Avtor: Marko

Umevanje dobrega in hudega

Napisal Marko na 9. aprila 2021. Objavljeno v Iz naših knjižnih izdaj.

iz knjige Rosini, F., UMETNOST PONOVNEGA ZAČENJANJA, 256 strani, 13 x 21 cm, mehka vezava, Ognjišče, Koper 2021

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 18,50 €, s kartico zvestobe: 16,65 €

Zgodba o Adamu in Evi, ki sta jedla prepovedani sad z drevesa spoznanja dobrega in hudega, je zgodba o zavračanju omejitev – o človekovem “ne” Bogu. Njeno temeljno sporočilo si večina ljudi razlaga povsem napačno: češ da Bog človeku prepoveduje izkustveno spoznanje dobrega in hudega zato, da bi ga ohranil nevednega in sebi podvrženega, in želi uveljaviti svojo tiransko samovoljo.Take površne in neduhovne razlage so očitno za lase privlečene.

Sporočilo Geneze je namreč neizmerno globoko in trajno veljavno. Težava je v napuhu in duhovni plitvosti sodobnega človeka, ki ne sprejme svoje podrejenosti Bogu. Zgodba o Adamu in Evi nam osvetljuje vprašanje omejitev:
Bog ustvari človeka in ga postavi v bujno cvetoč vrt z mnogimi drevesi, ki so vsa čudovita in dobra. Med temi besedilo omenja drevo življenja, ki je človeku na razpolago, in drevo spoznanja dobrega in hudega, ki mu je prepovedano.

Kaj to pomeni?
Spoznanju raje recimo umevanje, saj človek “umeva” to, kar lahko zajame s svojim omejenim umom. In kaj pomeni “dobrega in hudega”? V hebrejščini in v grščini “dobro” označuje vse, kar je pravilno, lepo in pravično – brez estetskih in etičnih omejitev –, “hudo” pa vse, kar je slabo, grdo in nepravično.
Razumeti dobro in hudo pomeni razumeti vse. Kadar pa človek poskuša razumeti vse … (Vse moram razumeti!) mu življenje postane nekaj, kar se mora ujemati z njegovo logiko – živi površno in zavrača vse, česar si ne zna pojasniti.

Kaj pa skuša doseči lažnivi plazilec, ko se pogovarja z Evo?
Pravi: prestopi to omejitev, ki ti jo je Bog naložil samo zato, da bi te držal v nevednosti! Prestopi svojo mejo ustvarjenega bitja in se postavi na isto raven z Bogom. Potem boš kakor On in boš vse razumela. Poskušati razumeti vse ni nevarno, temveč tvoja pravica … Zavrni svojo ustvarjenost! Prestopi svojo omejitev! Prekrši prepovedi!

Ali je omejitev nekaj resničnega ali namišljenega? Ali smo res omejeni ali ne? Ali res ne moremo vsega razumeti?
V življenju obstaja tudi “ne”. Kdor to zanika, uničuje samega sebe.
Otrok, ki mu starši dovolijo vse in mu ne postavljajo nobenih omejitev, se bo razvil v neotesanega in nesrečnega človeka.

Če nimamo pravega ravnovesja med svobodo in omejitvami, med dovoljenim in prepovedanim, postane naše življenje popolna laž. … (se nadaljuje)

izbira in pripravlja Marko Čuk

Misli iz knjige Umetnost ponovnega začenjanja (Fabio Rosini), ki je nedavno izšla pri založbi Ognjišče. Ker to ni knjiga, ki bi jo vzeli v roke in prebrali naenkrat … jo bomo “po malem” brali na spletu … da bi tako morda bolj začutili “žejo po duhovnem razločevanju” … in iz dneva v dan tudi “okus Božjega delovanja”. Knjiga je prava mojstrovina, saj nam zelo “užitno” (s primeri iz življenja) predstavi to “težko” vsebino … kako priti k Očetu, ki nam daje življenje, kako se preroditi v Njem, ga sprejeti za Očeta in mu dovoliti, da v nas deluje… S knjigo Umetnost ponovnega začenjanja moramo seveda oditi na “skrivno”, v svojo notranjo “sobo” in “zapreti vrata”.

Z objemom te bom vrnila v življenje

Napisal Marko na 8. aprila 2021. Objavljeno v Iz naših knjižnih izdaj.

iz knjige ZGODBE ZA VESELJE DO ŽIVLJENJA (zbirka Zgodbe za dušo 14), zbral in uredil: Božo Rustja, 144 strani, 11,5 x 20,5 cm, trda vezava, barvne fotografije
Prelistajte: * * * Naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 8,90 €, s kartico zvestobe: 8,01 €

Neki poslovnež se je znašel v hudi krizi. V podjetju so se mu nakopičile težave, ki jih je vsak večer prinašal s seboj domov. Med večerjo z ženo in hčerko ni spregovoril besedice. Potem je šel v svojo delovno sobo in bral časopis, da se je za njim skrival pred ženo in hčerko. Po več takih večerih je hčerkica z roko potegnila časopis proč, skočila v očetovo naročje in ga z otroškimi ročicami nežno objela. Oče ji je osorno dejal: »Otrok, pa saj me boš s svojim objemom zadušila!«
»Ne, očka,« je odvrnila hčerka, »z objemom te bom vrnila v življenje!«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 4 (2021), 69.
knjiga: Zgodbe za veselje do življenja. (Zgodbe za dušo 14),Ognjišče, Koper, 2022, 44.

Zgodbe … sejejo upanje, kažejo novo pot, vlivajo pogum. In zdaj, zbrane v novi zbirki, vzbujajo veselje do življenja! Ne ne, ne gre za puhlo vzhičenost ali kratkotrajno pretirano očaranost. Božo Rustja je pod tem naslovom iz svoje bogate zbirke odbral zgodbe, ki nas opomnijo, da so za pristno veselje potrebni služenje, odkrivanje notranje sreče, molitev in ljubezen v družini, prav tako odpuščanje, usmiljenje in trdna odločenost, da živimo za nekoga. Tudi te zgodbe nam pomagajo, da ob njih osebno rastemo, predvsem pa nas želijo voditi do resničnega navdušenja nad življenjem, ki nam je dano. Že štirinajstič povedano in zapisano tako, da pritegne in pusti v človeku sled,” je na platnicah knjige zapisal Božo Rustja, ki je zgodbe prevedel, zbral in uredil.

izbira in pripravlja Marko Čuk

Dam vse, kar sem in kar imam

Napisal Marko na 8. aprila 2021. Objavljeno v Povejmo z zgodbo.

V neki cerkvi v Afriki so za darovanje pri maši strežniki hodili pobirat darove s košarami, spletenimi iz vrbovih vej, enakimi tistim, v katere so nabirali manioke in druge sadeže.
V zadnji vrsti v cerkvi je sedel deček, oblečen samo v kratke hlače in je radovedno gledal košare, ko so krožile od vrste do vrste.
Videl je, da so verniki spuščali v košare kovance, nekateri tudi bankovce in se vznemiril. Segel je z rokami v žepe in ko jih je povlekel ven, je bil razočaran: v njih je bilo samo kakšno zrno peska.
»Čisto nič nimam, kar bi lahko daroval Gospodu,« je vzdihnil.
Vedno bolj zaskrbljen je opazoval strežnika, ki se je s košaro čedalje bolj bližal zadnji vrsti.
Košara je prišla do njega. Strežnik se mu je prijazno nasmehnil, kakor se je prej nasmehnil drugim.
Na začudenje vseh je deček vstal in ves srečen sedel v košaro, kot bi hotel reči: »Vse, kar imam, in kar sem, darujem Gospodu.«
Ne da bi kdo pritisnil na tipke, so tedaj orgle same od sebe zaigrale alelujo.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 4 (2021), 33.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Hvala Bogu, da stvari ne gredo “po moje”!

Napisal Marko na 8. aprila 2021. Objavljeno v Iz naših knjižnih izdaj.

iz knjige Rosini, F., UMETNOST PONOVNEGA ZAČENJANJA, 256 strani, 13 x 21 cm, mehka vezava, Ognjišče, Koper 2021

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 18,50 €, s kartico zvestobe: 16,65 €

Matejev evangelij nam osvetli še en vidik Jezusovih skušnjav: skušnjavo, da bi dogodke in stvari podvrgel svoji volji, da bi se uklonil svojim željam (“Če si Božji Sin, se vrzi dol, kajti zapisano je: Svojim angelom bo zate zapovedal in na rokah te bodo nosili, da z nogo ne zadeneš ob kamen.”).

Skušnjava, da bi na videz neugodno trenutno stanje na silo spremenili v svojo korist, je (…) cilj čaranja, vedeževanja, branja horoskopov in drugih neumnosti, s katerimi razni prevaranti zavajajo naivneže.

Še bolj pa gre tu za željo, da bi sami nadzorovali tok dogodkov in jih usmerjali, kakor se zdi prav nam. V ta namen smo pripravljeni uporabljati tudi svetopisemsko besedilo.
Za vsemi tremi skušnjavami se skriva zavračanje Božje previdnosti, ki je ne moremo izsiljevati (…) in se “metati v prazno”, da bi preusmeril tok resničnosti. Vse te manipulacije, h katerim se zatekamo ljudje, izvirajo iz zavračanja trenutne resničnosti. Tu gre za zavračanje negotovih in nepredvidljivih življenjskih krivulj z vsiljevanjem ravnih črt.

Jezus se takemu vsiljevanju lastnih načrtov postavi po robu: “Ne preizkušaj Gospoda, svojega Boga.”
Bog ni v ničemer odvisen od mene, pač pa On meni daje življenje in zato tudi narekuje moj življenjski ritem. Njegove omejitve sprejemam kot otrok, ki zaupa, da oče ve, kaj dela.

Kako lepo je videti Bogu prepuščenega kristjana, ki ne poskuša spreminjati resničnosti, ampak potrpežljivo čaka na uresničitev Božjih načrtov.
Kako zoprno pa je gledati namišljenega kristjana, ki poskuša celo z navajanjem Svetega pisma Boga prisiliti, da bi “končno nekaj ukrenil” in stanje spremenil.

Prispodoba o ljuljki na polju je kakor hladna prha za moj nevrotični perfekcionizem, ki želi vedno znova “popravljati” resničnost in stvari spraviti v red, ker me spominjajo na mojo omejenost.
Hvala Bogu, ki ve, kaj dela, in ne prilagaja resničnosti mojim predstavam. Zato molimo: »Gospod, bodi zahvaljen, da stvari ne gredo po mojem!«

Zavedati se moram, da ne morem narediti vsega in da nimam vsega, kar potrebujem.
Ker sem kot človek ranljiv in krhek, si poskušam življenje zagotoviti in ga zavarovati z imetjem. Svojo krhkost poskušam premagati najprej tako, da jo zanikam.

Oče laži nato Jezusa odpelje na visoko goro in mu pokaže : (“Vse to ti bom dal, če padeš predme in me počastiš.”)

Tudi nas hudič vabi, naj na vse gledamo “od zgoraj”, zviška, in z vidika lastniškega odnosa do predmetov, ki ocenjuje njihov zunanji videz.
Takšne stvari so videti pomembne in veličastne, čeprav so v resnici kot napihnjen balon. Zadostuje žebljiček, majhen križ, in že se razpočijo ter razkrijejo svojo notranjo praznino.

Zanimiva je cena hudičeve ponudbe Jezusu: brezpogojno se mu mora podrediti. Vsaka zemeljska oblast zahteva kompromise. Da bi gospodoval drugim, se moraš tudi sam podvreči nekemu gospodarju. Kdor nekaj poseduje, je tudi sam v posesti nekoga. Oblastnik v resnici oblasti nima v rokah, marveč ona njega.
Nad stvarmi resnično gospodujejo samo tisti, ki z njimi svobodno razpolagajo in so jih pripravljeni oddati. Kdor se od nečesa ne more ločiti, pa je s tem zasužnjen in od tega odvisen. … (se nadaljuje)

izbira in pripravlja Marko Čuk

Brez omejitev ne morem ljubiti

Napisal Marko na 8. aprila 2021. Objavljeno v Iz naših knjižnih izdaj.

iz knjige Rosini, F., UMETNOST PONOVNEGA ZAČENJANJA, 256 strani, 13 x 21 cm, mehka vezava, Ognjišče, Koper 2021

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 18,50 €, s kartico zvestobe: 16,65 €

Najbolj dramatično pri zavračanju omejitev je to, da z njimi zavračamo tudi odnose. V resnici si moja omejitev ti (…) moj bližnji. Brez omejitev ne morem ljubiti.
Omejitve so resnične, naj nam bo to všeč ali ne. Obstajajo.
Brez omejitev sem brez hrbtenice, v drugih ne vidim nič dobrega, samo tekmece (…) in zavračanje omejitev vodi v brezmejno utesnjenost ob doživljanju lastne ničevosti.

Omejevanje ni ločevanje! Nasprotno, je konec osamljenosti.
Drevo spoznanja dobrega in hudega je simbol Božjega očetovskega odnosa do človeka. Je drevo zaupanja, ki presega človekovo hlastanje po vsevednosti. V danem trenutku moram nekomu zaupati in mu dati prostor.
Pravzaprav je vsako dejanje ne-ljubezni, ki mu kristjani pravimo “greh”, zavračanje omejitev. V prevzetnem prepričanju, da zame ni omejitev, zavračam vse, kar me omejuje.

A kdor omejitev ne sprejema, ne more ljubiti. Če želim nekoga ljubiti, ga moram sprejeti takšnega, kakršen je, z vsemi omejitvami in napakami.

Poleg tega nas omejitve marsikaj učijo. Koliko sem se naučil iz svojih napak! Do koliko pomembnih spoznanj sem prišel zaradi svojih telesnih omejitev in svojega neznosnega značaja! Bogu sem se že neštetokrat zahvalil zanje! Da imam prave prijatelje, je zasluga moje omejenosti. Če ne bi bil omejen, drugih sploh ne bi upošteval in potreboval, ker sem velik individualist! Kako bi se odprl ljubezni in služenju? Kako bi lahko okusil usmiljenje?

Omejitve so lahko osebne, medosebne, telesne, psihološke, ekonomske, časovne itd.
Če nam vsaka omejitev povzroča pretres, postane neznosno vse naše življenje …

Človeški odnosi so lahko nebesa ali pekel na zemlji. To je odvisno od mojega odnosa do omejitev: ali svojo pogojenost sprejmem ali ne. Pogojenost pravzaprav pomeni dogovor ali sporazum z drugimi. … (se nadaljuje)

izbira in pripravlja Marko Čuk

Svetost in nedotakljivost vsakega človeka in nedopustnost smrtne kazni

Napisal Marko na 7. aprila 2021. Objavljeno v Pisma.

Peta Božja zapoved pravi: Ne ubijaj. Veseli me, da so v Ljubljani organizirali Pohod za življenje – proti splavu. Čudim pa se, da se žrtev samomora, ki jih je vsako leto več kot tristo, nihče ne spomni. O tem se sploh ne govori! Tudi o žrtvah prometnih nesreč se komaj kaj sliši, čeprav je tudi teh vsako leto menda okrog tristo. Potem so tu umorjeni. Pred leti je policija ubila pse, ki so bili zelo napadalni, ubili so celo lastnika in nekega človeka hudo poškodovali. Policija prav tako ubije npr. terorista, če pride do terorističnega napada. To naredijo zaradi varnosti. Zanima me stališče Cerkve glede tega. Res je, da so ti posamezniki zelo nevarni za družbo, in da je varnost ljudi zelo pomembna, nujna. Kaj mislite o tem?
Branka

Katoliška Cerkev je dolžna tudi v današnjem sekulariziranem svetu razvijati in razlagati svoj nauk o človekovem življenju, saj se zaveda, da je vsako človeško življenje sveto in nedotakljivo, ker je darovano – sicer po starših – od Boga in je samo Bog njegov gospodar. O občečloveškem (vesoljnem) bratstvu je razmišljal že v začetku 13. stoletja sv. Frančišek Asiški, ki je celo živali in rastline, tudi neživo stvarstvo (sonce, luna, veter …) imenoval brate in sestre in v tej luči zapel Hvanico starstva ali bolj znano kot Sončno pesem, v kateri vabi vse stvarstvo, da bi se mu pridružilo in z njim slavilo Stvarnika. Papež Frančišek si je za naslov svoje nove okrožnice Vsi smo bratje (it. Fratelli tutti), ki jo je 3. oktobra 2020 podpisal v Assisiju, sposodil pri enem izmed Opominov Frančiška Asiškega. V odgovoru na vaše pismo se bom osredinil samo na svetost ter nedotakljivost vsakega človeškega življenja in na smrtno kazen v luči nauka papeža Frančiška.

1. SVETOST, NEDOTAKLJIVOST IN DOSTOJANSTVO VSAKEGA ČLOVEKA
V Svetem pismu beremo, da je Bog ustvaril človeka (1 Mz 1-3), ki je hkrati duh, duša in telo (1 Tes 5,23). Človek, ki je ustvarjeno bitje, ni samo sad splošnega naravnega biološkega razvoja, marveč je učinek posebnega Božjega ljubečega dejanja, ustvarjen je po Božji podobi (1 Mz 1,27), kar vključuje tudi svetost in nedotakljivost vsakega človeškega življenja. Človekovo življenje je sveto, ker je človek ustvarjen kot oseba po Božji podobi in sličnosti in ga je Kristus odrešil.V človekovih podarjenih Božjih darovih, ki so darovi Svetega Duha, je temelj človekovega dostojanstva, katerega smo dolžni spoštovati v vsakem človeku. Kot Božja stvaritev je človek obdarjen z istimi temeljnimi značilnostmi, saj smo vsi udje istega človeškega rodu in zato vsak človek zasluži spoštovanje, solidarnost in ljubezen. Bog je človeku kot ustvarjenemu bitju zaupal v stvarstvu posebno poslanstvo, da bi “gospodoval” (1 Mz 1,26) vsemu, kar je na svetu; da bi bil takorekoč gospodar-namestnik vseh drugih zemeljskih bitij. Po bogopodobnosti je sicer človekovo življenje kot tako sveto in vredno vsega spoštovanja. Prav tako je vsak človek kot član vesoljnega bratstva povabljen k temu, da bi postal dober in svet, kar izhaja iz njegovega življenja po vesti ob številnih darovih, ki jih je prejel, da bi bil tudi odrešen v Jezusu Kristusu, četudi se tega brez lastne krivde ne bi zavedal. Seveda pa smo kristjani prepričani, da smo na sebi lasten način poklicani tudi k osebni svetosti, kot uči Luč narodov, dogmatična konstitucija o Cerkvi 2. vatikanskega cerkvenega zbora (C 39–42).

2. SMRTNA KAZEN JE NEDOPUSTNA (PAPEŽ FRANČIŠEK)
Temeljno zahtevo za spoštovanje vsakega človeškega življenja katoliška Cerkev vidi v Božji zapovedi: “Ne ubijaj” (2 Mz 20,13; 5 Mz 5,13). Prav tako v Jezusovem učenju pri evangelistu Mateju 5,21-22: “Slišali ste, da je bilo starim rečeno: ‘Ne ubijaj’! Kdor pa ubije, bo kriv pred sodbo. Jaz pa vam pravim: Vsak, kdor se jezi na svojega brata, bo kriv pred sodbo.”
Na kratko poglejmo razvoj cerkvenega nauka o nedopustnosti smrtne kazni v zadnjih desetletjih.
Papež Janez Pavel II. je namreč v svoji okrožnici Evangelij življenja (CD 60) naredil tako pomemben korak glede odnosa do smrtne kazni, da ga navaja druga izdaja Katekizma Katoliške cerkve (KKC 1997, 2267) (Slovenci imamo prevod prve izdaje KKC iz leta 1992), kjer beremo: Do smrtne kazni krivca ne sme priti “razen v primerih absolutne nujnosti, kadar namreč obramba družbe ne bi bila možna” (CD 60,56; prim. KKC 1997, člen 2267). Tudi Youcat (2011), ki mu je napisal predgovor papež Benedikt XVI., se sklicuje na okrožnico Evangelij življenja in piše: »Vzeti zločincu življenje je ekstremen ukrep, po katerem lahko država seže samo “v primerih absolutne nujnosti”. Ta nujnost je dana, ko se človeške družbe ne morejo zaščititi drugače kot z usmrtitvijo krivca. Toda ti primeri, pravi sv. Janez Pavel II., “so zelo redki, ali pa sploh ne obstajajo”« (Youcat, 381).
Papež Frančišek je ob 25. obletnici prve izdaje pokoncilskega Katekizma katoliške Cerkve, objavljenega leta 1992, govoril o potrebnosti spremembe besedila o smrtni kazni, čeprav je druga izdaja Katekizma iz leta 1997 že odsevala misli papeža Janeza Pavla II. iz okrožnice Evangelij življenja. V drugi izdaji Katekizma katoliške Cerkve je bila primernost smrtne kazni zelo omejena, čeprav ni bila popolnoma izključena. Leta 2017 je papež Frančišek ponovno govoril o potrebnosti spremembe tistega dela Katekizma, ki govori o smrtni kazni, saj je smrtna kazen “napad na nedotakljivost in dostojanstvo osebe”. Leto pozneje, 11. maja 2018, je papež Frančišek sprejel sledečo različico 2267. člena druge izdaje Katekizma katoliške Cerkve (1997, člen 2267) o smrtni kazni: “Dolgo časa je uporaba smrtne kazni s strani legitimne oblasti po pravilno izpeljanem procesu veljala za primeren odgovor na težo nekaterih zločinov in sprejemljivo sredstvo, čeprav skrajno, za zaščito skupnega dobrega. Danes pa je vedno boj živa zavest, da se ne izgubi dostojanstvo osebe niti takrat, ko je nekdo zagrešil najtežje zločine. Poleg tega se je razširilo novo razumevanje pomena kazenskih sankcij s strani države. In še, uveljavili so se bolj učinkoviti sistemi zapiranja, ki zagotavljajo dolžno zaščito državljanov, in istočasno ne odvzamejo obdolžencu na dokončen način možnost prostosti. Zato Cerkev v luči evangelija uči, da je ‘smrtna kazen nedopustna, saj napada nedotakljivost in dostojanstvo osebe’ in si odločno prizadeva za njeno odpravo po vsem svetu.” Tako je papež Frančišek v posodobitvi druge izdaje Katekizma katoliške Cerkve smrtno kazen označil za nedopustno v vsakem primeru (KKC 2267).
Po uradni objavi gornjega besedila o nedopustni smrtni kazni v uradnih cerkvenih dokumentih, 2. 8. 2018, je papež pri skupnih avdiencah nadaljeval razlago o svetosti in nedotakljivosti vsakega človeškega življenja. Zavedal se je, da je smrtna kazen še vedno zakonsko predpisana v 92 državah po svetu, 56 držav pa jo dejansko še izreka, najpogosteje na Kitajskem, v Iranu in Saudovi Arabiji.
Pred dvema letoma je papež Frančišek ob sprejemu delegaciji Mednarodne komisije proti smrtni kazni ponovil, da mora biti človeško življenje “brez izjeme in pod vsemi pogoji zaščiteno”. Smrtna kazen je “grozljiva” in je “v nasprotju z evangelijem, kajti življenje je v Božjih očeh vedno sveto”. Udeležencem svetovnega kongresa proti smrtni kazni v Bruslju je v sporočilu zapisal: »Človeško življenje je dar, ki smo ga prejeli. Je najpomembnejši in temeljni dar, ki je vir vseh ostalih darov in pravic. Kot takšnega ga je treba zaščititi. Kristjani verjamemo, da je človek ustvarjen po Božji podobi in sličnosti. A tako za vernike kot nevernike je vsako življenje dobro, zato je treba brez izjeme braniti dostojanstvo posameznika. Smrtna kazen je resna kršitev pravice do življenja vsakega človeka.«Na splošni avdienci, 17. 10. 2018, je ob razlagi pete Božje zapovedi sedanji papež ponovno poudaril, da je v Božjih očeh človeško življenje dragoceno, sveto in nedotakljivo. Nihče ne sme zaničevati življenja, ne svojega in ne drugih, kajti človek v sebi nosi podobo Boga in je predmet njegove neskončne ljubezni. Jezus tej zapovedi daje še globlji pomen in pove, da so pred Božjo sodbo celo jeza do brata, žalitev in zaničevanje oblika uboja. Človek je občutljiv, ima skriti ‘jaz’, ki ga je lažje raniti kot njegovo telo. »Brezbrižnost ubija, brezčutnost ubija,« je dejal papež. Saj poznamo odgovor Kajna, prvega morilca: »Sem mar jaz varuh svojega brata?« (1 Mz 4,9). Če ne ljubimo, je to prvi korak k ubijanju. Ljudje smo varuhi drug drugega. Človeško življenje potrebuje ljubezen, usmiljenje. Kristus nam je pokazal pristno ljubezen. Ljubezen, kjer ne moremo storiti drugače, je tista, ki odpušča, ki sprejme tistega, ki nam je storil hudo.
Ne ljubiti je prvi korak k ubijanju; in ne ubijati je prvi korak k ljubezni, da torej za bližnjega skrbimo, ga spoštujemo, vključujemo v družbo in mu tudi odpuščamo: »Če zgolj ne delamo slabega, ne zadošča, od človeka se zahteva več. Vsakdo mora delati dobro tam, kjer je.« “Ne ubijaj” je po papeževih besedah “poziv k ljubezni in usmiljenju, poziv k življenju v skladu z Gospodom Jezusom, ki je dal življenje za nas in je za nas vstal.” »“Ne ubijaj” je torej nekaj več, je poziv k ljubezni in usmiljenju.«
V tej luči bi lahko pogledali na svetost, nedotakljivost in dostojanstvo ter tudi na številne druge vidike človekovega življenja, ki je sveto, ker je Božji dar, in zato je treba z veliko mero skromnosti priznati, da je edino Bog gospodar življenja in smrti, tako lastnega kot tujega. Zato mora življenje biti zavarovano od spočetja do naravne smrti in treba je imeti za škodljiva, grešna in nemoralna vsa tista dejanja, ki nasprotujejo svetosti, nedotakljivosti in dostojanstvu (umor, samomor, splav, abortivna kontracepcija, genocid, evtanazija, kloniranje, genetski inženiring, pohabljenje, suženjstvo, trgovina z ljudmi itd.). Občečloveško ali vesoljno bratstvo pa nas vabi k spoštovanju vsakega človeškega življenja, saj je lahko samo vstali Kristus edino zadnje upanje vsakega posameznega človeka in vsega človeštva. Zlo več ne more zmagati, ker ga je Kristus v jedru že premagal.

ŠKAFAR, Vinko. (Pisma). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 4, str 30-32.

Odvaliti kamen od groba

Napisal Marko na 7. aprila 2021. Objavljeno v Iz naših knjižnih izdaj.

Ko so žene na velikonočno jutro šle k Jezusovemu grobu, jih je skrbelo, kdo jim bo odstranil veliki kamen, ki je bil zavaljen pred vhodom v grob.
Neki mlad mož se je skregal z očetom in z njim več let ni govoril, čeprav sta živela dokaj blizu. Bil je edinec, mati je zapustila družino in tako je oče živel sam. Njegov svet je postajal vsak dan manjši in temnejši. Ni bil še mrtev, na neki način pa je že bil v grobu.
Sin v zgodbi se ni zavedal, da bi lahko odvalil kamen od očetovega groba. S prijazno besedo ali dejanjem bi ga lahko osvobodil groba osamljenosti in obupa. S tem bi pomagal tudi samemu sebi. Ne moremo osvobajati drugih, če ne osvobajamo sebe.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 4 (2021), 69.
v knjigi: Zgodbe za veselje do življenja, Ognjišče, Koper, 2022, 44.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let

izbira in pripravlja Marko Čuk

Omejitve – za normalno življenje

Napisal Marko na 7. aprila 2021. Objavljeno v Iz naših knjižnih izdaj.

iz knjige Rosini, F., UMETNOST PONOVNEGA ZAČENJANJA, 256 strani, 13 x 21 cm, mehka vezava, Ognjišče, Koper 2021

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 18,50 €, s kartico zvestobe: 16,65 €

Oglejmo si še enkrat prve korake stvarjenja, s katerimi Bog omogoči življenje na zemlji.
Najprej razodene začetne danosti, nato pa določi prioritete. Prva dva dni poročilo zelo na splošno govori o vodah, ki jih loči z nebesnim obokom.
Še vedno pa manjka zemlja, kopno, življenjski prostor za bitja, prehod od splošnega k posamičnemu.

Ko začnemo prepoznavati svoje prioritete, se nam marsikaj razjasni. Bog zemljo, ki jo potrebujemo za življenje, iztrga morju.
Zato pravi: »Vode, ki so pod nebom, naj se zberejo na enem kraju in naj se prikaže kopno.«
Zlo (v podobi morja) se pod nebesnim svodom ne more prosto sprehajati, ampak se mora zbrati na enem samem kraju. Tako se pojavi nov kraj, kamor zlo nima vstopa (…) ki omogoča življenje.

Pojavijo se nasipi, razmejitve. Prednostne naloge nam pomagajo pri njihovem prepoznavanju Toda za normalno življenje človek potrebuje omejitve.
Brez njih ne more napredovati, kot tudi ne brez prostora, ki ga ima za svojega. Omejitve so naravna posledica prednostnih nalog.

Brez omejitev ne moremo normalno živeti. Pa ne samo to. Brez omejitev nimamo identitete.
Nekje se moram omejiti in s tem opredeliti svojo istovetnost. Brez omejitev ne vem, kdo sem.

In tako se pojavlja vprašanje našega odnosa do omejitev, ki je ključnega pomena na vseh področjih življenja.
Sprejemanje ali zavračanje omejitev odločilno vpliva na naše delovanje, razmišljanje in občutke. Zavračanje omejitev ima hude posledice, kot vidimo v tretjem poglavju Geneze. … (se nadaljuje)

izbira, komentira in pripravlja Marko Čuk

Kristjan je … iskalec

Napisal Marko na 6. aprila 2021. Objavljeno v MP Živeti vero.

Jezus pravi: »Otroci, le malo časa bom še z vami. Iskali me boste, in kakor sem rekel Judom, zdaj pravim tudi vam: Kamor grem jaz, vi ne morete priti. Novo zapoved vam dam, da se ljubite med seboj! Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj!« (Jn 13,33-34)

OGLEDALO
Naš svet, racionalni in tehnični svet, ne prenese česa takega, kot je od mrtvih vstali Jezus, kontroverzno središče in nevidni temelj naše vere. Ne da se ga spraviti v tabele, niti v arheologijo, nobenih dokazov ni pustil, nobene slike, v noben grob, v nobeno kletko se ni pustil ujeti. Samo pričevanja nekaterih ljudi, ki so ga videli – ki jim lahko verjamemo ali pa ne. Zato ostaja nekje na območju skrivnostnega in nerazumnega, iracionalnega, celo mističnega, in za kazen smo ga vtaknili nekam med stokrat prežvečene pravljice, med Indijo Koromandijo in Ježka Jančka. Kakor da nekaj ne obstaja, če se ne da obravnavati znanstveno.
Morda zato vedno težje razumemo trpljenje, ljubezen, bolečino, ker se tudi teh stvari ne da razumeti, pa vsi vemo, da obstajajo, tudi če so nevidne, tudi če so nedokazljive. Samo da smo pri njih brez nadzora in brez moči, v tem je težava, ne moremo jih imeti v rokah. In zato je sodobni človek len, če nečesa nima v rokah, ne živi v nemiru in hrepenenju, da bi to našel, ampak se zadovolji s površnim občutkom, da nečesa pač ni. Tako nam propadajo stvari, zaradi katerih smo ljudje res ljudje; smisla ne moreš imeti v rokah, niti odnosov, niti upanja.

BESEDA
Ravno zato vstali Jezus ni nič od tega, kar hočemo in kar si predstavljamo. Je kot majhen otrok, ki je ravnokar shodil, nikoli pravzaprav ne vemo, kje je, ker ga ni nikoli tam, kjer si ga pustil. Je vstal? Ni vstal? Ne bo se pustil ujeti v to, da veš nekaj o njem. Zato se je izmikal tudi svojim najbližjim, svojim zvestim ženam, svojim muhastim prijateljem. Da so vstali tudi sami in ga začeli iskati.
Lahko bi bil vsepovsod. Zato so ga tudi vsepovsod našli. Na vrtu, med čebulo in radičem, na poti, ko je z lopato grebel po jarku, pa v gostilni, tudi doma, pa na plaži, bil je barist, in še kje, »Jezus je vpričo svojih učencev storil še veliko drugih znamenj, ki niso zapisana v tej knjigi« (Jn 20,30). Ravno zato, da bi tudi mi, njihovi zanamci, razumeli, da je vstali Jezus, torej nekdo, ki v naše bivanje prinaša življenje, ki mu daje smisel in odrešenje, lahko vsepovsod, tudi tam, kjer ga ne bi nikdar pričakovali, recimo v naših »nasprotnikih«, recimo v ljudeh, nad katerimi smo obupali, in v dogodkih, odločitvah, ki smo se jim izogibali, ker so od nas zahtevali preveč.
Samo en namig je pustil Jezus, da bi vsaj približno vedeli, kje ga iskati: »Novo zapoved vam dam, da se ljubite med seboj!« Ljubezen, ta neulovljiva in nikoli dosežena stvar, je prostor njegovega razodetja in sredstvo razumevanja, za kaj pravzaprav sploh gre pri vstajenju. Res, ne bo šlo drugače, kot da spet in še enkrat znova postanemo učenci – in si dopustimo ves nemir v prsih, ki pritiče temu poslanstvu.

RIJAVEC, Marko (uvodnik mladinske priloge), Ognjišče (4) 2021, str. 52

Zasloni-digitalni kokain (2. del)

Napisal Marko na 6. aprila 2021. Objavljeno v Kolumna - Kristovič.

Ker imajo digitalni mediji in zasloni v otroštvu na možgane praktično identičen vpliv kot trde droge, se za nezdravo uporabo zaslonov vedno bolj uporabljajo izrazi “digitalni heroin”, “digitalni kokain” ali “elektronski kokain”. V prvem delu prispevka smo izpostavili, da je zaslonska zasvojenost postala nekaj tako vsakodnevnega in normalnega, da je starši sploh ne opazijo več in so razvili nekakšen imunski odnos do tega, kot da bi jim bilo vseeno, da so njihovi otroci ure in ure pred zasloni. Prav ta odnos – da so zasloni nekaj nedolžnega, da ni to nič posebnega, da tako ali tako vsi …, da je to normalno – pa je nekaj najbolj nevarnega. Če nekaj ignoriramo, namreč še ne pomeni, da ni škodljivo. Ravno obratno. Poznan je latinski rek ignorantia (iuris) nocet – nepoznavanje škodi. Ključna nevarnost je v tem, da posledice niso takoj vidne navzven. Ko so, pa je že zelo pozno ali celo prepozno. Zasvojenost z zasloni je takšna kot vse druge zasvojenosti – njen vpliv na možgane, zdravje, odnose in kakovost življenja je enak kot pri kemičnih in drugih nekemičnih zasvojenostih. Obstaja pa bistvena razlika: z digitalnimi mediji imamo zasvojene cele generacije otrok in mladostnikov, a se tega sploh ne zavedamo.
Zasloni ubijajo otrokovo strast in kreativnost, uničujejo njegovo vedoželjnost in razposajenost, popačijo občutek za lepo, razkrajajo občutek otrok za to, da so nekaj posebnega in nenadomestljivega. Spreminjajo jih v pasivne, neme opazovalce lastnega življenja, ljudi in sveta okrog sebe. Mladi se spreminjajo v otopele, zdolgočasene in apatične posameznike. Vedno več jih toži, da se počutijo notranje prazne, da so anksiozni, depresivni, da jih je vsega strah, da se bojijo odnosov in vrstniške družbe ter ne vidijo smisla v svojem življenju.
Praktično vse najnovejše znanstvene raziskave kažejo na povezave med časom, preživetim pred zaslonom, in duševnim zdravjem. Več časa pred zaslonom pomeni večjo verjetnost, da bodo mladi zapadli v depresijo, da bodo anksiozni, čustveno in odnosno otopeli, nezainteresirani, zdolgočaseni ter apatični, da bodo razvili nizko samopodobo in samozavest, da bodo imeli težave pri koncentraciji, pomnjenju in razmišljanju, da bodo zapadli v druge zasvojenosti in še in še bi lahko naštevali.
Ko imam po šolah predavanja na temo škodljivih vplivov digitalnih medijev, pametnih telefonov in ostalih vrst zaslonov, po navadi kakšen starš vpraša, če ni malo pretirano trditi, da so posledice na otrokov razvoj in njegove možgane tako hude. Razlaga je pravzaprav zelo preprosta in po svoje logična. V prvih letih otrokovega življenja se možgani v največji meri oblikujejo in razvijajo (do sedmega leta starosti se vzpostavi do 75 % vseh nevronskih mrež (sinaps)). Otrokovi možgani se razvijajo na podlagi izkušenj, doživetij in interakcij. Včasih smo bili otroci nenehno zunaj, se igrali z drugimi otroki, se opekli na koprivah, padali s kolesi, igrali nogomet, se stepli, občasno je kakšnega pičila čebela ipd. Skratka, svet smo doživljali preko vseh petih čutil, in v skladu s tem so se tudi možgani celostno razvijali. Sedaj so otroci zaradi ekranizacije otroštva teh interakcij oropani, in tudi možgani se ne razvijajo uravnoteženo.
Neuravnoteženo in necelovito so razvija tudi telo (ogromno je debelosti), govorne težave iz leta v leto skokovito naraščajo (izredna je potreba po logopedih), telesna koordinacija in fizična zmogljivost sta zaskrbljujoči (npr. tek na 600 m je pri dečkih v zadnjih 20-ih letih slabši za celih 10 s; velike preglavice delajo že osnovne vaje, kot so žabji poskoki, prevali naprej in nazaj, igre brez meja …), ogromno je otroškega diabetesa, alergij, vedno nižje so umske sposobnosti, samopodoba in samozavest se razvijata zelo nezdravo oz. se ne razvijata in sta na zaskrbljujoče nizki ravni (zdrave samozavesti se ne da razviti z drsanjem po tablici), otroci in mladostniki so vedno bolj neempatični (empatije se prav tako ne moreš naučiti preko zaslona, ampak preko interakcije z živimi ljudmi), vztrajnost, disciplina in delovne navade so prav tako izrazito nerazvita področja (so pa praktično najpomembnejša za uspešno, kakovostno in osmišljeno življenje), nerazvita ostaja identiteta.
Kdo sem? V čem sem drugačen od drugih? Kaj je moje poslanstvo? Kaj hočem od življenja in kakšno vsebino želim dati svojemu življenju? Kaj je smisel mojega obstoja? Vse to so temeljna bivanjska vprašanja vsakega mladega človeka, na katera bi tekom adolescence moral najti odgovore. Zasloni so mlade odtujili ne samo od drugih, ampak tudi od samega sebe.

S. Kristovič. (Na začetku), v: Ognjišče 4 (2021) 11.

Avtor: Marko

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing