Marec 2015
mladinska tema meseca
Obiščimo papeža!
tema meseca
sv. Terezija Avilska
naši preizkušani
Avtor: Benjamin
Romanje 2015
romanje ob 50-letnici Ognjišča
SEVERNA ITALIJA IN TORINSKI PRT
20. – 23. april 2015
vodi koprski škof dr. Jurij Bizjak
- ogled torinskega prta
- počastitev 200-letnice rojstva sv. Janeza Boska
- po poteh velikih papežev dvajsetega stoletja:
sv. Janeza XXIII. in bl. Pavla VI.
Duhovni voditelj romanja bo koprski škof dr. Jurij Bizjak.
Avtobusi odpeljejo iz večjih slovenskih krajev (Ljubljana, Maribor, Novo mesto, Koper), glede na število romarjev. Vabljeni, da se prijavite tudi kot določena skupina iz župnije, dobrodošlo je tudi spremljanje vašega duhovnika.
Za več informacij ali rezervacije romanja se obrnite na agencijo TRUD, kontakti podatki so priloženi.
Prijazno vabljeni!
CENA: 298 evrov
VKLJUČUJE:
avtobusni prevoz, prenočevanje v hotelih 3***, tri polpenzione, oglede s strokovnim vodnikom, duhovno vodstvo, zdravstveno zavarovanje;
MOŽNA DOPLAČILA:
enoposteljna soba 65 evrov, vstopnine poravnate pri vodniku;
PLAČILNI POGOJI:
30% akontacije ob prijavi, drugo lahko v obrokih; SPLOŠNI POGOJI so sestavni del programa in so na voljo v poslovalnici.
REZERVACIJE NA:
Turistična agencija TRUD
Krekov trg 1, 1000 Ljubljana
trud@trud.si
ali na telefon
01 360 28 20
Februar 2015
gostje meseca
Sestre karmeličanke iz Sore
tema meseca
Semeniška knjižnica
mladinska tema meseca
Pišem, torej živim!
Januar 2015
gost meseca
Gregor Čušin
tema meseca
Sv. Janez Bosko
za slovensko mizo
Hudičevec
Dušan Jakomin
Bogu sem se več zahvaljeval kot ga prosil
 |
– Poleg duhovništva ste se v življenju posvečali številnim službam in opravilom. Kaj v zadnjem času najraje počnete?
Zadnje čase sem se posvetil svoji knjigi spominov – in vesel sem, da sem se je končno rešil. To človeka muči in ni nikoli zadovoljen. Ko sem pisal svoje spomine, se je bilo treba določenim vsebinam odpovedati. Kaj naj črtam, koliko naj črtam, da ne bom prezahteven do bralca. Ni tako lahko pisati. Spomini so morda najtežja knjiga, ki jo človek napiše v svojem življenju. Hranil sem dokumente, svoje agende, tako da je bilo lažje. Kljub temu pa je pisanje spominov vzelo nekaj let.
Ob knjigi velja beseda – spomini – v starejših letih je človek veliko pri svojem otroštvu, pri svoji mladosti. Velikokrat si tam. Zato imam pred sabo čiste, jasne spomine. Tudi zato sem lahko opisoval dogodke, kot bi se zgodili danes. Ne z namenom, da mi bralec mora verjeti – verjemi, če hočeš. Poskušal sem biti dosleden, pošten do sebe in do bralca. Napisal sem resnico, to, kar se je zgodilo. Ničesar nisem olepševal.
Osebna izkaznica Dušan Jakomin (1925), doma iz Sv. Antona pri Kopru, je letos praznoval 65 let mašništva, januarja 2015 pa bo dopolni 90 let. Njegovo življenje so zaznamovale družbene in politične spremembe: fašistično raznarodovanje, nacistična okupacija in velike stiske v času komunizma. Več kot 60 let že predano opravlja duhovniško delo kot slovenski kaplan v Škednju pri Trstu. Vedno se je dejavno vključeval v kulturno in družbeno življenje v Istri in na Tržaškem, med drugim kot pisec, zborovodja, ustanovitelj škedenjskega etnološkega muzeja, predsednik Duhovske zveze, novinar.
– V knjigi zapišete, da ste “duhovnik brez meja”. Kako to mislite?
Po svojem značaju, po svoji naravi, nimam mej do nobenega človeka. Zame ne obstaja delitev ta je naš, ta ni naš. Človek je človek. Z verskega vidika je človek Božje stvarstvo, zato vsakega še toliko bolj spoštujem, ne glede na to, kaj misli. Vse svoje življenje sem bil vedno blizu tistim bolj oddaljenim.
– Pravijo vam tudi tržaški Čedermac, ali se danes še vidite kot borec za slovenstvo?
Bog me je postavil temu narodu, v ta čas, pred te ljudi – jaz hočem biti temu dosleden.
– Kako se počutijo tržaški Slovenci danes?
To je zelo zapleteno vprašanje za nas Slovence, ki smo sedaj v zamejstvu. Če pomislim, kaj sem doživel in kakšni časi so sedaj … Nekdaj so bili veliko boljši. Ko vidim zadeve v Sloveniji, česar del smo tudi mi, se vprašam: »V kakšen položaj smo prišli?« Istrskega človeka je zelo prizadela asimilacija, ki s seboj prinese različne probleme. Slovencem v zamejstvu je težko iz več razlogov. Pridemo vse do skrajnosti, ko je nekatere sram, da so Slovenci ali da so bili njihovi starši taki. Popolnoma so zapustili svoj jezik. A jezik je važen del naše zgodovine, identitete, naše zavesti … V Škednju vedno govorim: »To je bilo slovensko. Tam je bila slovenska trgovina, tam je živela slovenska družina …«
– Torej je danes duhovniku težje, kot mu je bilo v povojnih časih?
Ne moremo gledati človeka samo skozi uresničenje njegovega liturgičnega življenja. Človek je iz več razlogov tudi vernik, ki ne hodi v cerkev. Danes mora duhovnik popolnoma spremeniti svoj način dela. Moja izkušnja je taka: imel sem čudovite radijske oddaje z ljudmi, ki ne hodijo v cerkev. Današnji človek podzavestno išče. Ne verjame vsemu, kar se mu ponuja. Zelo negotov je.
