Prosti čas – zabava ali odgovornost?
»Komaj čakam, da bo konec te šole,« pravi dijak Nejc, s katerim sem se pogovarjal po maši. Sam sem mu tudi potarnal, da čakam, kdaj bo prišel dopust in sprostitev po naporni službi. Ja, dejstvo je, da vsak človek potrebuje oddih. Tako kot imamo med tednom delo in konec tedna počitek, na letni ravni kar nekako čakamo počitnice in dopust. Nejca sem ob sanjarjenju o počitnicah ujel v njegovih razmislekih, da še ne ve, kaj naj počne, da je včasih kar vse brez veze, da je težko najti kaj pametnega za početi in da še dobro, da se odvija nogometno prvenstvo, na mizi pa stoji računalnik – dva načina torej, ki bosta zapolnila njegov prosti čas. Poleg obveznih žurov s sošolci, seveda.
Razvedrilna zabava
Tipična predstava o poletju je za mnoge še vedno morje, plaža, izležavanje. Če bi imel časovni stroj in bi se lahko vrnil dvajset let nazaj ter pogledal isto obalo takrat in danes, bi najbrž opazil precejšnjo razliko glede infrastrukture, oblačil, najbrž tudi cen, gotovo pa bi opazil še nekaj. Pred dvajsetimi leti bi se ljudje na plaži kratkočasili z revijami, ki vsebujejo razvedrilne ali, če hočete, miselne igre, za razliko od današnjega časa, ko bi najbrž v zrak večinoma moleli mobiteli. V nekajletnem obdobju nam je torej uspelo, da smo tudi na področju razvedrila povsem opustili stvari, ki so že več kot sto let skrbele za naše razvedrilo in, kar je še pomembneje, za uporabo naših možganov tudi na plaži. Ob bežnem pregledu revij za razvedrilo sem ugotovil, da je le-teh manj, da v njih ne najdeš več rebusov in da so nasploh sestavljene le iz križank in sudokujev. V vsakem primeru je torej dejstvo, da je področje razvedrila sedaj v domeni računalnikov in pametnih telefonov, na žalost pa ne z vsebinami, ki bi od nas zahtevale znanje ali večjo možgansko aktivnost. S tem ne izgubljamo samo na področju zasvojenosti z mobilnimi napravami; še v večji meri izgubljamo pri razširjanju znanja novih generacij. Prav v zadnjih tednih so študije pokazale, da so nove generacije že zaradi pisanja izključno na računalnik v zaostanku za tistimi, ki so večino svojih šolskih let pisali s kemičnim svinčnikom. Morda je to lahko iztočnica, da letos na morju tudi sami vzamete v roke kuli in se znova preizkusite v kakšni stari obliki razvedrila. Oglejmo si jih nekaj. Prepričan sem, da se bo v nas vzbudila želja, da se tudi sami preizkusimo v kateri od njih.
Poletni čas je poln vzpodbud, kako naj si oddahnemo in predvsem damo možgane na pašo. V tokratni številki kljub temu nekaj prostora namenjamo možganom in možganski telovadbi. Možgani v resnici ne rabijo počitka, saj najbolje delujejo in se razvijajo v nenehnem pogonu. Zato tokrat predstavljam nekaj utrinkov s posebne razstave o možganih, ki je na ogled do 24. Avgusta na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani.
Razstava je svojo pot začela leta 2011 v New Yorku, pripravljena pa je bila pod vodstvom Ameriškega naravoslovnega muzeja v sodelovanju in partnerstvu z izobraževalnimi in raziskovalnimi ustanovami s Kitajske, iz Španije in Italije. V Evropi je bila do sedaj na ogled v Granadi in Milanu ter se po končanem gostovanju v Ljubljani vrača nazaj v ZDA.
»Glavni namen tega romanja je bila obuditev spomina na 50. obletnico zgodovinskega srečanja papeža Pavla VI. in patriarha Atenagora (5. januarja 1964 v palači apostolske delegature v Jeruzalemu). To preroško dejanje rimskega škofa in carigrajskega patriarha je predstavljalo preokret na težavni, a obetavni poti edinosti vseh kristjanov, na kateri so bili od takrat storjeni pomembni koraki. Zato je moje srečanje z njegovo svetostjo Bartolomejem, ljubljenim bratom v Kristusu, predstavljalo višek tega romanja. Skupaj sva molila ob Jezusovem grobu … Drugi cilj tega potovanja ohrabriti ljudi teh krajev, da stopijo na pot miru, ki je hkrati Božji dar in človekova naloga.« Tako je o namenu svojega romanja v Sveto deželo od 23. do 26. maja 2014 spregovoril papež Frančišek pri splošni avdienci na Trgu sv. Petra v Rimu 28. maja. Na kratko se bomo zaustavili na vseh postajah tega zgodovinskega romanja, med katerim je papež obiskal tri države -Jordanijo, Palestino in Izrael – na ozemlju, ki ga je s svojim življenjem, smrtjo in vstajenjem posvetil učlovečeni Božji Sin.
Grozovite razsežnosti prve svetovne vojne smo deloma na tem mestu predstavili v prispevku Kobariški muzej (marca 2012). Poleg Kobariškega muzeja, svoja vrata je odprl 1990, spomin na prvo svetovno vojno ohranjajo tudi nekateri zasebni muzeji, muzejske zbirke in muzeji na prostem, ki jih povezuje Pot miru. Čeprav prevladuje mnenje, da se je javnost za številne zgodbe, podatke, osebne predmete vojakov, nepregledne količine orožja začela zanimati šele v devetdesetih letih, ne smemo pozabiti, da so nam prav posamezni zbiratelji ohranili dragocene muzejske predmete.
Na tekmovanju mladih glasbenih talentov The Voice of Italy, ki je potekalo več mesecev na drugem kanalu italijanske državne televizije, je v finalu 6. junija 2014 premočno (z 62% glasov) zmagala 25-letna redovnica sestra Cristina Scuccia, doma s Sicilije. Ko je sprejela zmagovalni pokal, je povzdignila roke proti nebu in poslušalce sproščeno povabila: “Zdaj pa vsi skupaj zmolimo očenaš v zahvalo mojemu Ženinu.” Zmagala je s pesmijo Lungo la riva (Ob obali), ki govori o tem, kako je Jezus večkrat hodil ob obali Genezareškega jezera in klical svoje apostole ter oznanjal evangelij. Že v prvem nastopu je vse presenetila, ko je doživeto, iz srca in duše, zapela zahtevno pesem No One Alicie Keys. Mlado uršulinko so – poleg veselja do glasbe in izrednega talenta – za sodelovanje na tem tekmovanju (s pristankom predstojnic) spodbudile tudi besede papeža Frančiška, da moramo iti oznanjat evangelij med ljudi. V ameriški reviji Time so zapisali, da je “prva umetnica, hčerka obdobja sproščenosti, ki jo je v Cerkev prinesel papež Frančišek”.
