Avtor: Benjamin

Štirinajst pomočnikov v sili

Napisal Benjamin na 31. julija 2014. Objavljeno v Priloga.

Štirinajstim pomočnikom v sili so se verni začeli priporočati že v zgodnjem srednjem veku. Njihovo češčenje pa se je razmahnilo in utrdilo v hudih stiskah poznega srednjega veka, ko so pogosto razsajale razne kužne bolezni, veliko gorja so povzročali turški napadi. O svetnikih, katerim so se z gorečo molitvijo priporočali, so iz njihovih življenjepisov in cerkvenih obrednih knjigah zvedeli, kako jih je Bog v njihovem življenju v posebni potrebah včasih tudi čudežno usliševal. Število štirinajst je nastalo s podvojitvijo ‘svetega števila’ sedem. Vsi pomočniki v sili, razen sv. Egidija (Tilna), so bili mučenci, med njimi je enajst svetnikov in tri svetnice. Za večino teh zavetnikov in zavetnic nimamo popolnoma zanesljivih zgodovinskih podatkov, temveč obstajajo samo legende (pobožne povesti). Vendar tudi resni zgodovinarji menijo, da je v njih zgodovinsko jedro, ki ga je ljudska domišljija ‘okrasila’ s pobožno pripovedjo. Odločilnega pomena je bila vera in zaupanje v njihovo pomoč in varstvo. Njihovo češčenje je bilo razširjeno tudi pri nas, o čemer pričajo njim na čast zgrajene cerkve ter njihove slike in kipi.

Tone Škarja

Napisal Benjamin na 31. julija 2014. Objavljeno v Moj pogled.

V letošnjem letu, točneje v mesecu februarju, je Planinska zveza Slovenije prvič podelila nagrado za življenjsko delo. Tone Škarja je v več kot 60 letih dela pustil globoko sled v slovenskem alpinizmu, tako v gorski reševalni službi kot tudi v mnogih odpravah, ki jih je vodil na najvišje vrhove sveta. O njegovih podvigih in tudi nasvetih lahko beremo v številnih knjigah; nekatere od njih so prišle tudi izpod njegovega peresa.

Če preskočiva v kasnejša, 70. leta. Takrat je bil alpinistični turizem v povojih, veliko ste morali organizirati sami, nabrati ogromno sredstev, pripraviti vso dokumentacijo itd. – kako ste to načrtovali in zmogli glede na to, da govorimo o času, ko ni bilo interneta ali mobilnih telefonov?

Tega tudi sam ne razumem dobro. Lahko pa najdem nekaj odgovorov v takratnem poteku življenja. Ker sem imel službo nedaleč od sedeža Planinske zveze, sem kdaj med malico ali odmorom za kavo skočil tja in uredil stvar ali dve. Ob tem so mi šli precej na roke tako doma kot v podjetju. Lahko sem bil odsoten z delovnega mesta.

Ko danes pogledam na vsa podjetja, ki so nam stala ob strani in so natisnjena na koledarju o Himalaji, ki smo ga izdali kmalu po vrnitvi z Everesta leta 1979, mi res ni jasno, kako sem uspel obiskati več kot 60 podjetij, se z vsakim srečati, pogovoriti.

Ob tem je bilo ogromno dela s pripravo papirjev, dogovorov pod Himalajo; dokumentacija se je merila v fasciklih. Če povem za primer, je bil samo za spisek opreme potreben cel fascikel papirjev. Imeli smo veliko pomoči od domačih in ljudi na Zvezi, precej posluha so imeli gospodarstveniki. Tudi v skupni državi se je našlo kar nekaj denarja za alpinizem – če so v južnejših republikah našli zelo veliko denarja za igre z žogo, so nam Slovencem dali tudi še kaj za alpinizem. To je bil hkrati čas, ko je beseda nekaj veljala. Z nekom sem se lahko dogovoril za dva tedna vnaprej in ob določeni uri sva se dobila; brez mobitelov in sprotnega prestavljanja, ki si ga (lahko) privoščimo danes.

