Blagoslovi od adventa do svečnice
Konstitucija o svetem bogoslužju drugega vatikanskega koncila pravi: »Celotno Kristusovo skrivnost Cerkev razgrne v teku leta: od učlovečenja do rojstva in vnebohoda, do binkoštnega praznika in do pričakovanja blaženega upanja in Gospodovega prihoda« (B 102,2). Pokoncilski bogoslužni koledar postavlja med dobami cerkvenega leta na prvo mesto velikonočno dobo, ker je Jezusova velikonočna skrivnost središče bogoslužja Cerkve. Božična doba, ki zajema adventni in božični čas kot novo pričakovanja Odrešenika in njegovega rojstva, je postavljena na konec. Verni ljudje pri nas dejansko doživljajo advent kot začetek cerkvenega leta. Božični čas, ki se uradno zaključi s praznikom Jezusovega krsta, se ‘podaljša’ do svečnice, ker se takrat izteče štirideset dni od božiča. Bogoslužna slavja in praznovanja tega časa bogatijo številni blagoslovi, ki spadajo med zakramentale, kateri so nastali kot nekakšno posnemanje zakramentov, pa vedno označujejo predvsem duhovne učinke, ki jih prejemamo zaradi priprošnje Cerkve. Podeljujejo se v cerkvenem občestvu ali tudi v družini – domači Cerkvi.
Blagoslovi in njihove sestavine
Katekizem katoliške Cerkve nas poučuje: »Zakramentali so sveta znamenja, ki jih je ustanovila Cerkev; po njih so posvečene različne življenjske okoliščine. Zakramentali vsebujejo molitev, ki jo spremljajo znamenje križa in druga znamenja. Med zakramentali zavzemajo posebno mesto blagoslovi, ki so hvaljenje Boga in molitev za njegove darove, kakor tudi posvetitve oseb in posvetitve predmetov za bogoslužje« (KKC 351). Koncil je naročil prenoviti zakramentale tako, da bi pri njihovem opravljanju verniki čim bolj zavestno, dejavno in lažje sodelovali. V ta namen je Kongregacija za bogoslužje pripravila novo knjigo Blagoslovov, ki smo jo v slovenskem prevodu dobili leta 1989. Iz Splošnih navodil tega obrednika povzemam nekaj misli.
Cerkev z različnimi načini blagoslavljanja kliče ljudi, da slavijo Boga, jih spodbuja k svetosti življenja, da bi tako zaslužili božje usmiljenje, in prosi, da bi tisto, za kar prosi, prišlo do zaželene uresničitve. Besedila blagoslovov hočejo predvsem Boga slaviti za njegove darove, prositi za njegovo naklonjenost in omejevati vpliv Hudega v svetu. Ko Cerkev blagoslavlja predmete in prostore, namenjene za človekovo udejstvovanje in liturgično življenje, ima vselej pred očmi ljudi, ki bodo te predmete uporabljali ali v tistih prostorih delali.
Statistični urad Republike Slovenije navaja, da je v Sloveniji v letu 2012 delovalo 167 muzejev, muzejskih zbirk, galerij in likovnih razstavišč. Njihove razstave si je v tem letu ogledalo čez 2,7 milijona obiskovalcev. V te številke pa niso zajeti številni zasebni muzeji. Tem bomo več pozornosti namenili v prihajajočem letu.
Prvi začetki muzejske dejavnosti na Kočevskem segajo že v leto 1893. Med nemškim prebivalstvom (Kočevarji) je vzniknila zamisel za ustanovitev lokalnega muzeja po vzoru muzejev na Spodnjem Štajerskem. Pobudo zanj je tega leta objavil prof. Wilhelm Linhart v časniku Deutscher Kalender für Krain. Njegova naloga naj bi bila predstavitev ‘naravnega in kulturnega življenja’ kočevske dežele. Žal je zamisel ostala le na papirju. Oživela je ob pripravah na praznovanje 600-letnice prve naselitve nemških kolonistov na Kočevsko leta 1930. Pomembno vlogo pri ustanovitvi domovinskega muzeja leta 1929 je odigral Josef Eppich, župnik v Stari Cerkvi. Muzejsko gradivo je bilo na ogled v eni izmed učilnic šolske stavbe, od tam so ga preselili v središče Kočevja ter muzej slovesno odprli leta 1935.
Ob koncu oktobra se v slovenski Istri prične delo v oljčnih nasadih. Pridobivanje zelenega zlata, kot oljčnemu olju rečejo oljkarji, je zelo tesno povezano s to pokrajino in z ljudmi, ki živijo v teh krajih. Tokratni obisk je bil namenjen družini Lisjak, kjer z oljkami in oljčnim oljem živijo vsak dan.
Medtem se je lastnik Franko z viličarjem že podajal od kontejnerja do kontejnerja in vozil oljke na tehtanje. Vsak kontejner se po tehtanju označi z imenom in s težo. Oljkarji pustijo pri vhodu v oljarno še z imeni označene posode in tukaj se njihovo delo konča, saj se morajo naslednji dan le še oglasiti in pobrati posode z oljem. Zdaj z delom začne oljar/torklar.
Sonce se je povzpelo nad gorske vršace in me s svojimi žarki poiskalo tam v moji dolini. Objelo me je v svetlobo, ko sem stopil iz kapele – od Življenja k življenju, ki me je pričakovalo. Od daleč so prihajali glasovi. “Moram jim stopiti naproti,” sem pomislil. Morda so tisti, ki še ne vedo, kje, kako najti, kar iščejo …
Če imam nov avto, se z njim pohvalim pred ostalimi, če sem preuredil del stanovanja, to zelo hitro omenim drugim. Prav tako ne šparam s pripovedovanjem, ko mi uspe skuhati okusen obrok. Kako pa pripovedujem drugim o svoji veri in svojem življenju iz nje? Na primer: »Danes pa sem pri sveti maši dobil lekcijo za srčnost in se jo bom trudil spraviti v življenje.« Ali pa: »Iz odnosa do Jezusa sem najbolj hvaležen za ljubezen, ki mehča moja dejanja, jim daje pravi smisel in živost.« Mislim, da bi se prav dobro slišalo in ne bi bilo nič narobe. Morda nam naših kvalitet kdaj sploh ne bi bilo treba ubesediti in bi bila dovolj zgovorna naša dejanja, ki bi sama pričevala (beri se hvalila).
Živeti svetost, se povsem darovati, umreti za vero, za Jezusa … Ne znamo si zares predstavljati, kaj to pomeni. Kako bi jaz in ti sploh lahko postala svetnika? Kako kdorkoli sploh lahko postane svetnik? Postulatorji, Kongregacija, dokazovanje verodostojnosti … Potrebne je veliko cerkvene birokracije, preden je nekdo razglašen za svetnika. Vendar so zgodbe svetnikov tako navdihujoče, tako zelo naše. Skrite v naših imenih, priimkih, krajih, šolah. Oni so naši priprošnjiki, nekakšni navijači v nebesih. Poznaš kakšnega od slovenskih kandidatov za svetnike? To so preprosti, a posebni ljudje, ki so živeli med nami, nekateri z nami. Če bi živeli danes, bi gotovo imeli svoj facebook profil. Bi jih bilo potem lažje spoznati in se spoprijateljiti z njimi? Poskusimo!