), kakršen je tudi vam blizu, kakor izhaja iz pisma. Toda v nečem imate prav. Tudi če bi se v imenu Boga samo enemu zgodila krivica, kaj šele umor, je to vredno obsodbe. Tudi v Prešernova pesnitev graja ubijalskega Valjhuna, ki “ravna po svoji slepi glavi /po božji volji ne, duhovni pravi”.
Papež sv. Janez Pavel II. je v svetem letu 2000 prosil odpuščanja za krivice, ki so jih naredili ljudje iz Cerkve. Pri posebnem obredu so prebirali besede kesanja in papež je pokleknil (takrat že z veliko težavo) pred Kristusa na križu in tudi na ta način prosil odpuščanja Njega in ljudi. Dejanje, vredno svetnika! Vem, da se je takrat opravičil tudi naš škof v Kopru, da so se večkrat opravičili drugi škofje. Nekatera opravičila so zbrana v knjigi Resnici na ljubo, v kateri so zbrana opravičila ljubljanskih (in slovenskih) škofov. In kako je na to odgovorila javnost? So se ljudje zaradi tega množično vrnili v cerkev, kakor mislite vi, če bi to Cerkev naredila? Niso se. Ste se takrat, leta 2000, vrnili v Cerkev vi zaradi te prošnje za odpuščanje? Niste se! Vrnili ste se šele po izkušnji neskončno ljubečega Boga, ki je ozdravil vašo hčerko.
Prav je, da imate o veliko stvareh svoje stališče in predvsem, da znate v drugih videti tudi dobro, kar ni ravno odlika slovenske javnosti, zato vam želim, da tudi v prihodnje iščete resnico in se še naprej bližate Bogu, čigar dobroto ste izkusili v življenju.

RUSTJA, Božo. (Pismo meseca), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 5, str. 6-7.

Danes je pravi dan za pregledovanje, izločanje starih računov, starih položnic, skratka čiščenje predalov. Listam po mapah in odkrivam tudi stare pozabljene zapiske, voščila, vabila ... Pritegne me vabilo na pevske vaje ‘mojega’ pevskega zbora iz leta 1993.
Pevka v cerkvenem pevskem zboru sem že polnih 42 let. Kaj me tako gane v tem vabilu? Saj vsako leto dobimo v mesecu septembru vabilo k pevskim vajam, pa vendar me besede, natipkane na pisalni stroj na obledelem roza pisarniškem papirju, nagovorijo in toplo prevzamejo.
Misli mi zbežijo nazaj na moj začetek petja pri zboru 1976, na prvo veliko noč, ko smo izvajali Dvoržakovo mašo ob spremljavi orkestra in solistov. Bila sem očarana in začarana za zmeraj.
Od takrat sem zvesta temu čudovitemu poslanstvu, hvaležna za dar petja, da ta dar delim z drugimi pevci in se tako pridružim ustvarjanju melodij, “ki odzvanjajo harmonijo vesolja”.
In kaj mi je prineslo teh 42 let petja?
pismo meseca 04 2018Prineslo mi je občutek izpolnjenosti v mojem doživljanju vere v vse dobro, v preprosto zaupanje v ljubezen, v odgovornost do sebe in do drugih, prineslo mi je spoznanje, da smo po Božji volji drug drugemu podarjeni. Lahko sem sebe doživljala kot delček mozaika, ki z oživljanjem in obujanjem melodij in pesmi prinaša veselje in upanje, lahko sem v svojem sopevcu iskala zgled in potrditev mojega dojemanja vere, postavljala temelje doživljanja družine, sodelavcev, sveta. Skratka, pomeni, da se med sebi enakimi pretolčeš do spoznanja “biti si o vsem na čistem”. In po tem je vse lažje, lažja so vsakodnevna bremena, nižji so ‘pukli’, katere moramo preskočiti, srce se zna veseliti ...
In so druženja s sopevci, druženja na romanjih, na intenzivnih vajah, na planinskih pohodih, na skupnih letovanjih z družinami. Hvala Bogu, da smo znali harmonije, katere je iz nas izvabila naša pridna, potrpežljiva, strokovno dobro podkovana pevovodkinja, prenesti izza cerkvenih zidov v življenja naših družin.
Bog ve, koliko se je v teh letih zvrstilo odpetih maš, psalmov, koralov, slovenskih cerkvenih pesmi adventnih, božičnih, velikonočnih, Marijinih? Kolikokrat smo popestrili in obogatili nedeljske maše, praznike, izvajali božične koncerte, res “bogato je prijateljstvo v delitvi duha veselja in romanju k istemu cilju”. In ko smo bogatili svoja srca, smo bogatili, verjamem, tudi obiskovalce nedeljskih maš in naših koncertov.
Kako so me in me še vedno nagovorijo preprosta besedila in melodije slovenskih cerkvenih pesmi, ki izražajo češčenje Jezusa, prošnje slovenskega (kmečkega) človeka k Mariji, radostno veselje in milina ob Božjem rojstvu, trdno upanje velike noči in še in še ... Vsa ta besedila, zapeta toliko in tolikokrat, ti pustijo pečat, napolnjujejo te s toplino in hvaležnostjo, da si lahko bil delček tega mozaika.
Za nič na svetu ne bi želela zamuditi teh 42 let petja, pomagala so mi preživeti življenjske padce in udarce, me dvigovala ob vseh krščanskih praznikih, da sem jih doživljala radostno in polno, mi polnila srce s čudovitimi besedili, ki si jih velikokrat ‘popevam’ tudi sicer, ko nisem na koru, utrjevala in podpirala so mojo vero, jo poglabljala.
Maksa