Ljudje danes v Cerkvi opazijo neko trdnost, predvsem po zaslugi papeža Frančiška. Tudi ljudje, ki ne verujejo, ki ne hodijo v cerkev, pravijo: »To je človek, ki mu lahko verjameš, ki mu lahko zaupaš.« V Cerkvi se je z njim začelo razčiščevanje. V tem času vidimo velik dar papeža Frančiška, to se pravi, da Cerkev vodi Sv. Duh, Cerkev vodi Bog. V določenem trenutku da tudi nekatere posebne znake, posebna znamenja. Jezus pravi: »Pojdite, poskušajte dojeti znamenja teh časov.«
Jaz spadam v kameno dobo, v predkoncilsko dobo, vzgojen sem bil čisto napačno, napolnili so mi žepe z velikimi paragrafi – te paragrafe sem izgubil, nimam jih več. Človek hodi s časom – sloni na preteklosti in sedanjosti, a mora gledati v prihodnost. V tem duhu novih časov, novih znamenj mora potem pokazati Božjo besedo – ne sebe, ampak kar je Božjega, kar je trajnega. Vse, kar je našega, je samo začasno. Današnji človek hoče vse in hitro. Današnja mladina se izživlja v svojih mobitelih. Razumem mladino, a ko pride človek v bolj trezno dobo, postane razsodnejši. Če se takrat približaš, imaš odprta vrata … vse je odvisno od tebe.
– To velja tako za duhovnika kot za laika …
Tudi v zamejstvu velja: duhovnik naj bo v ospredju, a to ni res! Tu smo duhovniki in laiki. Laiki imajo posebno službo in nalogo, podeljeno že na koncilu. Čisto iz praktičnih razlogov. Ko nas duhovnikov ne bo več tu, bodo ostali laiki – v njihovih rokah bo tudi naša Cerkev. Zato je vloga duhovnikov, da z vsem zaupanjem predamo laikom mesto, ki jim gre.
– Pravite, da je mesto duhovnika pred vrati človeka …
Srečanje človeka je zelo zanimiva stvar, saj sprejmeš vse njegove vrline. Jaz pravim, da bi duhovnik moral znati vse, saj ima okrog sebe raznolike prijatelje na vseh področjih – v literaturi, etnografiji, glasbi, vsi ti ljudje so ti v pomoč. V svojem prijateljstvu jih zajameš kot enciklopedija. Neka španska redovnica je rekla: »Berite iz knjig, ovitih v človeško kožo.« Če bereš iz človeka kot iz knjige, kakšno bogastvo dobiš! V vsakem človeku je nekaj velikega – naj bo izobražen ali preprost, lahko čisto navaden kmet.
Včasih sem za pokoro svojih grehov poskušal brati teologe – pa nisem nič razumel. Teologije sem se učil od ljudi, pri preprostih ljudeh sem dobil odgovore na teološka vprašanja. Srečal sem starejšo gospo, ki je rekla: »Hvala Bogu, danes sem lahko oprala posodo.« To je en sam stavek, ki veliko pove – človek v miru izrazi svoje stanje, svoje delo, pa tudi svoje razmerje do Boga. S tem tudi hvali Boga.
– Družabnost vam dosti pomeni, kaj pa čas zase, samota?
O samoti duhovnikov sem tudi v knjigi zapisal, da je zelo važna stvar. Duhovnik mora iskati samoto – Jezus se je večkrat umaknil in ostal sam. V samoti odpraviš negativno – da ne postane čudaštvo. V samoti napolniš svoje baterije – najprej v smislu duhovnosti, potem pa izobrazbe. Ko si v stiku s preprostim človekom ali z izobražencem, včasih od tebe pričakuje le eno besedo. Vprašam se: »Ali sem sposoben dati človeku eno modro besedo?« Zato potrebujem samoto – da lahko v stik s človekom stopim bogatejši.
– Če bi bili sedaj mladi, bi se tudi v teh časih odločili za duhovništvo?
Ja, zame ni druge poti!
– Imate skoraj 90 let, pa imate tudi iPad, Facebook profil, mobitel … Kje je mesto teh naprav v življenju kristjana?
Tri telefone imam doma – italijanski mobitel, tistega s slovensko številko pa še stacionarnega – le enkrat se je zgodilo, da so zvonili vsi trije hkrati! Danes vidimo ogromen napredek tehnike. Kaj vse ima danes na razpolago študent! Človek danes uporablja te sodobne naprave – zato sem tudi dal naslov knjigi Od petrolejke do iPada. To so sredstva za naše delovanje, za posredovanje misli in besed. To so danes nujna sredstva! Kristjan se jih ne sme otepati, saj nam pomagajo. Človek mora biti vedno na tekočem, slediti mora vsemu, kar je posebnega. Treba je biti informiran. Na vasi me kar tako nek preprost človek vpraša: »Kaj mislite o tem?« Ta človek pričakuje odgovor! Treba je biti na tekočem z vsem, kar se dogaja.
– Kateri so ključni mejniki v vašem življenju?
Ključno je tisto, kar je človek prestal. Strah in nerazumevanje. V semeniški dobi in bogoslovju je bilo toliko trdih stvari. Pisal sem o tem, kako zelo so nas ponižali s svojo vzgojo. Res je bila vojna, a dobro hrano se je metalo v smeti, mi semeniščniki pa smo jedli slabo. Umivati smo se morali z mrzlo vodo. Slovenski fantje smo se zbrali in zapeli nekaj Marijinih pesmi, pa je prišel predstojnik: »Že četrt ure slišim kruliti te divje in kmetavzarske pesmi!« Odgovorili smo, da pojemo Marijine pesmi. Rekel je: »Me ne zanima!« Je to vzgoja? Če bi živel tristo let, tega ne bi mogel pozabiti. Slovensko sta lahko govorila le dva skupaj, več ne. Bilo je tudi nakazano, da je latinska molitev več vredna. Vojna se je končala maja 1945, nekaj mesecev zatem smo slovenski in hrvaški bogoslovci prosili za predmete v domačem jeziku. Zaradi te prošnje smo morali prositi odpuščanja. Udarjeni smo bili v najbolj osnovnih stvareh – je to prav?
– Kako je v tistih razmerah Dušan – mlad fant, še otrok – ohranil, celo utrdil svojo vero?
