Radost zrelih let

Revija Radost zrelih let je druga "iz zbirke" Verujem, upam, ljubim!, ki izhaja občasno in ni vezana na določen časovni okvir, saj je tematska. Namenjena "ljudem v zrelih letih": tistim torej, ki se na starost šele pripravljajo (vsi!) in tistim, ki jo že občutijo - in so morda še zelo pri močeh ... morda pa že delno ali popolnoma odvisni od pomoči domačih ... Tudi za tiste je primerna, ki se trudijo, da bi našli pravi (= zdravi) stik s starostniki, ... in še veliko koristnega prinaša Radost zrelih let. V Sloveniji je namreč že slaba petina starejših od 65 let, do leta 2060 nas bo skoraj še enkrat toliko ... Revijo smo izdali prav zato, da bi bolje razumeli starost, se nanjo pripravili, da bi ustvarili take pogoje, da bomo za ta "zrela leta" lahko rekli, da so radostna, da bo staranje je lahko čas sproščenega, vedrega in enostavnega življenjskega zorenja. Da bi bilo tako, pa je potrebno med mlajšo in starejšo generacijo graditi naraven in dostojanstven odnos ...

Prehod iz aktivnega delovnega obdobja v obdobje starosti je na socialnem, zdravstvenem, ekonomskem in duhovnem področju ... zelo različen. Pomembno je, koliko samostojnosti lahko ohranijo starejši ljudje, koliko so še pri zdravju, ali se v svojem vsakdanjem okolju dobro počutijo, so z mlajšimi našli pravi način sobivanja - ali pa morda vsega tega ni in so vedno bolj odvisni od drugih, domačih ali so morda v domu ostarelih - in so prisiljeni sprejeti pomoč drugih ... Danes različne generacije ne živijo več tako tesno druga ob drugi, ne krepi se več naraven in spontan (=prijazen) odnos med starejšo in mlajšo generacijo, vzorov naravnega in "srečnega" sobivanja je vsak dan manj ... težje je ... mlajša generacija ima vedno manj časa, da bi se okvarjala s starejšimi, da bi bila pripravljena žrtvovati svoj čas. Na stara leta sicer ostane v domači oskrbi še vedno več kot tri četrtine starejših ljudi. Prav zanje je v reviji  Radost zrelih let nekaj izkušenj in smernic, kako se pripraviti, sprejeti in tudi izvajati domačo oskrbo. Pri tem se je treba zavedati, da ne gre le za "servis" ampak gre pri oskrbi starejšega človeka predvsem za odnos, za medčloveški odnos, s katerim gradimo dostojanstvo in spoštovanje. ... In ena najboljših priložnosti, da krepimo svoje socialno zdravje in razvijamo zdravo sodoživljanje s človekom v potrebi, je oskrbovanje onemoglega ali bolnega svojca ... Koliko težav si bomo morda prihranili, če se bomo poučili o tem, kaj "samostojnim in odvisnim" to obdobje prinaša.
Naj bo ta revija pomoč in vodilo, da bo prehod v starost in življenje z drugimi (mlajšimi) ... čim bolj polno in radostno. Dr. Jože Ramovš in Antonija Fink, sta strokovnjaka na področju sobivanja generacij, staranja ... o tej problematiki pišeta zelo poljudno, razumljivo, ... vse z enim samim namenom, da bi lahko čimveč naših starostnikov, ne glede na to, ali so samostojni ali odvisni - ta del življenja preživeli dostojanstveno - radostno. Saj so si to prav gotovo zaslužili.

iz vsebine

S kakšno popotnico se oskrbujemo na poti v samostojno starost?

Upokojitev je v današnji družbi najvidnejši mejnik med srednjimi leti in tretjim življenjskim obdobjem; če rečemo prehod v starost, se sliši trdo, je pa jasneje, da je pred človekom zadnje večje življenjsko obdobje. Kako ravnati, da bo upokojitveni prehod iz srednjih let v starost uspešen?

Kdo naj poskrbi za moje kakovostno staranje? Zakonec? Otroci? Država? Društvo upokojencev? Cerkev? Vsi ti in drugi lahko marsikaj pripomorejo, da se bom staral bolj zdravo, lepše, s trdnejšim človeškim dostojanstvom.

Pri športu šteje končni rezultat. Je tako tudi s človekovim življenjem? Mislim, da imamo v zadnji tretjini – po upokojitvi – nekaj možnosti, da slabo popravimo, dodamo nekaj dobrega, predvsem pa izbrusimo bisere življenjskih izkušenj iz mladosti in srednjih let.