Kakšno bi bilo praznovanje velikonočnih praznikov brez petja in brez pritrkavanja? Največji krščanski praznik bi bil zelo osiromašen. Lepo zapeta trikratna aleluja daje slutiti, kako nekaj velikega in mogočnega je Kristusovo vstajenje. Tako vidimo, kako pomembno mesto imajo pri velikonočnem prazniku cerkveni pevci. Celo sveto tridnevje nadvse obogatijo. Pa ne samo oni, vsi bogoslužni sodelavci so pomembni in nepogrešljivi in zlasti duhovnikom, ki upravljajo več župnij, neobhodno potrebni pri bogoslužju. Seveda ne gre samo za pomoč duhovniku, laiki sodelujejo pri bogoslužnih opravilih v moči splošnega duhovništva, ki ga vsi prejmemo pri krstu.
Prav zato sem vaše pismo uvrstil v velikonočno številko Ognjišča, ker kaže na pomembnost bogoslužnih sodelavcev. Kako lahko olepšajo bogoslužje! Uvrstil sem ga pa tudi zato, ker naglaša pomen vzgoje bogoslužnih sodelavcev. Kolikokrat omenjate pevske vaje. Veliko truda je potrebno, da pevci in drugi bogoslužni sodelavci obogatijo bogoslužje.
Sodelovanje pri bogoslužju bo lepo in usklajeno, če se bodo vsi pripravili na sodelovanje in ga prej skrbno načrtovali ter usklajevali. Sodelavec pri bogoslužju se mora zavedati, da ni on glavni (kakor tudi duhovnik ni glavni), ampak da je samo sodelavec in da je pri maši in drugih bogoslužnih opravilih glavni Bog. Tako cerkveni pevci in drugi sodelavci ne pojejo, berejo, krasijo ... sebi, ampak vse to delajo v Božjo čast. Da s tem razveseljujejo tudi druge župljane, ste vi lepo opisali v pismu.
Marsikaj ste opisali, niste se pa dotaknili še ene razsežnosti: duhovnega oblikovanja sodelavcev. Zakaj? Sodelavci v župniji običajno niso deležni posebnih zahval in pohval. Prej nasprotno. Večkrat jih ljudje kritizirajo, morda prav tisti, ki malo ali nič ne sodelujejo. Ni jim všeč to in moti jih ono. Sodelavci tudi nimajo materialnih koristi. Zato morajo imeti močno vero in morajo biti zakoreninjeni v Bogu, da jim take kritike ne odvzamejo poguma. Zato so potrebna duhovna srečanja (npr. duhovne obnove) zanje. Pa tudi strokovna izobraževanja. Na to razsežnost so me opozorile sodelavke Karitas ob nekem srečanju, ko so poudarile, kako važni sta molitev in duhovna rast. Brez nje ne bi mogli opravljati svojega dela. Sicer pa je tudi samo sodelovanje, kakor že samo ime pove, služenje Bogu (bogoslužje) in duhovna obogatitev. Lepo ste zapisali, da so za vas zapeta besedila pesmi postala molitev, ki vas je notranje napolnila s toplino in hvaležnostjo. Sodelavci pri bogoslužju se morajo pripravljati in ta priprava je lahko že sama po sebi duhovna obogatitev.
Sodelavci, ki se z vsem srcem in v globoki veri dajo na razpolago Cerkvi, zato doživljajo notranje veselje in zadovoljstvo. Podobno ste opisali tudi vi, ko po 42 letih petja v cerkvenem zboru poudarjate, kako to sodelovanje “bogati vaša srca” in upate tudi srca obiskovalcev nedeljskih maš in vaših koncertov. Vam in vsem sodelavcem pri bogoslužju želim, da bi vztrajali pri svojem delu in tako “bogastvo src” doživeli tudi za letošnje velikonočne praznike.
RUSTJA, Božo. (Pismo meseca), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 4, str. 6-7.

