Avtor: Marko

sv. Rupert (27. marec)

Napisal Marko na 26. marca 2021. Objavljeno v Svetniški domovi.

Prvi salzburški škof sv. Rupert je pomembna osebnost v zgodovini utrjevanja krščanstva, ki so ga po letu 590 v zahodni in srednji Evropi zasadili irski menihi s sv. Kolumbanom na čelu. Sv. Rupert ni bil Irec, bil pa je navdušen zagovornik irske blage verske vzgoje. Od leta 657 je živel v Wormsu, v Salzburg je prišel okoli leta 690 na povabilo bavarskega vojvoda Theoda. Na ruševinah rimskega mesta Juvavum je zgradil samostan sv. Petra, ki je bil tudi škofijska rezidenca. Kasneje je v okolici obnovil solne rudnike. Ob njih je hitro raslo mesto, ki je po teh rudnikih dobilo ime Salzburg (Solnograd). Škofija je bila še samostanska: opirala se je na misijonska potovanja po deželi, leta 716 je vojvoda Theodo dosegel, da je papež Gregor II. potrdil Salzburg kot stalno škofijsko mesto. Češčenje sv. Ruperta je bilo najbolj razširjeno v slovenskih deželah severno od Drave, ki so bile od leta 811 salzburško misijonsko področje. Južno od Drave se je njegovo češčenje širilo pod vplivom sv. Eme, ki je cerkvam, ki jih je dala graditi, rada dala za zavetnika sv. Ruperta. Najlepša je zrasla v Šentrupertu na Dolenjskem. (sč)

Sv. Rupertu je na Slovenskem posvečenih sedem cerkva, štiri župnijske in tri podružnične. V LJ nadškofiji najdemo na Sarskem (4) (p. c. župnije Ig) najbolj ‘zahodno Rupertovo cerkev’. – V Šentrupertu na Dolenjskem (spodaj) (NM škofija) pa stoji najbolj znana cerkev, posvečena salzburškemu škofu, po katerem je kraj dobil tudi ime. – V MB nadškofiji je sv. Rupertu posvečena cerkev pri Sv. Rupertu v Slovenskih goricah (1) (Sp. Voličina); podružnična pa stoji tudi v Završah (6) (Sv. Vid/Valdekom). – V CE škofiji so tri cerkve sv. Ruperta: župnijski sta v Sv. Rupertu nad Laškim (2) in v Vidmu – Krško, (3) podružnična v Šentrupertu (5) (Gomilsko). (mč)

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2021) 3, str. 98-100.

Prva poklicanost

Napisal Marko na 25. marca 2021. Objavljeno v Iz naših knjižnih izdaj.

iz knjige Rosini, F., UMETNOST PONOVNEGA ZAČENJANJA, 256 strani, 13 x 21 cm, mehka vezava, Ognjišče, Koper 2021

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 18,50 €, s kartico zvestobe: 16,65 € – ali izkoristite ugodno priložnost in jo kupite v kompletu z drugo Rosinijevo knjigo Umetnost ozdravitve za 29,00 €

»… in Božji duh je lebdel nad vodami.«

Nad “brezdanjim vodovjem” je torej lebdel Božji duh. … in čakal, da se iz njega nekaj “izvali”.
Da bi lahko razumeli svojo vlogo v življenju – moramo najprej sprejeti svojo prvo poklicanost: živeti. To ni malo. Nekdo, ki je želel, da živimo, nas je “izvalil” na ta svet in nas pripravil za življenje.

In veliko je pri nas tega odpora do resničnosti, nesprejemanja življenja takšnega, kakršno je; kot bi bilo življenje nekaj, česar si ne zaslužimo.

Kako težko je prijatelju, prijateljici … dopovedati, da je čudovit, enkraten in neprecenljiv, da ne sme obupati. … in preglasiti njihovo notranjo težnjo po predaji.

Bog je Ljubitelj življenja, zato je vse poklical v bivanje!
Ali lahko tej poklicanosti rečemo “ne”? Nedvomno. Če tega ne bi mogli, bi bili roboti, ne pa svobodni ljudje.

Življenje, ki nam ga je Bog podaril brez naše privolitve, je kakor psiček, ki maha z repom pred našimi nogami in nas moleduje: »Vzemi? Daj no, reci da!«
Morda se še nismo toliko potrudili, da bi odgovorili z “da”. To lahko izrečemo samo prostovoljno. Bog nam tega ne more naložiti.

V poročilih iz misijonskih dežel lahko vidimo ljudi, ki so navdušeni nad življenjem, čeprav so večkrat lačni kot siti. V naši Evropi … Sloveniji … pa je veliko zdolgočasenih in vsega naveličanih …

Blagor vsem na tem svetu, ki poznajo skrivnost prave sreče: živ sem! Živi smo, in že to je veliko. Pogosto je dovolj in še preveč.
Bolni otroci, se veselijo življenja, mladi, lepi, nadarjeni … pa s svinčenimi obrazi.

To svojo topo bolečino, razočaranje in občutek nevrednosti moramo položiti pod noge Križanega, ki mu je naše življenje vredno Njegovega.

Da bi lahko začeli znova, si moramo najprej priznati, da imamo do tega pravico. Če se dobro zazremo vase, ugotovimo, da tega ne znamo storiti. Obstaja pa Nekdo, ki verjame, da to zmoremo.

Kadar gledam križanega Kristusa, se sprašujem: “Le kaj si videl v meni, da si zame umrl?” On pa kar vztraja tam gori. Ostaja tam, ker je to že storil zame.
Kristus me je ljubil, še preden sem naredil kaj dobrega. Oče ga je dal zame.

Preden začnem znova, preden naredim prvi korak v pravo smer, sem že opravičen. Niti Judu Iškarijotu se ni bilo treba obesiti. Njegov samomor je bil njegov največji greh. Ne bi se smel uničiti. Lahko bi začel znova. Da, za Božjo voljo, celo on bi lahko začel znova! Vsakdo lahko začne znova.

Dokler smo živi. In taka je Božja volja. … … (se nadaljuje)

izbira, komentira in pripravlja: Marko Čuk

Misli iz knjige Umetnost ponovnega začenjanja (Fabio Rosini), ki je izšla pri založbi Ognjišče. Ker to ni knjiga, ki bi jo vzeli v roke in prebrali naenkrat … jo bomo “po malem” brali na spletu … da bi tako morda bolj začutili “žejo po duhovnem razločevanju” … in iz dneva v dan tudi “okus Božjega delovanja”. Knjiga je prava mojstrovina, saj nam zelo “užitno” (s primeri iz življenja) predstavi to “težko” vsebino … kako priti k Očetu, ki nam daje življenje, kako se preroditi v Njem, ga sprejeti za Očeta in mu dovoliti, da v nas deluje… S knjigo Umetnost ponovnega začenjanja moramo seveda oditi na “skrivno”, v svojo notranjo “sobo” in “zapreti vrata”.

Marija na kolencah

Napisal Marko na 25. marca 2021. Objavljeno v Iz naših knjižnih izdaj.

iz knjige Jarc-Smiljan, J., MARIJA NA KOLENCAH, Žepna knjiga Ognjišča 17), 256 strani, 11,5 x 18,5 cm, mehka vezava, čb fotografije, Ognjišče, Koper 2021

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 11,90 €, s kartico zvestobe: 10,71 €

»Ali nas bo še dolgo premetavalo po teh ovinkih?« je kar med branjem knjige vprašal David.
»Med vožnjo se ne bere!« ga je, kot že tolikokrat, podučila mamica. Neprestane težave imajo z njim. Vsepovsod samo bere … In to pri osmih letih. »Sploh pa bomo vsak čas prispeli,« je pristavila mamica Nada.
»Ob Soči ni ravnih poti,« je presodila desetletna Vita, ki je vožnji spremljala po zemljevidu. Žiga pa je iz otroškega sedeža le opazoval okolico in se od vseh najbolj razveselil, ko je očka dejal: »Tu smo!«
Otroci so si v naglici obuli pohodne čevlje, da bi si čimprej ogledali vse, o čemer so se že nekaj dni pogovarjali.
»Kje so pa romarji?« se je začudil Uroš. Na parkirišču je stalo samo nekaj avtomobilov.
»Zgodnji smo še,« je menila žena.
Otroci so se zapodili v smeri kažipota. Zagledali so namreč čuden šopek v lesenem košu. Presenečeni so ugotovili, da so le lepo oblikovane pohodne palice.
»Kar tako so tukaj?« so z vprašanjem pričakali očka in mamico. »Ali jih nihče ne odnese domov?«
»Saj lepo piše: Prinesi nazaj!« je očka pokazal na pritrjeno tablico.
»Vseeno jih lahko odnesejo.«
»Kako bi jih mogel kdo odnesti, ko pa so ponujene na zaupanje,« jim je razložila mamica. Otroci so prikimavali, čeprav niso čisto razumeli te modrosti.
Da bodo šli mimo kapelic križevega pota, so dobro vedeli, in da je mozaike naredil naš znani umetnik. Tekli so, da bi jih čimprej videli. Pa so se kmalu vrnili. »Saj ni nikjer Jezusa, niti Pilata in tudi Jeruzalema ni nikjer, tako kot v naši cerkvi!« je hitel razlagat David.
»Vidiš, to sva vam pa pozabila povedati! Vsebino vsake postaje je umetnik izrazil samo z obrazi. Skrbno si jih oglejte in ugotavljajte, kaj je hotel z njimi povedati.«
Zopet so stekli po stezi navzgor. Kar nekaj časa jih ni bilo nazaj.
»Ampak nekaj ljudi bi pa že vendar moralo prihajati,« je vznemirjalo Uroša. »Da nisi morda obvestila narobe razumela?«
»Ne, ne!« je bila Nada odločna.
»Morda pa je maša šele popoldne?« je ugibal Uroš.
»Točno vem, da je bilo rečeno, da je ob enajstih.«
Otroci so se spet vrnili. Da so pogledali že štiri postaje in da so vse zelo zanimive, mozaikov pa vseeno še ne razumejo. Šli so potem skupaj od postaje do postaje in ugibali, kaj je umetnik hotel povedati, starša sta jim pa potem razlagala po svojih močeh.
»Očka, kakšen pa je kip Marije na kolenih, ali kako si že rekel?« se je oglasil Žiga, ker so štiriletnika pogovori o križevem potu dolgočasili.
»Počakaj, ga boš že v cerkvi videl.«
»Kako lahko drži Marijo v naročju njena mama Ana, ona pa Jezusa?« ni šlo v račun Viti.
»Tako si je pač neki rezbar predstavljal tri rodove skupaj,« je razlagal očka, kot je vedel in znal.
Po stezi je prišla nasproti manjša skupina.
»Ste od devete maše?« je vprašala Nada.
»Od maše?« so se začudili. »Danes ni nobene maše.«
»Je potem cerkev zaprta?« je začudeno vprašal David.
»Seveda!«
»Kaj pa Marija na kolenih?« je hitro vprašal Žiga.
»Marija na kolencah ji rečemo mi. Nekoč je bil ta kip v cerkvi, pa ga je odnesla prva svetovna.«
»Kdo ga je odnesel?« je vprašala Vita.
»Saj se ne ve točno, kdo,« je posegel vmes očka.
»Potem ga ne bom videl?« je zajokal Žiga.
Prišleki so samo odkimali in se na hitro poslovili.
Nada se je usedla na bližnjo klopco. Vzela je v naročje jokajočega Žiga in nemočno pogledala otroka in nato moža. Poznala je njegovo vzkipljivost. »Sedaj bo počilo!« ji je šlo skozi misli.
Nekaj časa je bilo vse tiho. V to napeto tišino se je zaslišal Urošev topel in sproščen smeh. Usedel se je poleg žene, jo objel čez ramena in dejal: »Če prav razumem, nam gre danes vse narobe. Ampak pravkar mi je prišlo nekaj na misel: Mi lahko naredimo kip Marije na kolencah!«
Žiga si je obrisal solze. »Ga bom videl?«
»Seveda ga boš. Ne samo videl. »Ti boš glavna oseba tega kipa: mamica bo, tako kot Ana, držala v naročju Marijo. Vito, ona pa tebe: Jezusa. Razumeš. In imeli bomo Marijo na kolencah.«
»Kaj pa jaz?« se je oglasil David.
»Ti?« se je popraskal očka za ušesom. Ti boš, ne, midva bova pa moška veja svete družine; jaz bom sveti Jožef, ti pa že malo večji Jezus.«
Otroci so gledali, kam se lahko postavijo. »Tam pred cerkev bomo postavili naš kip,« je odločil očka.
Hiteli so. Čisto so pozabili, da so pravzaprav prišli na shod. da so si želeli ogledati Marijino sliko, ki sta jo še pod Italijani naslikala umetnika Tone in Mara Kralj. Pa so se še vedno ustavili pred vsako kapelico in odkrivali misli, ki jih je pater Marko položil v mozaike, v vsak obraz, v vsako potezo obraza.
Proti vrhu so jih ustavile votline, rovi, kaverne, izdolbene v skalo. Da so jih kopali vojaki med prvo svetovno vojno, sta jim razlagala oče in mamica, da bi se zavarovali pred mrazom in sovražnimi kroglami.
Na vrhu jih je sprejela preprosta cerkev. Zaklenjena seveda. Žiga se je takoj spomnil, da je že čas, da postane Jezus. Usedli so se na stopnice pred cerkvijo. Tam ga je Vita nežno vzela v naročje in sama sedla na mamina kolena.
»Tako lepega kipa še nisem videl!« je dejal očka, ko jih je fotografiral z vseh strani. Nato je stopil k Davidu in ga objel.
Še kar nekaj časa bi uživali v toplini svete družine, če se ne bi mali Žiga naveličal svoje vloge in zlezel iz Vitinega naročja. Potem so nekajkrat šli okoli cerkve, si ogledali Zavetišče svetega Jožefa in pritisnili pečat, ki je shranjen v skrinjici v obliki Aljaževega stolpa.
Vsa pokrajina okoli njih, vse v njih, je bila ena sama mogočna katedrala.
»Super dan!« je rekla Vita Davidu, ko so se vračali v dolino.
»No, ja,« se je nekoliko strinjal s sestro.
»Si videl?« je dejala čez čas in ga pogledala z žarečimi očmi.
»Kaj?«
»Kako ima očka mamico rad.«
»Seveda jo ima rad,« se mu je zdela Vitina pripomba nepotrebna.
»Saj tudi sama vem. Ampak danes sem to začutila. Res jo ima rad, sicer se ne bi mogel tako iz srca nasmejati.«
David se je malo zamislil. »To je pa res,« je čez čas dejal.
Stekla sta za drugimi, ki so jima že izginili izpred oči. David je prijel sestro za roko. Morda zato, da ne bi padla, ali pa kar tako, ker je za njimi tako lep dan.

JARC-Smiljan, Janko (zgodbe) Ognjišče (2011) 03, str. 24

in v knjigi Marija na kolencah

pripravlja in izbira Marko Čuk

Marija na kolencah

Napisal Marko na 25. marca 2021. Objavljeno v Knjižne izdaje založbe Ognjišče.

Janko Jarc-Smiljan nas s svojimi zgodbami v Ognjišču spremlja že več kot petdeset let. V njih na občutljiv način opisuje dogodke, ki jih v vsakdanji naglici pogosto niti ne opazimo, bogatijo in obremenjujejo pa naše vsakdanje življenje. Prvi “pehar kratkih zgodb” nam je avtor ponudil že leta 2012, ko je v knjigi Samo še pet minut pri Ognjišču izšlo 55 zgodb (objavljene v Ognjišču v letih 1970-2005). Zgodbe, ki so jim bralci z zanimanjem prebirali že v Ognjišču so povečini iz življenja mladih ljudi, s katerimi se je srečeval kot vzgojitelj in jim je znal prisluhniti …

V avtorjevi novi knjigi Marija na kolencah se bomo srečali z izborom zgodb, ki so bile v zadnjih desetih letih objavljene v Ognjišču in nekatere tudi v Družini, ter z novimi, ki bodo tokrat prvič prišle med bralce. V mnogih od njih se avtor sprehodi od zgodnjega otroštva do zrelih let in skuša preko lastnega doživljanja sporočiti izkušnje, ki mu jih je naklonilo življenje. Zato bodo po knjigi z veseljem segali tako mlajši, ki se jim življenjska pot šele začenja, do zrelih, modrosti polnih starejših bralcev.

Prelistajte:

Naročite knjigo

ocena knjige:

Zdaj, ko sem se naužil druge knjige Janka Jarca Marija na kolencah, lahko o njej kakšno tudi rečem.

Najprej naj poudarim, da mi je blizu v literarnem pomenu besede, saj zame ni literature brez žlahtne besede – izbrane, presejane in prečiščene materne besede, in – seveda – brez temeljnega sporočila ali zgodbe. Velike pripovedi so seveda pomembne, a se za njimi pehajo vsi pisatelji. Z malimi pa je drugače.
Janko Jarc je dobro opravil drugi izpit iz pisanja! S to »izkušnjo« je k prvi dodal še nekaj žlahtnine, ki je sad skrbnega in preudarnega ustvarjanja. Četudi so številni dejali, da je bila prva knjiga – Samo še pet minut – »perla«, moram reči, da tudi ta »drugi otrok« bralcem ponuja zvrhan pehar zavzetega spogledovanja z besedo in njeno skrivnostno močjo. Ponuja nam drobne bisere življenje, ki jih številni ne opazijo.

Kratke, izbrušene zgodbe, odbrani dogodki in odkruški vsakdanjega bivanja zastavljajo tam, kjer drugi po navadi ne vidijo nič posebnega. In vendar! Iz velikih, mogočnih kvadrov je »lahko« zidati daleč naokoli vidne babilonske stolpe. Neizmerno teže pa je iz pisanih, a drobnih, neznatnih kamenčkov življenja in nehanja ustvarjati filigranske dragotine, ki – če pošteno preudariš – ne zaostajajo dosti za velikimi umetninami.
Ja, vem, vse je treba jemati cum grano salis, tudi pohvale, kakršna je tale. Na koncu pa vendarle velja, da gre za bisere, ki so očem in srcem različno blizu. Do nas prihajajo skozi »individualna« sita, občutke in ocene. Pri vseh pa največ šteje, da v njih gostoli tisti slavec, ki mu je Bog grlo ustvaril. Nič zato, če ga številni ne bodo slišali ali se bodo nanj požvižgali. Vrednost lepega petja ni odvisna od števila ušes, ki ga poslušajo, občudujejo in vzljubijo, je pač vrednota sama po sebi. In nekaj podobnega nam ponujajo jezik, metaforika in nevsiljiva modrost Jarčevega pisanja, ki je pristen odsev slovenske majevtike ali vzgojnega procesa.
Slovenci ne ustvarjamo v zamahih kakšnega Dostojevskega ali Tolstoja. Nimamo takšnega zanosa in genija, ki bi odseval prostranstva velike matke Rusije. Smo pa (ali bi vsaj morali biti) odsevniki tistega raja pod Triglavom, ki v svojem mikrokozmosu v ničemer ne zaostaja za velikim svetom.

Gospod Janko zna ujeti trenutke in jih tako opisati, kakor mu je Bog pisalo urezal. Zato njihovi liki živijo tudi po tistem, ko knjigo odložiš. Spremljajo te, s teboj rastejo in zorijo ter s tem krepijo tvojo človeško in duhovno rast.
Vidi se – to moram posebej poudariti – da je avtor izkušen vzgojitelj, ki je mladim tako služil z besedo in zgledom, da so tudi sami prisluhnili njegovi modrosti: slutnjam, mislim in spodbudam. Zato imata obe knjigi tudi »vzgojno moč«. Bralca ne pustita ravnodušnega, bognedaj mlačnega – temveč ga spodbujata in opogumljata.
Moč njegove besede vzpostavlja in krepi vezi z bralcem ter v njen vžiga ognje navdušenja, celo posnemanja. Ko ni tako, dela občemijo na nočnih omaricah in se slednjič preselijo na knjižne police, kjer samevajo ves preostanek zemskega veka.

Iskrene čestitke v upanju na tretje nadaljevanje, na izbrane portrete sopotnikov. To mu ne bo težko, saj zna, dokler je poln energij, iz vsega, kar je doživel, urezati kamen, splesti zgodbo. (Pavle Bratina)

Kazalo

Sprehod skozi leta

I. Ko se vse spreminja

1.1 Ko se vse spreminja
1.2 Otroci Male ulice
1.3 Če bom kdaj učitelj
1.4 Marija na kolencah
1.5 Nevidna črta
1.6 Kaj je letos z našim Žanom?
1.7 Na pol poti
1.8 Nihče me ne mara
1.9 Drobni trenutki
1.10 Skupaj na poti

II. To sem vam moral povedati

2.1 To sem vam moral povedati
2.2 Lonka mi je ime
2.3 Veš kaj si rekla?
2.4 Obljubil mi je, da se bo spremenil
2.5 Na božični dan se srce odpre
2.6 Zakaj je Bog ustvaril mame?
2.7 Neizrečene besede
2.8 Od velike noči do božiča 2020
2.9 Kjer sneg ne škriplje

III. Tvoje poti ne bo konec

3.1 Tvoje poti ne bo konec
3.2 Kje je sedaj naš Andrej?
3.3 Gor ali dol
3.4 Klošarjev pogreb
3.5 Pohitite, oče je slab
3.6 Sosedove tri
3.7 Mamina in njena pot
3.8 Stična je zakon
3.9 Koliko stane ta klobuk?

IV. Vsega se ne vidi

4.1 Vsega se ne vidi
4.2 Tako mimogrede
4.3 Molitev v Betlehemu
4.4 Bogastvo z Madagaskarja
4.5 Fant, čigav si pa ti?
4.6 Kamen iz potoka
4.7 Ta naša čakanja
4.8 Ne, hvala
4.9 Nekdo nam je moral povedati

V. Na obeh straneh zidu

5.1 Na obeh straneh zidu
5.2 Stric Janez
5.3 Kdo bo odstranil kamen?
5.4 Tam nekje se bova srečala
5.5 Odprto okno
5.6 Božična pridiga
5.7 Hostija v njegovih rokah
5.8 Zorenje z božiči
5.9 Sredi sedanjega časa

pripravlja in izbira Marko Čuk

škof Metod Pirih

Napisal Marko na 23. marca 2021. Objavljeno v V spomin.

(ob obletnici) Življenjska pot škofa Metoda se je začela v Lokovcu, na najvišjem delu Banjške planote, v hiši ‘pri Kačarjevih’. V družini, ki je imela osem otrok, se je škof Metod rodil drugi in že isti dan postal pri krstu Božji otrok. Oče Mirko je po 2. svetovni vojni opravljal službo pismonoša in skromno preživljal številno družino. Mati Štefanija je bila skrbna in delavna, bistrega spomina in modra žena, rada je brala in je bila razgledana. Doma so imeli majhno kmetijo in pridelovali za preživetje najbolj potrebne poljščine ter redili dve ali tri goveda. Vsakdanja opravila v hiši in na polju so povezovala številno družino in vzgajala vsakega posebej. Gospod je iz njihove družine poleg škofa Metoda poklical v svojo službo tudi njegovo sestro Milico, ki je vstopila v samostan benediktink na otoku Cresu in si izbrala ime Sholastika.

Osnovno šolo je škof Metod obiskoval doma v Lokovcu v letih 1943-49. Nato je odšel na gimnazijo v Pazin, ki je tedaj obsegala štiri nižje in štiri višje razrede, enkrat v enem letu naredil dva razreda in opravil maturo leta 1956. Nato je vstopil v bogoslovje v Ljubljani in se vpisal na teološko fakulteto. Po prvem letniku je opravil dve leti vojaške službe, nato pa študij dokončal in leta 1963 imel novo mašo kot edini novomašnik za takratno goriško administraturo. Njegovo novomašno geslo je bilo: Molimo drug za drugega, da se zveličamo. Sam je nekje zapisal, da mu je duhovni poklic izprosil, poleg staršev seveda, zlasti njegov stari oče, ki je veliko molil, cele dneve molil in vsak večer molil naprej rožni venec. »Tudi o škofu Metodu torej veljajo besede, ki jih je Gospod povedal kralju Davidu: “Jaz sem te vzel s pašnika izza drobnice, da bi bil knez mojemu ljudstvu Izraelu. Bil sem s teboj, kjerkoli si hodil, in sem iztrebil pred teboj vse tvoje nasprotnike. Naredil ti bom veliko ime, ki bo enako imenu velikašev na zemlji” (2 Sam 7,8). Gospod ga je poklical in bil z njim in škof Metod se je odzval in bil z Gospodom: preden je prišel do oltarja in še veliko bolj potem, ko je nastopil svojo službo pri oltarju,« je zapisal njegov naslednik, škof Jurij Bizjak.

Po novi maši je začel opravljati cerkvene službe in jih je vključno s škofovsko opravljal ravno sedem, število sedem pa pomeni celovitost in popolnost: kaplan v Solkanu (1963-64); tajnik škofa Janeza (1964-74); študij duhovne teologije na Teresianumu v Rimu (1974-76); spiritual v bogoslovnem semenišču v Ljubljani (1976-84); generalni vikar Škofije Koper (1984-85); škof pomočnik (1985-87); škof ordinarij Škofije Koper (1987 – 2012).

Za škofovsko geslo izbral psalmistove besede: Vate zaupam (Ps 143,8). Geslo pomeni najprej zaupanje v Boga, kakor ga izraža psalmist: Daj, da že zjutraj začutim tvojo dobroto, kajti vate zaupam!, in zaupanje v človeka, kakor piše apostol Pavel Tesaloničanom: Kajti kdo je naše upanje in naše veselje in naš venec, s katerim se bomo ponašali, če ne prav vi, pred našim Gospodom Jezusom ob njegovem prihodu? Vi ste namreč naša slava in naše veselje (1 Tes 2,19–20).

Kot ordinarij je koprsko škofijo vodil do 26. maja 2012, ko je papež Benedikt XVI. za njegovega naslednika imenoval škofa Jurija Bizjaka. Škof Pirih se je po upokojitvi nastanil v dijaškem domu Škofijske gimnazije v Vipavi, preselil se je med mlade in “znova zaživel”. Po svojih močeh je rad pomagal svojemu nasledniku pri birmovanju, vodil je razne slovesnosti v domači in drugih škofijah in rad pomagal okoliškim duhovnikom …

Od vsega začetka (1965 je škof Metod spremljal tudi delo in prizadevanja urednikov Ognjišča pri oblikovanje mišljenja, delovanja in ravnanja našega človeka, zlasti mladega, in kristjana v družbi. “Trudil se bom, da bom Ognjišče vedno priporočal, ko bom hodil po birmah,” je dejal v prvem “škofovskem” intervjuju leta 1985.
6. junija 1994 je škof Metod blagoslovil novi studio Radia Ognjišče v kletnih prostorih cerkve sv. Marka (Markovec) v Kopru. …Veseli smo tega dogodka, saj pomeni samostojni cerkveni radio nekakšno popravo krivice Cerkvi za skoraj polstoletno zapostavljanje na področjih sredstev družbenega obveščanja. Obenem se spodobi, da ima Cerkev, ki je skozi stoletja kulturno delovala in zlasti moralno oblikovala slovenski narod, končno možnost, da postavi svoj radio, je dejal takrat … S hvaležnostjo se danes spominjamo vseh njegovih besed spudbude in podpore …

Med dosežke njegove škofovske službe spadajo:

Škofijske pastoralne smernice za prenovo škofije (1996), sodelovanje na Plenarnem zboru Cerkve na Slovenskem (1997–2002), številni govori, pogovori, članki in razprave o resnicah in skrivnostih cerkvenega leta, o vsebini zakramentov in obredov, o poslanstvu Cerkve, duhovnikov in vernikov, o vrednosti in dostojanstvu človeške osebe, družine in družbe, o vrednosti dela in počitka, umetnosti in tehnike ter o bratskem sožitju med narodi.

V času njegove škofovske službe je z delom v koprskem studiu začel Radio Ognjišče. Spodbudil je sodelovanje laikov pri katehetskem delu, v župnijskih pastoralnih in gospodarskih svetih in pri Škofijski Karitas Koper, ki so nastale skoraj po vsej škofiji. Imel je veliko duhovnih vaj za duhovnike in bogoslovce, za redovnike in redovnice, za različne skupnosti vernikov doma in po svetu. Škof Pirih je predsedoval vsem glavnim slovesnostim in vodil vse škofovske obrede v stolnici in po župnijah. Posvetil je 55 duhovnikov in pomožnega škofa Jurija Bizjaka, potrjeval pri birmi na tisoče mladih, spovedoval in delil obhajilo v stolnici in po župnijah, mazilil bolnike na romanjih in shodih. Posvetil je nekaj novih cerkva in več oltarjev, blagoslovil veliko prenovljenih cerkva in kapel, novih orgel in zvonov ter druge cerkvene opreme.

Dal je pobudo za ustanovitev in gradnjo Škofijske gimnazije in dijaškega doma v Vipavi. Ustanovil je župniji Hrpelje–Kozina in Koper–Sveti Marko. Preuredil je nekaj dekanij, 24 vikariatov pa je kot podružnice pridružil različnim župnijam. Prenovil je škofijsko hišo v Kopru, za bolne in ostarele duhovnike je pridobil in uredil dom v Šempetru. Znan je kot reden obiskovalec domov za starejše in velik prijatelj obstoječih skupnosti zasvojenih. Vsako župnijo koprske škofije je v teh letih obiskal po večkrat in vsako podružnico vsaj enkrat. Od leta 1988-2000 je bil odgovoren za Slovence po svetu in je obiskal številne rojake po vseh celinah.

Z ostalimi slovenskimi škofi je štirikrat odšel na obisk ad limina apostolorum v Vatikan. Leta 1990 se je udeležil škofovske sinode v Rimu, katere sad je bila papeževa apostolska spodbuda Dal vam bom pastirjev (1992). V času prvega obiska papeža Janeza Pavla II. (1978–2005) v Sloveniji leta 1996, ga je škof Pirih sprejel in spremljal med mladimi v Postojni. V času njegove škofovske službe je koprska škofija praznovala 1400. obletnico starodavne koprske škofije (1999) in 25. obletnico obnovljene in povečane sedanje koprske škofije (2002). Leta 2000 je koprska škofija na njegovo prošnjo dobila pomožnega škofa, leta 2004 pa tudi konkatedralo v Novi Gorici. Od leta 2012 – 2015 je bil tudi predsednik Slovenske Karitas.

Papež Benedikt XVI. je leta 2012 sprejel njegovo odpoved službi koprskega škofa ter imenoval pomožnega koprskega škofa msgr. dr. Jurija Bizjaka za koprskega škofa – ordinarija.

več o škofu Metodu Pirihu tudi v pogovorih za Ognjišče:

F. Bole, Novi koprski škof pomočnik msgr. Metod Pirih. Moje geslo je: “Vate zaupam”: v Boga, duhovnike in vernike: Gost meseca, v: Ognjišče 5 (1985), 6-10.
F. Bole, Koprski škof msgr. Metod Pirih. Župnije v misijonih so lahko evropski Cerkvi vzor sodelovanja laikov: Gost meseca, v: Ognjišče 5 (1987), 6-10.
B. Rustja, Odgovorni smo za naše rojake po svetu: Pogovor o., v: Ognjišče 7 (1998), 30-31.

nekaj njegovih misli:

* Po zgledu papeža Frančiška, oba sva rojena isto leto, hočem delati in prispevati svoj delež za rast v veri naše škofije in Cerkve na Slovenskem dokler bo Bog hotel. Pojdimo z Gospodom in Marijo skupaj naprej za dobro Cerkve in sveta. (zlata maša, 2013 v Logu pri Vipavi)

* Premišljevanje je bistveno sredstvo za dosego svetosti, spodbuja duhovniško popolnost in jo hrani, njegovo opuščanje pa hromi duha, manjša pobožnost, povzroča osebno nazadovanje in nazadovanje vsega dušnopastirskega dela.

* Zaupati moramo Bogu. Le on daje vero in upanje. Mi sami ju nimamo. Koristno bi bilo, če bi se prestavili v prve krščanske čase, ko Cerkve ni skrbela njena majhnost. Namesto tega je delovala z vso svobodo, sproščenostjo in v velikem zaupanju v Božjo milost.

* Iščimo ljudi, ki so v stiski. Ljudje naj čutijo našo pomoč, pri tem ne bodimo preračunljivi.

* Dolgo sem iskal škofovsko geslo: Vate zaupam (Ps 143,8). Zavedal sem se, da breme škofovske službe presega človeške moči. S svojim geslom Vate zaupam sem hotel izraziti zaupanje v Boga, a hkrati tudi zaupanje v človeka, v sodelavce, v duhovnike, v laike in vse ljudi dobre volje.«

* Škof mora najprej sam poslušati in premišljevati božjo besedo, da jo lahko potem oznanja drugim; redno se mora v zakramentu sprave srečevati z božjo odpuščajočo ljubeznijo, da lahko posreduje odpuščanje drugim in jim postaja priča božje ljubezni; vsak dan se mora hraniti z evharistijo, da lahko posvečuje druge; prvi mora biti pokoren, da lahko tudi sam ukazuje drugim. Svoje poslanstvo mora škof opravljati v Marijinem slogu: modro, pogumno, zastonjsko, ponižno, vztrajno in potrpežljivo.

* Duhovniki in verniki sestavljamo sveto božje ljudstvo. Naša naloga je, da vernikom pomagamo, da se v njih čim bolj razcveti krstno duhovništvo, v moči katerega so tudi oni poklicani, da gradijo Cerkev.

* Če hočemo, da se bo za nami nadaljevalo življenje, da se bo nadaljevala zgodovina, da se bo prenašala vera, da bodo obdelana naša polja, da ne bodo pozabljene naše korenine, da ne zapravimo svoje države, potem je treba več kot v banke in zavarovanja, izlete in potovanja vlagati v življenje.

* Marija, božja in naša mati, je pomoč kristjanom, naša stalna tolažnica in veliko pribežališče. V Mariji prepoznavamo in sprejemamo vso božjo tenkočutnost in ljubezen do nas ljudi. Obenem nam je v Mariji dana najboljša obramba proti zlu v današnjem času

* Marija se je popolnoma darovala Bogu in Božjim odrešenjskim načrtom. Nikoli ni preklicala besed, ki jih je izrekla pri oznanjenju: Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi.

o škofu Metodu so povedali: (Radio Ognjišče)

“Pogrešali ga bomo, ker je vedno svojo škofovsko službo opravljal vestno. Vedno je pomagal in vedno je bil absolutno pripravljen. Gospod, daj mu večni mir in pokoj, naj počiva v miru. Zahvala za njegov zgled, za njegovo pristno krščansko, duhovniško in škofovsko službo in življenje, naj mu bo Gospod bogat plačnik.« (koprski škof Jurij Bizjak)

Posebno doživetje je bilo, ko sem ga na Sveti Gori zlasti na veliki šmaren, ali pa ob škofijskem dnevu za duhovne poklice po maši spremljal med ljudi. Zelo rad je šel med ljudi. Tam se je še posebno razživel. … Po imenu ih je nagovarjal, spraševal jih je po zdravju in se zanimal za njihove sorodnike in za sosede. Videti je bilo, kot da je z vsemi v sorodu, da je z vsemi sosed. To je bilo pristno zanimanje pastirja, ki živi s svojimi ljudmi, ki jih nosi v srcu in jih prinaša pred Nebeškega Očeta v svoji službi skrbi zanje. (ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore)

V prvih letih demokracije je imel veliko intervjujev in ko sva se skupaj pripravljala, sem si dobro zapomnil njegove besede: Dajmo tako povedati, da ne bomo nikogar užalil, bomo pa povedali resnico in nikogar ne bomo odbili od Resnice. Za to si je on vedno prizadeval. Vsi pravijo, tudi arhivi UDBe poročajo o njem kot o milem človeku, človeku dialoga … on se je rad srečeval z ljudmi, veliko jih je poznal, užival je med njimi, ni bil človek samote, … bil je zelo dialoški, prijazen z ljudmi, tega pa ni prejemal nazaj … zelo so ga boleli napadi na Cerkev, zlasti napadi na sveta znamenja .…(Božo Rustja, urednik Ognjišča in tiskovni predstavnik Škofije Koper)

pripravil Marko Čuk

Sprejmimo življenje … tudi neurejenost

Napisal Marko na 23. marca 2021. Objavljeno v Iz naših knjižnih izdaj.

iz knjige Rosini, F., UMETNOST PONOVNEGA ZAČENJANJA, 256 strani, 13 x 21 cm, mehka vezava, Ognjišče, Koper 2021

“Zemlja pa je bila pusta in prazna …”
Ko Bog Oče ustvari svet, ima ta najprej podobo brezdanjega vodovja. Malo nelogično se mi zdi, zakaj Bog sveta ni ustvaril lepega … saj bi moral biti svet, po naši pameti, ustvarjen urejeno, logično in razumljivo … .Ali ni vse, kar je dobro, urejeno, logično in razumljivo.

Tako je tudi v vsakdanjem življenju. Kaos in nered se pojavljata v duhovniškem in zakonskem življenju, v službi in na dopustu, pri vzgoji najstnikov ali otrok z razvojnimi motnjami in negi starostnikov … Vsako človeško sobivanje – naj si bo krščansko ali ne – je kaotično. Takšna je tudi vsaka bolezen, ki pride nepovabljena. Dan nikoli ne poteka tako, kot smo si zamislili. Stvari nikoli niso takšne, kot bi ‘morale’ biti.
Svet je kaotičen, če nam je to všeč ali ne. Zanj je Kristusov križ nespamet in pohujšanje. Tudi sam sem kaotičen. Že rodil sem se ubog, pomanjkljiv, in tak ostanem vse življenje.

In vendar vsi pričakujemo nekakšen red, neko urejenost. … Vsi iščemo take in drugačne voditelje, z idejami, ki bi končno vse postavili na pravo mesto.

Če dobro pogledamo, tudi v naravi ne najdemo čiste simetrije. Niti najpopolnejši kristali niso povsem simetrični. Simetrija je zahteva naše volje po sprevračanju resničnosti.
‘Pomanjkljivosti’ lahko popravljamo v nedogled, a nikoli ne bomo dosegli popolnosti.

Tudi Jezus Kristus se je rodil v popolnem neredu. Zanj ni bilo prostora v nobenem gostišču. Judovski kralj ga je hotel ubiti, zato je moral prva leta svojega otroštva preživeti kot begunec v Egiptu. Nič ni bilo “v redu”.

Tudi mi si vse življenje prizadevamo doseči popolnost, a nam vedno še nekaj manjka. Zato smo stalno nezadovoljni in se počutimo pomanjkljive, neurejene, kaotične.
In tega ne sprejemamo.

In naša pot ponovnega začenjanja se začne prav pri sprejemanju kaosa, ko se sprijaznimo s tem, da nismo popolni in … da je tudi Jezus, ko je vstopil v Očetov načrt, vstopil v večno skrivnost. Ali je za to, da bi človeku prinesel novo, Božje življenje, res moral sprejeti same neuspehe: nerazumevanje in zavračanje svojega ljudstva, preganjanje norega kralja Heroda, zavist povprečnih duhovnikov in enoumje hinavskih pismoukov in farizejev?

Nasvet zoper pretresljivost resničnosti: Stvari sprejmimo takšne, kakršne so.
Sem, kjer pač sem; kar sem naredil, sem naredil; kar se mi je zgodilo, se mi je zgodilo. Začenjam s točke, na kateri se nahajam. In ob tem se moram zavedati, da so moj najhujši sovražnik moja pričakovanja in moje zahteve.
Sprijaznimo se z življenjem takim, kakršno je.
Sprejmimo dejstvo, da nismo že od začetka popolni, urejeni, brez težav in na pravem mestu. Na življenjsko pot se podajamo slabotni, praznih rok, brez zaslug in priznanj. Takšni začenjamo.

Še en preprost nasvet: »Globoko vdihni … in pogoltni, kar te je doletelo.«
Zgodilo se mi je nekaj nepričakovanega. Preživljam težke, morda celo najtežje trenutke doslej. Zato je bolje, da se ne oklepam več svojega prepričanja o tem, kako bi vse moralo biti drugače. Obstaja Nekdo, ki je večji od mene in moje nemoči – obstaja Oče, ki je Stvarnik. Lahko se mu prepustim ali pa vztrajam v svojem malodušju …

Krščanski nauk govori o stvarjenju iz niča … torej tudi mi začenjamo iz niča … … (se nadaljuje)

izbira, komentira in pripravlja Marko Čuk

Jezus prvič pade pod križem

Napisal Marko na 23. marca 2021. Objavljeno v Iz naših knjižnih izdaj.

iz knjige: Slivka E., ZAKAJ JE TUDI PRI NAS TAKO, svojevrsten križev pot za mulce, zbirka Žepna knjiga Ognjišča 16. Ognjišče 2021
136 strani, 11,5 x 18,5 cm, mehka vezava, ilustracije Polone Lisjak, cena 9,90 €

Prelistajte: * * * in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča

»To je bilo pa hitro,« je menil David. … “Komaj se je dobro začelo, je že prvič padel. Pilat Jezusa obsodi, Jezus vzame križ, Jezus je na tleh pod križem. Po desetih metrih!«
»No!« se je ogorčeno vmešala Mojca. »Veš kaj vse je že pred tem pretrpel! (…) Ja, bi rada videla tebe na njegovem mestu,«

»No, no, no …« je kaplan posegel v prepir. »Nihče ne more vedeti, kako bi se držal in koliko bi zdržal v takšni preizkušnji. Konec koncev niti ni pomembno. Nihče od nas ne zahteva, da po prečuti noči na prazen želodec nosimo lesen križ na hrib. Od nas se zahtevajo drugačne stvari. Pomembno je, kako se soočamo z njimi.«
»Kaj menite,« jih je z nasmehom pozval, »kakšne so vaše preizkušnje, vaši križi?«

»Moja največja preizkušnja je ostati potrpežljiva z mlajšo sestro. Ves čas jemlje moje stvari in jih pokvari. … Mene potem popade jeza in jo ozmerjam.

Kaplan je pokimal: »Ja, potrpežljivost je gotovo velika preizkušnja za vse nas. Ostati miren, ne podleči izbruhu jeze, ki te preplavi v nekem trenutku … To je težko. Gotovo je to križ, pod katerim vsak od nas pogosto pade.«

»Moj križ je bahavost,« je obotavljivo spregovoril Jaka.

»Napuh, ošabnost. Zelo dobro, Jaka! Pohvalno je, da si ti dve lastnosti prepoznal, saj ju boš le tako lahko obvladal in odpravil. Ko smo v nečem dobri, nam je všeč, da drugi to opazijo. Če ne opazijo ali če ne pokažejo, da so opazili, ni nič narobe, če sami opozorimo na to. …

Skoraj celo uro so fantje in dekleta tako prepoznavali in naštevali svoje lastne križe, pod katerimi najpogosteje in najhitreje padejo. Samo Tadej je molčal. Bilo ga je sram, zares globoko sram. Prepoznal je križ, pod katerim je nazadnje padel in sramoval se je tega.
(…)
Bilo je pred nekaj dnevi, ko je prišel nejevoljen iz šole. Imel je veliko domače naloge, tako veliko, da se je bal, da mu bo zmanjkalo časa za dvorišče in ogled tekme zvečer na televiziji. Vedel je, da mu mami pod nobenim pogojem ne bi dovolila najprej iti na dvorišče in potem pisati nalogo kar med gledanjem tekme. (…)
Ko je stopil skozi vrata v stanovanje, se je skoraj zaletel v mamo. Videti je bila raztresena in skoraj prestrašena.
»Oh, doma si,« je olajšano vzdihnila. »Odloži torbo, greva.«
»Kam??« se je ogorčeno uprl Tadej. Vsaka dodatna pot mu je bila v tem trenutku strašansko odveč.
»V bolnišnico,« je odgovorila mama in se hitela obuvati. »Babico je odpeljal rešilec, strašen napad žolčnih kamnov je imela, na operaciji je.«
(…)
Tadej je presenečeno obstal.
»A je res potrebno, da grem s tabo?«
Prestregel je materin prizadeti pogled in se zastrmel v konice svojih tenisk.
»Mislim … Ogromno naloge imam danes, to nama bo vzelo nekaj ur in učiti bi se moral, angleščino bo spraševala …«
To zadnje si je gladko izmislil, zletelo mu je z jezika, preden se je sploh zavedel …
»Prav,« je tiho spregovorila mama in odšla skozi vrata.
(…)
Tadej je obstal v veži in srce mu je noro razbijalo. Nobenega zmagoslavja ni občutil, čeprav je dosegel svoje. Sezul se je in stopil v sobo. Torbo je postavil k mizi in izvlekel iz nje zvezke, toda zbrati se ni mogel. Veliko predolgo se je zamudil ob nalogah in jih do tekme komaj končal. Prižgal si je televizijo, toda tudi zdaj so mu misli uhajale k mami in babici, tekmo je spremljal samo na pol. Trudil se je potlačiti občutke krivde, ki so brbotali nekje v njem …
(…)
Ko je mami prišla iz bolnišnice in se lotila priprave večerje, je utišal zvok na televiziji, da mu je lahko podrobno poročala o babici. Bila je občutno olajšana. Operacija je šla kot po maslu, babica se dobro počuti in bo kmalu okrevala. Tudi Tadej je občutil olajšanje in nekako si je celo dopovedal, da ni bilo nič takega, kar je naredil. Globoko v sebi pa je vedel, da je ravnal narobe.
(…)
Ko je zdaj sedel v veroučni učilnici in razmišljal o vsem tem, mu je bilo brez kančka dvoma popolnoma jasno, da je bil to njegov padec pod križem. Ni ga zmogel glasno priznati pred sošolci in prijatelji. To, kar je naredil on, je bilo vse kaj drugega kot zmerjanje mlajše sestre ali bahanje pri košarki. Kaplan tudi ni silil vanj, v nikogar od otrok. Razumel je, kaj se dogaja za zamišljenimi obrazi njegovih veroučencev. Vedel je, da je marsikdo od njih v tem trenutku spoznal svoj padec, pa tudi smisel in namen spovedi. Pri spovedi ne gre za to, da duhovniku našteješ nekaj splošnih grehov, dobiš odvezo in napraviš kljukico. Gre za to, da se soočiš s svojimi najšibkejšimi trenutki, s padcem, ki te je presenetil po desetih metrih, ne takrat, ko bi ga vsakdo že upravičeno pričakoval. Gre za to, da zbereš dovolj poguma in moči, da si padec priznaš – kajti samo iz padca, ki si ga priznaš, se lahko nekaj naučiš. … (se nadaljuje)

pripravlja in izbira Marko Čuk

Del pripovedi iz knjige Zakaj je tudi pri nas tako – Križev pot za mulce (Eva Slivka), ki ni “običajen” križev pot, kjer bi bile zbrane molitve in razmišljanja, s katerimi bi spremljali Jezusa na poti od postaje do postaje, ne … to ni molitvenik, čeprav lahko ob sklepnih mislih postaj (glej spodaj) tudi molimo in razmišljamo. Avtorica je križev pot napisala v obliki zgodbe … deklet in fantov z vsemi njihovimi čisto običajnimi razmišljanji, dvomi, doživetji, težavami … “Glavni junak” je Tadej, ki skupaj z drugimi sošolci pomaga pri pripravi velikega križa, katerega bodo v postnem času “opremili” z razmišljanji s križevega pota … V začetku so mislili, da križev pot nima veze z današnjim življenjem. Saj se vendar danes nikogar več ne pribija na križ. Toda na koncu so se zavedeli, da ima tudi križ, smrt in celo vstajenje svoje mesto, ne samo v današnjem času ampak tudi v njihovem življenju. V vsakdanjih dogodkih lahko doživijo, kar je doživljal Jezus na “poti križa”. In na koncu vedno lahko odpustijo in ponovno zaživijo. Na koncu vedno pride velika noč!

Knjiga za mulce – najstnike toda še kako primerna tudi za njihove družine … pa tudi za stare mame in očete, da bodo laže razumeli svoje vnuke in njihov svet ter pri tem odkrili, da smo v življenju vsi na križevem potu. Pa ne sami, ampak z Jezusom!

V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo

Napisal Marko na 23. marca 2021. Objavljeno v Iz naših knjižnih izdaj.

iz knjige Rosini, F., UMETNOST PONOVNEGA ZAČENJANJA, 256 strani, 13 x 21 cm, mehka vezava, Ognjišče, Koper 2021

»V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo.«

Prva in temeljna ugotovitev je, da je na začetku vsega Nekdo, ki ni jaz. Stvarstvo se ne začne z menoj.
Sam nisem ustvaril ničesar, ampak sem vse prejel od Nekoga že ustvarjeno. Zato pogojev ne morem narekovati jaz. Nisem jaz načrtoval resničnosti in nad njo nimam nadzora. Igra se je začela pred menoj in se ji lahko samo pridružim.
Prvo, s čimer se moram sprijazniti, je, da so stvari takšne, kakršne so, ne pa takšne, kakršne bi bolj ugajale meni. Lahko jim rečemo ‘začetne danosti’.
Resničnosti ne moremo izsiljevati s svojimi teorijami. Edina smiselna pot je, da sprejmemo resničnost, v kateri se nahajamo.

Tu bi navedel že neštetokrat uporabljeno primerjavo: najboljši kuhar ni tisti, ki zna pripraviti okusno jed iz ‘najboljših’ sestavin (ki jih nima), ampak iz tistih, ki jih ima v hladilniku. Umetnost srečnega življenja je v sprejemanju in čim boljšem prilagajanju danim razmeram, ne pa v ideološkem boju proti njim.

Naša težava je v boju med dvema ‘stvarnikoma’: Bogom Očetom in našim razumom. Prvi resničnost ustvarja, drugi pa jo želi nadomestiti s svojo, izmišljeno. Na osnovi lastnih izkušenj bi že lahko vedeli, da je veliko naših napak in trpljenja tudi posledica nesprejemanja dejanske resničnosti; ker z nogami nismo zasidrani v njej. … (se nadaljuje)

izbira, komentira in pripravlja Marko Čuk

Umetnost ponovnega začenjanja

Napisal Marko na 22. marca 2021. Objavljeno v Knjižne izdaje založbe Ognjišče.

Duhovnik Fabio Rosini nas s knjigo Umetnost novega začenjanja vabi na preproste “duhovne vaje” … da bi se ob premišljevanju SP besedila o šestih dneh stvarjenja poskušali dokopati do duhovnih zakladov, ki nas bodo ponovno postavili na noge in nas prenovili. Z življenjsko modrostjo prežeto besedilo nas nagovarja in postavlja temelje za osebni odnos z Gospodom, odkriva vire zdrave duhovnosti, odpira drugačna obzorja in usmerja na pot novega upanja.

Učimo se ponižno, vztrajno in z nogami na trdnih tleh svoje resničnosti. Pisec v vsakem odstavku izžareva pastirsko ljubezen do človeka, ki išče življenje. Ni le preučevalec Svetega pisma, ampak je bolj duhovni oče, zanj je Božja beseda nekaj živega, kar se je učlovečilo – ponuja nam roko in vse besede potrjuje z osebnimi izkušnjami iz resničnih življenjskih dogodkov.

Rosini je s to knjigo uvedel nov, življenjski pristop, ki z izražanjem osebnih občutkov in sklicevanjem na lastne izkušnje teži k svobodnejšemu gledanju, prosto diha in omogoča dihanje. (p. Marko I. Rupnik)

Prelistajte:

Naročite knjigo

To ni knjiga, ki bi jo vzeli v roke in … prebrali naenkrat … ne, s to knjigo moramo oditi na “skrivno”, v svojo notranjo “sobo” in “zapreti vrata”. Hoče nas pripeljati k Očetu, ki daje življenje … preroditi se moremo le z Njim … ga sprejeti za Očeta in mu dovoliti, da v nas deluje.
Zato jo bomo tudi na spletu brali vsak dan “po malem” … da bi tako morda začutili “žejo po duhovnem razločevanju” … in iz dneva v dan tudi “okus Božjega delovanja” v nas …

KRAJŠI POVZETKI BESEDILA IZ KNJIGE (branje za vsak dan)

Prvi dan stvarjenja: DAR ZAČETNIH DANOSTI
1. V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo
2. Sprejmimo življenje … tudi neurejenost
3. Prva poklicanost
4. Prvi korak
5. Naj bo svetloba!
6. In bila je svetloba

Drugi dan stvarjenja: DAR PRIORITET
7. Kaj vam življenje daje … in kaj ga uničuje
8. Življenje od nas zahteva poslušnost
9. Moja življenjska simfonija
10. Prednostne naloge
11. Molitveni odnos z Bogom
12.Takoj na začetku v pravo smer
13. Ponovimo poudarke drugega dne

Tretji dan stvarjenja: DAR OMEJITEV
14. Omejitve – za normalno življenje
15. Umevanje dobrega in hudega
16. Brez omejitev ne morem ljubiti
17. Odnosi pred svojimi apetiti
18. Hvala Bogu, da stvari ne gredo po moje
19. Sprejeti moram svoje omejitve
20. Ustvarjanje pogojev za rodovitnost
21. Omejitve naj omogočajo ustvarjalnost
22. Vzdržnost – da se počutimo bolje
23. Odrekanje Bog spremeni v mir in veselje

Četrti dan stvarjenja: DAR NAVDIHOV
24. Kakšna svetloba je v meni
25. Naučimo se prepoznavati svoje misli
26. Misli usmerjam k dobremu
27. Navdihi Svetega Duha me nagovarjajo
28. Nevarno prišepetavanje
29. Luč in tema
30. Ravne in krive črte
31. Razločevanje mkisli in preverjanje vsebine
32. Ponaredki dobrega in “sveta jeza”

Peti dan stvarjenja: DAR BLAGOSLOVA
33. Najboljše življenje – to, ki ga živiš
34. Bog življenje daje in ga vzdržuje
35. Tudi sami moramo nekaj narediti
36. V šoli hvaležnosti
37. Življenje je blagoslovljeno
38. Kako me Bog odrešuje?
39. On hodi z menoj in me blagoslavlja

Šesti dan stvarjenja: I. del – DAR PONIŽANJ
40. Vstajenje iz prahu v življenje
41. Ponižanja odpirajo vrata spremembam
42. Ozka steza ali široka pot
43. Vse hudo bo Bog obrnil v dobro

Šesti dan stvarjenja: II. del – DAR POVELIČANJA
44. Popotnica za razumevanje sebe
45. Moj pravi jaz
46. Moj lažni jaz
47. Ali se splača začeti znova?
48. Kdo sem v Božjih očeh?
49. Moška in ženska lepota
50. Vladati ali služiti?
51. Usposobiti se za posredovanje življenja
52. Oče on mati – dve imeni enega odnosa
53. Rodovitnost je naš končni cilj
54. Za koga živim?
55. Za polno življenje – dar živeža
56. Vredno je biti človek

Začetek vsebuje vse

Življenje se začne z oploditvijo. Vsako živo bitje ima edinstven genetski zapis, ki določa njegov razvoj. V spermiju in oplojenem jajčecu so zapisani vsi podatki, potrebni za nadaljnje razvojne faze – od dojenčka do starčka.
Takoj po združitvi spermija in jajčeca se izoblikuje genom oziroma načrt, ki določa življenjski razvoj bitja sredi zunanjih spremenljivk. Sledi obdobje prilagajanja temu načrtu, ko se izoblikuje osebna identiteta.

Če izdamo začetek, izdamo celoto. Če v celoti nekaj ne deluje, to pomeni, da smo se oddaljili od njene začetne zasnove. Če želimo začeti znova, se moramo vrniti na začetek, k viru svojega življenja – in tam bomo našli nekoga. Nismo namreč nastali iz sebe.

In še nekaj: vsak začetek ima svoj konec oziroma cilj, ki je že zapisan v genomu.

Duhovno razločevanje
Na platnicah knjige je kot podnaslov zapisano: Šest dni stvarjenja in začetek duhovnega razločevanja … kaj je to to … duhovno razločevanje? Rosini pravi, da je to “globoka bivanjska usmerjenost, ki narekuje vse naše odločitve in se razodeva pri naših izbirah. Je pot v novo življenje, sad odrešenosti in iskrenega otroškega odnosa do Očeta, ki ga posluša z odprtimi ušesi.”
Razločevanje nam pomaga, da v besedilu – če se mu približamo spoštljivo in z zgoraj omenjeno naravnanostjo – odkrijemo neslutene zaklade.

“Meni je ta pot k svetlobi in razločevanju med dobrim in še boljšim zelo pomagala. Razločevanje je namreč ključ do spoznavanja in ohranjanja vsega lepega. Je ključ do osebnega odnosa z Očetom, njegovim Sinom Jezusom Kristusom in Svetim Duhom, ki oživlja. … Če si spoznal iskrenost in lepoto, te hinavščina in grdota spravljata v zadrego. Če si spoznal ljubezen, se ti greh studi.
In vse to so sadovi duhovnega razločevanja!”

… še nekaj nasvetov …
– duhovnega potovanja s to knjigo, ne moremo opraviti brez molitve. Zato boste v njej našli tudi nekaj praktičnih nasvetov za pogovor z Bogom. Vendar to niso molitvene tehnike. Kdor pričakuje samo to, lahko spregleda veliko drugega. Do duhovnega razločevanja pridemo v pogovoru z Gospodom; razločevanje namreč ni neka pridobljena spretnost, temveč odnos.

– namen te knjige je, da bi nas pripeljala k Očetu, ki daje življenje, kakršnega nam je razodel Jezus iz Nazareta. Začeti znova pomeni preroditi se. Tega ne moremo narediti sami. Za to potrebujemo Očeta, ki daje življenje.

– Beseda vsebuje dejavno moč, ki se razodeva v zakramentih. Eno je kar tako prebrati besede “pošlji svojega Duha” ali “to je moje telo”, nekaj povsem drugega pa izgovoriti jih v moči zakramentalne liturgije, jih izkusiti. Božjo besedo, ki uresničuje, kar oznanja, – moramo povezati s svojim življenjem. Kadar določen svetopisemski dogodek povežem s svojim življenjem, odkrijem v njem izredno moč. Znajdem se znotraj Božjega delovanja …

– potrebujemo pa tudi pomoč odraslega kristjana – duhovnega voditelja ali spovednika –, ki je duhovno zrelejši od nas, da preverimo, ali se nismo morda ujeli v past. To je nepogrešljivo. Če se o svojih duhovnih spoznanjih z nekom ne pogovorimo, smo v nevarnosti, da zaidemo v duhovno zmoto. …

Podajmo se zdaj na začetek: odprimo Sveto pismo na prvih straneh …

… gotovo boste presenečeni … to prvo poglavje je bilo napisano veliko kasneje, kot druga šele v babilonskem izgnanstvu začno Izraelci zbirati poročila o svoji zgodovini od Abrahama naprej. Spoznajo, da je njihovo izgnanstvo posledica dejstva, da so zapustili Boga in pot življenja. Po vrnitvi iz izgnanstva ponižani in ‘prizemljeni’ Izraelci na podlagi svojih zgodovinskih in modrostnih izročil napišejo začetna poglavja Svetega pisma. Morda so prvo poglavje napisali kot zadnje? …

… prvo poglavje Svetega pisma je napisalo ljudstvo, ki se je po neštetih napakah in padcih poskušalo postaviti na noge in svoje potomce podučiti, kako naj živijo. Besedilo izraža bolečino in obenem hvaležnost ljudstva, ki se je naučilo prav ceniti Božje darove šele potem, ko jih je izgubilo in spet dobilo nazaj. Ljudstva, ki se želi z obujanjem preteklosti izogniti podobnim napakam v prihodnosti.
Modrostno poročilo o začetkih predstavlja pot življenja in jo razlaga, da bi lahko po njej vsi varno hodili.

Teme so razvrščene v logičnem vrstnem redu odkrivajo vire zdrave duhovnosti, ‘genom’ človeškega in kozmičnega življenja, da bi lahko zaživeli v skladu z Božjim načrtom.
Poročilo o stvarjenju je najbolj univerzalna podoba vsakega začetka, ker vsebuje začetek vsega. Težko bi našli katerokoli drugo svetopisemsko besedilo, ki je tako urejeno in uravnoteženo. Napisano je v veličastnem, liturgičnem ritmu, ki doseže svoj vrhunec s stvarjenjem človeka …

pripravlja in izbira Marko Čuk

Leto družine

Napisal Marko na 20. marca 2021. Objavljeno v Dogodki.

Sinoči, na praznik sv. Jožefa, smo začeli leto družine – “hojo z družinami”, kot je zapisal papež Frančišek v apostolski spodbudi Amoris Laetitia (2016) – ki se bo zaključilo s svetovnim srečanjem družin v Rimu junija 2022. Papež nas vabi, naj bo v središču naših misli in razmišljanj družina v svoji resničnosti, v resničnem življenju … z vsemi križi in težavami vsakdanjega življenja. Družina nikakor ni nekaj teoretičnega, je pa dobro o njej spregovoriti in razmišljati v luči evangelija, ki človeške odnose osvobaja. V družini živimo prav odnose, vse težave in tudi lepot življenja v skupnosti se dogajajo znotraj odnosov … težave zakoncev, problemi vzgoje … In leto družine, ki nam ga spodbuda ljubeznivo naklanja, naj bi zakoncem, staršem … približala vrednost zakona kot Božjega načrta, spodbujala k darovanjski ljubezni, k spoštovanju, varnosti, sprejetosti … in usmerjala na pot radosti…

Poglejmo Sveto družino, ki je odgovor vseh treh, Jožefa, Marije in Jezusa, na Očetov načrt, vsi trije pomagajo odkrivati Božji načrt, Sveta Družina se je dala popolnoma na razpolago: molili so, delali in se med seboj pogovarjali. Prav pogovor je v sodobnih družinah v veliki krizi, saj so tudi pri skupni mizi vsi zazrti v svoj pametni telefon, v svoj svet … in se sploh ne pogovarjajo. Pri mizi vlada tišina, kot bi bili pri maši. Nujno je treba obnoviti dialog med očetom in materjo, otroci, starimi starši …to je zelo pomembna naloga, ki jo moramo izpolniti v tem letu. Sveta Družina naj bo tudi vzor našim družinam v tem, da se starši in otroci prizadevajo za skupno rast v svetosti, s sprejemanjem evangelija, in njegovim uresničevanjem v vsakdanjem življenju …

Ob začetku Leta družine vam ponujamo še nekaj misli iz knjige Zakladnica modrosti

Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moškega in žensko je ustvaril. Bog ju je blagoslovil in Bog jima je rekel: »Bodita rodovitna in množita se, napolnita zemljo in si jo podvrzita; gospodujta ribam v morju in pticam na nebu ter vsem živalim, ki se gibljejo po zemlji!« (1 Mz 1,27-28)

Družine naj se velikodušno odprejo življenju kot daru ter vzgajajo otroke v pripravljenosti za izpolnjevanje Božje volje. (Benedikt XVI.)

Naj nam Nazaret da razumeti, kaj je družina, kaj je njeno občestvo ljubezni, njena resnobna in sijoča le pota, njena posvečenost in nedotakljivost; naj se od Nazareta naučimo, kako blagodejna in kako povsem nenadomestljiva je vzgoja v družini. (bl. Pavel VI.)

Družine so prvi kraj, v katerem se živijo in posredujejo vrednote ljubezni in bratstva, sožitja in vzajemne delitve, pozornosti in skrbi za drugega. (papež Frančišek)

Družina mora biti vir svetlobe, ki razsvetljuje temo sveta. Ko bi le bilo več družin takšnih, bi svet postal ena velika, srečna družina, polna svetlobe in upanja. (François X. Nguyen van Thuan)

Našim krščanskim družinam manjkata predvsem dve stvari, ki pa sta med seboj tesno povezani: pogovor med zakoncema in pogovor z Bogom. (Vital Vider)

Družina, v kateri ni družinske molitve, je podobna cerkvi, ki je spremenjena v muzej. (Vital Vider)

Družina je srečna, dokler se vsi njeni člani zbirajo okoli družinske mize. Ko jih skrb za zaslužek razmeče na vse strani, da nikoli ne jedo več skupaj, potem splahne tudi sreča in zadovoljstvo v družini. (Janez Oražem)

Bog bi lahko prišel na svet brez družine, brez matere, a je hotel že s prvim korakom na zemljo posvetiti celico naravnega življenja družino. Sveti večer je zato praznik Božje domačnosti. (Janez Oražem)

Človek je vedno družinsko bitje. Mora koga imeti, mora komu pripadati, biti potreben. Tudi ko je star in bolan takrat še najbolj. Hoče ostati v družini. (Miha Žužek)

Družina je tisti prostor, kjer naj bi se uresničevalo, razvijalo in izpopolnjevalo življenje. Tu naj bi bili vsi člani družine v varstvu medsebojne harmonije najbolj deležni lepot in radosti naravnega življenja. (Stanko Janežič)

V družini mora biti živa zavest Božje navzočnosti. Vsa naša dejanja in besede, vsi naši odnosi potekajo pred očmi živega Boga. (Janez Zupet)

Družina, ki se nikoli ne igra, je zelo žalostna družina. Naj se vam ne zdi škoda časa za to, kar ni neposredno koristno. (Bogdan Dolenc)

Danes je zelo moderno govoriti o odprti družini. Žal mnogi razumejo to odprtost kot svobodnjaški, neobvezujoč način medsebojnih odnosov, ki prinaša s seboj razbitost in razvaline pretresljivih razsežnosti. (Lojze Bratina)

Družinske radosti so za človeka najdragocenejše v življenju in veselje, ki ga okušajo starši ob svojih otrocih, je nasvetejše na svetu. (Johann Heinrich Pestalozzi)

Družina je velika šola, ki jo je ustanovil Bog za vzgojo človeškega rodu. (Gotthold Ephraim Lessing)

Družina smo, druži nas ista kri, / družijo iste skrivnostne vezi, / ki jih nihče ne more izničiti, / ne pretrgati, ne zatajiti. // Vsi smo eden drugemu luč. / In če le ena od njih ugasne, / ugasne cele družine luč. (Tone Kuntner)

Kakor vsem stvarem našega časa, tudi družini danes preti nestalnost, ker je zgrajena na temelju uživaštva in ne darovanja, ljubezni, čuta dolžnosti. (Carlo Sgorlon)

Noben stroj vam ne pomaga, če ni v družini ljubezni in resnične pripravljenosti za žrtve … Če ni vsak člen družinske verige kaljen in zvarjen v ognju ljubezni in žrtev, se bo hiša sesula. (Fran Saleški Finžgar)

Vsaka družina, kjer so dobri otroci in kjer sta dobra oče in mati, je sveta družina. (Karel Mauser)

Napad na družino je napad na najmočnejši okop proti modernemu nihilizmu. Urejena družina hrani človeka z ljubeznijo, s smislom, z življenjsko svetlobo. (Alojz Rebula)

Za okni živi družina. Mogoče se pogovarja in to je zelo lepo. Mogoče pa ljudje gledajo v televizor namesto drug v drugega. To ni prijazno. (Berta Golob)

Kakršen je gospodar, taka je družina. (slovenski pregovor)

Osrečite svojo družino, pa bo na zemlji zavladal trajen red. (kitajski pregovor)

Ako je korenina sveta, svete so trudi veje. (slovenski pregovor)

Družina je ključ k sreči. (azerbajdžanski pregovor)

ZAKLADNICA MODROSTI – Zbirka Za luč in moč 1

Prelistajte

spletni knjigarni Ognjišča

Ko se je leta 1965 porajalo Ognjišče (sprva Farno kot glasilo župnij Postojna in Koper), je njegov ‘oče’ Franc Bole, takrat župnik v Postojni, imel stike z belgijskim študentskim duhovnikom Fernandom Lelottom. Ta je svoje mlade prijatelje duhovno hranil z drobnim, vsebinsko bogatim lističem Ognjišče naše Gospe. V vsakem je bila tudi Iskra za poživitev plamena: stavek, izrek, misel, vzeto iz Svetega pisma, spisov svetnikov ter del pesnikov in pisateljev, je z nekaj stavki pospremil s spodbudami za razmišljanje. Njegove Iskre so od vsega začetka žarele tudi v našem Ognjišču. Leta 1978 so izšle v zbirki Žepna knjižnica Ognjišča. »Ta knjižica bi vam rada pomagala, da se za trenutek ustavite, premislite svoja dejanja in naredite načrt za naprej,« je v spremni besedi zapisal urednik Franc Bole. »Vzemite jo v roke zvečer, preden ležete k počitku, ali zjutraj, preden začenjate svoje delo.« Avgusta 1984 smo začeli z rubriko Zajemi vsak dan, ki je na dveh straneh nudila ‘požirke’ duhovnosti: izbrane misli iz knjig Svetega pisma, svetnikov in svetnic, religioznih mislecev, domačih in tujih pesnikov in pisateljev. Rubrika se je bralcem brž priljubila; pognala je globoke korenine in je ‘živa’ že nad trideset let. Misli so sicer oštevilčene – po dnevih meseca, vendar si lahko vsakdo poišče misel, ki ga nagovori in mu ‘polepša dan’. Leta 2001 je izbor življenjskih modrosti za vse dni v letu izšel v knjigi Misel za lepši dan, ki je v kratkem času doživela štiri ponatise. Ob tem toplem sprejemu se je že dalj časa porajala zamisel o novem izboru, ki ga imate zdaj v rokah.

V knjigi je zbranih 930 misli različnih avtorjev (280), urejene so tematsko (82 gesel od A do Ž), pri vsakem geslu je najprej misel iz Svetega pisma, sledijo misli svetnikov, blaženih in svetniških osebnosti, papežev, škofov in drugih učiteljev duhovnosti, na koncu so zlata zrna iz del domačih in tujih pesnikov in pisateljev ter ljudske modrosti v pregovorih. Želimo, da bi pogosto odpirali to malo ‘zakladnico modrosti’, da bodo vaši dnevi čim bogatejši!

pripravlja Marko Čuk

Avtor: Marko

KRAJŠI POVZETKI BESEDILA IZ KNJIGE (branje za vsak dan)

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing