Avtor: Marko

PRAZNIK REFORMACIJE
31. oktober kot praznik reformacije smo mnogi sprejeli z prizadetostjo. Ne toliko zaradi vsakoletnega obrednega zmerjanja slovenskih katoličanov, ampak dejstva, da so bojeviti ateisti slovenske protestante izrabili za argument žalitve večinskih vernikov. Kot obračunavanje z vero v istega Boga naščuvajo njegove častilce. Skrajno zavrženo dejanje! Razmeroma hitro je bilo moč dojeti, da je praznik reformacije največji praznik zmagoslavja slovenskih katoličanov. Primož Trubar in njegovi sodelavci si niso izmislili slovenskega naroda in še manj njegovega jezika. Neverjetno delo slovenskih protestantov na jezikovnem področju, vzpostavitvi slovenskega knjižnega jezika, je namreč zgolj in samo nadgradnja dotedanje slovenske jezikovne rasti. Ta se je začela očitno takoj po ustalitvi na našem prvotnem naselitvenem področju, ko se naši predniki v nasprotju z mnogimi večjimi, številnejšimi in bolje organiziranimi narodi nismo potujčili. Spojili smo se s staroselci, od njih veliko prevzeli, mnogi tudi krščanstvo, vsilili pa smo jim slovenski jezik in slovensko identiteto. Oboje je bilo dokončano najkasneje do Brižinskih spomenikov, ki so prvi pismeni nedvoumni dokaz slovenstva. V časih, ko se je očitno mislilo in molilo po slovensko, zapisovalo pa latinsko in nemško, podobno smo do nedavnega doživljali pri zdravnikih, ki so z nami govorili slovensko, diagnozo in zdravilo pa zapisovali v nam nerazumljivem jeziku, so zapisovali tudi ozemlje našega bitja in žitja in njegove prebivalce. Že okoli leta 1000 najdemo zapise Slovenije in Slovencev v latinskem, kasneje nemškem jeziku. Vindi, Wendi v osnovi ni žaljivo, je samo nemško poimenovanje za nas. Tudi naši predniki so Nemce poimenovali kot neme, ljudi z katerimi se ne da pogovarjati, ker ne govorijo enako. Pa niso nemi.
Imamo ohranjene številne slovenske jezikovne drobce, ki povedo, da je celo najvišje plemstvo v srednjem veku uporabljalo našo materinščino. Med najbolj razvpitimi primeri je najslavnejši koroški vojvoda Bernard Spanheimski iz 12/13. stoletja, ki je viteza in pesnika Ulrika Liechtenstainskega 1227. leta pri Vratih v Ziljski dolini sprejel z pozdravom Buge vas primi gralva Venus. Ziljani se še danes pozdravljajo s prvimi tremi besedami. Poznamo še srednjeveške rokopise kot so na primer Rateški ali Celovški, Stiški ali Ljubljanski ter Starogorski. Prva slovenska tiskana beseda je iz 1515. Imamo slovenska imena krajev kot Gorica, Gradec, kjer so kmalu prevladali Nemci, zato je za razliko od njega nastal Slovenj Gradec, ki se kot tak prvič imenuje 1174. leta. Ne smemo pozabiti, da je ustoličevanje slovenskih vojvod do leta 1414 obstajalo v slovenskem jeziku. Zlasti na Koroškem je zelo živo prepričanje, da je cesar Maksimiljan (1459–1519) znal slovensko. K verjetnosti tega pripomore dejstvo, da je njegovo otroštvo potekalo v slovenskem okolju pod Karavankami v gradu Bekštajn (Finkenstein), da je imel v svojem ožjem spremstvu kar nekaj Slovencev. Med njimi je najbolj znan Jurij Slatkonja (1456–1522), dunajski škof in verjetni ustanovitelj še danes slavnega pevskega zbora Dunajski pojoči dečki. Mož je zanimiv tudi zato, ker njegov grb zlat konj na modrem polju, ‘govori’ slovensko.

SPOŠTUJMO DELO, ŽRTVE IN PRIZNAJMO ZASLUGE
Za češčenje dela slovenskih protestantov, niso se borili proti veri, kot številni mislijo, ampak so hoteli vero poglobiti, ni nikoli dovolj hvaležnosti. Že Anton Martin Slomšek je pomen njihovega dela zelo povzdigoval. Prva slovenska knjiga in prvi prevod celotnega Sv. pisma sta dejstvi, ki nas uvrščata med vodilne kulturne narode. Nenazadnje so bili tudi vzpodbuda za prvo katoliško slovensko knjigo Kratki katekizem za mladino cistercijanskega meniha Lenarta Pacherneckerja z Vetrinja na Koroškem, ki je izšla 1574 leta. Žal že nekaj desetletij ne vemo za noben ohranjen izvod.
Čas reformacije in protireformacije ni samo versko vprašanje, še bolj je v ozadju izraba vere za dosego političnih oziroma oblastnih ciljev. Zlasti plemstva, ki je hotelo omejiti moč in vlogo osrednje oblasti. Zato po neuspehu ni več toliko vlagalo v kulturo. Za nas je pomembno poleg Trubarjevega sporočila, da je služboval v eni deželi, vemo pa, da je deloval od Trsta preko Gorice, Laškega in Ljubljane, torej je smatral slovenski prostor za enoten; da je plemstvo Štajerske, Koroške in Kranjske sofinanciralo natis Dalmatinove Biblije, da so bili za njih Slovenci ne glede na dežele en narod, da je jezik slovenskih protestantov nadregionalen, presega deželne razlike, da težijo k vseslovenski razumljivosti. V literaturi je mogoče zaslediti trditev, da so, ker niso bili pripravljeni zapustiti nove vere, najboljši odšli iz slovenskih krajev, da smo mi potomci tistih, ki so se pripravljeni z vsem sprijazniti in na vse pristati. Ne trdimo, da ni mnogo Slovencev takih, toda to ni posledica takratnih časov. Tudi ni res, da smo zaradi povratka v katolicizem Slovenci v naslednjih stoletjih kulturno zaostajali. Primerjava s Finsko, ki je ostala protestantska, dokazuje, da vztrajanje v novi veri ni predpogoj napredka. Še manj je res, da se kapitalizem v katoliških deželah ni mogel razvijati. Domovina kapitalizma so italijanska mesta in tudi ena najbogatejših, gospodarsko najbolj prodornih evropskih rodbin tistega časa, augsburški Fuggerji, so ostali katoličani.
Svojevrstni kulturni spomenik obdobja po protireformaciji do začetka slovenskega narodnega preporoda sredi 18. stoletja je monumentalno Valvazorjevo delo. Slava vojvodine Kranjske, kjer je veliko pričevanj o jeziku naših prednikov. Je samo najznamenitejši del njegovega opusa. Avtorjeva usoda, obubožal je, je sporočilo, kako zahtevno in drago je bilo osebno kulturno delovanje. Naša zemljiška gospostva zaradi prevlade gozdne posesti v resnici niso bila donosna, kot si mnogi predstavljajo in so bili dolgovi zemljiških gospodov ena njihovih trajnih ekonomskih značilnosti.

GRANDA, Stane, dr.. Trideset let samoumevnosti: Spraševati se moramo o sebi in svoji domovini. (Priloga). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 10, str 50-57.

(iz pogovora z akademikom Jankom Kosom, dobrim poznavalcem tako slovenske in svetovne književnosti, kakor tudi filozofije.
(…)

– V Sloveniji velja protestantizem kot promotor uspešnosti, pozitivnega … Vi na ta pojav gledate bolj objektivno, kritično. Opozarjate na Aškerčevo dediščino. Seveda imajo protestanti pozitivno vlogo v razvoju slovenskega knjižnega jezika.

Naša kulturna zgodovina je obravnavala protestante kot nekakšne predhodnike liberalcev 19. stoletja. To je popolnoma nemogoče! Takratni protestantizem je bil dokaj nesvobodomiseln in zelo doktrinalen. Tudi Lutrov odnos do nekaterih aktualnih problemov nikakor ni bil svobodomiseln (do kmetov, do Judov). Mirno lahko rečemo, da so to liberalne izmišljotine, h katerim je nekaj prispeval tudi Aškerc in celo Cankar je nekaj časa govoril tako.

– Vi predlagate Trubarjev praznik, namesto dneva reformacije, saj bi s tem dali priznanje prispevku protestantskih piscev za razvoj slovenskega knjižnega jezika. Sicer pa oni niso pisali literature.

Ne, niso pisali literature v današnjem pomenu besede. To je bilo slovstvo, ki služi verskim namenom. Drži, da so ustvarjali naš knjižni jezik, a tudi o tem je bila polemika med našimi starejšimi literarnimi in jezikoslovnimi zgodovinarji, ali ni že katoliško slovstvo v srednjem veku pripravljalo pot knjižnemu jeziku. Polemika je potekala med Grafenauerjem in Kidričem, če grobo rečemo, med klerikalizmom in liberalizmom. Z današnjega stališča je imel bolj prav Grafenauer, kajti po najdbi starogorskega rokopisa, se je izkazalo, da je bilo zapisov cerkvenega slovstva v srednjem veku več. Treba je tudi revidirati podobo, kako se je razvijal slovenski knjižni jezik in kakšno vlogo so imeli v njem protestanti, ki so imeli pozneje res veliko vlogo, a vendar je bila predpriprava nanj neka osnova cerkvenega liturgičnega jezika.

B. RUSTJA, Akademik dr. Janko Kos: “Krščanstvo je utemeljeno ne samo v veri, ampak tudi v razumu”, Gost meseca, v Ognjišče 5 (2014), str 6-10.