Piše ti žena, ki je bila v podobni preizkušnji, kot si ti v tem trenutku. Dobro vem, kako se počutiš, kakšna skrb in pritisk sta se zgrnila nate. Poznam tvoj strah, vem, da trenutno ne vidiš nobenega izhoda iz nastale situacije: vse poti so ti zaprte, misliš, da je pred tabo en sam izhod, ki bo rešil trenutno stanje: narediti splav in končati to mučno stanje.
Morda so ti povedali ali misliš, da je otrok prizadet, morda si prestala hud stres v začetku nosečnosti, si ostala sama in otrok ne bo imel očeta, si v finančni stiski, si bolna, misliš da ne boš imela moči prestati nosečnost in porod, je pred tabo kariera, morda pritiska nate mož ali starši, si že v letih ...
Potem pa bo že nekako, se bo že vse rešilo. Na ta dogodek boš pozabila, lažje zaživela, se morda tega spovedala, se bolj posvetila otrokom, ki jih že imaš, storila kaj dobrega za druge ... saj imaš vendar svobodno voljo in pravico odločati o svojem življenju.
Draga žena, na tej poti sem bila tudi jaz in sem se odločila za splav. Bog mi je priča, da govorim resnico: NE STORI TEGA!
Ne veš, kakšno trpljenje te čaka. Pot, ki se ti sedaj kaže kot edina rešitev in izhod iz stiske, je lažna in prevara. Otrokovega življenja ne boš mogla obuditi, očitki vesti bodo preveliki in ti bodo črpali življenjsko moč, vrtinec življenja te bo potegnil na dno.
pismo meseca 03 2018aNe vem, če si verna ali ne, obstaja pa zakonitost, ki je skupni imenovalec nam vsem zemljanom. Vsakega človeka je ustvaril Stvarnik, vanj je dahnil svojega duha. Prekiniti ta načrt, ki ga ima Stvarnik s pravkar nastalim življenjem, je nekaj strašnega, to ti povem iz lastne izkušnje. Posledice te bodo spremljale in zaznamovana boš vse življenje. Znašla se boš v oblasti Smrti, davek, ki ga boš plačala, bo prevelik. Za vse življenje bosta ranjena tvoja ženskost in materinstvo.
Pomisli, da te nekdo tako silno ljubi. Iz te ljubezni si bila ustvarjena. Prisluhni v tišini globinam svojega srca. Tu je prostor, ki je svet, tu si čista, tu prebiva Bog. Tega ti ne more nihče vzeti, pa naj si v življenju zavržena, zlorabljena, prezrta, bolna, zapostavljena, polna zamer in krivic, prestara, izigrana, imaš onečaščeno intimnost ... Tu, v globini svojega srca, pa si ljubljena, čista, Božja, nedotaknjena, polna dostojanstva in spoštovanja. Tu je prostor, kjer si sveta, prav tako kot je sveto življenje otroka, ki ga nosiš pod srcem. Ne dovoli, da ti kdo vzame to dostojanstvo. Stvarnik ti ga je podaril ob spočetju. Ponuja ti življenjsko priložnost, da sodeluješ z Njim pri enkratnem dogodku, rojstvu otroka.
Podarjeno ti je nekaj neprecenljivo dragocenega in lepega. Prosim in rotim te: NE ZAVRZI TEGA, RECI DA ŽIVLJENJU; ki se razvija v tebi, zaupaj v Previdnost, ko bo poskrbela, da se bo vse postavilo na pravo mesto. Sprejmi in zahvali se za dar življenja in vedi, ko se boš odločila za življenje, se bodo okoliščine uredile. Če boš pa kdaj v stiski, zaupaj, nisi sama. Podarjena ti bosta pomoč in tolažba. Zate vsak dan moli žena, ki je padla in vpije k Bogu v prošnji, da te tega obvaruje.
Lilijana