Odgovor je samo eden: »Niste vi mene izbrali, jaz sem izbral vas.«
– Kljub temu, da se z delom Cerkve niste vedno strinjali, ste vedno ostali ponižen duhovnik …
Kdo je duhovnik? Sv. Frančišek pravi: »Prekáli svojo vero, če je potrebno tudi z zgledom.« Vsi ljudje morajo videti v tebi duhovnika, ki ima svoje navade, ki ga polomi, naredi napako … Po drugi strani pa moraš pokazati to, kar si. Ljudje te ne smejo spoštovati samo zato, ker si duhovnik,ampak zato, ker si.
– Kaj pa odnos do Cerkve kot avtoritete, do njenih napak?
Kaj je to uvidevnost? Da vidiš in spoštuješ druge – tudi oni pogrešijo, kakor pogrešim jaz. Nenazadnje je Cerkev tista, ki mi je dala, ki daje. V uvidevnosti, z razsodnostjo in treznostjo pa spoznaš, da ne moreš obsojati. Naj prvi vrže kamen tisti, ki je brez greha …
– Kljub temu, da včasih pišete o težkih rečeh, so vaši zapisi polni življenja. V vaši knjigi ni jamranja. Ni bilo v vašem življenju nikoli samopomilovanja?
Nikoli, hvala Bogu! Vedno sem se zavedal vsega dobrega, kar sem imel. Veliko sem prestal, a sem se Bogu več zahvaljeval kot ga prosil. Pa sem doživel polno težkega: Ko sem bil še otrok, sem bil bolehen, mama mi je že pripravila pogreb. Kasneje po odločitvi partije ne bi smel več živeti, ne bi smel biti tukaj … ampak sem.
– Vaši opisi otroštva so igrivi, svojo mamo pokažete kot žensko, predano delu, družini in Bogu. Ne izpostavljate njenega trpljenja, izpostavljate njeno trdnost!
V Istri je bilo tako: tam, kjer je bila ženska podjetna, ni bilo mižerije, ni bilo lakote v družini. Ljudje smo živeli od Trsta – istrski človek je hodil v Trst. Ženska je sproti reševala probleme družine, saj je oče z delom na njivah ni uspel preživeti. Prodal je malo olja, vina in sadja, ampak ženska je vsak drugi dan ali vsak teden šla v Trst in je tako s svojo požrtvovalnostjo skrbela za družine. Nosile so jajca, mleko, prale perilo kot moja mama, pekle kruh …
– Kako pa je to vplivalo moškega, na moški ponos?
Ni bilo ponižanja, bilo je sožitje vodstva, nekakšno medsebojno sprejemanje. Moj nono je imel ključ od kantine – tam je bilo vino in olje –, a vedel je, da če žena se bo šla v Trst, ne bo imel tobaka. Takšen je bil razvoj človeštva, ki nam je prinesel nekaj dobrega.
– Bili ste določeni za likvidacijo, prepoznani kot sovražnik ljudstva, a ste namesto likvidacije istega leta (1949) peli novo mašo. Kako se je vse to zgodilo?
Mama je prišla v Gorico, povsem nepričakovano, in mi povedala, da sem določen za likvidacijo. Nova maša je bila prepovedana. Govorili so, da sem kvaril mladino. Novo mašo sem zato imel v Trstu, pri salezijancih. Bil sem reven kot cerkvena miš, a so sorodniki vse lepo pripravili. K salezijancem sem zahajal že kot otrok in so me dobro sprejeli. Pri novi maši sem lahko pridigal po slovensko, tudi peli smo v slovenskem jeziku, ostalo pa je v tistem času še poteklo v latinščini. Prva maša, ki sem jo imel pri Sv. Antonu, je bil pogreb mojega očeta. Takrat bi me lahko prijeli in odpravili, vendar so se zadeve že umirile in je šlo vse lepo.
– V vojnih in povojnih časih ste izgubili veliko prijateljev …
… in dobil nove!
– Doživeli ste čas fašizma, nacizma in komunizma – kako so vas ti režimi zaznamovali?
Tragični dnevi te spremljajo, nosiš jih v sebi. Vsi smo otroci svojega časa. A v neki meri si tudi kovač samega sebe. Vsak čas ima različne dobe, kadar se učiš zgodovino, vzemi to, kar je pozitivnega. Tudi v današnjem času je veliko negativnosti, negotovosti in nezaupanja … A v vsakem času imamo lepe ljudi – vsak dan jih srečujemo, se z njimi pogovarjamo; oni so podlaga naroda, ki ostaja. Bog ne daj, da tega ne bi bilo. Ljudem je treba povedati, da so lepi! Vsem, tudi tistim, ki ne hodijo v cerkev.
– Ste postulator za beatifikacijo Jakoba Ukmarja. Kdo je bil Jakob Ukmar?
Jakob Ukmar je bil odličen, izobražen duhovnik, preudaren, moder človek, h kateremu se je vsakdo zatekel. Bil je naš najbolj preganjan duhovnik. Svoboden človek, ki je trpel že za časa Avstrije, nato pod fašistično Italijo in najhuje pod komunisti. Leta 1915 je preživel pet tednov v zaporu v Ljubljani, češ da je oskrunil cesarsko veličanstvo. V zaporu je v miru pripravil tezo za doktorat. V času fašizma je bil pod neprestano kontrolo. Ob birmovanju v Istri so ga leta 1947 v Lanišću komunisti hudo ranili, njegovega sobrata duhovnika Miroslava Bulešića pa ubili. Na obletnico napada, 24. avgusta, je večkrat daroval sv. mašo za napadalce.
Bil je velik izobražen duhovnik, v čistosti je živel svoje zasebno življenje, posvečal se je študiju. Predvsem pa je bil klen, jasen in značajen. Ni bil naš lider, bil pa je naš vodja. Človeku je vedno znal pokazati pravo smer, zato so se k njemu zatekali duhovniki in laiki. Njegova beseda je nekaj veljala. 17 let sem bil z njim, opazil sem njegovo svetniško življenje. Poleg preizkušnje, ki se je zgodila v Istri leta 1947, tudi vsak njegov dan. Boris Pahor pravi, da bi bil Ukmar lahko zavetnik vseh manjšin.
– 50 let ste bil predan zborovodja, kulturnik, leta 1994 pa ste se odločili, da se posvetite časnikarstvu, novinarstvu. Zakaj?
