Avtor: Benjamin

6. december

Prvi datum, ki si ga premnogi otroci zapomnijo, je 6. december, god sv. Miklavža, kakor pravimo sv. Nikolaju, ki je bil v 4. stoletju škof v mestu Mira v Mali Aziji (današnji Demre v Turčiji). Na predvečer svojega godu hodi ta svetnik – kakor otroci v svoji nedolžni preprostosti verujejo – s svojim spremstvom, angeli in parkeljni, od hiše do hiše in prinaša pridnim otrokom darila, porednim pa šibe. Marsikje god svetega Miklavža porabijo za dan krščanske dobrodelnosti: z materialnimi darovi se spomnijo zapuščenih, revnih in osamljenih otrok. Tudi v naših družinah bi lahko otrokom ob takih priložnostih odpirali srca za potrebe ljudi, ki živijo okrog nas.
Kako da je ta svetnik postal tak prijatelj otroških src? Prav veliko zgodovinskih podatkov iz njegovega življenja ni, več nam o njem povedo prisrčne legende. Trdno je dejstvo, da je bil Nikolaj škof v Miri, kjer je v visoki starosti umrl okoli leta 350, potem ko se je z drugimi škofi udeležil koncila v Niceji leta 325. Pobožnim staršem se je rodil potem, ko sta bila že dolgo poročena in sta izgubila upanje na potomce. Bila sta dobra in usmiljena človeka, odprta za reveže. Sin Nikolaj (‘zmaga ljudstva“ pomeni njegovo ime) ju je v tem posnemal. Ko sta mu starša zapustila lepo premoženje, ga je razdelil med reveže, sam pa je postal redovnik.

Ko je v Miri umrl škof, so se verniki po goreči molitvi odločili: tisti duhovnik, ki bo naslednje jutro prvi stopil v cerkev, naj bo novi škof. To je bil Nikolaj. Svojim vernikom je hotel biti zgled v vsem, zlasti v dobrodelnosti. Ko je nastopil škofovsko službo, so kristjane v rimski državi še preganjali in tudi sam je bil zaradi vere v ječi. Kmalu po smrti so ga ljudje začeli častiti kot svetnika. Zaradi svoje dobrote je postal priprošnjik v vseh mogočih življenjskih stiskah. Po legendi je priskrbel primerno doto trem dekletom, ki so bile obubožane in bi zabredle v sramoto, tako pa so se lahko pošteno poročile.
Sveti Nikolaj je eden najbolj češčenih svetnikov vzhodne Cerkve; bolj kot njega častijo le Mater Božjo. V carski Rusiji so svetnikov spomin slavili z dvema praznikoma: 6. decembra, ko je spomin njegove smrti, in 9. maja, ko je spomin prenosa njegovih posmrtnih ostankov. Leta 1086 so namreč pomorščaki iz italijanskega mesta Bari v Miri ukradli njegove zelo češčene relikvije in jih prenesli v svoje mesto, kjer so še danes (Italijani mu pravijo ‘san Nicola di Bari’).
Prve cerkve v čast sv. Miklavžu so postavljali ob vodah. Ljubljanska stolnica, ki je posvečena sv. Nikolaju, je bila prvotno cerkev ljubljanskih ribičev in čolnarjev. Na Slovenskem je temu ljubljenemu svetniku posvečenih največ cerkva – okroglo 120. V mnogih so naslikani prizori iz legend o njegovem življenju.

V dvajsetem stoletju se je skoraj po vseh slovenskih pokrajinah utrdilo miklavževanje – obhod Miklavža s spremstvom na predvečer svetnikovega godu. Kmalu po drugi svetovni vojni so oblastniki Miklavža pregnali in namesto njega iz Rusije pripeljali Dedka Mraza. V samostojni Sloveniji se lepi običaj miklavževanja spet obnavlja.

 ČUK, Silvester. Svetnik za vsak dan. 2. knjiga. Prenovljena in dopolnjena izdaja – ČUK, Marko. Koper: Ognjišče, 2018, str. 322-323.