Vsako leto od 19. marca, praznika sv. Jožefa, moža Device Marije, do 25. marca, praznika Gospodovega oznanjenja Mariji (letos bo na 25. marca cvetna nedelja, zato bomo bogoslužni spomin praznika Gospodovega oznanjenja obhajali dan prej) praznujemo teden družine. V oktobru, letos od 1. do 7. oktobra, pa teden za življenje. Oba tedna, ki ju praznujemo pravzaprav šele zadnja leta, kažeta, kako zgrešen je odnos naše družbe do družine in do življenja. Na ta zaskrbljujoči odnos nas opominja tudi vaše pismo. Napisali ste ga v obliki pisma materi, ki se odloča, ali bo ohranila novo življenje, ki ga nosi pod srcem. Pismo je toliko bolj pomenljivo, ker ste ga napisali vi, ki ste bili v podobni preizkušnji, in ste v njej padli ter bi sedaj na podlagi svoje bridke izkušnje druge radi obvarovali pred podobnim padcem in posledično trpljenjem.
Morda se bo kdo vprašal, zakaj objavljati to pismo v povezavi s tednom družine, saj pismo govori o odločitvi za življenje, ne pa o krizi v družini? Res je, govori o odločitvi, a je tudi res, da ljubeča družina omogoča lažje sprejetje še enega novega življenja. Sami tudi to omenjate, ko pravite: “morda pritiska nate mož ali starši”. To kaže, kako smo velikokrat vsi odgovorni za splav, ker ne znamo stati ob strani materi, ki nosi otroka pod srcem. Kolikokrat bi te matere, če bi imele razumevanje pri možu, pri družini ali pri starših, obdržale otroka. Nikakor niso brez krivde tisti, ki pustijo samo ženo v odločitvi ali jo celo silijo k splavu. Hinavsko je od nas, če obsojamo ženo, ki ji ni nihče stal ob strani, sami pa si pilatovsko umivamo roke!
pismo meseca 03 2018bO pomembnosti družine govori tudi tvoja trditev: “Si ostala sama in otrok ne bo imel očeta.” Kako pomembno je, da se otrok rodi v družini, ta pa temelji na ljubečem zakonu. Zakonca, ki se ljubita in sta odprta za življenje, ne bi smela poznati dileme, ali sprejeti novo življenje ali ne. Pa tudi v primeru, če se žena znajde sama, ker (še) ni poročena, je novo življenje, ki ga nosi pod srcem, višja vrednota kakor zakon. Praznik sv. Jožefa, moža Device Marije, je zato zgled možem, da stojijo ob strani ženam, ki se odločajo za novo življenje, tudi če se to ne poraja v idealnih okoliščinah. Tudi sv. Jožef je stal ob strani Mariji, ko je ta pod srcem začutila novo življenje. Njegova drža je občudovanja vredna, saj bi se lahko Mariji po takratnih zakonih odrekel. Njegovo spoštovanje novega življenje je zgled možem, pa tudi drugim, da bi stali ob strani ženam ob trenutkih odločitve.
V pismu tudi praviš: “Morda so ti povedali ali misliš, da je otrok prizadet”. Poznam veliko primerov, ko so zdravniki, nekateri dokaj agresivno, svetovali materam, naj naredijo splav, ker naj bi bil otrok prizadet. Prav tako poznam primere, ko so se matere (še bolje starši) odločili, da ohranijo življenje in se je rodil zdrav otrok! “Ne morem si misliti, da bi poslušala takrat zdravnike, zlasti sedaj, ko vidim pred seboj zdravega fanta, starega 20 let, večjega od mene! In jaz naj bi takrat pristala na splav in bi tega sina ne bilo!” je opisala svojo izkušnjo že starejša mati. Zdravniki imajo veliko odgovornost in lahko naredijo veliko dobrega, če znajo spodbuditi nosečnico, lahko pa zagrešijo nepopravljive napake, če silijo matere v splav. Nosečnica se bo neodgovornemu zdravniku laže uprla, če bo imela za seboj moža, družino in okolico, sodelavce in delodajalce. Že vsi našteti kažejo, kako ne moremo odgovornosti za ohranitev življenja prevaliti samo na mater, ampak da smo vsi dolžni ustvarjati razmere, ki bodo prijazne do življenja in omogočale materam lažje sprejetje novega življenja.
RUSTJA, Božo. (Pismo meseca), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 3, str. 6-7.