Novinar sem bil že od leta 1959, delal sem na radiu. Leta 1994 sem čutil, da je moje glasbeno, zborovsko življenje po 50 letih končano, želel sem se posvetiti časnikarstvu. Takrat sem že urejal tiskani časopis Naš vestnik – glasilo slovenskih zamejskih duhovnikov. Danes ima Naš vestnik tudi 42.000 obiskov na spletu! Take številke dajejo odgovornost, zahtevajo, da se zares posvetim časnikarstvu. Moja pot je v tem – posvetiti se moram pisanju, saj želim pisati dobro besedo.
– Pogrešate glasbo?
Še vedno, a odločil sem se za to obliko dela, za časnikarstvo, za pisanje in to bom delal do konca. Na kakšnem drugem kraju bi verjetno počel kaj drugega. Ambient določa človeka.
– Torej boste napisali še kakšno knjigo?
Mislim, da spomini niso moja zadnja knjiga. Urednikoval in pisal bom, dokler bom mogel, in sledil vsem spremembam, ki jih prinesejo časi. Človek mora imeti načrte za naprej.
– Kaj pa si želite za svoj 90. rojstni dan?
Praznovanje s prijatelji in Božje potrdilo.
– Vedno ste radi praznovali s prijatelji, pa tudi z otroki – kako se počutite ob otrocih?
Pri otrocih vidim novo generacijo, ob njih se učim, kaj se poraja, kakšni postajamo ljudje.
PEZDIR KOFOL, Marjetka, (Gost meseca). Ognjišče, 2014, leto 50, št. 12, str 10.
December 2014
mladinska priloga
Adventni koledar za mlade
gost meseca
Tržaški Čedermac Dušan Jakomin
priloga
Marijine družbe – šola mladih
Jaslice
Potrebujemo:
– kartonaste škatlice jajc 
– barve
– čopič
– škarje
– blago
– zobotrebce ali palčke za ražnjiče
– lepilno pištolo
– flomastre
– slamo oz. rafijo
– alu folijo
Potek dela
Osnova – podstavek
1. Izberemo kartonasto osnovo take velikosti, da bo dovolj prostora za vse figure, ki jih želimo izdelati. Škatlici, ki nam bo služila kot podstavek, odstranimo iz pokrova nalepko. Z modro barvo pobarvamo notranjost in zunanjost zgornjega dela, z rjavo barvo pa spodnjega dela. Počakamo, da se posuši.
2. Nebo okrasimo z zvezdicami. Z lepilno pištolo na dno prilepimo nekaj slame oz. rafije.
 |
 |
Figure – Marija, Jožef in Jezus
3. Za vsako figuro iz škatle odrežemo stožec in po dva kroga za obraz. Pri tem upoštevamo razmerje, da npr. za Jezusa nekoliko skrajšamo stožec in izrežemo manjši obraz.
4. Kroge – obraze pobarvamo, dorišemo detajle in počakamo, da se posuši.
5. Zobotrebec zabodemo na vrh stožca. Z lepilno pištolo del zobotrebca v notranjosti prilepimo na karton. Nato prilepimo kroga (obraz) med seboj.
6. Z blagom (npr. s filcem) oblečemo posamezno figuro. Jožefu ne pozabimo dodati palice, npr. kako vejico.
 |
 |
 |
Figura – angel
7. Trup angela – stožec zavijemo v alu folijo. Prav tako še peruti.
8. Krog – obraz pobarvamo in narišemo detajle. Nato posamezne dele zalepimo skupaj z lepilno pištolo.
 |
Živali – vol in osel
9. Za trup prav tako izrežemo stožec in ga pobarvamo.
10. Za glavo uporabimo najustreznejši del kartonaste škatle (da dobimo pravo obliko glave).
11. Narišemo detajle, dodamo ušesa, rep in volu roge.
 |
Mikavne ponudbe
Delavnica Vipava 8.11.2014
Primeri oglaševanja:
PRIMER 1:
Na kaj pomislite, ko vidite ta oglas?
Vas kaj zmoti pri tem oglasu?
Je vaša prva misel telefonski paket?
Takoj razumete oglas na način, da je tole ugodna ponudba telefonskega paketa?
Kaj pomislite, ko vidite ta oglas?
Bi vedeli, da ta oglas prodaja telefonski paket?
Vas kaj zmoti na tem oglasu?
Vir: Oglaševanje Tušmobil z geslom Totalno neomejen; V oglaševani akciji so bila uporabljena še naslednja prodajna gesla:
Upaj si biti drugačen, drzen, odbit. Bodi totalno neomejen in dobi vse.
– oglaševanje, ki prodaja ne samo storitev, ampak način življenja. Sporoča, da bodi drugačen – a sedaj nisi v redu, da moraš biti drugačen? Sporoča, da bodi neomejen, totalno neomejen – a to pomeni, da ni več meja? A nismo to že blizu temu, da ni več greha? Če si neomejen, je dovoljeno vse. Pa je temu res tako?
PRIMER 2: IKEA i-BOOK
https://www.youtube.com/watch?v=MOXQo7nURs0
Ste že videli ta oglas?
Kakšno “dodano vrednost” ima v svetu oglasov YouTube?
Kakšno je vaše mnenje o oglasih, ki izkoristijo stereotipe, predsodke za uspešno promocijo?
PRIMER 3: Pašteta Argeta
Na kaj pomislite, ko vidite ta oglas?
Bi lahko rekli, da gre za običajen prehrambeni oglas?
Vir: Argeta – oglaševalska akcija Mame potrjujejo
Ob oglaševanju se je izvedelo, da so 3 osebe, ki so nastopale v oglasih v Ljubljani, Sarajevu in Skopju bile izmišljene osebe. Oglaševalci so si izmislili imena oseb, njihove izjave in tudi slike oseb so potegnjene iz spleta. Za prodajni uspeh nam oglaševalci tudi lažejo – za to so pripravljeni uporabiti tudi pojem mame. Kdo pa ne zaupa svoji mami? Je kdo tak med vami?
PRIMER 4: Analogno – digitalno
https://www.youtube.com/watch?v=ksO35s3Bffc
Zakaj je to odličen oglas?
Naštejmo njegove dobre lastnosti, ki naredijo “uau-učinek”?
PRIMER 5: COCA COLA
https://www.youtube.com/watch?v=Z6my9ZNxUL8
Kaj je na tem oglasu dobrega (marketinško in versko)?
Je to res le oglas za pijačo ali ima morda kakšen “pozitiven stranski učinek” za nas kristjane?
PRIMER 6: Marija z blagoslovljene Svete Gore
Na kaj pomislite, ko vidite ta oglas?