Takrat je bilo precej navdušenja, vneme, preproste odločnosti; ko danes gledam, kako potekajo določene stvari, vidim, kako vsak skrbi samo zase.

Vas je v vsem tem času kdaj prijelo, da bi – zaradi neprijetne izkušnje, surovosti narave, izpostavljenosti itd. – postavili gojzarje in opremo v kot? Je bila kakšna takšna prelomnica?

Prelom je bil leta 1966, ko sta se ubila dva naša alpinista….

Franc Sodja (1914-2007)

Napisal Benjamin na 31. julija 2014. Objavljeno v Obletnica meseca.

»Naj bodo ta doživetja popisana v imenu vseh in tudi posvečena vsem, ki so prestali še hujše dni, a morajo molčati in morda nikdar ne bodo spregovorili. Ni namen mojega pripovedovanja razpihovati sovraštvo, pač pa želja, da bi vsi prišli do spoznanja, da more samo ljubezen rešiti svet.« Tako je na začetku svoje knjige Pred vrati pekla (1961), v kateri pripoveduje grozljivo zgodbo svojega trpljenja v komunistični ječi duhovnik lazarist Franc Sodja. Sedem mesecev so ga držali v samici, ga poniževali in zasliševali, nato pa ga obsodili na pet let prisilnega dela, kjer so bili njegovi sotrpini številni slovenski duhovniki, ki so jih po drugi svetovni vojni novi ‘ljudski’ oblastniki množično zapirali. Iz Sodjevega pripovedovanja se dviga osupljivo lepa podoba duhovnika-kaznjenca. Ti po nedolžnem zaprti duhovniki so bili bratska skupnost, katere bratstvo se je pod jetniškim pritiskom še stopnjevala. Tega pričevalca vere, ki apostolsko poslanstvo vršil tudi kot odličen vzgojitelj mladih in mojster peresa, predstavljamo ob stoletnici njegovega rojstva.

Kmečki muzej Društva štatenberške doline

Napisal Benjamin na 31. julija 2014. Objavljeno v Slovenski muzeji.

Kmečki muzej zbiratelja Stanislava Florijančiča domuje v Štatenberku v Raduljskem hribovju v Štatenberški dolini (občina Mokronog – Trebelno). Preden nas zbiratelj popelje po svojih zbirkah, postavljenih v kletnem prostoru, pod kozolcem, na kozolcu, podstrešju in zunanjem delu, nam opiše tudi bogato zgodovino kraja. Tod je stal tudi grad Štatenberk (Stettenberk), ki je bil pozidan verjetno že v 12. stoletju, o katerem pričajo samo še skromne razvaline.

V kraju, ki se je nekoč ponašal s kovačijo, šolo, gozdarjevo hišo, mlinom in trgovino z mešanim blagom, danes prebiva le okrog petdeset prebivalcev. Na robu vasi stoji cerkev sv. Martina. V 2. polovici 15. stoletja je bil k romanski ladji prizidan gotski prezbiterij s križnim obokom in konzolno figuralno plastiko z značilnostmi kamniške kamnoseške delavnice. Z njenega turna je v muzeju cerkvena ura s kamnitimi utežmi, ki še vedno tiktaka in tudi bije ure.

Dodatne informacije

Kmečki muzej Društva štatenberške doline, Stanislav Florijančič, Štatenberk 13, 8231 Trebelno, tel.: 07 30 49 798 ali GSM 041 554 650, spletna stran www.kmeckimuzej.si

Odprto po dogovoru.

Moški in ženske – od glave do srca

Napisal Benjamin na 31. julija 2014. Objavljeno v Začinjeno za življenje.

Če imate kot moški vsaj malo opravka z ženskami (tudi če niste poročeni), potem se vam je gotovo že (domnevam, da pogosto) zastavilo vprašanje: Zakaj ženske tako komplicirajo? Kar naprej bi nekaj rade in je pogosto vprašanje, če sploh same vedo kaj.

No, ko sem pred kratkim v moškem pogovoru potožil očetu to svoje izkustvo s Simono, me je presenetil v odgovoru: »Ne, ne vedo, kaj bi rade. Saj niti ne morejo vedeti. Pa tudi, če se jim zdi, da jim je jasno, kaj hočejo, bodo že kmalu želele ‘nekaj drugače’. In je sreča, če je to le sprememba v kuhinji; za nas moške je mnogo zahtevnejše, ko si zaželijo ‘nekaj več’ v odnosu.«

Vida Žižek

Napisal Benjamin na 31. julija 2014. Objavljeno v Pričevanje.

“Mama, Jezus je vstal, aleluja!” In na to je mama odgovorila: “Aleluja!” To je bila njena zadnja beseda.

Župnija sv. Jožefa na Studencih v Mariboru je izdala knjigo VIDINA ZGODBA, pričevanje o svetopisemsko ‘močni ženi’ Vidi, o njenem hvaležnem sprejemanju življenja, o svetlobi, ki jo izžarevala s svojo trdno vero, o njenem prehodu iz zemeljskega v večno življenja na velikonočno vigilijo, 19. aprila 2014. »Sam se velikokrat vprašam, kako to, da je Gospod izbral ravno mene kot najmlajšega člana družine, da sem preživel zadnjih pet ur maminega zemeljskega življenja ob njej,« je zapisal njen sin Jaka. Ko so med mašo velikonočne vigilije v bližnji cerkvi sv. Magdalene zapeli velikonočni zvonovi, je nečakinja Valentina vprašala Vido: »Teta, slišite zvonove?« On pa je dodal: »Mama, Jezus je vstal, aleluja!« In na to je mama odgovorila: »Aleluja!« To je bila njena zadnja beseda, ki so jo še razumeli. Preden je okoli pol desetih izdihnila, so bili ob njej vsi njeni najdražji: mož Slavko, hči Ana ter sinova Miha in Jaka. Ko je odšla z Jezusom, ji je mož nežno zatisnil oči. »S solzami v očeh in z veliko hvaležnostjo v srcu, da smo jo imeli, smo odšli iz bolniške sobe.«

s. Barbara Peterlin, ‘misijonarka’ v Ukrajini

Napisal Benjamin na 31. julija 2014. Objavljeno v Gost meseca.

Ve nas niste zapustile! Ostale ste z nami.
— s.Barbara Peterlin

“

V zadnjem času veliko slišimo o Ukrajini in napetostih v njej. Kako je v državi, kjer vlada revščina, kjer na njenem vzhodu divja vojna, nam je nekoliko odstrla s. Barbara, ki tam deluje že nekaj let. Predvsem nam je zaupala, na kakšen način v takih razmerah pričevati za Božjo ljubezen.

– V Kijevu, glavnem mestu Ukrajine Marijine sestre niste edini slovenski redovniki. Koliko vas je vseh?

Smo tri Marijine sestre, dve sva Slovenki, sestra Jožica in jaz. S. Marta, po narodnosti Rusinka, je pa izza Karpatov in tudi pripada naši provinci. Njena mama je bila rimokatoličanka, oče pa grkokatoličan. Njeni predniki so bili Madžari in Slovaki. To kaže, kako mešano je prebivalstvo v Zakarpatju in kako živijo v strpnosti. Tudi tamkajšnji škof je ‘mešanih korenin’, da laže razume tiste ljudi. V naši bližini je še lazaristovska hiša. Tam deluje Slovenec Tomaž Mavrič, ki je vicevizitator (predstojnik) viceprovince sv. Cirila in Metoda, ki obsega Ukrajino, Rusijo in Belorusijo. Gre za ogromno ozemlje. Drugi lazaristi so iz Poljske, Madžarske, več pa je že domačinov.