Moja življenjska zgodba iz mladosti je bila kar resna preizkušnja, malo drugačna od drugih. Pri kakšnih triindvajsetih letih sem se zaljubila v fanta, kar nekaj let starejšega od mene, kar mi je bilo zelo všeč. Spoznala sem ga v cerkvi in to mi je tudi veliko pomenilo. Po dokaj kratki skupni hoji sva se odločila za poroko, ker je fant predlagal, da se že dovolj dolgo poznava. A to le iz cerkve, kjer sva se videvala ob delavniških mašah, ker sem zaradi službe čez teden živela v tej župniji. Ob nedeljah pa sva bila vsak v svoji rojstni župniji. Takrat je bila navada, posebno na deželi, da so bili oklici v cerkvi tri zaporedne nedelje. Tako sva bila na oklicih v obeh župnijah. Nekako na polovici teh treh tednov se zbudim sredi noči iz hudih sanj (čeprav nič posebnih), katere so mi povzročile hud nemir v duši, ki ni več popustil, ne podnevi ne ponoči. Nekako sem razumela ali bila ‘opomnjena’, da ne smem narediti tega koraka, ki je pred mano, da to ni pravi človek zame. Šele kasneje sem izvedela, da je bolestno ljubosumen in lahko tudi nasilen. Ta ‘opomin’ me je moril vsak trenutek. Službo sem opravljala z velikim veseljem, saj sem delala z ljudmi in tako sem v tem času lažje ‘živela’, ker pri delu ta nemir ni bil tako prisoten. Dela je bilo veliko in tako sem se vsak večer vračala v svojo najeto sobico, vedno bolj utrujena. Zvečer sem zaspala za nekaj ur, sredi noči pa se spet zbudila in nisem več mogla zaspati. To se je dan za dnem ponavljalo in stopnjevalo. V tem obdobju sem iskala pomoč iz te stiske pri Bogu, pri Mariji pa tudi pri ljudeh. V župnišče sem šla prosit za eno mašo v čast Materi Božji za pravilno odločitev. Takoj drugi dan je bila maša v ta namen. Za nasvet sem šla prosit tudi duhovnika, ki je več let deloval v njegovi župniji, kaj naj naredim, in od tam sem šla še bolj zbegana in negotova. Noben človek, ne duhovnik ali škof niti papež se ne more odločiti namesto tebe za tako važen korak, kakor je sveti zakon, le Bog ti lahko pomaga, če se mu daš voditi in tako pustiš, da izvrši svoj načrt nad teboj. Teden pred poroko sem imela v načrtu ‘poročni dopust’. Nastopila sem ga vsak dan bolj nemirna, utrujena in oslabljena, ker nisem mogla ne spati ne jesti. Bila sem brez vsakega teka. Do sobote, ko bi naj bila poroka, sem dobesedno obležala popolnoma brez moči. Moji domači, starši, brat in sestre so mislili, da sem resno zbolela. ‘Bolna’ kot sem bila, nisem mogla nikamor, nisem mogla k poroki. Bog, ki je Ljubezen, mi je poslal bolezen. Fant je mislil, da se bova poročila, ko ozdravim. Ko je minila tista ura, ko naj bi bila poroka, sem čudežno prav fizično čutila, kot da se mi je težak kamen odvalil od srca, kakor pravi ljudski rek. Starši so res poklicali zdravnika, ki mi je dal nekaj za pomiritev, ali ta notranji mir, ki je nastopil po vsem tem, je bil nerazumljiv. Šele potem sem lahko temu fantu povedala, da se ne morem poročiti z njim. Pred kratkim sem slišala od priznanega teologa, da Kristusov učenec doživlja čudeže. Čeprav sem uboga, majhna njegova učenka, sem bila deležna v tem primeru in še v mnogih v svojem življenju, Božjih čudežev. Le en procent sem mogoče naredila sama, drugih 99 pa je storil tisti, ki je Vsemogočen.
pismo meseca 02 2018Ko sem po tem ‘poročnem dopustu’ zopet prišla v službo, mi je šef rekel: “A si le od mrtvih vstala”, sodelavka pa mi pravi: “Ti si pa dobra, jaz bi se poročila, potem pa ločila.” To mišljenje, ki je poudarjeno v tej zadnji izjavi, pa žal danes mnogi doživljajo na lastni koži. Žal! Pevka, s katero sva dolga leta skupaj prepevali v domači cerkvi, mi je rekla, da sem lahko tako naredila, če imam čisto vest. Ona je namreč imela že dva otroka, predno se je poročila, ker je menda tašča ni sprejela. In takrat sem si rekla: “O, čista vest, koliko si vredna!” Večkrat pa rečem: “Hvala ti, dobri Bog, da si me vodil po poti, ki si jo ti določil.” Če bi ‘hodila po svoje’, bi danes ne imela dobrega moža pa dragih hčera in zetov ter prečudovitih vnukov. Hvala Bogu tudi zato, da nam je dal Cerkev za našo duhovno mater, ki nam pomaga na zemeljski poti. Pomaga pa nam lahko, če jo poslušamo.
Revijo Ognjišče berejo tudi mladi, ki imajo še vso življenjsko pot pred seboj. V njej lahko najdejo veliko dobrega. Njim priporočam, naj poslušajo Cerkev, ki nam hoče samo dobro. Tudi zato gre toliko stvari danes na tem svetu narobe, ker se ne zmenimo za Cerkev in za Boga. Cerkev je preganjana že dva tisoč let in to bo do konca. Moramo računati na to, da hudič neprestano seje ljuljko, da zakriva pravi Jezusov obraz. Na nas vseh pa je, da s svojim življenjem pokažemo njegov, Jezusov, pravi obraz.
Slovenija ima stare, močne, krščanske korenine. Potrebno bi jih bilo malo “pognojiti in jim dodati dobre, rodovitne zemlje”. Korenine se ne vidijo, a iz njih prihaja življenjski sok. Iz teh korenin more priti zmaga dobrega.
Liza