Se vam zdi v redu oglas? Vas je na njem kaj navdušilo?
Se vam zdi kaj narobe na tem oglasu?
Vir: Oglasna pošta Pošte Slovenije – ta oglas je v nabiralnike prejelo več kot 300.000 gospodinjstev v Sloveniji.
Znova v šolo – pripravljen? Preveri!
Uspeh, znanje, ocene in dobljene točke so največkrat tiste reči, ki si jih mladi od šole želijo in jih ženejo naprej. Na poti do uspeha pa se večina mladih srečuje z različnimi ovirami: prisotni so strahovi, psihološke težave in tesnobe, tukaj so še trema in težave z govorno komunikacijo, učno tehniko in disciplino. Mladi se pogosto soočajo s pomanjkanjem smisla, zakaj se sploh učiti, kakšen neuspeh jih lahko povsem sesuje.
To so stvari, ki lahko dnevno mučijo šolarja. Za mnoge od njih ne zna in ne zmore najti rešitve. Prav zato si tokrat poglejmo, kako se pripraviti na vstop v novo šolsko leto, ter se opremimo z nekaj veščinami, kako obvladati strah in tremo ter izboljšati sposobnosti komuniciranja v šoli.
Poletnih počitnic je konec. Vem, nič novega. Tudi šolska torba je že pripravljena. Manjka le še 1. september, ko bo potrebno stopiti skozi šolska vrata. Pa veš, kaj vse neseš skoznja? Verjetno lahko kaj hitro našteješ, da kup novih izbranih zvezkov, pa peresnico z vsem potrebnim priborom, učbenike in delovne zvezke s prav posebnih vonjem, šolske copate in še bi se našlo. Vse to je res, vendar s seboj neseš še nekaj. Namreč tisto, zaradi česar mogoče že prvi dan težko prestopiš šolski prag ali pa se tega dodobra zaveš šele ob prvih testih, spraševanjih, nastopih … Da, tudi strah je eden od neizogibnih spremljevalcev na šolski poti.
Strah je od znotraj votel, okoli ga pa nič ni
Gotovo si vsaj enkrat v življenju slišal ta znani rek, bodisi od staršev in učiteljev bodisi od znancev ali sošolcev. Zate ne vem, a meni nikoli ni bil preveč všeč. Če me je bilo strah, me je bilo pač strah in prigovarjanje, da strahu ni, je v meni vzbudilo le še večje dvome in skrbi. Tako se človeku hitro zazdi, da je strah nekaj slabega, nekaj, o čemer se ne govori preveč na glas, in mogoče celo pomisli, da je eden in edini, ki se mu kaj takega dogaja. Skozi leta sem kljub vsemu spoznavala, da je strah nekaj normalnega in da se z njim vsakodnevno srečujemo prav vsi.
Strah je čustvo, za nas predvsem neprijetno. V grobem lahko rečemo, da se pojavi takrat, ko se počutimo ogroženi. Če pogledamo konkretno za šolske zidove, navadno govorimo o tremi, ki je ena od oblik strahu. V SSKJ je trema opredeljena kot velika neprijetna živčna napetost, vznemirjenje zlasti pred javnim nastopom. Navadno je povezana z dvomom in skrbjo o tem, ali bomo uspeli uspešno doseči ali zaključiti dano nalogo.
Če bi te vprašala, ali je trema zate nekaj lepega, dobrega, si upam trditi, da bi mi vse prej kot pritrdil. Vse spremembe, ki se pojavljajo v našem telesu takrat, ko nas je strah, niso ravno najboljši del dneva.
Lica zardijo, roke in noge se tresejo …
…, obenem postanejo še mrzle. Kolena se nenavadno šibijo, celo telo je napeto, močneje se potiš, v želodcu se pojavi nenavaden občutek. Poleg tega pospešeno in neenakomerno dihaš, v tvojih mislih pa se že slika prizor, kako stojiš pred polnim razredom in se nikakor ne moreš spomniti osme kitice Zdravljice. S pravkar omenjenim se prej ali slej pobližje sreča vsak. Kljub neprijetnostim pa se je potrebno zavedati, da je trema tudi pozitivna in celo nujna. Se sprašuješ zakaj? Prav strah oziroma trema nas največkrat motivira in spodbudi, da znamo dobro oceniti svoje sposobnosti in znanje za situacijo v prihodnosti (na primer spraševanje), se nanjo bolje pripraviti ter se v njej tudi bolje znajti. Tako bomo z učenjem pričeli že prej in ne zadnji dan, seminarsko nalogo bomo pred oddajo še enkrat pregledali in popravili morebitne napake …
Odpraviti – obvladati tremo
Večkrat slišimo, da lahko strah oziroma tremo odpravimo, a to pravzaprav ne bi imelo smisla. Dvomim, da bi nam sploh uspelo. Bolj pomembno je, da se tremo naučimo obvladati. Seveda si je najprej potrebno priznati in sprejeti dejstvo, da trema je in je del nas. Šele potem se lahko naučimo, kako jo obvladati.
Zakaj trema sploh obstaja?
Včasih prav zares ne razumemo, zakaj se trema pojavi, spet drugič pa že vnaprej vemo, da se bomo v neki situaciji morali soočiti z njo. Največkrat se vzrok zanjo skriva v tem, da se bojimo odziva drugih. Tako se trema npr. pojavi pred šolsko tekmo v teku. Strah nas je, da bomo dosegli slab rezultat in se nam bodo smejali, da bodo rekli besedo ali dve, ki bi ju najraje preslišali … Trema se velikokrat pojavi pred situacijami, ki so nam neznane, ali pa pred takimi, v katerih smo že imeli slabo izkušnjo. (Ko na šolski proslavi denimo recitiramo pesem in se nam nekje zatakne, bo trema pred naslednjim takšnim nastopom lahko še večja.) Prav tako velikokrat podvomimo v svoje sposobnosti in si v mislih ustvarjamo situacije, ki nam prikazujejo najslabši razplet. Eden takih primerov je, da v mislih ponavljamo snov za test, pa se ne spomnimo celotnega odgovora. Takrat se ustrašimo, saj smo prepričani, da bomo v testu dobili ravno to vprašanje.
