Skip to main content

Za tiste, ki jih Bog ljubi, preizkušnje niso kazen, ampak milost.(sv. Janez M. Vianney)

Avtor: Benjamin

Janez evangelist

sv. Janez evangelist

Napisal Benjamin na . Objavljeno v Svetnik za vsak dan.

27. december

† ok. 100, apostol, evangelist

V zboru Jezusovih apostolov je bil Janez najmlajši. V apostolsko službo je bil poklican nekega dne, ko je z bratom Jakobom in očetom Zebedejem, ribičem po poklicu, popravljal mreže: tedaj je prišel mimo Jezus in na njegov klic sta brata takoj pustila vse ter šla za njim. O tem poroča evangelist Matej. Janez pa na začetku svojega evangelija pripoveduje o svojem prvem srečanju z Jezusom. Bil je učenec Janeza Krstnika, ki je nekega dne pokazal na mladega moža: »Poglejte Božje Jagnje, ki odjemlje greh sveta.« Janez in še neki drug Krstnikov učenec sta to slišala, šla za Jezusom in ga vprašala, kje stanuje. »Pridita in bosta videla,« jima je rekel. Janezu se je to srečanje vtisnilo tako globoko v srce, da se je še na stara leta spominjal časa: »Bilo je okrog desete ure.«

Srečanje z Gospodom ga je vsega prevzelo, vendar še ni spremenilo njegovega vzkipljivega značaja, zaradi katerega je Jezus njega in njegovega brata Jakoba imenoval ‘sinova groma’. Sicer pa je bil Janez med vsemi apostoli najbolj učljiv in je bil Gospodu vedno najbližji. Skupaj z bratom Jakobom in Petrom je bil priča Gospodovega poveličanja na gori Tabor in obujenja Jairove hčerke.

    ZAVETNIK: Sveti Janez Evangelist je zavetnik teologov, pisateljev, knjigarnarjev, tiskarjev, knjigovezov, notarjev, kiparjev, slikarjev, steklarjev, izdelovalcev ogledal, graverjev, pletarjev, viničarjev, sedlarjev, mesarjev; prijateljstva; je priprošnjik proti zastrupitvam, proti opeklinam, bolečinam v nogah in božjasti; priprošnjik proti toči in za dobro žetev.
Ko so Jezusa prijeli, je edini od apostolov ostal v Jezusovi bližini v njegovih najtežjih urah – tudi pod križem na Kalvariji. Tam mu je umirajoči Gospod zaupal najdragocenejše, kar je imel na tem svetu – svojo Mater. Na velikonočno jutro, ko je Marija Magdalena apostolom sporočila, da je Jezusov grob prazen, je skupaj s Petrom odhitel tja. Ko se je vstali Kristus prikazal apostolom, ko so lovili ribe, ga je Janez prvi prepoznal in je Petru dejal: »Gospod je!«
Po Jezusovem vnebohodu je imel Janez v apostolskem zboru veliko veljavo – najbrž tudi zato, ker je bil varuh Jezusove matere Marije. Kmalu je šel oznanjat evangelij v Efez in z njim je šla tudi Marija. Tam je Janez doživljal razne preskušnje. Legenda ve povedati, da mu je nekoč neki poganski duhovnik ponudil kelih zastrupljene pijače in mu rekel: »Če to izpiješ in ne umrješ, bom tudi jaz sprejel vero v tvojega Boga.« Apostol je vzel kelih, ga z znamenjem križa blagoslovil in tedaj je iz posode planila kača. Ta prizor pogosto vidimo na njegovih upodobitvah. Ko je odklonil češčenje poganskih bogov, so ga odpeljali v Rim in ga vrgli v kotel vrelega olja, iz katerega je bil čudežno rešen.
    CERKVE PRI NAS: Evangelistu Janezu je pri nas posvečenih 16 cerkva (7 župnijskih in 9 podružničnih).
Bil je izgnan na otoček Patmos v Egejskem morju, kjer je napisal Razodetje ali Apokalipso – preroško knjigo nove zaveze in zadnjo knjigo Svetega pisma, ki govori o Jezusovem drugem prihodu in o dogodkih, ki pripravljajo nanj. Po smrti cesarja Domicijana (leta 96) se je smel vrniti v Efez, kjer je vodil krščansko občino in napisal svoj evangelij, v katerem je poletel v višave duha, zato je njegov simbol orel.
V Efezu je napisal tudi troje pisem, v katerih poudarja Jezusovo glavno zapoved – ljubezen. Dočakal je visoko starost: umrl je okoli leta 100 in je daleč preživel vse apostole.