Staranje je lahko čas sproščenega, vedrega in enostavnega življenjskega zorenja

S seboj v starost nosimo tudi bremena, ki so se nabrala v življenju: poraze, nesreče, krivice, zmote, krivdo ... Kako in kam z vsem tem, da nas ne bo vleklo k tlom? Ob upokojitvi je treba v tretje življenjsko obdobje vstopiti spravljen s svojim dosedanjim življenjem. Sprava pa ni lahka naloga.

V starosti se srečujemo z duševnimi, socialnimi in duhovnimi boleznimi, ki niso lažje od telesnih. Naučimo se jih razumeti, da se nam bo ob sitnobi bližnjega prebudilo podobno sočutje kot ob hromem človeku.

Kaj lahko naredim za varovanje in krepitev svojega zdravja v starosti?

Zdravje v starosti je velik blagoslov. Ko pešata telesno in duševno zdravje, nam ostajata veliki rezervi: krepimo zdravo sožitje in duhovno zdravje. Preostane nam vprašanje, kakšen je vpliv v nasprotni smeri. Ali nam telesna bolezen, revščina, slabo počutje in neprimerna oskrba uničijo vso duševno moč in duhovni razvoj?

Kdo pomaga onemoglim, bolnim in invalidnim ljudem? V odgovor bomo navedli stvarne številke. Oskrba, nega in pomoč tem ljudem so zelo stvarne zadeve. Da preživijo, potrebujejo pomoč. Tisti, ki jim pomagajo, opravljajo zanje konkretna vsakdanja opravila, ki morajo biti narejena. Za vsakim primerom je enkratna zgodba, pri njej pa stiske oskrbovalcev in veselje, s katerim pomagajo svojcu.

Oskrbovati svojca, ki mu v starosti pešajo moči ali je bolan, je veliko lažje, če staranje razumemo. Ko upoštevamo, kaj vse je prinesel s seboj iz mladosti in srednjih let, česar ne more več spremeniti, nas mine jeza, ko je siten.

Zakaj je pogovor enkrat lep, drugič ni? Odgovor iščemo zato, ker je komuniciranje z bolnim ali starim svojcem včasih zelo naporno.

Kako ravnati, ko je onemogli svojec težaven in neprijeten? Ko je vse narobe: skriva denar, obtožuje, se zapira vase, sitnari. Ima tistega od domačih, ki ga oskrbuje, za najmanj vrednega. Se loti stvari, ki jih ne zmore več. Hoče nekaj, kar mu škoduje ...

Demenca ostarelega družinskega člana povzroča domačim večinoma hujše stiske kot druge bolezni. Oskrbovanje je lažje, ko to bolezen nekoliko spoznamo in se naučimo osnovnih veščin za komuniciranje z dementnim človekom.

Oskrbovanje težko bolnega, dementnega, onemoglega ali invalidnega svojca je eno od zahtevnejših opravil v življenju. Oskrbovalca izčrpava v celoti in mu poraja hude stiske. Stiska pa je energija, ki daje človeku moč za čudovite ustvarjalne dosežke; če pa je ne uporabi za to, ga pohablja.

V preteklosti so starostno onemogle, bolne in invalidne ljudi oskrbovali samo domači in sosedje. Zadnja desetletja je bila v ospredju javne pozornosti preselitev v dom za stare ljudi. Današnji evropski razvoj gre v oskrbovanje na domu, pri čemer združujejo moči za dostojno življenje onemoglega domači, različne stroke s svojim znanjem ter javna organizacija občinske, pokrajinske in nacionalne politike. Katere strokovne ustanove in programi pomagajo pri oskrbi na domu?

Oskrba starostno onemoglega, dolgotrajno bolnega ali invalidnega svojca je ena od najzahtevnejših življenjskih nalog. Toda ljudje, ki so jo dobro opravili, so tega bolj veseli in na to bolj ponosni, kakor na svoje uspešno podjetje ali hišo, ki so jo zgradili. Velike življenjske naloge pa zahtevajo dobro sodelovanje več ljudi. Malokaj bolj olajša in izboljša oskrbovanje kakor dobro sodelovanje svojcev in povezanost družinskih oskrbovalcev v kraju.

Oskrbovanje starostno onemoglih, kronično bolnih in invalidnih družinskih članov je najboljša pot na vrhove sočutne pomoči drugim, obenem pa tudi na vrhove duhovnega poglabljanja v krščanskem in občečloveškem smislu.

Vsak četrti starostno onemogli, kronično bolan ali invaliden se preseli v dom za stare ljudi; slovenski domovi oskrbujejo skoraj 20.000 ljudi. Pri večini od njih je bila preselitev v dom res nujna, vendar pa neredko tudi zelo boleča tako za starega človeka kakor za njegove svojce.