O razlogih in dejavnikih, ki so vzrok za tremo, bi lahko razpravljali v nedogled, a še bolj kot to je pomembno dejstvo, da je tremo mogoče obvladati in se z njo uspešno spoprijeti. Poleg čisto praktičnih vaj in nasvetov, ki nam pri tem pomagajo, se za trenutek ustavimo še pri Bogu, ki pravi:
»Ne bojte se!«
Ta stavek je v Svetem pismu zapisan res velikokrat. Zakaj? Ker je bilo tako, kot je danes nas, nekoč strah preroke, apostole in celo Jezusa. Da, celo njega. Toda v vsem svojem strahu je poslušal Boga in mu zaupal. Božje besede je vzel zares, jih živel in k temu s svojim zgledom vabi tudi nas. Seveda to ni najlažje, sploh ne takrat, ko je potrebno res veliko poguma, da si upamo stopiti strahu naproti, a Bog nam obljublja, da je z nami in nam bo pomagal.Tako imamo kristjani še eno oporo več. V več revijah, kjer nam ponujajo nasvete za obvladovanje treme, bomo zasledili, da moramo zaupati sebi in svojim sposobnostim. Če k temu dodamo še zaupanje v Boga, saj nam je on podaril talente in sposobnosti, potem bomo gotovo lahko naredili marsikaj lepega in tudi težkega.
Govorna sposobnost upada
V današnjem času smo priča nazadovanju govorne sposobnosti mladih. Pravzaprav gre za nazadovanje in popačenje govornih in sporočilnih navad. Pri tem igrajo veliko vlogo sodobne komunikacijske poti – načini sporočanja po SMS-ih, Facebooku, Twitterju, kjer prevladuje netipičen način sporočanja. Če k temu dodamo še čedalje manj bralnih navad, pripovedovanja in govornega sporočanja (če izvzamemo narečno in slengovsko obarvane telefonske pogovore med sovrstniki), vidimo, da mnogo strahov izvira tudi s tega področja.
Veščine retorike
Za mnoge težave s tremo ima odgovor veda, ki se ukvarja s pravilnim govorjenjem in izgovorjavo, suverenim nastopom, obvladovanjem mimike in gestikulacije. Retorika. Ta nas nauči javno nastopati in predstavljati naše znanje, s tem pa poskrbi, da lahko obvladamo tako strah kot tremo.
Pogosto nas je strah že pisnih preverjanj znanja, s strahom pred nastopanjem pa se srečuje velika večina ljudi. Ni tako preprosto stopiti pred tablo in pokazati svoje znanje. Prav tako ni enostavno stopiti na oder ali pred mikrofon in povedati svoje mnenje. Marsikateri radijski ali televizijski voditelj, politik in nenazadnje tudi duhovnik v pogovoru prizna, da je – ne glede na prehojemo pot in nabrano kilometrino – pred nastopi še zmeraj prisotnega nekaj strahu. To je samo dokaz, da strah in trema nista samo spremljevalca v šoli, ampak se bomo z njima srečevali tudi kasneje v življenju.
Prav je, da se čimprej naučimo vsaj nekaterih veščin, kako obvladovati strah in tremo narediti za svojo prijateljico. J Te veščine nam lahko služijo za boljšo zbranost in samozavest, da bomo v ključnih trenutkih lahko pokazali največ, kar znamo in zmoremo. Razvrstimo jih lahko v tri skupine. Prva je vezana na pridobivanje znanja – če znanja ni, nam tudi ostale veščine ne morejo biti v pomoč. Druga skupina predstavlja veščine, ki so vezane na naše telo, mimiko, geste in splošno telesno govorico. Tretja skupina veščin pa se ukvarja s psihološko pripravo na nastop in z umirjanjem, ki daje potrebno zbranost pred vsakim nastopom.
1. Dobro se pripravi
Vse veščine dobrega nastopanja ti ne bodo nič koristile, če ne boš imel potrebnega znanja, zato je za dober in samozavesten nastop nujno dobro poznavanje snovi. Kampanjsko polnjenje glave dan ali dva pred pred nastopom ali ustnim spraševanjem običajno vodi v katastrofo. S tem si povečaš stres in zmanjšaš zbranost, bolj si nemiren, skozi glavo ti šviga kopica nepovezanih informacij, ki se ti niso vtisnile v spomin. Zmagovalna kombinacija za totalno blokado. Z učenjem torej začni pravi čas, saj je to temelj dobre priprave.
2. Nauči se samo glavne alineje
Pri učenju in nabiranju znanja, predvsem ko gre za ustno spraševanje, je nujno, da se ne učiš na pamet celotnih stavkov, odstavkov. Če si najprej zapomniš glavne alineje, na katerih potem znanje gradiš in ga vključuješ v širše razumevanje snovi, lahko nasploh dosežeš boljše učne uspehe. Učenje stavkov na pamet je lahko huda ovira. Ko boš v razredu pred tablo in bo celotna situacija drugačna, kot si jo imel doma, boš lahko veliko bolj nemiren in pozoren samo na potek stavkov, ki si se jih želel naučiti, ne pa na širšo predstavitev snovi. V takih primerih te hitro zmede kakšno učiteljevo podvprašanje, ki prekine tvoje govorjenje. In še to – pri napiflanih stavkih se dogaja, da jih hočeš odrecitirati na hitro, zato tvoje govorjenje postane zelo hitro in manj razumljivo. Cilj je torej, da osnovo tvojega znanja predstavljajo glavne alineje, na katere potem obešaš razne enote snovi.
3. Predstavljaj si situacijo!
V večini primerov, sploh v šolskem okolju, si lahko zelo natančno predstavljaš, kako bo potekalo ustno spraševanje. Kje boš stal, kdo te bo gledal in poslušal, kako bo potekalo spraševanje, ali boš imel kaj v rokah, ali boš stal pred govorniškim pultom ali bo pred teboj miza itd. Ko imaš kakšno predstavitev seminarske naloge, te lahko pogosto zmedejo kakšne težave s tehniko, zato se že pred nastopom pozanimaj, kako se denimo nastavi projektor, da se bo dobro videlo.
Prav tako si lahko dobro predstavljaš, kako bo potekal pisni test, kaj lahko imaš pri sebi in česa ne. Nekaj podobnega si recimo pred smučanjem predstavlja tudi smučar – v mislih prevozi neko progo in si jo tako utrdi v glavi, preveri opremo in se šele potem odpravi na progo. Tvoj cilj naj bo čim manj neznanih stvari, ki bi te lahko presenetile. Tako boš bolj miren in osredotočen na bistveno – kako čim bolje pokazati znanje.