Janez je bil sin ribiča Zebedeja iz Betsajde; z očetom in bratom Jakobom je lovil ribe v Genezareškem jezeru. Njegova mati Saloma je bila verna žena, kasneje med Jezusovimi učenkami in jo evangeliji večkrat omenjajo. (Mr 15,40; 16,1)

Mladi Janez se je pridružil Janezu Krstniku, ki je pokazal na Kristusa in Janez si je uro srečanja s Kristusom dobro zapomnil (okrog desete ure). Mladi Janez je skupaj z bratom Jakobom stopil za Jezusom in ga vprašal, kje stanuje.

V Jezusovi šoli je vzkipljivi ‘sin groma’, širil obzorje ter doumeval skrivnost njegovega nauka in poslanstva. V zboru dvanajsterih je zavzemal vedno bolj častno mesto, bil je na gori Tabor, ko je Jezus pokazal svoje veličastvo, bil pa je tudi v getsemanskem vrtu in prav tako zaspal kot drugi učenci. Ta noč se mu je za vedno vtisnila v srce, da je lahko opisal Gospodovo trpljenje …

Po Jezusovi smrti je Janez vzel k sebi Marijo, bil je njen prvi duhovni sin, ni je zapustil do njene smrti, prvi je spoznal Jezusa, ko se jim je prikazal ob jezeru … prestal je mučenje in na otoku Patmasu napisal Razodetje, knjigo, ki govori o drugem Kristusovem prihodu.

ČUK, Silvester. Svetnik za vsak dan. 2. knjiga. Prenovljena in dopolnjena izdaja – ČUK, Marko. Koper: Ognjišče, 2018, str. 360-61.

26. december

Napisal Benjamin na . Objavljeno v Svetniki.

  • Dionizij, sv., † 268, papež Evtinij, sv., † 824, škof v Sardi
  • Paganus, bl., † 1277, dominikanec v mestu Lecco v Italiji
  • Štefan, sv., 1. st., prvi mučenec
  • Tataj, sv., 6. st., opat v Wallesu
  • Zosim, sv., † 418, papež
Stefan

sv. Štefan diakon

Napisal Benjamin na . Objavljeno v Svetnik za vsak dan.

26. december

† ok. 33, prvi mučenec

Že od konca četrtega stoletja se takoj za božičnim praznikom obhaja praznik prvega mučenca sv. Štefana. O njegovem mučeništvu poroča v svoji knjigi Apostolska dela, zgodovini mlade Kristusove Cerkve, evangelist Luka. Ni mu toliko do tega, da bi Štefana prikazal kot prvega mučenca, njegova smrt mu pomeni predvsem izreden dogodek, ki je pripomogel k širjenju mlade Cerkve po vsej Judeji in Samariji in oznanjevanju evangelija med pogani. Pri tem je glavno vlogo odigral apostol Pavel, ki je bil kot zagrizen farizejski učenec navzoč pri Štefanovi usmrtitvi in je to ‘linčanje’ odobraval.
Štefan je bil, kot beremo v Apostolskih delih, eden izmed sedmih mož, ki so bili pri jeruzalemskih vernikih ‘na dobrem glasu’. Apostoli so jim zaupali službo oznanjevanja in dobrodelnosti med helenisti – grško govorečimi Judi. Luka pred drugimi sedmimi možmi, izbranimi za to službo, označuje Štefana kot “moža, polnega vere in Svetega Duha”. Božja milost je po njem delala velika dela, kar je pri mnogih vzbudilo zavist in sovraštvo.

