Avtor: Benjamin

2. december

† ok. 360, mučenka

Že skoraj štiristo let je na svetniškem koledarju katoliške Cerkve na današnji dan ime rimske mučenke sv. Bibijane ali Vivijane. Ime mučenke Bibijane je prvikrat omenjeno v prastari knjigi o življenju in delu papežev. Tam je o papežu Simpliciju, ki je Cerkev vodil v letih 468–483, zapisano, da je v Rimu dal postaviti cerkev v čast blaženi mučenki Bibijani na kraju, kjer počiva njeno telo. Legendarna zgodba (poročilo o njenem trpljenju ali passio) o njej izvira iz 6. stoletja, vendar je iz nje težko izluščiti zanesljive zgodovinske podatke. Bibijana naj bi svoje pričevanje za Kristusa potrdila z mučeniško smrtjo za vlade cesarja Julijana Odpadnika okoli leta 360.
Rodila se je v krščanski družini, kajti tudi njen oče Favst in njena mati Dafroza sta bila obsojena na smrt zaradi svoje zvestobe Kristusu; enaka usoda je doletela njeno starejšo sestro Demetrijo. Cesarski uradnik z imenom Apronijan je Bibijano z najrazličnejšimi krutimi mukami hotel pripraviti do tega, da bi zatajila svojo vero, vendar je bilo vse zaman. Zato jo je ukazal prikleniti na kamnit steber in jo prebičati do smrti. Ko je izdihnila, so njeno krvaveče telo vrgli psom, da bi ga raztrgali. Svete ostanke je zbrala skupaj neka pobožna žena, ki jih je pokopala na kraju, kjer so počivala trupla njenih mučeniških staršev in sestre. Na tem mestu je bila zatem zgrajena kapela, kasneje (za časa papeža Simplicija) pa bazilika. Ganljiva zgodba o njenem mučenju in njeni smrti je bila priljubljeno branje zlasti na Francoskem, v Španiji in Nemčiji. Njeno češčenje v teh deželah potrjujejo tudi številne cerkve, zgrajene njej v čast.

V Rimu so njen god obhajali 2. decembra že od 5. stoletja dalje, drugod pa se je njeno češčenje utrdilo skoraj tisoč let kasneje, ko so obnovili njeno cerkev v Rimu in je slava te svetnice, ki velja za zavetnico tistih, ki jih muči božjast (po legendi naj bi bila zaprta skupaj z blazneži), časte pa jo tudi kot zavetnico proti pijanosti (kajti ‘pijanost je prostovoljna blaznost’, kot pravi slovenski pregovor), glavobolu, krčem in raznim nezgodam, zajela dežele južne in srednje Evrope. Sedanja stavba bazilike svete Bibijane v Rimu je delo velikega italijanskega baročnega arhitekta Berninija. Njegovo delo je tudi kip svetnice: sv. Bibijana stoji ob stebru, v levici pa drži veliko palmovo vejo, simbol mučeniške zmage. Stene glavne ladje te cerkve so poslikane s prizori iz življenja sv. Bibijane, ki sta jih umetniško upodobila slikarja Pietro da Cortona in Agostino Ciampelli. Ob vhodu v cerkev je antični steber, ob katerem je bila – po izročilu – Bibijana bičana.

Ganljiva zgodba o mučenju in smrti mučenke Bibijane je bila priljubljeno branje zlasti na Francoskem, v Španiji in Nemčiji. Njeno češčenje v teh deželah potrjujejo tudi številne cerkve, zgrajene njej v čast.

ČUK, Silvester. Svetnik za vsak dan. 2. knjiga. Prenovljena in dopolnjena izdaja – ČUK, Marko. Koper: Ognjišče, 2018, str. 314-315.

2. december

Rimski martirologij omenja 4. marca ‘rojstni dan’ za nebesa, to je dan mučeniške smrti, zelo češčenega mučenca sv. Hadrijana iz Nikomedije, glavnega mesta maloazijske province Bitinije. Legenda pripoveduje, da bil Hadrijan častnik cesarske vojske. Živel je s svojo ženo Natalijo, ki je bila kristjana. Ob preganjanju kristjanov za časa cesarja Dioklecijana (okoli leta 303) je opazoval zaporedno smrt 23 mučencev in njihova neustrašenost ga je prepričala o resničnosti krščanske vere. Spreobrnil se je in se dal krstiti. Kmalu nato so tudi njega vrgli v ječo, kjer ga je žena Natalija obiskovala in osrčevala. Po krutem mučenju je tudi Hadrijan dosegel mučeniško krono in Cerkev se ga spominja skupaj z mučenci iz Nikomedije (26. 8.), oziroma 8. 9. (nekdaj 4. 3.), ob obletnici prenosa njihovih svetniških ostankov v Rim in posvetitve cerkve, posvečene sv. Hadrijanu. Spomin njegove žene sv. Natalije pa se na Zahodu zdaj obhaja 2. 12.