4. Govorica rok
Mnogo dijakov želi biti pred tablo čisto pri miru. Sčasoma se začnejo nehote in nezavedno premikati in gestikulirati, kar največkrat ne spada v njihov nastop. Le kdo ne opazi, kako se kakšen sošolec igra s prsti, si grize nohte, se ziblje ali prestopa, ali pa, kako začne kakšna sošolka navijati lase okrog prstov. Če že posegamo po gestah, naj bodo te usklajene s pripovedovanjem in razlaganjem, ne pa da so izvedene nezavedno in so prej moteče, kot pa da bi podkrepile našo vsebino. Pomemben je že položaj, kako stojiš. S spodnjimi okončinami bodi bolj pri miru in gibanje premakni v zgornje okončine – predvsem v roke, ki naj bodo edine, ki se premikajo. Z njimi boš podkrepil svoje govorjenje.
5. Telesna govorica
Pomemben je vtis, ki ga naredimo, ko pridemo pred tablo. Če tam stojimo čisto poklapani in sključeni, dajemo čisto drugačen vtis, kot pa če se pred tablo odpravimo samozavestno in tam tudi pokončno stojimo. Med odgovarjanjem moramo iskati očesni stik z učiteljem, saj s tem vzbudimo prepričanje, da stvar obvladamo in se ne skrivamo pred pogledom.
6. Posnemi se!
Za test lahko uporabiš kar svoj telefon, ki ima gotovo možnost glasovnega snemanja. Ko se naučiš določeno snov, se lahko posnameš in nato poslušaš, kako si odgovarjal. Bodi pozoren na izgovarjavo, na mašila, premore. Hkrati lahko ugotoviš, kako ti je šlo vsebinsko. Naslednji korak je lahko video snemanje. Zanimivo je pogledati samega sebe, kako se obnašaš med kakšnim nastopom in kaj vse počneš. Po tej vaji boš bolj pozoren na svoj glas, izgovarjavo in telesno govorico.
7. Dober štart
Če se le da in če imaš dovolj znanja, ki si ga pridobil z učenjem, začni odgovarjati odločno in v lepih stavkih. Tvoje telo in obraz naj govorita, da to obvladaš. Nič ni narobe, če ob vprašanju, ki ti ga učitelj zastavi, prosiš, ali si lahko vzameš nekaj trenutkov za pripravo odgovora. Nikar se ne zaleti s prvimi nepopolnimi podatki, ki jim manjka širša slika. V mislih imej alineje, ki jih moraš razložiti ali predstaviti, da boš tako v najboljši luči predstavil svoje znanje.
8. Trema je lahko pozitivna!
Trema pred nastopanjem je nekaj normalnega. Pri njenem obvladovanju ti lahko pomaga že samo dejstvo, da veš, da tudi druge daje trema in da v tem nisi edini. Ne trudi se, da bi jo zanikal ali odpravil, ampak se nauči, kako ti je lahko v pomoč.
9. Ne potlačuj strahov
Kdor si ne prizna, da ima tremo, strahove samo potlači vase, to pa pred odločilnimi trenutki samo še povečuje notranji nemir in pritisk, vpliva na zbranost in samozavest. S tem se ti napake ali blokade v znanju toliko hitreje pripetijo.
Kaj povzroča strah? Po neki raziskavi sodeč bi se javnega nastopanja mnogi bali celo bolj kot smrti. Zakaj se torej ne bi naučil sprejemati tega strahu in se z nastopanjem pred razredom, v javnosti morda kar spoprijateljil? Zakaj se ti zdi, da ravno tebi ne bo uspelo? Si se učil? Seveda. Si delal izpiske? Jasno. Si ponavljal, tudi na glas? Prav tako. Izkoristi torej trenutek in si s pridobljenimi veščinami pribori nagrado – dobro oceno, za katero si se trudil. Strah, da bi lahko šlo kaj narobe, si sprejel in ga preko učenja, ponavljanja ter s pomočjo veščin nastopanja naredil za svojega prijatelja. Zdaj je ostalo samo še, da osvojiš, kar ti pripada.
10. Zaupaj si!
Ko osvojiš določene veščine nastopanja, je na vrsti izvedba v realnih situacijah. Čim večkrat izkoristi priložnost za ustni nastop, oglašaj se v razredu, v mladinski skupini, izražaj svoja mnenja, pokaži svoje znanje. Večkrat ko se boš oglašal, bolj si boš utrdil samozavest in strah pred ustnimi spraševanji ali nastopi boš čedalje bolj obvladoval. Vsak dobro opravljen nastop ti bo dal novega zagona. Kakšen manj uspešen naj te ne sesuje in naj ti ne vzame poguma, da bi vedno znova dokazoval, da zmoreš.
Vaja dela mojstra
Če si prebral napotke, kako postati boljši retorik in narediti boljši vtis pri ustnih spraševanjih in nastopih, še ni nujno, da bo takoj vse boljše. Najprej je važno zavedanje, da strah pred nastopom lahko obvladaš in ga vključiš v pripravo ter da se s strahom soočamo vsi – ne glede na to, kako pogosto in dolgo že nastopamo. Vendar sama teorija ne pomaga, vaja pa je v tem primeru zelo pomembna. Vaja, vaja, vaja. Saj ni treba vedno nastopati le pred samim seboj – v svoje vaje vključi tudi prijatelje, lahko se med seboj poslušate, za svoje občinstvo pa si kdaj lahko izbereš tudi svoje starše. Njihova pozornost je pravzaprav zelo dobrodošla, saj imamo tudi pred njimi kdaj strah ali nas je sram, da bi kaj na glas povedali ali razložili.
10 stvari za boljši uspeh
Ko tokrat govorimo o orodjih in pripomočkih, s pomočjo katerih bomo še bolje pripravljeni na začetek šolskega leta, je mogoče dobro pogledati na deset stvari, ki učenje in nabiranje znanja postavljajo v malce drugačno luč. Dijakom in študentom se namreč pogosto zdi, da je šola vse, da pred njo in za njo ne obstaja nič drugega. Šola in vse z njo povezano mnoge tako okupira, da dogodkov v šoli ne znajo več postaviti v pravilno razmerje do svojega življenja. Zato je prav, da dogodke in procese, ki se odvijajo v šoli, postavimo v pravilne okvirje svojega življenja – mogoče bomo v drugačni luči spoznali tudi proces učenja in obiskovanja šole.