– Najbrž se veliko bralcev sprašuje, kaj delate v Ukrajini. Kakšno je tam vaše poslanstvo?

Sestra Marta in sestra Jožica sta prišli v Ukrajino….

Namesto da obsojate, razmišljajte, kako bi pomagali

Napisal Benjamin na 31. julija 2014. Objavljeno v Pismo meseca.

Vašo revijo berem že od ranih otroških let in mi je bila pogosto vir moči, pozitivnega mišljenja, dajala mi je voljo do življenja v prevečkrat žalostnem svetu s pomanjkanjem vrednot. Hvala Vam za to.

Tokrat pa je pismo ‘Pa naju dajte v dom’ in odgovor nanj v meni povzročil nemir. … Naj povem svoj primer. Moževa mama je postopoma zbolevala za hudo boleznijo, ki jo je povsem priklenila na posteljo. Nekaj časa smo shajali. Malo je bila doma, malo v bolnišnici. Sama sva bila pri hiši in pri tem sva skrbela še za dva majhna otroka, kmetijo in poleg tega je bila še služba. Sem namreč učiteljica in gotovo veste, da tudi ta poklic zahteva mnogo napora, dobrih živcev in vsaj občasnega počitka. Ko nismo več zmogli, smo mamo dali v dom. Potrebuje namreč stalno prisotnost, veliko priprav, da jo sploh lahko dvignejo na voziček, posebej prilagojeno kopalnico s širokimi vrati in prilagojeno tuš kabino, nobene stopničke zaradi vozička … Med vsakimi počitnicami smo jo vzeli domov na dopust, kar je bilo zame še posebej obremenjujoče, saj bi takrat potrebovala vsaj malo oddiha, da si spočijem živce in okrepim telo. Ko sem jo potem v njeni bolezni šla negovat, sem v mislih povabila zraven Jezusa, da bom zdržala in zdelo se mi je, da je njena bolniška soba kot svetišče zaradi njenega velikega trpljenja. Bolezen jo je spremenila, zahvalila se mi je za nego. Vendar ni mogla iz svoje kože. Ukazovala je, kaj smejo najini otroci in česa ne. Nagovarjala je moža, da mora biti otrok tepen, če naredi kaj narobe. Ni smel iti s cerkvenim zborčkom za dva dni na duhovne vaje … Jaz bi bila ob njej povsem privezana. Niti svojih ostarelih staršev, ki so sto kilometrov daleč stran, ne bi mogla obiskati. Svojih otrok ne bi mogla voziti niti k ministrantom, k skavtom. Nobenega dopusta ne bi imela. Oprostite, če bi to trajalo leta in leta, bi se mi zmešalo. Kdo bi potem poskrbel za moje otroke? Zdaj pa naj imam slabo vest, ker smo jo dali v dom! Saj plačujemo in tam ima boljšo oskrbo kot bi jo lahko imela doma. Sestre so prijazne bolj kot bi bila lahko jaz. Ima svoj red nege, hranjenja… Jaz ji ob službi tega ne bi mogla nuditi. Ali naj pustim službo in tvegam, da je nikoli več ne bom dobila? V teh časih gotovo ne. To traja že pet let.

Dandanes so nekateri ljudje res dolga leta ali celo desetletja priklenjeni na posteljo. Včasih ni bilo toliko tega in ženske so bile večinoma doma

Svet se spreminja in miselnost, ki je veljala za neke druge čase, je postala zastarela in se mora spremeniti.