    ZAVETNIK: Sv. Štefan velja za zavetnika konj, konjarjev, kočijažev in živine; pa tudi kamnosekov, zidarjev, tesarjev, sodarjev, kletarjev, krojačev, tkalcev …; je priprošnjik proti glavobolu, zastajanju kamnov, zbadanju in obsedenosti ter za srečno zadnjo uro.
Diakon Štefan je s svojim nastopom in poslanstvom, kakor pred njim že Janez Krstnik, še bolj pa Jezus sam, osebnost, ki povzroča delitev duhov. Nasprotniki so tudi njemu, kakor Jezusu, naprtili proces pred velikim zborom. Tudi proti njemu so nastopile krive priče. Štefanu je Božji Duh, s katerim je bil napolnjen, dal zgovornost, da se je pred velikim zborom odlično branil. To je tožitelje še bolj razkačilo. Štefanova usoda je bila zapečatena, ko je rekel: »Glejte, nebesa vidim odprta in Sina človekovega, ki stoji na Božji desnici.« Od jeze so ponoreli, ga pahnili ven iz mesta in ga pobili tako, da so vanj metali kamenje.
    CERKVE PRI NAS: V Sloveniji je mučencu sv. Štefanu posvečenih 34 cerkva (12 župnijskih, 22 podružničnih) in tri kapele.To se je zgodilo pri Damaščanskih vratih. Tudi v smrti je bil Štefan podoben Kristusu: najprej je molil: »Gospod Jezus, sprejmi mojo dušo!«, preden je izdihnil, pa je z močnim glasom zaklical: »Gospod, ne prištevaj jim tega greha!«
    Značaj in pogum svetega Štefana so občudovali tudi njegovi nasprotniki sami. Helenistični Judje so ga pokopali in njegovo smrt iskreno objokovali. Ko je Savel ob srečanju s Kristusom pred Damaskom postal Pavel, si je Štefana vzel za zgled pri svojem misijonskem delovanju.VREMENSKA PREGOVORA: Dež na Štefanje obeta le malo žita prihodnjega leta. – Če na Štefanje burja buči, trta prihodnjič nič kaj ne obrodi.

Na Štefanovo, ki je bil za naše ljudi ‘drugi božični dan’, ko so se obiskovali in si voščili (božič je bil tako velik praznik, da ga je bilo treba obhajati doma!), so nekdaj v cerkvah blagoslavljali vodo in sol, danes po številnih krajih tudi konje. Svetega Štefana najpogosteje upodabljajo s prizorom kamnanja, pa tudi kot diakona s kamni na knjigi, ki jo ima v rokah.

Štefan je bil eden izmed sedmih mož, ki so bili “na dobrem glasu, polni Duha in modrosti” (Apd 6,3) in po izboru med sedmimi možmi ga Luka označuje kot “moža polnega vere in Svetega Duha”.

Na Štefanu se je izpolnila Jezusova napoved: »Kadar vas bodo vlačili pred shodnice, pred vladarje in oblasti, ne skrbite, kako bi se zagovarjali ali kaj bi rekli, kajti Sveti Duh vas bo poučil tisto uro, kaj je treba reči« (Lk 12,11).

Štefan pa je poln Svetega Duha uprl pogled proti nebu in videl Božjo slavo in Jezusa, ki je stal na Božji desnici, in rekel: »Glejte, nebesa vidim odprta in Sina človekovega, ki stoji na Božji desnici!« Tedaj so zavpili z močnim glasom, si zatisnili ušesa in vsi hkrati planili nadenj. Pahnili so ga iz mesta in ga kamnali. In priče so položile svoja oblačila k nogam mladeniča, ki mu je bilo ime Savel. (Apd 7,55-58)

Prazniku sv. Štefana pravimo tudi Štefanovo, Štefanje…  in je kot ljudski praznik povezan s številnimi šegami in navadami.

 ČUK, Silvester. Svetnik za vsak dan. 2. knjiga. Prenovljena in dopolnjena izdaja – ČUK, Marko. Koper: Ognjišče, 2018, str. 358-59.

25. december

Napisal Benjamin na . Objavljeno v Svetniki.

  • Anastazija, sv., prva st., mučenka v Sirmiju (Sremski Mitrovici)
  • Bazilej, sv., prva st., mučenec v Rimu
  • Bentivolis de Bonis, bl., † 1232, manjši brat iz San Severino Marche v Italiji
  • Evgenija, sv., prva st., mučenka v Rimu
  • Gospodovo rojstvo – božič
  • Jacopone Benedetti iz Todija, sv., † 1306, manjši brat
  • Jovin in Bazilej, sv., prva st., mučenca v Rimu
  • Marija Terezija (von Wüllenweber), bl., † 1907, redovna ustanoviteljica
  • Peter Nolasko, sv., † 1249, ustanovitelj reda mercedarijev (25. december, god ponekod 28. januar)
Anastazija

Anastazija

Napisal Benjamin na . Objavljeno v Pričevalec evangelija.

25. december

Na božični praznik je na koledarjih tudi ime ANASTAZIJA. Ta svetnica je bila mučenka iz Sirmija (današnje Sremske Mitrovice), ki je dala svoje življenje za Kristusa med preganjanjem za časa cesarja Dioklecijana (ok. 302). Cesar Konstantin Veliki je dal njej na čast postaviti cerkev v Rimu, kjer je bila zelo češčena. Prišla je v mašni kanon in v litanije vseh svetnikov. Danes godujejo naše Anastazije, Nastje, Aste.

 

Božič – gospodovo rojstvo

Napisal Benjamin na . Objavljeno v Pričevalec evangelija.

25. december

Bogato vsebino današnjega slovesnega praznika rojstva učlovečenega božjega Sina razglaša bogoslužje, opevajo jo srcu ljube božične pesmi, očem jo približajo jaslice. V tem sestavku se bomo omejili na podatke o nastanku praznika Kristusovega rojstva, ki jih navaja dr. Anton Strle v Letu svetnikov.

Vsekakor je bil božični praznik uveden precej kasneje kakor velika noč, praznik Kristusovega trpljenja in vstajenja, v katerem je na neki način povzeta celotna skrivnost odrešenja, tudi rojstva, ki pomeni začetek odrešenja. Natančnega dne Jezusovega rojstva niti ne poznamo, čeprav je to rojstvo zgodovinsko dejstvo, po katerem štejemo leta. Ob koncu 2. stoletja so kristjani že začeli premišljevati o datumu Kristusovega rojstva, kar so nekateri cerkveni učitelji imeli le za streženje radovednosti. Na Vzhodu so datum Jezusovega rojstva postavljali v pomladanski čas (konec marca, začetek aprila, sredi maja). Ko so se kasneje odločali za najbolj ustrezen datum – to naj bi se zgodilo sredi 4. stoletja – so vzeli tisti čas leta, ko se začenjajo dnevi spet daljšati. 25. december kot praznik Jezusovega rojstva je za Cerkev v Rimu z gotovostjo izpričan vsaj že za leto 336. Nekateri raziskovalci menijo, da je bil 25. december kot praznik Jezusovega rojstva določen leta 275 in sicer kot krščanski odgovor na odlok cesarja Avrelijana, s katerim je ‘rojstni dan nezmaganega sonca’, ki so ga dotlej obhajali le na Vzhodu, razglasil za obvezni državni praznik. Rimska cerkvena občina je namesto tega pogansko-rimskega praznika na 25. december zavestno postavila ‘rojstni dan Kristusa’ kot resničnega ‘sonca pravice’ in kot ‘prave luči, ki razsvetljuje vsakega človeka”.

Dan praznika je bil dobro izbran: to je dan preobrata zime. Ob prihodu nove luči v naravo praznujemo novo Luč, ki nikoli ne ugasne. Kako primerno ljudski duši je bil izbran ta dan, kaže dejstvo, da je nagnjenje k češčenju sonca uveljavljalo svoj vpliv tudi še daleč v čas krščanskega Rima. Kristjani so vzhajajoče sonce sprejeli kot simbol prihajajočega Odrešenika. Praznik se je iz Rima presenetljivo hitro razširil drugam.

V vzhodni Cerkvi so praznik Kristusovega rojstva sicer sprejeli, vendar so ga prenesli na 6. januar, na nekdanji praznik Epifanije, Gospodovega razglašenja. Tudi kasneje, ko so božični praznik obhajali 25. decembra in je 6. januar spet postal le praznik Epifanije, je le-ta v primerjavi z božičem ohranil večji sijaj. Tudi zahodna Cerkev je sprejela praznik Gospodovega razglašenja in sicer v 4. stoletju, v 6. stoletju pa so začeli na ta dan obhajati god sv. Treh kraljev in praznik se je z novo vsebino ljudem zelo priljubil.

24. december

Napisal Benjamin na . Objavljeno v Svetniki.

  • Adam in Eva, sv. svetopisemski prvi starši
  • Adela, sv., † ok. 730, opatinja v Pfalzlu
  • Delfin, sv., † pred 404, škof v Bordeauxu v Franciji
  • Irmina, sv., † ok. 708, devica v Trierju v Nemčiji
  • Pavla Elizabeta Cerioli, bl., † 1865, iz Bergama, redovna ustanoviteljica
  • Sarbel Makluf, sv., † 1898, libanonski puščavnik
  • Tarsila, sv., † pred 593, devica v Rimu
  • Venerand, sv., † ok. 423, škof v Clermontu v Franciji

Irmina (Hermina) (umrla ok.708)

Napisal Benjamin na . Objavljeno v Pričevalec evangelija.

24. december

Poleg spomina Adama in Eve je na koledarju današnji dan tudi ime sv. HERMINE ali IRME, ustanoviteljice samostana benediktink Echternach v Luksemburgu, ki je umrla leta 710. Sicer pa je današnji dan, zlasti po poldnevu, zaznamovan s pričakovanjem božične skrivnosti. Božični vigiliji ali bedenjemu dnevu so naši verni predniki dali lepo ime ‘sveti večer’. Družina ga preživi skupaj z obredjem blagoslovitve doma ter z molitvijo in s petjem ob jaslicah. Zgoraj omenjena svetnica je nebeška zavetnica tistih, ki jim je ime Hermina ali Irma.

Adam in Eva

Napisal Benjamin na . Objavljeno v Pričevalec evangelija.

24. december

Na dan pred božičnim praznikom se Cerkev spominja svetopisemskih prvih staršev človeškega rodu – Adama in Eve. Ime Adam pomeni ‘zemljan’ ali ‘prebivalec Zemlje’, ime Eva pa ’tista, ki daje življenje’ ali ‘mati vseh živih’. Ob njuni usodi spoznavamo resnico, da je za velik greh (četudi enkraten) treba delati pokoro s trdim delom vse življenje.

Upodabljajoča umetnost spremlja naše prve starše na vseh postajah njunega življenja: od stvarjenja Adama in Eve preko življenja v raju, kjer je vladalo mirno sožitje med človekom, živalmi in vso naravo, do skušnjave in greha ter izgona iz raja. Prizore iz življenja prvih staršev prikazujejo tudi freske na oboku srednje ladje cerkvice Svete Trojice v Hrastovljah, ki so nastale okoli leta 1490. Mojster Janez iz Kastva je za nepismene ljudi tiste dobe naslikal prizore iz Prve Mojzesove knjige: stvarjenje Adama in Eve, prepoved Boga, naj ne jesta sadov od drevesa spoznanja dobrega in hudega, prekršitev te prepovedi na prišepetavanje kače-satana. Grehu je sledila kazen: izgon iz raja. Četrti prizor na teh freskah kaže Adama, ki prekopava zemljo ‘v potu svojega obraza’, kakor je rečeno v napovedi Boga po prvem grehu, Eva pa doji svoja sinova Kajna in Abela in poleg materinskih dolžnosti opravlja še druga družinska dela.

Današnji dan je simboličnega pomena: srečujeta se stari Adam in novi Adam – Kristus, prva Eva in druga Eva – Marija. Njima, ki sta človeštvu nakopala prekletstvo, stojita nasproti Odrešenik in Marija kot soodrešiteljica. Cerkev v Adamovem grehu vidi ‘srečno krivdo’, ki nam je prinesla Odrešenika. Odrešeni in od Boga z njegovim lastnim življenjem hranjeni človek stoji višje, kot je stal prvi človek pred grehom.

V Svetem pismu stare in nove zaveze je polno mest, ki se nanašajo na prvi človeški par. Evangelist Luka navaja Kristusov rodovnik do Adama, da bi pokazal, da je Kristus našega rodu. V pismih apostola Pavla je Adam simbol telesnega življenja in krivde, Kristus pa simbol opravičenja in nadnaravnega življenja.

Osebno ime Adam je na Slovenskem razmeroma redko, iz tega imena je izpeljanih več priimkov, na primer Adamič, Adamovič, Adamčič. Tudi ime Eva pri nas ni posebno pogosto; zelo redki sta različici Evica in Evelina. Eva je simbol za žensko sploh. Izraz Evine hčere pomeni ženske, Evini sinovi pa so ljudje.

23. december

Napisal Benjamin na . Objavljeno v Svetniki.

  • Dagobert II., sv., † 679, kralj in mučenec v Trierski škofiji
  • Deset mučencev s Krete, sv., † 250
  • Hartman, bl., † 1164, škof v Brixnu v Italiji
  • Ivo (Yves) iz Chartresa, sv., † 1116, škof in kanonist (23. december, ponekod tudi 20. maj)
  • Janez Kancij (Kentski), sv., † 1473, bogoslovni profesor in zavetnik Poljske
  • Nikolaj Factor, bl., † 1583, manjši brat iz Valencie v Španiji
  • Sabinijan, sv., † ok. 480, menih v Saint Claude v Franciji
  • Servul, sv., † pred 593, hromi berač
  • Torlak, sv., † 1193, škof v Skalholtu na Islandiji, zavetnik Islandije