Na napakah se učimo
Ko dobiš vrnjeno nalogo ali test in vidiš, da je na njem veliko rdečega in popravljenega, naj ti to ne vzame poguma; popravke vzemi kot spodbudo. Poišči vzrok za toliko napak in ga odpravi. Zaradi napak nikoli ne odnehaj, saj so dokaz, da želiš napredovati in se nekaj naučiti.
Pomemben je rezultat, ne količina časa
Mnogi se učijo ure in ure – vprašanje pa je, kakšen je rezultat tistega učenja.V življenju pogosto ni toliko pomembno, koliko časa ali energije si vložil v neko delo, ampak kako učinkovit si bil v tistem času. Uči se z namenom, da dosežeš znanje, ne pa zaradi nabiranja ur, ki si jih menda porabil za učenje. Kasneje v življenju se boš prav tako srečeval z vprašanji, v kolikšnem času si sposoben opraviti to ali ono nalogo. Poleg tega v šoli veliko pridobivanja znanja temelji na kolektivnem tempu razreda, kasneje v življenju pa veliko štejejo tudi individualne sposobnosti, iznajdljivost in tvoja neformalno pridobljena znanja.
V življenju s plonkci ne bomo prišli daleč
Vsak je kdaj prišel v situacijo, da mu je zmanjkalo časa. Morda je bila snov preobsežna. Ali pa je bilo bolj kot lastno misel potrebno dobesedno prepisati stavke iz učbenika. Prej ali slej kdo kaj prepiše, preplonka, vendar je v širši sliki življenja dobro vedeti, da nas plonkanje na splošno ne pripelje nikamor. No, v propad. J V življenju je treba biti priden, pripravljen na trdo delo in disciplino. Prej ko to spoznamo in se s tem sprijaznimo, prej bomo nehali malenkostno jamrati, kako je ta ali ona naloga težka.
Vstani, ko vsi drugi sedijo
Kolikokrat se ti je že zgodilo, da si ostal doma, ker nobeden od sošolcev ni bil pripravljen iti na nek dogodek? Kolikokrat si v razredu ostal tiho, ker se nisi hotel bahati z znanjem? Če boš v razredu vedno ostal med povprečneži in ne boš želel nikjer pokazati svojega znanja ali talenta, boš med povprečneži tudi ostal. Sledi svojim sanjam, saj samo ti poznaš pot do njih. Spravi se na pot, četudi to pomeni, da boš za sabo pustil kakšnega povprečneža, ki te ne razume.
Najprej delaj in dajaj, potem prejemaj
Kljub težki situaciji še zmeraj velja rek Kdor ne dela, naj ne jé. Kdor se ne premika in se ne uči, ne napreduje in ne opravlja svojega dela, naj ne računa na sadove. Sploh pa ne na sadove drugih. Obljubi sebi in drugim, da boš najprej poprijel za delo in šele nato posegal po sadovih. Da se boš potrudil in dal vse od sebe. Ne želi si samo dobrih ocen, ampak za to tudi nekaj naredi.
Imeti znanje pomeni biti uspešen
Kolikokrat najbolj priljubljeni fantje s sicer podpovprečnim znanjem in odnosom do šole v razredu igrajo vlogo glavnih frajerjev in na večino razreda gledajo zviška! Ne ukvarjaj se z njimi, saj bo njihova trenutna popularnost kmalu minila. Čez nekaj let se lahko zgodi, da bodo še zmeraj tavali po ulici svojega otroštva ali naselja in iskali staro slavo, medtem ko boš ti s svojim znanjem lahko že na poti k svojim sanjam.
Najpomembnejše ocene si dajemo sami
Mnogokrat se nam zdi, da dobljena ocena v razredu ne odraža tistega, kar v resnici znamo. Z učnimi uspehi hočemo biti opaženi tudi v očeh učiteljev, staršev. Da so z nami zadovoljni učitelji ali starši, je mogoče pomembno v času šolanja, kasneje pa se moramo predvsem spraševati, ali smo zadovoljni sami s sabo in v kolikšni meri. Si zadovoljen z doseženim? Je to, kar si dosegel, odraz tega, kar res zmoreš, ali si lenaril in dosegel manj, kot bi lahko? Sploh poznaš svoje prednosti in slabosti, ki ti lahko pomagajo ali te v življenju ovirajo? Se veseliš tega, kar v življenju počneš? To so področja, na katerih bomo sami sebi dali najpomembnejše ocene v življenju.
Najpomembnejše učitelje si izbiraš sam
Nisi zadovoljen z učiteljem? Se ti zdi, da te ima na piki in te ne mara? To je lahko res, lahko pa je samo plod tvoje domišljije. Še kakšno leto in profesorja ne boš več srečeval v šolskih klopeh. Ni važno toliko, kdo, ampak koliko znanja si boš uspel nabrati. Nekateri učitelji so nam določeni in nam res dajo znanja in veščin za napredovanje, spet drugi ne. Zato je dobro, da imamo ob učiteljih v šoli še kakšno osebo, vzornika, sorodnika, tudi domačega duhovnika, h komur se lahko obrnemo, s komer lahko delimo svoje pomisleke in preverimo, katero pot ali smer naj uberemo. Dobro izbrani učitelji nam bodo lahko dober svetilnik na poti skozi življenje.
Počni, kar ti je všeč
Med kopico nalogami, testi in drugimi obveznostmi ne pozabi slediti tistemu, kar te res veseli. Šola je pomembna, vendar naj bo ob njej tudi kaj časa za tiste stvari, ki te napolnjujejo, te vlečejo naprej, ti dajejo energijo, motivacijo. In seveda – lenarjenje ob Facebooku ne spada v to kategorijo.
Na svojih poteh nisi nikoli sam
Ne pozabi – kamor koli te zanese pot, nisi nikoli sam. Niti na poti v šolo ali k tvoji dejavnosti, niti pri učenju ali igri, niti pri urejanju samostojnega življenja ali reševanju problemov v razredu. S tabo je Jezus. Spremlja te in ti želi prisluhniti. Želi ti pomagati. Obrni se tudi nanj z molitvijo, vprašanjem ali dvomom. Včasih se ti bo zgodilo, da bo neka grozno težka stvar kar naenkrat zelo preprosta.
November 2014
priloga
Celine naše Zemlje
gost meseca
s. Emanuela Žerdin, Hospic
mladinska priloga