Omenili smo že legendarno poročilo o mučeništvu sv. Hadrijana in tovarišev, v katerem nastopa tudi Natalija, ki je hodila obiskovat moža, ko so ga vrgli v ječo. Po zadnjem mučenju pred njegovo usmrtitvijo ji niso več dovolili iti k njemu, zato si je ostrigla lase in se preoblekla v moškega, da je mogla priti do mučeniškega soproga in ga ohrabriti za zadnji boj. Bila je navzoča, ko so možu na nakovalu odsekali ude in potem njegovo telo vrgli na grmado. Ogenj je pogasila nenadna ploha in tako je neki kristjan, po imenu Evzebij rešil svetniške ostanke in jih z ladijco prepeljal v mestece Argyropolis blizu Carigrada, kjer jih je pokopal na skritem kraju. Sem se je nato preselila pobožna Natalija, ki je veliko molila ob skritem grobu in naročila, naj tudi njo pokopljejo poleg njenega moža, svetega mučenca. Legenda pripoveduje, da se ji je neko noč v snu prikazal Hadrijan in ji napovedal, da bo kmalu prejela plačilo za svojo zvestobo in gorečnost. To se je prav kmalu uresničilo. Po nekem poročilu so njeno truplo položili v grob njenega moža in tovarišev mučencev 1. decembra, zato se je spominjamo na današnji dan. Ko je krščanstvo dobilo v rimski državi svobodo, so njihove svetinje prenesli v Carigrad, kasneje (leto ni sporočeno) pa v Rim. Tam je dal papež Honorij I. (625–638) na Forumu zgraditi lepo cerkev. Leta 1110 so bile relikvije sv. Hadrijana in sv. Natalije prepeljane v samostan Grammont na severu Belgije. Sv. Natalijo upodabljajo s krotkim levom pri nogah, v rokah pa drži odrezano roko svojega moža Hadrijana, Kristusovega mučenca.

 

1. december

Življenjska zgodba tega izrednega moža, ki je oznanjal evangelij ‘brez besed’, s svojim življenjem in je sanjal, da ustanovi redovno družbo, za katero je že napisal pravila, pa je bil ubit ob roparskem napadu na njegovo revno bivališče v puščavski samoti, je potrditev Jezusovih besed: »Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane samo; če pa umre, obrodi obilo sadu« (Jn 12, 24). Ko je okrvavljeno seme padlo v puščavska tla, je začelo roditi sadove: po pravilih in zgledu ‘malega brata Charlesa’ je Rene Voillaume leta 1933 ustanovil skupnost Malih Jezusovih bratov; Magdeleine Hutin pa je ustanoviteljica Malih Jezusovih sester (1939). Iz njegovih globokih duhovnih spisov črpajo navdihe številne družine laikov, duhovnikov, redovnikov in redovnic. »Bratje in sestre morajo biti s svojim zgledom živa pridiga, vsak mora biti vzor življenja po evangeliju.«

‘Vesoljni brat’ Charles de Foucauld se je rodil 15. septembra 1858 v Strasbourgu. Pri šestih letih je ostal brez vernih staršev; s sestrico Marijo sta živela pri materinih starših. V srednji šoli je postal, kot je sam priznal, ‘popoln brezverec’. Osemnajstleten se je vpisal na vojaško akademijo Saint-Cyr. Zaradi lahkomiselnega in nerednega življenja so ga iz vojske odpustili. Nekaj zdravega pa je še bilo v njem. Raziskovanju Maroka, tedanje francoske kolonije, se je posvetil tako zavzeto, da si je prislužil odlikovanje Francoske geografske družbe in ponudbo, da se povsem posveti znanstvenemu raziskovanju. Toda takrat ga je že vabil ‘neznani’ Kristus. Kasneje je povedal, da je – še neveren – molil: »Moj Bog, če obstajaš, daj, da te spoznam!«

Oktobra 1886 je v pariški cerkvi sv. Avguština srečal duhovnika Henrija Huvelina. Prosil ga je, naj mu pomaga spoznati krščansko vero. Modri duhovnik mu je dejal: »Prijatelj, vi niste neverni, le svojo vest morate spraviti v red!« Povabil ga je, naj najprej opravi temeljito življenjsko spoved, potem pa bosta obravnavala verske dvome. Po spovedi očiščeno srce je bilo dovzetno za vero, ki ga je vsega prevzela. »Ko sem prišel do vere, sem doumel da bom poslej živel samo za Boga.« Leta 1889 je romal v Sveto deželo, naslednje leto je vstopil v trapistovski samostan v Franciji, šest mesecev zatem pa se je preselil v samostan tega strogega reda v Siriji. Pri trapistih je ostal sedem let; ko je bil odvezan redovniških zaobljub, se je nastanil v Nazaretu kot hišni pomočnik redovnic klaris. Veliko je molil in premišljeval evangelij. Za svoje življenjsko geslo si je izbral besedi Jesus Caritas, za simbol pa srce, nad katerim je križ. Na prigovarjanje svojega duhovnega očeta je 9. junija 1909 prejel mašniško posvečenje.

Srce ga je vleklo v Maroko, deželo, ki jo je pred spreobrnjenjem raziskoval. Najprej se je ustavil v kraju Beni Abbes v Alžiriji blizu meje z Marokom. Ko mu ni bilo mogoče oditi v Maroko, je leta 1905 odšel med Tuarege, puščavsko pleme na jugu Alžirije. V puščavskem naselju Tamanrasset si je postavil skromno kočo in kapelo, kjer je sprejemal preproste Tuarege kot njihov ‘mali brat’. Njegov ‘evangelij brez besed’ je pritegnil ljudi: začutili so, da mora biti vera, ki daje človeku toliko notranje moči, prava. Vsak dan je enajst ur molil, šest ur delal in le nekaj ur spal. Naučil se je njihovega jezika in sestavil je obsežen Tuareško-francoski slovar ter objavil tri knjige tuareške poezije in proze. Ob roparskem napadu na njegovo revno, gostoljubno domovanje 1. decembra 1916 je padel pod streli. Na podlagi njegovih spisov, ki razodevajo, da je živel evangelij tako močno, da je sam postal živi evangelij, ga je papež Benedikt XVI. 13. novembra 2005 v cerkvi sv. Petra in Pavla razglasil za blaženega.