Vaše pismo je zanimiva in nenavadna življenjska pripoved. Poudarja namreč, kako pomembna je odgovorna priprave na zakon in trezen premislek pred sklenitvijo zakona. Neka žena je pripovedovala, da je cel advent hodila k maši prav za namenom, da bi dobila dobrega moža. In ga je! Partnerja si tudi izmolimo. To prepogosto pozabljamo. Prav tako je pomembna tudi priprava na zakon. V Sloveniji poleg tečajev za zakon, ki je ‘obvezen’ za vse, ki se nameravajo cerkveno poročiti, obstaja tudi Šola za zakon. V njej fant in dekle ‘preverjata’ ali spadata skupaj ali ne. Izkušnja številnih ljudi, ki so obiskovali bodisi tečaj priprave na zakon kot tudi Šolo za zakon, je bila pozitivna. Bili so izredno zadovoljni, saj poudarjajo, da so tam zvedeli veliko stvari, ki jim bodo še kako prišle prav v skupnem življenju.
Žal pa danes mnogo mladih sploh ne vstopa v zakon, ampak se odločijo za življenje v skupnem gospodinjstvu. Velikokrat že s predpostavko, da “poskusijo, če bo šlo”. Ker gre samo za ‘poskus’ in ker gredo skupaj brez resnega premisleka in priprave, se pogosto zgodi, da se prej ali slej ločijo. Velike žrtve takega ravnanja so otroci, ki se znajdejo med ‘dvema ognjema’ in so pogosto razdvojeni. Ločitev staršev jih prizadene, pozneje pa pogosto izkoriščajo dejstvo, da so starši ločeni in ob vsakem resnem vzgojnem ukrepu ali le celo njegovem poskusu, zbežijo k drugemu staršu.
Vi ste odločitev za poroko vzeli odgovorno. Posvetovali ste se z duhovnikom, molili in darovali za mašo. Tudi niste izsiljevali poroke za vsako ceno, ampak ste gledali naprej. To se vam je obrestovalo. Danes, poudarjate, imate čudovito družino, otroke in vnuke. Žrtev je obrodila sad. Kako lepo bi bilo, če bi podobno odgovorno razmišljali tudi mladi, ki se danes odločajo za skupno življenje.