5. december

Med romanjem v Sveto deželo smo februarja 1978 obiskali tudi pravoslavni samostan Mar Saba v spodnjem delu Cedronske doline, v srcu judejske puščave. Prav puščavski kraji okoli Jeruzalema so bili zibelka meništva v Sveti deželi. Posebno cvetoča doba meništva so bila stoletja od Konstantinovega miru (leta 313) do arabske zasedbe Palestine (leta 637). Meništvo je veljalo za neke vrste ‘nekrvavo mučeništvo’. Prvi menihi so bili eremiti (samotarji ali puščavniki), ki so se med seboj obiskovali in se občasno med seboj povezovali. Že v 4. stol. pa je prišlo do ločitve: nekateri so bili strogi eremiti, ki so redno bivali vsak zase in so se srečevali le za skupno bogoslužje ob velikih praznikih, drugi pa so stalno živeli v urejenem občestvu (samostanu) in takim pravimo kojnobiti ali cenobiti. Današnji godovnjak sveti Saba (Sava), ustanovitelj samostana, na katerega vrata smo kot romarji potrkali, je spadal med prve.
Rodil se je leta 439 v Kapadokiji, gorati pokrajini Male Azije. Ko mu je bilo pet let, sta ga oče in mati izročila v varstvo sorodnikom, sama pa odšla v Aleksandrijo, kamor je bil oče službeno premeščen. Saba je pozneje zbežal v bližnji samostan in se tam pomenišil. Ko mu je bilo osemnajst let, je odšel v Sveto deželo. Moral se je dolgo boriti, da je bil sprejet med menihe, kakor je od vsega začetka srčno želel.

Bilo mu je že skoraj trideset let, ko se je smel naseliti v eni izmed celic bližnjih gora sredi puščavskega sveta. Tam je živel po pet dni v tednu, se postil in molil, obenem pa pridno delal (pletel košare). Ko je pet let prebil v svoji tihi celici, je njegov učitelj umrl. Saba se je umaknil v puščavsko divjino ob Mrtvem morju, kjer se je posvetil samo Bogu in tihoti, postu in nepretrgani molitvi. Štiri leta se je Saba potikal po puščavi, ko mu je angel pokazal votlino v zahodni pečini Cedronske doline v puščavi Ruban. Ta votlina je postala pomembna ne le za puščavnikovo življenje, temveč tudi odločilnega pomena za vse palestinsko meništvo. Mnogi bogoiskatelji so prihajali k Sabu in on je vse sprejel. V votlinah na obeh straneh Cedronske doline so nastale preproste celice. Sčasoma se je iz tega razvil največji puščavniški samostan v Palestini, tako imenovana Velika Sabova lavra, ki obstaja še danes.

Sv. Saba je pomemben zastopnik vzhodnega meništva, “Bogonosec, svetnik, prebivalec svetega mesta, zvezda puščave, patriarh menihov”.

Puščavniška družina je vedno bolj naraščala in je kmalu dosegla 150 članov. Bogoslužne obrede so ji opravljali tuji duhovniki, ker med puščavniki ni bilo nobenega duhovnika, dokler ni jeruzalemski patriarh podelil mašniškega posvečenju opatu Sabi. Patriarh je Saba postavil za predstojnika vseh puščavniških naselbin in samostanov na območju svetega mesta. Menihi, ki jih je vodil, so se mu pogosto upirali, on pa je kljub njihovi upornosti zanje skrbel. Ustanovil je več novih samostanov. S svojo poduhovljeno osebnostjo je odločilno vplival v verskih sporih tedanjega časa. Toda nerad je posegal v spore in razprtije, zaradi katerih je moral zapuščati svojo ljubljeno samoto.
Nedeljskega jutra 5. decembra leta 532 je prosil za sveto popotnico in še zadnjikrat molil: »Gospod, v tvoje roke izročam svojo dušo!«

Saba, zemeljski angel in nebeški človek, modri in izkušeni učitelj, branilec prave vere, zvesti in modri oskrbnik, je svoje talente pomnožil in pridobival moči od zgoraj. Po volji Boga Očeta, v moči Jezusa Kristusa in po navdihnjenju Svetega Duha je obljudil puščavo s trumami menihov. (svetnikov življenjepisec)

ČUK, Silvester. Svetnik za vsak dan. 2. knjiga. Prenovljena in dopolnjena izdaja – ČUK, Marko. Koper: Ognjišče, 2018, str. 320-321.