Ko nekdo umira, je to svet trenutek. Takrat človek potrebuje samo še čuteče spremljanje. Kakor ni boljšega negovalca v onemoglosti od domačih, tako tudi ni boljšega spremljevalca pri umiranju od intimnega življenjskega sopotnika iz domače družine.

Ko človek izgubi nekaj vrednega, mu je žal. Za ljudi so najvrednejša stvar na svetu ljudje. Po izgubi ljubljenega bližnjega – pa tudi stvari, ki nam je pri srcu – je žalovanje domače zdravilo za dušo in telo, ki zdravi srčno rano, srce pa odpira, da bo zmožno videti nove možnosti in življenjske naloge ter se zanje ogreti. Zdravo žalovanje hrani našo povezanost s pokojnim čez mejo tega sveta in z Življenjem, v katerem verujemo, da živi.

Za negovanje starostnika potrebujemo ustrezno znanje. Pridobimo ga z branjem strokovne literature in udeležbo na tečajih. Ena izmed knjig, ki opisuje nego starostnika v domačem okolju, je priročnik Domača nega, ki jo je izdala Celjska Mohorjeva družba. Že utečene tečaje z naslovom Domača nega organizira Slovenska karitas. O izvedbi teh tečajev se pozanimamo v naši župnijski Karitas. Navežimo tudi stike z ljudmi, ki imajo podobne izkušnje, saj dobimo koristne nasvete in potrditev svojega dela.

Zaradi bolezni ali obnemoglosti je bivalno okolje včasih treba prilagoditi potrebam starostnika. Prilagoditev stanovanja omogoča starostniku varnost, neodvisnost, boljše počutje in tudi lažje negovanje. Prilagoditev okolja je še posebno pomembna, kadar živi starostnik sam.

Staranje povzroči napredujoče spremembe, ki vplivajo na zmanjšano telesno zmogljivost in povzročijo pešanje moči. Vse to vodi v večjo izpostavljenost nevarnostim.

Gibanje je pomembno za vsakega človeka, ker izboljša telesno in psihosocialno zdravje. Vpliva na moč mišic, gibljivost ter prožnost sklepov, boljšo prekrvavitev organov in telesa, boljšo prebavo, vzdrževanje primerne telesne mase in dober spanec. Z gibanjem preprečujemo in zmanjšujemo tveganje za nastanek bolezni, kot so osteoporoza, obolenja srca in ožilja, možganska kap, povišan krvni tlak in drugo.

Negibljivi, slabo gibljivi in oslabeli varovanci, ki večino časa preživijo v ležečem, polsedečem ali sedečem položaju, so izpostavljeni različnim zapletom, kot so razjeda zaradi pritiska, otrdelost sklepov (kontrakture), venska tromboza in zastojna pljučnica.

Starostnik pogosto potrebuje pomoč pri vzdrževanju osebne higiene. Poskrbimo za higieno kože, higieno ustne votline, striženje nohtov, urejanje pričeske, britje brade in urejanje brkov pri moških.

Premikanje in dvigovanje varovanca je zahtevno, zato ga moramo izvajati varno in pravilno, da preprečimo poškodbe hrbtenice.

Za zdravje in dobro počutje varovanca je poleg umivanja kože pomembna tudi higiena ustne votline, nega las, urejanje brkov in britje brade pri moških, striženje nohtov ter primerna obleka in obutev.

Kaj si želite za svojo starost? Vsak si želi ostati vitalen in kar se da dolgo in samostojno živeti v domačem okolju. Ko pa preseneti bolezen ali nesreča, pride na obisk v naš dom patronažna sestra. Nekaterim dobrodošla sogovornica v vsakdanji rutini, drugim razlog za nemir. Kdo so patronažne sestre in kakšno delo opravljajo ter zakaj se je vredno potruditi in včasih poklicati številko patronaže? V pogovoru z ekipo patronažnih sester ZD Izola se lahko prepričate, da ni razloga za strah ali sram. Moji sogovornici sta bili Mirjam Fičur in Klavdija Viler, ki je vodja patronažne službe ZD Izola.

Dom sv. Jožef že 20 let bogati družabno in duhovno življenje Celja in širše okolice. Vodi ga lazarist Jože Planinšek, ki še posebej čuti s starejšimi. Kulturne prireditve in bogato življenje duhovno-prosvetnega centra spremlja varstvo starejših – v Martini hiši nad Celjem je doma 121 stanovalcev.

pripravlja Marko Čuk