 

RUSTJA, Božo. (Pismo meseca), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 2, str. 6-7.

pismo meseca 01 2018bLočitev je nedvomno ena od najtežjih življenjskih preizkušenj, saj pade poslanstvo, ki je bilo z obljubo pred Bogom določeno za trajnost z besedami “dokler naju smrt ne loči”. Zlo, ki se hrani iz tega razdora, pripomore, da se družina razdvoji, premoženje gre na pol, življenjski stroški pa se podvojijo, in če se zadeve zapletajo na sodiščih, je finančna izguba še večja. Občutek sramu in krivde zaradi razveze je velik, dokler ne sprejmemo tega križa in ga nosimo z Jezusom. Mnogi razvezani tako ostanemo v Cerkvi kot tisti, ki ne moremo živeti brez osebnega odnosa z Gospodom in brez del v ljubezni, ki blažijo našo stisko, bolečino, žalost. Mogoče zgleda, da je Kristus nekakšen nadomestni mož in dobra dela klic po tem, da bi bili sprejeti in potrjeni v svoji dragocenosti. Deloma je res, je pa tudi veliko več kot to. Neželena samskost pritisne kot hudo breme na srce razvezanega, saj je duhovna potreba “podariti se nekomu” temeljno človeško hrepenenje. Na telesni ravni je intimno izražena preko spolnosti, javno pa v dobrih delih z držo videti najprej dobro drugega. Karitativno prostovoljno delo, sodelovanje pri bogoslužju in raznih župnijskih dogodkih je nedvomno način, ki osmisli zapovedano samskost poleg močne poglobitve osebne vere. V zgodovini Cerkve je sveta Fabiola Rimska zgled takega ravnanja. Po ločitvi od prvega moža, nasilneža, ki jo je tudi varal, se je ponovno poročila in povzročila veliko pohujšanje v tistih časih. V drugem zakonu je ostala vdova, povsem je spremenila svoj nekdanji način življenja in se posvetila dobrodelnosti ter s svojim velikim bogastvom pomagala cerkvam, siromašnim, bolnikom in ljudem v stiski.
V Svetem pismu beremo predvsem o vdovah in njihovem posebnem mestu v družbi, saj so bile ločitve izredno redke in obsojane kot prešuštvo, pogosto prikazane kot ženska krivda. Še vedno velja, da so vdovci deležni splošnega sočutja cerkvenega občestva, ločeni pa nemalokrat obsojani ali celo izločeni. V nekaterih župnijah kriterij pričakovane ‘popolnosti’ pri izbiri bralcev beril ločenim preprečuje sodelovanje in prav tako vsako javno izpostavljanje. S tem se zapira vrata ljudem, ki smo preko hudega trpljenja našli edino trdnost ter Ljubezen v Kristusu in s tem tudi pripravljenost konkretno odgovoriti na potrebe, ki jih sedaj kot ‘preizkušani’ z večjo mero empatije opažamo v Cerkvi.
Krista

pismo meseca 01 2018aV božičnem času veliko premišljujemo o družini. Na nedeljo po božiču obhajamo praznik svete družine. Jezus, Božji sin se je hotel roditi v zavetju človeške družine. S svojim učlovečenjem v sveti družini je tako posvetil vse človeške družine. Tudi tiste, ki so se znašle v težavah in v katerih ljudje trpijo.
V našem času pa ne moremo mimo razmišljanja o družinah, kjer sta se zakonca ločila. Zavedamo se, da je trdnost družbe in naroda odvisna od trdnosti družin in odgovorni voditelji bodo podpirali politiko, ki bo podpirala družine. Enako velja tudi za Cerkev, ki ji je Stvarnik zaupal, da hrani in varuje njegovo zamisel o družini. A hkrati se Cerkev zaveda svojega poslanstva v novih razmerah, da je treba “posebno sposobnost razlikovanja ... posvetiti pastoralnemu spremljanju ločenih, razvezanih in zapuščenih” (RL 242), kakor je zapisal papež Frančišek v posinodalni apostolski spodbudi Radost ljubezni.
Hvala Bogu za papeža Frančiška, ki pa ni prvi papež, ki je Cerkvi naročil skrb za razvezane. Je pa v svojem slogu skrbi za ljudi na robu to skrb še poudaril. V preteklosti so bili razvezani in ponovno poročeni v Cerkvi na neki način zaznamovani. Morda so nekateri predstavniki Cerkve ob skrbi za poudarjanje nerazveznosti zakona in skrbi za družine pokazali premalo sočutja za njihove skrbi in stike. Morda so bili gluhi za trpljenje, ki so ga doživeli. So zakonci, ki niso krivi za ločitev, a nosijo težke posledice ločitve. Zato je vaše pismo dragoceno, ker je izpoved žene, ki je doživela ‘izdajstvo’ sozakonca in je sama izkusila, kako težko je biti razvezan. Tudi v Cerkvi.
Tudi zaradi besed in zgleda papeža Frančiška so se razmere v Cerkvi spremenile. Z že omenjeno spodbudo Radost ljubezni je sprožil v Cerkvi in izven nje veliko govora o problematiki razvezanih. Zanimivo, da je nekdanji prefekt Kongregacije za nauk vere kardinal Gerhard Ludwig Müller, ki je po pisanju nekaterih medijev veljal za ‘nasprotnika’ papeža Frančiška, napisal uvod v knjigo filozofa Rocca Buttiglioneja. V njem kardinal zapiše, da pri vrednotenju krivde lahko obstajajo olajševalne okoliščine in dodatni elementi neurejenega sobivanja, podobnega zakonski zvezi, obenem pa poudari, da papež v omenjeni apostolski spodbudi nikjer ne zapiše, da je mogoče pristopiti k evharistični mizi, kakor in kadar posameznik želi. Zdi se mi, da je odločilna papeževa drža neobsojanja in sprejemanja razvezanih. Ta drža naj postane tudi drža vseh pastoralnih delavcev.
Del te drže je tudi skupnost Srce (Skupnost Razvezanih v CErkvi), ki deluje v okviru duhovnega središča sv. Jožefa v Ljubljani. Več informacij o njej najdete na spletni strani: http://srcerazvezani.si/. Obstajajo pa tudi druge skupine razvezanih, ki se zbirajo v okviru Cerkve. V cerkvi sv. Jožefa je oktobra 2017 potekalo tudi vseslovensko srečanje ločenih z namenom, da bi nastalo več skupin za samopomoč, ki bi pomagale ločenim skozi travme ločitve in k novemu življenju. Mašo ob srečanju je vodil ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore.
V svojem nagovoru se je dotaknil obhajila razvezanih in dejal, da nekateri odrekajo obhajilo vsem razvezanim, kar ne drži: »Kdor doživi brodolom svojega zakona, pa kljub temu še naprej živi svojo zakonsko zvestobo ... in ne vstopi v novo zvezo, pač pa po svojih najboljših močeh živi obljube, dane pri sklenitvi svetega zakona, sme povsem upravičeno prejemati tudi obhajilo«. O neprejemanju obhajila ponovno poročenih pa je nadškof navedel besede kardinala Ouelleta, ki pravi, da ti v trenutku, ko ostanejo v klopi, lahko postanejo vzgojitelji vseh sodelujočih pri maši za spoštovanje discipline zakramentov. »Če ljudje po eni strani poznajo vaše prizadevanje za povezanost z župnijo, po drugi strani pa vedo za brodolom vašega zakona in vašo ponovno zvezo, jim bo vaše ostajanje v klopi, medtem ko drugi pristopajo k obhajilu, postavilo vprašanje: “Ali sem sam res boljši kristjan, bolj zvest in predan Kristusu, bolj zvest v svojem zakonskem življenju, kot pa je ta par, ki ostaja v klopi?” Postali boste tudi vzgojitelji duhovnikov za zvestobo in zavzetost.«
Razvezani, samski, zakonci, skratka vsi člani Cerkve se lahko učimo drug od drugega in skušamo drug drugega razumeti in podpirati, saj nam je namenjeno “veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo, ... da se je rodil Odrešenik” (Lk 2,10-11). Zato naj ne bo od tega veselja nihče izvzet!

RUSTJA, Božo. (Pismo meseca), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 1, str. 6-7.

Zajemi vsak dan

Gospod, ti si moj Bog. Kajti bil si zavetje siromaku, zavetje ubožcu v njegovi stiski, zavetišče pred viharjem, senca pred vročino.

(prerok Izaija)
Nedelja, 19. August 2018

Ognjišče na Facebooku

Na vrh