Takole razmišljam. Namesto, da obsojate kar na splošno , raje razmislite, kako bi takšnim družinam pomagali. Zavedati se moramo, da je to problem vse družbe, ne samo družine, ki se je znašla v takšnem položaju, potem ji pa drugi ljudje naložijo še moralno krivdo. Mnogo krajev je že poskrbelo ( s pomočjo Karitas) da imajo svoj dom za ostarele, v katerem sodelujejo z druženjem , delavnicami, nego tudi ljudje iz okolice, ki čutijo usmiljenje ali dolžnost, da nekaj naredijo. Tako ostanejo ostareli v svojem okolju, mnogi jih pridejo lažje obiskat v dom, kot domov , ker s tem še bolj obremenjujejo domače. Tudi po drugih krajih bi lahko naredili tako. Tako kot so nabirke za obnovo cerkva …, so lahko tudi v Cerkvi nabirke za ureditev takšnih domov. Ker se to tiče nas vseh in ga bo lahko vsak od nas kmalu potreboval, mislim da bi bil odziv velik in pozitiven. Samo nekdo mora biti motor vsega tega.

Takšni domovi so tudi bistveno cenejši od tistih profitnih, ki jih gradijo občine, in je v ceno vračunano še vračilo kredita za njegovo izgradnjo.

Mogoče so te besede malo trde, toda narekovalo jih je življenje. Trpljenje je ena od sestavin našega življenja in z njim moramo vsi računati, ne pa ga nalagati samo nekaterim. Dokler smo še zdravi in pri močeh, lahko naredimo nekaj v tej smeri in s tem damo malo drugačen, pa kljub temu pozitiven zgled našim otrokom.

Hvala za to, ker ste si vzeli čas in prebrali moje pismo.

Mateja

Vsaka medalja ima ‘lice’ in ‘naličje’. Navadno gledamo ‘lice’. Tudi na vsak problem gledamo z različnega vidika ali zornega kota. Lahko gledaš z enega zornega kota, lahko pa z drugega. Ker je pismo, na katero sem odgovarjal vsebovalo izkušnje z enega zornega kota, – stari starši in njihovo bivanje v družini, oziroma v domu za ostarele, – sem se bolj posvetil temu vidiku. Priznati moramo, da je mnogo več ostarelih, ki se čutijo odveč, kot tistih, ki so deležni velike pozornosti in ljubezni s strani svojih domačih, prijateljev, sorodnikov …, pa naj živijo v domu za ostarele ali na svojem domu, pri sorodnikih … S krščanskega vidika to ni prav. Kot duhovniki moramo na to opozarjati. Tudi tu je več stopenj. So družine, ki bi rade skrbele za svoje domače, se za to trudijo, ampak tega ne zmorejo ali zmorejo samo v skromnejši obliki. Vemo pa da je ljubezen iznajdljiva. Našli bodo način, kako jim kazati svojo ljubezen in hvaležnost. Predvsem namreč manjka pokazati ostarelim, da jih imamo radi. Za te ljudi velja tista ura, ko ste z njimi, se pogovarjate, več kot še tako bogato darilo.

Ti sprožaš drugi vidik, drugi problem: »Namesto da obsojate, razmišljajte, kako bi pomagali«. Mislim, da se Cerkev glede tega nima česa sramovati. Prve domove za ostarele so postavljale župnije, škofije, kongregacije in prav v ta namen ustanovljeni redovi. Prav tako je bilo z prvimi bolnišnicami. Zakaj danes ni več tako? Po vojni in ‘osvoboditvi’ je država nacionalizirala vse take ustanove in redovnice odpustila. Prav je, da država prevzame skrb za ustanove, ki so namenjene vsem, ki tako pomoč potrebujejo (bolnišnice, domove za ostarele,vrtce, in seveda šole). Zato tudi pobira davke. Moramo reči, da nekateri podjetni župniki tudi danes iščejo, kako bi ustvarili domove za ostarele. V Sloveniji je več takih župnijskih domov. Delno jih financira država. Cerkev sama bi jih ne mogla, saj nima primernih dohodkov. Tega se ne da rešiti s kakšno cerkveno ‘nabirko’, kot predlagaš ti. Tudi ni prva naloga Cerkve ukvarjati se s takimi materialnimi posli, ki bi jo odvrnili od glavne njene naloge: oznanjati evangelij. Učiti vernike verskih resnic in opravljati bogoslužje (deliti zakramente).

