13. december
Ime današnje svetnice Lucije izhaja iz latinske besede lux, v rodilniku lucis, ki pomeni svetloba, svetlost, sijaj, dan, življenje. Deloma zaradi tega pomena njenega imena, še bolj pa zaradi legende velja sv. Lucija za zavetnico vida. Legenda namreč pripoveduje, da naj bi se njen poganski snubec zaljubil v njene lepe oči, ona si jih je izdrla in mu jih poslala, toda angel ji je prinesel druge. Prav zaradi te legende likovna umetnost sv. Lucijo upodablja s pladnjem z očmi. Tako upodobitev, slikarsko ali kiparsko, zasledimo dokaj pogosto po naših cerkvah, saj je bila sv. Lucija med pobožnim ljudstvom povsod po Evropi zelo priljubljena svetnica.
Lucija je živela v Sirakuzah na Siciliji za časa cesarja Dioklecijana na prehodu od 3. na 4. stoletje. Bila je iz premožne hiše in zaročena. Ko je romala na grob mučenke Agate v Katanijo, da bi izprosila zdravje svoji bolni materi, se ji je prikazala svetnica in ji napovedala skorajšnjo mučeniško smrt. Takoj po vrnitvi domov je Lucija razdrla zaroko in začela svoje imetje razdajati revežem. Užaljeni zaročenec jo je zatožil konzulu Paskaziju, da je kristjanka. Taka obtožba je bila po odloku cesarja Dioklecijana o iztrebljenju kristjanov in vzpostavitvi verske enotnosti v državi smrtno nevarna. Konzul jo je takoj vrgel v ječo in jo postavil pred sodišče. Ker kljub grožnjam ni hotela zatajiti svoje vere, jo je Paskazij ukazal odpeljati v javno hišo, da bi jo onečastil, dal jo je žgati z ognjem, polivati z vrelim oljem in smolo. Ostala je trdna in neuklonljiva. Konzul jo je obsodil na smrt z obglavljenjem. Pred smrtjo je še mogla prejeti evharistijo in napovedati skorajšnjo smrt cesarja Dioklecijana in konec preganjanja kristjanov. Prerokba se je uresničila: po Konstantinovi zmagi pri Milvijskem mostu v Rimu leta 312 je krščanstvo v rimski državi naslednje leto dobilo svobodo, Dioklecijan pa je umrl leta 316.
Nad Lucijinim grobom so sezidali cerkev. Češčenje sv. Lucije je izpričano na Siciliji že v 5. stoletju, malo kasneje je bila ta svetnica češčena tudi v Rimu in kmalu po vsej Italiji, hitro pa je zajelo ves zahodni krščanski svet in tudi naše kraje.
Z njenim godom so povezani razni ljudski običaji, od katerih bi omenili samo tistega, ki je povezan s pripravo na bližajoči se božični praznik. Na njen god ponekod po naši deželi narežejo vejic in jih dajo v vodo, v plitve posode pa nasejejo žita. Češnjevih vejic nalomijo na Lucijino na Koroškem. V toplem in svetlem prostoru oživijo in se do božiča razcveto. Pšenice pa nasejejo na dan sv. Lucije v plitve posodice marsikje na Slovenskem (na Koroškem, v Beli krajini). Zrnje vzkali in ozeleni do božiča in potem ga postavijo v jaslice.
Na Slovenskem lepo ime Lucija ni prav pogosto, druga znana oblika je Lučka.
12. december
Svetopisemska hvalnica vrle žene, ki ji zaupa srce njenega moža in ki se boji Gospoda, v najpolnejši meri velja za današnjo svetnico Ivano Frančiško Fremiot de Chantal ali Šantalsko. Njeno življenje, polno preskušenj, je rodilo veliko bogatih sadov, ker je svoje srce odprla delovanju božje milosti.
Rodila se je 28. januarja 1572 v Dijonu. Komaj osemnajst mesecev je bila stara, ko ji je umrla mati. Zdaj je oče sam prevzel vzgojo otrok. Vcepil jim je gorečo ljubezen do Boga in jih utrdil v odločnem premagovanju samega sebe. Ta očetova vzgoja je položila temelje za stavbo Ivanine svetosti.
Po očetovi volji se je dvajsetletna poročila in osem let živela v najsrečnejšem zakonu. Z možem, ki mu je bila v vsem močna opora, sta jo vezala popolno medsebojno razumevanje in neskaljena ljubezen, katere sad je bilo šest otrok. Mož je moral večkrat za dalj časa oditi zdoma, zato je na njenih ramah poleg vzgoje otrok slonela še skrb za gospodarstvo. Z močno roko in možato odločnostjo, obenem pa z materinsko nežnostjo je vodila veliko družino otrok in poslov. Zjutraj je zgodaj vstajala in bila najprej z vsemi pri maši, nato se je začelo dnevno delo. Posli so jo imeli tako radi, da ves čas, ko je ona vodila dom, nobeden ni zapustil hiše.
V njeno srečno življenje je kot strela z jasnega prišla vest o smrti ljubljenega moža, ki ga je prijatelj po nesreči ubil na lovu. Osemindvajsetletni vdovi je krvavelo srce, toda prav v teh težkih trenutkih se je z močno voljo vedno znova dvigala k Bogu. Mirno in vdano je ponavljala: »Bog dela vse iz usmiljenja.« Verovala je v božjo ljubezen, ki se skriva za tem udarcem. Prav v tem času je srečala na svoji življenjski poti svetnika, ki ji je kot duhovni voditelj pokazal pot, po kateri jo hoče Bog voditi. To je bil Frančišek Šaleški. Po njegovih nasvetih je sredi družinskega življenja naglo napredovala v svetosti. Uredila si je delo in molitev tako, da ji pobožnost ni bila v oviro, temveč v pomoč pri izvrševanju stanovskih dolžnosti. Premagovala je svojo osorno in gospodovalno naravo in vse svoje napake. Skušala je biti do vseh dobra.
Bog ji je poslal tudi hude notranje preskušnje: mučili so jo verski dvomi in duševna zapuščenost. Vse to jo je pripravljalo na nove velike naloge, ki jih ji je Bog namenil. Vedno jasneje je spoznavala božjo voljo, da se mu popolnoma posveti kot redovnica. Ko je poskrbela za svoje otroke, se je temu božjemu klicu odzvala. Po dogovoru s sv. Frančiškom Šaleškim je sklenila, da bo ustanovila novo redovno družbo, v kateri ne bo strogih zunanjih pokor, pač pa bodo morale sestre gojiti toliko večjo notranjo pokoro in služiti Bogu v premagovanju samih sebe. Njena redovna družba, ki si je privzela ime red Marijinega obiskanja (vizitatinke), je bila ustanovljena leta 1610, Cerkev pa jo je potrdila leta 1618.
Za ustanovitev in duhovno usmeritev reda ima veliko zaslug sv. Frančišek Šaleški, Ivanin duhovni voditelj, toda Ivana je redu dala neizbrisen pečat s svojo osebnostjo. Ko je postala redovnica, ji je bilo 38 let, v samostanu je živela še 31 let. Kot močna žena je uspešno vodila mlado redovno družbo vse do smrti 13. decembra
1641. Rimski martirologij (svetniški koledar) jo slavi zaradi njene svetosti, v kateri se je odlikovala v štirih stanovih: kot devica, žena, vdova in redovnica.
8. december
Vsebino današnjega slovesnega praznika razlaga mašni hvalospev, v katerem Cerkev poje Bogu zahvalo s temi besedami: »Devico Marijo si obvaroval vsakega madeža izvirnega greha in obdaril s polnostjo svoje milosti. Tako si pripravil vredno mater svojemu Sinu ter v njej naznačil začetek Cerkve, njegove svete in brezmadežne neveste.« Resnica o Marijinem brezmadežnem spočetju – o tem, da je bila od prvega trenutka svojega zemeljskega bivanja (to je od spočetja) obvarovana slehernega madeža izvirnega greha – je božje ljudstvo v Cerkvi priznavalo od vsega začetka, izoblikovala pa se je postopoma. Papež Pij IX. je povzel to stoletno vero, ko je 8. decembra 1854 razglasil versko resnico o Marijinem brezmadežnem spočetju. To besedilo se glasi: »Da je bila blažena Devica Marija v prvem trenutku svojega spočetja obvarovana vsakega madeža izvirnega greha, in sicer po edinstveni milosti in predpravici, ki jo je podelil vsemogočni Bog z ozirom na zasluženje Jezusa Kristusa, odrešenika človeškega rodu – to je od Boga razodet nauk in ga morajo zato vsi verniki trdno in stanovitno verovati.«
Glede Marijinega brezmadežnega spočetja sta bili v krščanstvu vedno živi dve misli, ki družita v sebi to versko resnico: misel o najpopolnejši svetosti Jezusove deviške Matere in misel o novi, boljši Evi, ki je sveta in brezmadežna, kakršna je bila Eva pred izvirnim grehom. Spomin na dan, ko je sveta Ana spočela preblaženo devico Marijo, Jezusovo mater, so v vzhodni Cerkvi obhajali že v 8. stoletju. Na Zahodu se je praznik pojavil v 9. stoletju in sicer najprej na jugu Italije. Od tam se je praznovanje širilo po drugih deželah Evrope, hitreje v drugi polovici 13. stoletja po zaslugi blaženega Janeza Dunsa Scota, ki je jasno učil, da je Bog Marijo “z ozirom na Kristusovo zasluženje tako rekoč prestregel, da niti za trenutek ni bila potegnjena v prepad greha, ampak je bila že v prvem trenutku obdarjena z nadnaravno svetostjo”.
Praznik Marijinega brezmadežnega spočetja se v vesoljni Cerkvi obhaja od leta 1708, ko ga je zaukazal papež Klemen XI. Datum je bil določen z ozirom na 8. september, ko obhajamo spomin rojstva Device Marije – med obema praznikoma je devet mesecev.
V slovenskih krajih so ta praznik obhajali že mnogo prej kakor v Rimu. Najstarejša priča za to je kodeks cistercijanskega samostana v Kostanjevici iz prve polovice 14. stoletja. Naš rojak Janez Ludovik Schonleben, je v svoji knjigi Deviška palma, ki je izšla leta 1671, zapisal: »Moja domovina, vojvodina Kranjska, šteje nad 300.000 prebivalcev. Med to množico ne bi našel nikogar, ki bi nasprotoval nauku o brezmadežnem spočetju …« Zato ni čudno, da je mariborski škof blaženi Anton Martin Slomšek ob razglasitvi verske resnice o Marijinem brezmadežnem spočetju, vernikom zapisal: »Veselo novico vam oznanjam, ki bo večno slovela … v čast in hvalo Bogu in Mariji, pa tudi nam, vernim otrokom Marije v tolažbo«. To resnico je potrdila Marija sama v svojih prikazovanjih Bernardki v Lurdu leta 1858. To resnico so v srcih vernih ljudi, mladih deklet in fantov, gojile Marijine kongregacije ali družbe, ki so blagodejno pospeševale duhovno rast po vseh župnijah na Slovenskem.