Avtor: Benjamin

Veste, zakaj ne bom odjavila naročnine na Ognjišče? Zaradi besed, ki ste jih napisal v zadnjem pismu: »Ko otroci ne grejo več k maši ali pa za nekaj časa prekinejo z obiskom maše, peljite svoje otroke k maši v duhu in jih blagoslavljajte.« Kar nekaj časa sem razmišljala, da bi odjavila revijo Ognjišče, pa so me te besede tako nagovorile, da je ne bom. Pomislila sem, da je Ognjišče bolj za mlade, sedaj pa vidim, da lahko prav vsakdo kaj najde v njem.

Naj se predstavim. Imam dobrih štirideset, sem mama štirih otrok, na žalost že nekaj let vdova. Ko sem bila najstnica, sem se trudila, da bi resnično živela po veri: hodila k maši, na duhovne vaje, k mladinskemu verouku, brala berilo … Dobila pa sem moža, ki je zase rekel, da ne veruje v Boga. Pa zdaleč od tega, da bi mi karkoli branil ali me zasmehoval. Ne, le ni bil tako zagret za vero, kot jaz. Ker je bil dosti na službenih poteh, smo šli k maši skupaj vedno, ko je bil doma. Včasih smo tudi skupaj molili. Z njim sem se počutila varna, srečna kot mama najinih otrok (postavljal me je pred otroke), zadovoljna kot žena, saj je bil pozoren, zadovoljen, optimističen. Pri njem mi je manjkala samo ta ‘božja’ razsežnost, saj se z njim nisem mogla pogovarjati o veri, mojem doživljanju Boga. Enkrat mi je skoraj z nevoščljivostjo očital, da jaz “kar verujem, ne da bi se spraševala”, on pa je moral prav vsako stvar premleti, jo raziskati, priti z razumom do dna.

Za otroke sem se zmeraj trudila, da bi jih vzgajala prav, enako tudi mož: bil je pozoren, dosleden, znal je zahtevati, tudi ukazati. Vedno sva se prej dogovorila in se uskladila, če se o čem nisva strinjala, preden sva kaj odgovorila otrokom. Res pa je, da je bil zelo močna osebnost, z avtoriteto. Jaz sem svojo vero, upam, živela in da jo še živim, zelo malo pa o njej govorila. In ta vzorec sva verjetno prenesla na otroke.

Najstarejša hčerka je že ‘na svojem’, torej poročena. Drugi sin (okoli 20 let) že dolgo ne hodi več redno k maši, ampak gre tako, kot smo se dogovorili takoj po birmi: da bo šel enkrat na mesec, takrat ko bo oče doma, in bomo šli skupaj. Tega se še sedaj drži, tudi po njegovi smrti, kar je vredno vsega spoštovanja.

Tretji sin me najbolj bega. Do lani je bil dejaven v župniji, sedaj pa je, kot da bi odrezal: še k maši ne bi šel, če ne bi vztrajala, da hodi, tako kot starejši, enkrat na mesec, da se ne bo čisto odtujil.

Pa vas vprašam: se vam zdi tole prav ali je bolje, da ga pustim? Saj je Bog vsakemu dal svobodno voljo, da se odloči zanj ali pa ne. Po drugi strani pa se mi zdi prav, da se res ne bi oddaljil od vsega. Jaz ga povprašam o tem in onem, a preveč nočem riniti vanj, ker čutim, da se mi bo zaprl. Še najraje vidim, da greva na kakšen sprehod (čudež – tudi to se zgodi) in mi sam pove, kar želi. Tudi kritike zelo rada izrečem premišljeno, nikakor pa ne v jezi, ker mislim, da bi s tem naredila samo škodo.

Najmlajša hči se pripravlja na birmo: je zelo čustvena, značaj se ji še oblikuje, nekako sva si še najbolj blizu.

Če bi bil mož živ, bi se lahko pogovorila, da bi dodal k vzgoji še ‘moško’ noto (bolj trdo), jaz pa sem samo mama. In zato bolj mehka, popustljiva. Otroci me že poznajo in me niti ne vprašajo za dovoljenje za kaj čudnega: recimo, da bi bili dolgo v noč zunaj. Ko sem poskušala biti bolj ‘trda’, sem bila samo zoprna: sebi in drugim.

Sicer pa so vsi otroci zelo v redu: pridni v šoli (upam, da bo tako ostalo), doma tudi naredijo, kar jim rečem, daleč od tega, da bi popivali ali ponočevali, tudi drugi ljudje mi jih pohvalijo. In kaj je lepšega za eno mamo? Med sabo imajo sicer bratske nagajivosti, a se razumejo, si tudi pomagajo, kar je v njihovih močeh.

No, vaš odgovor v zadnji številki Ognjišča je bil kot balzam zame: res jih od takrat vse vodim k maši. In ko smo skupaj jim niti brez besed ne očitam, zakaj ne gredo zraven. Vsem pokažem, da jih sprejemam, saj je vera očitno res en velik DAR.

Pred časom smo imeli misijon. Že prej sem se pripravljala nanj, tudi delovne in domače obveznosti sem prilagodila tako, da sem se lahko udeležila čim več dogodkov. Name je ta misijon zelo vplival: povzročil je veliko hrepenenje po Bogu. Upam, da ne ugasne in da bom nenehno iskala Boga in božje v vsem, da mi ne bo zmanjkalo ne volje in ne poguma.

Mesec december pa je bil zame zelo težak, saj se že pred prazniki pojavi strah zaradi praznine, ki jo je povzročila moževa smrt in se jo še bolj čuti med prazniki. Posebej močno čutim to ob božiču in v oktobru – pred 1.novembrom. Veliko lažja mi je velika noč, to je ‘moj’ praznik in vseh, ki verujemo, da je Kristus za nas ne samo umrl, ampak tudi vstal. In da se bomo nekoč vsi srečali …. Iz velike noči dobim moč samo, če opustim vse, kar je postransko (saj spečem potico in pripravim vse, kot je v navadi), ampak se res predam Bogu, molim in verjamem, da je Bog in samo Bog moje vse.

Hvala Bogu, da imam okrog sebe dobre ljudi! Iz njih in iz Boga črpam moč za življenje. Oprostite, ker sem se razpisala, pišem vam samo v spodbudo, da nadaljujete svoje delo. Ljudje se premalokrat pohvalimo, to samo načrtujemo in potem je včasih prepozno.

Angela

Vaš odmev na pismo v prejšnji številki Ognjišča, ki ni edini in najbrž ne zadnji, me prepričuje, da je pismo Mirjam “Moja vzgoja je bila zaman: trpim, ker se otroci med seboj sovražijo in ne hodijo k maši”, opozorilo na pereč sodobni problem, ko številni mladi opuščajo versko prakso. Vaša težava ni tako pereča kot bralke Mirjam. Otroci so pravzaprav v marsičem dobri, ne delajo vam problemov, spoštujejo vas, a nekaj jim manjka: da bi imeli globoko vero in jo tudi živeli. Tudi sam se s to težavo staršev večkrat srečujem. Seveda odraslih ni pametno siliti, naj gredo v cerkev. Vera je preveč dragocena stvar, da bi koga silili vanjo! Odločitev za Boga mora biti pri odraslem človeku svobodna, ker Bog sam daje človeku svobodo.

Ker imam zelo rad zgodbe in jih zbiram, sem dolgo, dolgo iskal zgodbo, ki bi govorila o težavi, ki jo opisujete. A našel nisem nič. Pričakoval sem kakšno sodobno zgodbo, a po dolgem času našel zgodbo, ki je stara najbrž 1600 let – torej ni samo danes težko vzgajati! –, saj so jo našli v stari knjigi meniških življenjepisov.

Neka mati je bila zelo zaskrbljena, ker sta njena dva sinova skrenila s prave poti, na katero ju je ona usmerjala. Učitelji retorike so jima slabo svetovali in zapustila sta katoliško vero ter zašla v krivoverstvo ter se prepuščala razuzdanemu življenju in dan za dnem bolj polzela v vrtinec grešnega življenja. Tako se je ta mati nekega dne odpravila k svetemu puščavniku, da bi mu zaupala svojo bolečino, saj so se k njemu zatekali vsi, ki so imeli težave. Moža je izgubila, ko sta otroka bila še majhna, in sama je morala skrbeti zanju. Zelo se je trudila, da bi ju spominjala na manjkajoči očetovski lik in bi otroka imela podobo, po kateri bi se lahko zgledovala. Toda sedaj že odraščajoča sta se pustila zapeljati naukom krivim učiteljev. Žena je bila obupana, ker so bili vsi njeni napori zaman. Kaj naj stori? Če fanta vzame iz šole, lahko tvega, da bosta še bolj zapadla v napake in zapeljivo brezdelje ter bosta postopala po cirkusih in gledališčih.

Najhuje pa je bilo, da še zase ni vedela, kakšen odnos naj ima ona sama do vere in prepričanja, ki ga je imela doslej. Če ji njeno prepričanje ni pomagalo ohraniti otrok na pravi poti, ali to morda pomeni, da se je tudi ona zmotila? Vse to in še druge stvari je žena zaupala svetemu puščavniku, ki jo je v tišini ljubeznivo poslušal.

Ko je končala govoriti, jo je menih v miru gledal, končno je vstal in jo povabil, naj se z njim približa oknu s pogledom na pobočje hriba. Videla sta lahko le grm, na katerega je bila privezana oslica s svojima dvema mladičema.

»Kaj vidiš«? je vprašal ženo. Ta je odgovorila: »Vidim grm, na katerega je privezana oslica in dva mladiča, ki skačeta okrog nje razvezana. Od časa do časa prideta k njej, da posesata malo mleka, potem se oddaljita za hrib. Zdi se, da sta se izgubila, a se kmalu spet pojavita pri svoji materi. In to delata, odkar sem prišla sem. Opazovala sem ju, medtem ko sem se pogovarjala s teboj.«

»Dobro si videla,« ji je odgovoril puščavnik. »Uči se od oslice. Ona ostaja privezana in mirna. Pusti, da njena oslička skačeta in odhajata. Toda njena navzočnost je njuna stalna oporna točka, saj se vedno znova vračata k njej. Če bi se ona razvezala in jima sledila, bi se najbrž vsi izgubili v puščavi. Tvoja zvestoba je najboljši način, da bi tvoja sinova zmogla zopet najti pravo pot, v trenutku, ko se bosta zavedla, da stopata po napačni poti. Bodi zvesta in ohranila boš svoj mir tudi v samoti in bolečini.«

To ji je dejal, jo blagoslovil in žena se je vrnila domov z mirom v srcu.

Saj ni kaj dodati mislim tega svetega moža: Vaša zvestoba je najboljši način, da bodo vaši otroci zmogli zopet najti pravo pot, ko se bodo zavedli, da stopajo po napačni poti. Zato iščite trdnost v navezi z Bogom, da se bodo otroci in drugi ljudje lahko oslonili na vašo trdnost in stanovitnost.

Božo Rustja