Ivan Vurnik (1884–1971)
»Moja tiha želja je bila že od vsega začetka delati za čast slovenskega naroda, pokazati tujim narodom, da imamo tudi mi svojo duhovno vsebino, ki ni nič manj vredna, kot so one nam tujim narodom,« je zapisal Ivan Vurnik leta 1907, na začetku svojega študija arhitekture na Dunaju. Ob podelitvi Prešernove nagrade leta 1966 za življenjski prispevek k razvoju arhitekture na Slovenskem pa je dejal: »Moj idealni cilj je bil od vsega začetka ustvariti pri nas tipično slovensko arhitekturo. Sam sem ustvarjal tako, kakor vsak ptič iz svojega čuta poje … Moja deviza je bila: vedno iz sebe ustvarjati in vsako priložnost izrabiti za povečanje ugleda slovenske arhitekture v tujini. To sem tudi dosegel.« Ivan Vurnik je skupaj z Jožetom Plečnikom in Maksom Fabianijem začetnik moderne slovenske arhitekture in urbanizma. Po njegovi zaslugi je novoustanovljena univerza v Ljubljani (1919) dobila oddelek za arhitekturo, na katerem sta s Plečnikom vsak s svojimi pogledi na umetnost vzgajala mlade slovenske arhitekte. Svojo zamisel slovenskega narodnega sloga v arhitekturi je uresničeval s sodelovanjem svoje žene Helene, slikarke.
“JANEZ VURNIK TRETJI”
Ivan (Janez) Vurnik je bil rojen 1. junija 1884 kot drugi otrok podobarja Janeza Vurnika ml. in Terezije roj. Ažman v Radovljici. Od njunih osmih otrok je poleg Ivana, bodočega arhitekta, ostala pri življenju samo hči Marija (Marica), rojena 1. januarja 1898, ki je kot redovnica uršulinka Rafaela Vurnik postala zelo spoštovana misijonarka na Tajskem. Vurnikov rod izvira iz Stare Oselice, od tam je leta 1841 prišel v Radovljico Janez Vurnik st. in zasnoval kamnoseško in podobarsko delavnico, v kateri so izdelovali predvsem opremo za cerkve. Po njegovi smrti (1899) jo je prevzel Janez Vurnik ml., z njegovo smrtjo (1911) pa je zamrla. Hiša v Radovljici, kjer so se naselili leta 1841, pa še stoji. Ivan (Janez Vurnik Tretji) je po osnovni šoli v rojstnem kraju obiskoval gimnazijo v Kranju in Ljubljani. Po maturi leta 1907 se je vpisal na arhitekturni oddelek Tehniške visoke šole na Dunaju. Njegova profesorja K. Mayreder in C. König sta bila klasicistično usmerjena arhitekta, Maks Fabiani ga je proti koncu študija leta 1911/12 vpeljal v mojstrsko šolo Otta Wagnerja na Akademiji za upodabljajočo umetnost. Poleti 1912 je za tri mesece odšel v Rim, kjer je preučeval dela italijanske umetnosti vseh dob. Med prvo svetovno vojno je nekaj časa delal na Dunaju, bil poklican k vojakom, urejal vojaška grobišča v Srbiji. Leta 1919 se je za stalno preselil v Ljubljano. Ko so polagali temelje slovenske univerze, se je zelo prizadeval, da so na Tehniški fakulteti uvedli oddelek za arhitekturo. Zavzemal se je, da bi za predavatelja prišla že slavna arhitekta Maks Fabiani in Jože Plečnik. Fabiani je povabilo odklonil, Plečnik pa je prišel in leta 1921 prevzel predavanja iz kompozicije in nauka o slogih, Vurnik večino ostalih predmetov.
VURNIKOVA IN PLEČNIKOVA ‘ŠOLA’
Leta 1925 je Ivan Vurnik sprejel vodstvo arhitekturnega oddelka, ki se je formalno razdelil na Vurnikovo in Plečnikovo ‘šolo’ (seminar), in ga vodil do leta 1946. S Plečnikom sta, vsak s svojimi, večkrat s povsem nasprotujočimi pogledi, postavljala temelje arhitekturnega in urbanističnega oblikovanja. Vurnik se je usmeril v socialno arhitekturo. »Glavni problem,s katerim se jaz pečam v svojem seminarju, je vprašanje, kako ustvariti polnovredno stanovanje v obliki enodružinske hišice z vrtom za tako ceno, da ga bo mogel plačati tudi preprost delavec.« Tako je nastalo Delavsko naselje v Betnavski ulici v Mariboru. Naredil je urbanistični načrt za Kranj, ki je bil deloma uresničen, in za nekatera druga slovenska mesta, ki pa so ostali na papirju. Jože Plečnik se je kmalu po prihodu v Ljubljano na pobudo mestnega stavbnega urada lotil izdelave Regulacijskega načrta za Ljubljano. Zanj je bilo bistvo urbanizma umetniško oblikovanje prostora, zato je dal večji poudarek estetskemu doživljanju kot pa uporabnemu. Pri svojih načrtih je Plečnik Ljubljano obravnaval kot prestolnico države Slovenije. Strokovno rivalstvo med Vurnikom in Plečnikom je doseglo vrhunec ob zasnovi univerzitetne knjižnice v Ljubljani. Redovnica s. Darinka Bajec, ki jo je z Vurnikom povezovalo umetniško sodelovanje in prijateljstvo, je o odnosu Vurnik – Plečnik povedala: »Vurnikova bolečina je bila, da se ni mogel rešiti izjave: “Ljubljana pozna le enega boga. To je Plečnik.” Plečnika pa je prav malo brigalo, kaj si kdo o njem misli. Delal je BOGU v čast. Bolečina zavisti je bila daleč od njega.«
IVAN IN HELENA VURNIK
Mladi arhitekt Ivan Vurnik se je 13. novembra 1913 poročil z akademsko slikarko Heleno Kottler, Dunajčanko poljskega rodu. Bila je mojstrica vseh slikarskih in grafičnih tehnik ter uporabne umetnosti. »Že po par tednih sporazumevanja sva se dogovorila, da greva skupaj v življenje in delo za dvig slovenske kulture na polju upodabljajočih umetnosti.« Skupaj s Heleno je hotel izoblikovati in uveljaviti slovenski narodni slog, za kar je iskal navdih v narodnem izročilu. Prvo skupno delo zakoncev Vurnik, ki sta se po poroki preselila v Ljubljano, je bila preureditev škofijske kapele v Trstu. Pravi vrhunec pa najbrž predstavlja oblikovanje prezbiterija in glavnega oltarja župnijske cerkve sv. Katarine v Topolu nad Medvodami ter fasade in notranjščine stavbe Zadružne gospodarske banke v Ljubljani. Helena je z možem sodelovala predvsem pri delih za cerkvene naročnike. Pri oblikovanju izstopajo njeni mašni plašči. Za komplet ornatov, namenjenih škofu Jegliču iz leta 1923, je leta 1938 na razstavi v Berlinu prejela nagrado za umetno obrt. Leta 1916 se jima je rodila hči Mira, ki je postala zdravnica, leta 1922 pa ju je razveselilo rojstvo sina Nika, ki je 19-leten padel pod italijanskimi streli v Tivoliju. Leta 1957 se je upokojil in z ženo Heleno sta se preselila v Radovljico, v njegovo rojstno hišo. Na dvorišču cerkve na Brezjah je uredil Marijino kapelo, skupaj z ženo in redovnicama Pavlo in Darinko Bajec oblikoval več mozaikov in medaljonov na fasadi. Po daljši bolezni je 4. aprila 1962 umrla žena Helena. Julija 1963 se je poročil z Mileno Perušek, svojo mladostno ljubeznijo. Spomladi 1971 je zbolel za pljučnico, bil nekaj časa v jeseniški bolnišnici, v večni dom pa je odšel iz svojega rojstnega doma 8. aprila 1971.
ČUK, Silvester. Ivan Vurnik (1884–1971). (Obletnica meseca), Ognjišče, 2021, leto 57, št. 4, str. 38-39.
Bog, ki ti je v življenju določil vlogo, te je zanjo tudi ustrezno usposobil in opremil. Če vama je dal otroka – in sta tako postala oče ali mati –, se ni treba spraševati, ali sta res dolžna zanj skrbeti.
– Kdor dane prednostne naloge sprejme in na njihovi osnovi izloča ‘nujne’, gradi na trdnih temeljih, ki ostanejo. Kdor pa izbira prednostne naloge, ki izhajajo iz strahu, si uničuje življenje.
Stalnice, na katerih temelji vse, kar naredimo dobrega ali slabega imenujemo tudi prioritete – stvari, ki so pred vsem drugim. Kdor ne spoštuje svojih prioritet, še naprej neurejeno trpa stvari v kovček svojega življenja.
V letu 2021 smo se spominjali treh stoletij spokorniške pobožnosti Procesije velikega petka Processione Locopolitana oziroma Škofjeloškega pasijona, kot ga poimenujemo v sodobnem času, nedvomno najpomembnejšega kulturnega in duhovnega bisera Škofje Loke. Pod skrbnim vodenjem režiserja Boruta Gartnerja so se pričele priprave na uprizoritev v letošnjem postnem in velikonočnem času, pa jo je pandemija COVID19, kot mnoge druge družbene, kulturne in verske dogodke, prestavila na leto 2022. Lepo je, da se bo tristoletnice spomnila tudi Banka Slovenije z izdajo priložnostnih kovancev.
Začetke spokorniške procesije v Škofji Loki v začetku 18. stoletja najprej umestimo v širši evropski duhovni prostor. Katoliška cerkev je po reformaciji v vernikih želela spodbuditi vero tudi s pripravo verskih pobožnosti, med katerimi so imeli pomembno mesto igrani prizori iz Jezusovega življenja, zlasti njegovega trpljenja, ki so se uveljavili v obliki pasijonskih iger ali procesij, zlasti na nemškem govornem področju. Med cerkvenimi redovi so bili na tem področju najbolj dejavni bratje kapucini in jezuiti.
V kapucinski knjižnici v Škofji Loki hranijo originalni rokopis Škofjeloškega pasijona izpod rok brata Romualda. V prejšnjem letu so s pomočjo Centra za konserviranje-restavriranje knjig, papirja in pergamenta pri Arhivu RS in konservatorke Blanke Avguštin Florjanović izvedli zahtevno restavriranje originalnega rokopisa. Kot je dejala restavratorka Blanka gre pri tem rokopisu za izjemen kulturni spomenik svetovnega pomena, zato so se dela lotili z vsem spoštovanjem in pazljivostjo. Ker je šlo pri restavriranju tri stoletja stare knjige za enkraten poseg, so o tem postopku posneli tudi dokumentarni film
Avgusta leta 1936 so v Škofji Loki pripravili veliko obrtno-podjetniško razstavo, na kateri so prikazali najpomembnejše dosežke loških obrtnikov in podjetnikov. Loški profesorji, ki so se od leta 1930 na pobudo profesorja Ivana Dolenca in duhovnika slavista Jakoba Šolarja redno zbirali, so ob tem pripravili razstavo zgodovinskih predmetov iz življenja in dela ljudi na Loškem, ki so jih sami zbirali po loških domovih in podstrešjih. Profesor dr. Tine Debeljak (1903–1989) je ob tej priložnosti po 170-letih ponovno oživil Škofjeloško pasijonsko procesijo. Uprizoritev ni bila izvedena v procesijski obliki, ampak jo je dr. Debeljak z režiserjem Pavlom Okornom priredil za odrsko postavitev. Oder v velikosti okrog 200 m2, na katerem so se menjavale posamezne podobe, je bil postavljen za stavbo nove ljudske šole, ki je bila odprta leta 1932 (sedanja OŠ Škofja Loka Mesto). Da bi gledalci dobili občutek loškega Mestnega trga je akademska slikarka Bara Remec pripravila veličastno kuliso loških mestnih hiš.
Zadnja uprizoritev je bila leta 2015 pod vodstvom režiserja Milana Goloba iz Ljubljane, ki je pred tem že nekaj let deloval kot režiser raznih gledaliških predstav, ki pa niso bile povezane z duhovnostjo. Med loške pasijonce je vstopil z nekim strahom, spoštljivostjo, a s svojo odprtostjo z njimi zgradil lep in zaupen odnos. Z gledališkimi izkušnjami se je bolj posvetil igri ključnih igralcev, njihovi izgovorjavi, dramaturški nadgradnji idr.
Škofjeloški pasijon je prva slovenska enota vpisana na ta UNESCO-v seznam ter prvi in do sedaj edini izmed svetovnih pasijonov (po ocenah jih je več kot 3.000), ki je bil vpisan na ta svetovni seznam. Zaradi vseh teh vidikov je bila letošnja uprizoritev Škofjeloškega pasijona še bolj pričakovana in zaželena, posebej zaradi praznovanja treh stoletij tradicije njegovega uprizarjanja in prve uprizoritve po vpisu na UNESCO-v seznam, toda obrnilo se je drugače.
Moj prvi spomin velike noči hrani podobo moje mame, ki me je lepo oblekla, mi dala v roko enega od kovancev, ki jih je skrbno hranila, da ga je vsak od nas daroval ob tej pobožnosti – molitvi pri božjem grobu. Tiščala sem tisti kovanec kot zaklad, ko smo z mamo in očetom šli v cerkev. Pazila sem, da nisem umazala belih nogavic, da nisem preveč gledala okoli sebe.
Vedno sem bil med počasnejšimi, nisem se maral grebsti, pa se mi tudi ni bilo treba, v mojem »rajonu« ni bilo velike konkurence, zato sem počakal in potem v miru odšel po ulici, potrkal na vrata in ponujal blagoslovljeni ogenj. V roko so mi tisti že navsezgodaj budni, ki so komaj čakali, da pridem, stisnili par tolarjev, čokolado ali pirh – lep občutek, ko si nekaj dobil, si nekaj prislužil za v tistih časih redke priboljške. Predvsem zato mi je bilo v veselje to jutro, otroške oči se pač zasvetijo ob vsakem darilu, tako zelo, da nisem opazil, kako zelo so se šele svetile oči ljudi, ki sem jih obiskal. Nekateri med njimi so skorajda moledovali, naj vstopim, ko sem se vljudno držal na vratih, da jim ne bi z dimom zasmradil stanovanja. Oni pa so želeli ravno to: »Pridi, pridi naprej, da bo cela hiša dišala po blagoslovu.« Pa sem vstopil – in prinesel blagoslov. In vonj po praznikih, tisti prvinski, nerazumljivi občutek, ki ga v sebi nosimo od ranega jutra do noči življenja.
Kadar v naglici namečemo svoje stvari v kovček, je ta kmalu prepoln … da ga lahko zapremo, si moramo pomagati s koleni … nanj sedemo … Če pa stvari vanj zložimo počasi in urejeno, presenečeni ugotovimo, da lahko zdaj vanj spravimo veliko več.
Obstaja nevarnost, da bi razločevanje zamenjali s ponaredki.
Prihajamo do bistva … Mnogi pomislijo: “Res je, določiti moram svoje prioritete.”