Vzdržnost – da se počutimo bolje
z knjige Rosini, F., UMETNOST PONOVNEGA ZAČENJANJA, 256 strani, 13 x 21 cm, mehka vezava, Ognjišče, Koper 2021
Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 18,50 €, s kartico zvestobe: 16,65 €
Pri vzdrževanju samodiscipline, o kateri govorimo v tem 3. poglavju in je nepogrešljiva za zdravo življenje, pa igra pomembno vlogo še en vidik: vzdržnost.
Čeprav nanjo običajno gledamo kot na zavračanje ali odpovedovanje nečemu, (…) nas vzdržnost ne vabi, naj se izogibamo napakam, temveč situacijam in priložnostim, ki vanje vodijo.
So stvari, ki so lahko zate neškodljive, zame, ki sem zelo slaboten, pa škodljive ali celo uničujoče.
Vzdržnost me opozarja na nevarnosti, ki lahko vodijo v zlo. Opozarja me, naj se ne zadržujem v bližini greha.
Morda si domišljam, da to ni nič slabega in da se bom – četudi sem od greha oddaljen le za en milimeter – še pravočasno ustavil. Vsi vemo, da to ni res, in da se moramo ustaviti že veliko prej!
Posebej mladim grozi zelo velika nevarnost – internet: če se želiš izogniti zasvojenosti s spletno pornografijo, po njem ne smeš brskati sam in v poznih urah. Brskanje po spletu samo po sebi ni nič slabega. A če se zavedaš svoje slabosti, se moraš izogibati grešnim priložnostim.
Izogibati se moramo vsemu, kar nas uničuje. Še preden z nečim začnemo, moramo vedeti, kdaj se ustaviti. Tu gre tudi za varovanje lastnega dostojanstva in lepote.
Zanimivo je, da vzdržnost (ki je poleg razumnosti, strahu Božjega in čuječnosti ena od lastnosti, ki vodijo k notranjemu ozdravljenju) pomaga človeku, da se počuti bolje. Tu začne okušati veselje nad sadovi.
Poglejmo še enkrat, kako Gospod uresničuje svoje Božje sinovstvo v odlomku s tremi skušnjavami.
Namen posta je uživati nekaj večjega od “kruha samega”. Zanj obstaja nekaj bolj nasitljivega kot to, da spremeniš v hrano prvo, kar ti pride pod roke.
Molitev mi pomaga ohranjati odnos z Bogom. Namesto da bi sledil svojim dvomljivim vzgibom, se raje posvetujem z Njim.
Materialno pomanjkanje na tem svetu mi pomaga, da se Očeta močneje oklepam. In ker me moje imetje tako ali drugače usužnjuje, se ga osvobajam s pomočjo miloščine, ki mi pomaga, da ne častim nikogar razen Njega, od katerega prejemam vse.
Post je vedno prvi korak k duhovni prenovi. Da bi v srcu naredil prostor, moram nekaj odstraniti. In ta prazen prostor moram napolniti z molitvijo.
Post me naredi treznega, da lahko bolj umirjeno in preudarno razmišljam. Z molitvijo pa kličem k svojemu Bogu in mirno počakam, dokler se s svojo blago sapo ne dotakne mojega srca.
Šele tedaj jasno vidim, kaj lahko dobrega storim, kako naj dosežem brate in sestre ter ostanem povezan z njimi in s svojim srcem.
Tako lahko razsodno in samozavestno krmilim ladjo svojih dejanj in začenjam okušati, kako lepo je živeti kot Božji otrok in ne kot hudičev suženj.
Toda do tega pridem počasi, ne že na začetku, ampak šele na koncu svoje poti. … (se nadaljuje)
izbira in pripravlja Marko Čuk
Misli iz knjige Umetnost ponovnega začenjanja (Fabio Rosini), ki je nedavno izšla pri založbi Ognjišče. Ker to ni knjiga, ki bi jo vzeli v roke in prebrali naenkrat … jo bomo “po malem” brali na spletu … da bi tako morda bolj začutili “žejo po duhovnem razločevanju” … in iz dneva v dan tudi “okus Božjega delovanja”. Knjiga je prava mojstrovina, saj nam zelo “užitno” (s primeri iz življenja) predstavi to “težko” vsebino … kako priti k Očetu, ki nam daje življenje, kako se preroditi v Njem, ga sprejeti za Očeta in mu dovoliti, da v nas deluje… S knjigo Umetnost ponovnega začenjanja moramo seveda oditi na “skrivno”, v svojo notranjo “sobo” in “zapreti vrata”.
Omejitve si moramo tako postaviti, da omogočajo našo ustvarjalnost, drugače pa jo zgolj dušijo in zatirajo – Bog nas jih obvaruj! Pri opredeljevanju omejitev, ki si jih moramo sami postaviti, se pustimo voditi čutu za dobro in lepo, pa tudi strahu, da ne bi zapravljali svojih talentov. Tako bomo varni pred usodnimi napakami, ki bi jih lahko naredili.
Življenje je lepo, Gospod;
Vstali Gospod,
Kaj iščete
Poleg sprejetja omejitev pa moramo narediti še en korak naprej v procesu osebne prenove. Sami si moramo postaviti omejitve za stvari, ki se jim namesto nas ne more odpovedati nihče drug. Postaviti moramo ‘morske nasipe’, da bo lahko tako, kot pravi Bog tretji dan stvarjenja: “Zemlja naj požene zelenje: rastline, ki rodijo seme, in sadno drevje, ki po svoji vrsti rodi sad na zemlji, katerega seme je v njem.” 
Anica je začutila močno sočutje do teh dveh mladih in resnično jim je hotela pomagati. “Molila bom za njiju, da bi jabolka srečno dostavila v predelovalnico in se do devete srečno vrnila domov. Ampak predelovalnica je od tukaj oddaljena za tri vasi in dolgo pot do doma,” jo je skrbelo. “Vse bom položila v molitev, drugega ne morem narediti. Mož bo pomagal, kolikor bo lahko,” se je tolažila. In res, že čez kratek čas je zaslišala brnenje traktorja in videla luči, ki sta brleli skozi gozd. Štefanov prijatelj je potegnil s traktorjem njun avto, ki je bil poln nabranega sadja, nazaj na glavno cesto. Štefan se je kmalu vrnil domov. »Kako bosta našla predelovalnico?« je skrbelo Anico.
Zavračanje omejitev razkriva našo ranljivost, negotovost, revščino, … stopnja naše odvisnosti od nečesa se kaže v tesnobi. Kdor je zaradi nečesa utesnjen, je od tega odvisen. Kaj pa izhod iz odvisnosti?
12. aprila 1961 ob 09:07 po moskovskem času so s kozmodroma Bajkonur izstrelili nosilno raketo Vostok z vesoljsko ladjo Vostok 1, v kateri je kot prvi človek v vesolje poletel Jurij Gagarin. Vesoljska ladja je Zemljo obkrožila enkrat in sicer na tiru z višino med 169 in 315 kilometri. Gagarin je, kot je bilo predvideno, 108 minut po izstrelitvi s padalom pristal blizu mesta Engels v Sovjetski zvezi. Prvi vesoljski polet s posadko v zgodovini človeštva je bil tako zaključen. Naredil je polni obhod Zemlje, vendar je zaradi vrtenja Zemlje pristal zahodneje od Bajkonurja.
Kako gleda na človeško omejenost Gospod Jezus … se da dobro razbrati v pripovedi o skušnjavah v puščavi. Osredotočimo se le na duhovni boj med hudičem in Jezusom – na predloge prvega in odgovore drugega. Jezus je po dolgotrajnem postu v skrajnih puščavskih razmerah povsem izčrpan, na robu človeških zmogljivosti. Sooča se s prvobitno potrebo po hrani, ki je v puščavi ni – z lakoto! Ali naj kamne spremeni v kruh!