4. december

Preprosta ljudska vera pozna včasih drugačen red vrednot kot pa razum, ki hoče vsemu priti do dna. Ena takih vrednot je zaupanje – v ljudi, v Boga in njegove prijatelje svetnike, v tem zaupanju je naš narod z mnogimi drugimi evropskimi narodi vred uvrstil današnjo svetnico Barbaro v skupino štirinajstih pomočnikov v sili. Priporoča se ji zlasti za srečno zadnjo uro. Pa tudi v drugih zadevah se ji priporočajo. Ko se bliža huda ura, se kmet obrača k svetnici, naj odvrne šibo strele od njegove domačije. Tudi rudarji, ki so v globokih rovih pod zemljo v stalni nevarnosti, so si jo izbrali za zavetnico; prav tako tudi vojaki-topničarji, zidarji, ranjenci in vsi, ki jim grozi nagla smrt. Sveta Barbara je našem ljudstvu znana po številnih upodobitvah, ki jo kažejo s stolpom, kelihom in hostijo, večkrat tudi v družbi s sv. Katarino in sv. Marjeto. Spomin nanjo je živ v ljudskih pesmih vseh slovenskih pokrajin. Na naših tleh ji je posvečenih precej cerkva, zlasti podružnic.

Kakor za mnoge svetnike iz zgodnje krščanske dobe, moramo tudi za sveto Barbaro priznati, da o njenem življenju in smrti nimamo nobenih zanesljivih sporočil, marveč smo navezani na legendo, ki je nastala mnogo pozneje. Po davnem izročilu je bila svetnica doma iz Nikomedije v Mali Aziji. Za krščanstvo jo je pridobil znameniti učenjak Origen. Živela je v drugi polovici tretjega stoletja in bila je hči poganskega kralja Dioskura, ki se je zanjo zaradi njene lepote bal, zato jo je zaprl v stolp z dvema oknoma. Ko se je nekega dne vrnil s potovanja, je videl, da ima stolp še tretje okno, pred vrati pa je našel križ. Barbara mu je priznala, da je sama dala prinesti križ in narediti še tretje okno, da bi “skozi vsa tri okna prihajala k njej milost troedinega Boga”.

Oče je sklenil, da bo poslej stolp njena trajna ječa. Toda vrata so se sama od sebe odprla. Oče je zahteval, naj se poroči s kraljevičem Fabricijem in daruje poganskim bogovom, kar pa je Barbara odklonila. Vrgli so jo v ječo in jo mučili. Ponoči so prišli k njej angeli in jo krepili. Naslednji dan so jo še bolj mučili. Obsodili so jo na smrt in oče ji je lastnoročno z mečem odsekal glavo, za kar ga je takoj nato ubila strela. Barbara naj bi umrla mučeniške smrti okoli leta 306, za vlade cesarja Maksimina Daja.

Stolp, s katerim upodabljajo svetnico, je simbol vsakega ujetništva; vrata, ki se nenadoma odpro, so podoba čudežne rešitve iz vsake stiske, iz katere človeku pomaga Bog. Kelih, ki je tudi eden od simbolov svete Barbare, pa pomeni okrepčilo, ki ga je njej dajala trdna vera.

ČUK, Silvester. Svetnik za vsak dan. 2. knjiga. Prenovljena in dopolnjena izdaja – ČUK, Marko. Koper: Ognjišče, 2018, str. 318-319.

3. december

Mladi doktor filozofije in profesor na slavni pariški univerzi Sorboni, Španec Frančišek Ksaverij, je imel pred seboj sijajno kariero. Srečanje s človekom, ki je evangelij vzel zares – to je bil njegov baskovski rojak Ignacij Lojolski – je njegovo življenjsko pot povsem obrnilo. Pustil je iskanje lastne slave in je svoje talente dal na razpolago Bogu. Odpovedal se je profesuri, zapustil Evropo in postal misijonar, eden največjih v zgodovini Cerkve. Skupaj s sv. Terezijo iz Lisieuxa ga častimo kot zavetnika katoliških misijonov.