Odnos do starejših je večkrat poln zapletov, imajo drugačne poglede na marsikaj, na vzgojo, na to, kar je prav, in kaj ne. Tu je potreben pogovor, tudi če imaš ti prav. V marsičem so domovi bolj pripravljeni za naloge, ki so povezane z ostarelimi. Važno je to, da jih ne pustimo samih, da se jim posvečamo, si vzamemo čas zanje. To pa ni vedno lahko, je pa tisto prvo, kar zahteva od nas Gospod: »Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen« (Jn 13,35).

V bistvo misliva enako. Tudi vaše ravnanje je čudovito, ko nam govorite o tem, “da se vam je zdelo, da je njena bolniška soba kot svetišče, zaradi njenega velikega trpljenja”. Kar tako naprej!

oče urednik Franc Bole

Urednikova beležnica avgust 2014

Napisal Benjamin na 30. julija 2014. Objavljeno v Beležnica.

Avgust je poletni in predvsem dopustniški mesec, a smo v uredništvu avgustovsko številko pripravljali še v popolnoma delovnem in predvsem prazničnem vzdušju. Praznovanja, ki sem jih omenil v prejšnji številki, so v večinoma že za nami. Veseli smo, da je Slovenska škofovska konferenca odlikovala našega dolgoletnega urednika Silvestra Čuka in s tem dala priznanje njegovemu delu za naš mesečnik in verski tisk. Več o tem si lahko preberete na str. 77.

Pri Ognjišču želimo spremljati aktualna dogajanja, čeprav kot mesečnik delamo to teže kot drugi mediji. Po končanem svetovnem nogometnem prvenstvu smo zbrali nekaj ‘krščanskih’ pričevanj nogometašev in tako osvetlili to dogajanje z drugačne plati (str. 122). Prav tako želimo osvetliti zapletena dogajanja v Ukrajini, kjer na vzhodu države divja vojna. O svojem delu v tej nemirni državi nam je kot gost meseca spregovorila s. Barbara Peterlin (str. 10).

Kljub poletju smo iz tiskarne dobili kar dve novi knjigi. Prvo smo že napovedali. Gre za knjigo Bogdana Žorža Nauk gora. Bralci Žorževe rubrike Pot do Boga preko gora v Ognjišču njeno vsebino že poznate, saj so v knjigi natisnjeni prispevki prav iz te rubrike. Več o njej si lahko preberete na str. 41.

Druga knjiga Izgubiti otroka je izšla v zbirki Življenjske smernice. Že naslov pove, da knjiga govori o trenutkih, ko v veselo pričakovanje ali družinsko idilo zareže nepričakovana izguba otroka. Govori, kako premagati občutke velike bolečine, travme in praznine ob izgubi.

V tem času prihaja k nam tudi več knjig, ki jih ladje “iz daljne dežele čez širno morje” pripeljejo v koprsko pristanišče. Preprosto o Svetem pismu je naslov prve knjige, ki na res preprost način predstavi Sveto pismo. Pisana in oblikovana je sicer bolj na kožo mlajši generaciji, a je to njena prednost, saj posamezne svetopisemske knjige predstavi na kratek, privlačen in preprost način. Drugi dve knjigi, ki sta še na poti, sta namenjeni otrokom (Božična odštevanka – adventni koledar, Pobarvaj božič – pobarvanka o božiču) in predstavljata lep del naše ponudbe za božično in Miklavževo obdarovanje. A o tem več v prihodnjih številkah.

Pred odhodom v tiskarno je tudi knjiga Gregorja Čušina Na tretji strani. Znani in priljubljeni igralec, zlasti monokomedij, je nekaj let na tretji strani Ognjišča pisal uvodnike. Čeprav govorijo o težkih stvareh, niso ‘zateženi’. Iskrivi in igrivi, smešni, a obenem resni pred nas razgrinjajo sedanji trenutek slovenskega krščanstva in utrip naše utrujene kulture. Zabavno in obenem koristno branje.

Tudi v tej številki predstavljamo posebno poletno ponudbo naših knjig. Akcij je več: od tiste, ki predstavlja knjige v zbirki Zgodbe za dušo; akcijo, kjer dobite tri knjige za ceno dveh; pa košarico s širokim izborom knjig, ki jih dobite po ugodnih cenah, če izberete knjige v vrednosti najmanj 10 €, ter ponudbo naših knjig iz zbirke Žepna knjiga Ognjišča. Pobrskajte po reviji in si izberite knjige po ugodnih cenah – pa tudi nagrade, ki vas čakajo, če boste pohiteli z naročilom.

Naj vam počitniške dni polepšajo tudi poceni knjige Ognjišča.

Prosti čas – zabava ali odgovornost?

Napisal Benjamin na 28. julija 2014. Objavljeno v MP Tema meseca.

»Komaj čakam, da bo konec te šole,« pravi dijak Nejc, s katerim sem se pogovarjal po maši. Sam sem mu tudi potarnal, da čakam, kdaj bo prišel dopust in sprostitev po naporni službi. Ja, dejstvo je, da vsak človek potrebuje oddih. Tako kot imamo med tednom delo in konec tedna počitek, na letni ravni kar nekako čakamo počitnice in dopust. Nejca sem ob sanjarjenju o počitnicah ujel v njegovih razmislekih, da še ne ve, kaj naj počne, da je včasih kar vse brez veze, da je težko najti kaj pametnega za početi in da še dobro, da se odvija nogometno prvenstvo, na mizi pa stoji računalnik – dva načina torej, ki bosta zapolnila njegov prosti čas. Poleg obveznih žurov s sošolci, seveda.

Razvedrilna zabava

Tipična predstava o poletju je za mnoge še vedno morje, plaža, izležavanje. Če bi imel časovni stroj in bi se lahko vrnil dvajset let nazaj ter pogledal isto obalo takrat in danes, bi najbrž opazil precejšnjo razliko glede infrastrukture, oblačil, najbrž tudi cen, gotovo pa bi opazil še nekaj. Pred dvajsetimi leti bi se ljudje na plaži kratkočasili z revijami, ki vsebujejo razvedrilne ali, če hočete, miselne igre, za razliko od današnjega časa, ko bi najbrž v zrak večinoma moleli mobiteli. V nekajletnem obdobju nam je torej uspelo, da smo tudi na področju razvedrila povsem opustili stvari, ki so že več kot sto let skrbele za naše razvedrilo in, kar je še pomembneje, za uporabo naših možganov tudi na plaži. Ob bežnem pregledu revij za razvedrilo sem ugotovil, da je le-teh manj, da v njih ne najdeš več rebusov in da so nasploh sestavljene le iz križank in sudokujev. V vsakem primeru je torej dejstvo, da je področje razvedrila sedaj v domeni računalnikov in pametnih telefonov, na žalost pa ne z vsebinami, ki bi od nas zahtevale znanje ali večjo možgansko aktivnost. S tem ne izgubljamo samo na področju zasvojenosti z mobilnimi napravami; še v večji meri izgubljamo pri razširjanju znanja novih generacij. Prav v zadnjih tednih so študije pokazale, da so nove generacije že zaradi pisanja izključno na računalnik v zaostanku za tistimi, ki so večino svojih šolskih let pisali s kemičnim svinčnikom. Morda je to lahko iztočnica, da letos na morju tudi sami vzamete v roke kuli in se znova preizkusite v kakšni stari obliki razvedrila. Oglejmo si jih nekaj. Prepričan sem, da se bo v nas vzbudila želja, da se tudi sami preizkusimo v kateri od njih.

Avtor: Benjamin

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing