Misli Charlesa de Foucaulda

Charles de Foucauld

+ Naša ljubezen se nikoli ne bo mogla približati tisti ljubezni, ki jo ima Bog do nas. Prosimo ga, da bi mu mogli dati vsaj vso tisto ljubezen, ki smo je sposobni.

+ Trpeti za tistega, ki ga ljubiš, je najbolj prepričljiva pot da dokažeš ljubezen ... In večje ko je trpljenje, bolj prepričljiv je dokaz, bolj globoka je ljubezen,ki jo izpričujemo.

+ Ljudje vere bomo, če bomo v vsakem človeku, za vsemi zagrinjali in za videzom, videli nedopovedljivo sveto bitje – del Kristusovega telesa. Vsakega ubogega, vsakega bolnega, ki pride k nam, moramo imeti za sveto bitje, v katerem živi Jezus.

+ Naj se zgodi kar koli: če sem dober, bo moj mimohod po tej Zemlji za duše koristen. Če pa sem slab ali povprečen, bom morda veliko delal, toda po mojih rokah se ne bo izvršilo veliko dobrega.

+ Najboljša molitev je tista, ki je v njej največ ljubezni. Tem boljša je, čim bolj so pogledi duše prežeti z ljubeznijo, čim nežneje, čim bolj ljubeče se duša zadržuje pred svojim Bogom.

+ Ker si ti, o Bog, moj Oče, tako dober do mene, moram biti tudi jaz dober do drugih. Ker hočeš biti moj Oče in Oče vseh ljudi, moram biti vsakemu človeku kar najljubeznivejši brat.

+ Ko nam Bog zapoveduje, da nekaj napravimo, hoče, da damo vse od sebe, da bi tisto udejanili, pridrži si pa, ali bo tistemu naklonil uspeh ali ne, v skladu z načrti svoje Modrosti.

+ Rojen sem za vas, rojen v votlini, decembra, v mrazu, v zapuščenosti, sredi zimske noči, v revščini, ki je ne poznajo najrevnejši, v osamljenosti in zapuščenosti, ki je ni večje na svetu ... Česa vas učim, otroci moji, s tem rojstvom? Verovati v mojo ljubezen.

+ Najboljši način, da ti ničesar ne manjka, je, da vselej zelo velikodušno deliš z ubogimi in gledaš v njih Jezusa samega.

+ Duša napravi toliko dobrega, kolikor je sveta, ne pa, kolikor je učena in bistroumna.

+ Iti moram ne tja, kjer je zemlja najbolj sveta, ampak tja, kjer so duše v največji stiski.

+ Bati se pomeni delati našemu Gospodu dvojno krivico: prvič, pozabljati nanj, pozabljati, da je z nami, da nas ljubi in da je vsemogočen; drugič, ne se pokoravati njegovi volji.

+ Če lahko trpimo in ljubimo, je to veliko: to je največje, kar zmoremo na tem svetu.

+ Poklicani smo k temu, da smo prijatelji tistih, ki so brez prijateljev.

+ Imejte globoko vero, ki ji ni nič nemogoče, zato ob njej skrb, nevarnost in strah izgubijo svojo moč.

+ Bodimo ljudje hrepenenja in molitve. Ničesar ne imejmo za nemogoče: Bog zmore vse.