Priimek Ksaverij je Frančišek dobil po gradu Xavier blizu mesta Pamplona, kjer se je rodil leta 1506. Njegov oče je bil predsednik Kraljevega sveta v Navari, državici med Pireneji in reko Ebro. Ko je bilo Frančišku pet let, je kralj Ferdinand Navaro pridružil Španiji. V bojih za samostojnost Navare je bil oče ubit, grad Xavier pa so porušili zmagovalci. Frančišek je moral materi obljubiti, da ne bo vojak. Šel je študirat v Pariz in ko mu je bilo 24 let, je postal doktor in profesor. Tedaj se je srečal z rojakom Ignacijem Lojolskim. Ta mu je pogosto ponavljal Jezusove besede: »Kaj pomaga človeku, če si ves svet pridobi, svojo dušo pa pogubi?« Frančišek se je zamislil in uvidel je, da ima Ignacij prav. Kakor je bil prej ves predan knjigam in študiju, se je zdaj brez polovičarstva predal Kristusu. Bil je med tistimi sedmimi mladimi možmi, ki so se 5. avgusta leta 1534 v cerkvi na Montmartru v Parizu posvetili Bogu in s tem položili temelje Družbi Jezusovi.
Leta 1540, ko je bil red že potrjen in je bil Frančišek že duhovnik, je portugalski dvor prosil papeža, da bi poslal šest misijonarjev v jugovzhodno Azijo. Papež je poslal jezuite, ki jih je vodil Frančišek Ksaverij. Ladja, s katero je potoval, je izplula iz Lizbone 7. aprila 1541 in pristala na zahodni obali Indije 6. maja 1542.

Tam ga je čakalo strašno razočaranje: videl je, da se krščanski Portugalci obnašajo ne samo nekrščansko, ampak tudi nečloveško. Zato je najprej začel spreobračati nje, šele potem je začel z misijonskim delom med domačini. Znal se je vživeti v njihovo miselnost, naučil se je njihovega jezika. K njim je prišel kot služabnik, zato so mu zaupali. Na jugu Indije je v enem mesecu krstil 10.000 ljudi. Odšel je misijonarit na Malajski polotok, na Moluške otoke. Samostanske postojanke, ki jih je bil ustanovil, je zaupal sodelavcem, sam pa je šel dalje. Leta 1547 je prišel na Japonsko. Ko se je predstavil kot oznanjevalec prave vere, so mu Japonci rekli, da to ne more biti res, kajti če bi bilo tako, bi to vero gotovo poznali Kitajci. Frančišek je uvidel: na Japonskem ne bo imel uspeha, če si prej ne pridobi učencev na Kitajskem. Kljub temu, da je bila dežela tedaj za Evropejce zaprta, si je Frančišek prizadeval priti tja. Leta 1552 je bil že tik pred vrati Kitajske, toda 2. decembra ga je na otoku Sancian pobrala mrzlica, ko je imel komaj 46 let. Njegovo truplo so prepeljali v Indijo in zadnje počivališče je našlo v mestu Goa. Za svetnika je bil razglašen leta 1622.
V tistem času je bil Frančišek Ksaverij zelo češčen svetnik po vsem katoliškem svetu in tudi pri nas, o čemer priča zelo lepa, njemu posvečena kapela v cerkvi sv. Jakoba v Ljubljani, še bolj pa romarska cerkev sv. Frančiška na Stražah pri Radmirju v Savinjski dolini.

Ničesar drugega nisem iskal ali želel, razen tega, da se izčrpam z delom in da svoje življenje žrtvujem za odrešenje duš. (sv. Frančišek Ksaverij)

V teh krajih mnogi samo zato ne postanejo kristjani, ker nikogar ni, ki bi jih pokristjanil. Meni pa pride pogostokrat na misel, da bi obšel akademije po Evropi, zlasti pariško, in bi kakor iz uma vsevprek klical in tiste, ki imajo več znanja kot ljubezni, takole nagovoril: ‘Oj, kako neznansko število duš je po vaši krivdi izključenih iz nebes …,’ (Frančiškovo pismo iz Indije Ignaciju Lojolskemu)

Ne morem se spomniti, da bi kje našel tako nenadkriljivo in trajno tolažbo kakor za teh otokih. Tudi nisem nikjer občutil tako malo telesne slabosti kakor tu, čeprav se stalno gibljem med sovražniki in imam tako malo prijateljev, kjer nimam prav nobenega leka proti boleznim in sem brez vsake človeške pomoči. (Frančiškovo pismo z otokov Moro)

ČUK, Silvester. Svetnik za vsak dan. 2. knjiga. Prenovljena in dopolnjena izdaja – ČUK, Marko. Koper: Ognjišče, 2018, str. 316-17.

2. december

† ok. 360, mučenka

Že skoraj štiristo let je na svetniškem koledarju katoliške Cerkve na današnji dan ime rimske mučenke sv. Bibijane ali Vivijane. Ime mučenke Bibijane je prvikrat omenjeno v prastari knjigi o življenju in delu papežev. Tam je o papežu Simpliciju, ki je Cerkev vodil v letih 468–483, zapisano, da je v Rimu dal postaviti cerkev v čast blaženi mučenki Bibijani na kraju, kjer počiva njeno telo. Legendarna zgodba (poročilo o njenem trpljenju ali passio) o njej izvira iz 6. stoletja, vendar je iz nje težko izluščiti zanesljive zgodovinske podatke. Bibijana naj bi svoje pričevanje za Kristusa potrdila z mučeniško smrtjo za vlade cesarja Julijana Odpadnika okoli leta 360.
Rodila se je v krščanski družini, kajti tudi njen oče Favst in njena mati Dafroza sta bila obsojena na smrt zaradi svoje zvestobe Kristusu; enaka usoda je doletela njeno starejšo sestro Demetrijo. Cesarski uradnik z imenom Apronijan je Bibijano z najrazličnejšimi krutimi mukami hotel pripraviti do tega, da bi zatajila svojo vero, vendar je bilo vse zaman. Zato jo je ukazal prikleniti na kamnit steber in jo prebičati do smrti. Ko je izdihnila, so njeno krvaveče telo vrgli psom, da bi ga raztrgali. Svete ostanke je zbrala skupaj neka pobožna žena, ki jih je pokopala na kraju, kjer so počivala trupla njenih mučeniških staršev in sestre. Na tem mestu je bila zatem zgrajena kapela, kasneje (za časa papeža Simplicija) pa bazilika. Ganljiva zgodba o njenem mučenju in njeni smrti je bila priljubljeno branje zlasti na Francoskem, v Španiji in Nemčiji. Njeno češčenje v teh deželah potrjujejo tudi številne cerkve, zgrajene njej v čast.

V Rimu so njen god obhajali 2. decembra že od 5. stoletja dalje, drugod pa se je njeno češčenje utrdilo skoraj tisoč let kasneje, ko so obnovili njeno cerkev v Rimu in je slava te svetnice, ki velja za zavetnico tistih, ki jih muči božjast (po legendi naj bi bila zaprta skupaj z blazneži), časte pa jo tudi kot zavetnico proti pijanosti (kajti ‘pijanost je prostovoljna blaznost’, kot pravi slovenski pregovor), glavobolu, krčem in raznim nezgodam, zajela dežele južne in srednje Evrope. Sedanja stavba bazilike svete Bibijane v Rimu je delo velikega italijanskega baročnega arhitekta Berninija. Njegovo delo je tudi kip svetnice: sv. Bibijana stoji ob stebru, v levici pa drži veliko palmovo vejo, simbol mučeniške zmage. Stene glavne ladje te cerkve so poslikane s prizori iz življenja sv. Bibijane, ki sta jih umetniško upodobila slikarja Pietro da Cortona in Agostino Ciampelli. Ob vhodu v cerkev je antični steber, ob katerem je bila – po izročilu – Bibijana bičana.

Ganljiva zgodba o mučenju in smrti mučenke Bibijane je bila priljubljeno branje zlasti na Francoskem, v Španiji in Nemčiji. Njeno češčenje v teh deželah potrjujejo tudi številne cerkve, zgrajene njej v čast.

ČUK, Silvester. Svetnik za vsak dan. 2. knjiga. Prenovljena in dopolnjena izdaja – ČUK, Marko. Koper: Ognjišče, 2018, str. 314-315.