Avtor: Marko

»Vedno sem zadovoljen in sem prepričan, da nisem mogel nič boljšega napraviti, kot iti v misijone delat. Ni na svetu denarja in časti, da bi zapustil svoje bolnike, ki so moj raj, ker sem v njem popolnoma srečen, če se na tem svetu lahko kdo srečen imenuje. Vem, da nikdar nisem pred človekom padel na kolena, to storim le pred Bogom. Zato mi je Bog naklonil čast, da smem tako dolgo delati v misijonih, kjer imam toliko in tako lepega dela, da se drugim zdravnikom kaj takega še sanjati ne more.« Tako se je izpovedal slovenski misijonski zdravnik dr. Janez Janež, ki je deloval med Kitajci 42 let. Kot vrhunski kirurg se je odpovedal plači. Delal je zastonj po zaobljubi ob čudežni rešitvi 28. maja 1945 na Koroškem. Od tam, kjer bi moral z 12.000 domobranci v smrt, je šel, da tisočem Kitajcev rešuje življenje. »Dr. Janez Janež je močan dokaz, kako Bog v svoji previdnosti vodi pota človeškega življenja,« je zapisal nadškof Alojzij Šuštar, »kako si izbira orodja za življenjsko pričevanje svoje dobrote, kako jim daje moči, da morejo biti do konca zvesti svojem poslanstvu.«

ZDRAVIL BOM ČLOVEŠKA TELESA
Njegova izredno bogata življenjska pot se je pričela 14. januarja 1913 pri Janeževih (po domače Pletarjevih) v Dolskem pri Ljubljani. V družini so bili še bratje Franc, Karel in Viktor ter sestra Mimi. Mati Ana je bila globoko verna žena. Bila je presrečna, ko je videla, kako Janezek streže pri maši in srčno je upala, da bo nekoč stal pred oltarjem kot duhovnik. Po osnovni šoli v domačem kraju je prosil očeta, da bi šel študirat na gimnazijo v Ljubljano. Oče ga je vprašal, zakaj; »sam ne vem, zakaj sem bleknil: “Hočem biti misijonar na Kitajskem!”« Bil je resen dijak in mnogi so mislili, da bo po maturi šel v bogoslovje. Tistim, ki so se odločili za to, je dejal: »Vi boste zdravili duše, jaz pa telesa.« Odločil se je za študij medicine na veliko žalost matere. Začel je v Ljubljani, nadaljeval je v Zagrebu, za doktorja medicine je bil promoviran 28. maja 1937 na medicinski fakulteti v Gradcu. Na Dunaju se je specializiral za transfuzijo. Dobil je službo na kirurškem oddelku Ljubljanske javne bolnišnice. Med vojno je pomagal vsem, ki so bili pomoči potrebni. Prišel je maj 1945. Po zaupnih kanalih je zvedel, da je na seznamu za likvidacijo, zato se je pred tistimi, ki bi to storili, umaknil na Koroško. Ko je videl, da Angleži izročajo domobrance partizanom – v smrt, se je skril v njivo rži in tako ostal pri življenju. To je bilo 28. maja 1945, na osmo obletnico zdravniške diplome. »Razumel sem, da mi je vse, kar bom živel naprej, podarjeno. In v rži sem sklenil: če se rešim, bom dal vse, kar mi bo ostalo, misijonom, potrebnim in revnim.« Priložnost za uresničitev te zaobljube se je ponudila prav kmalu.

BREZPOGOJNI “DA” MISIJONARJU KERECU
Prišel je v Rim, kjer se je mudil misijonar Jožef Kerec, apostolski administrator škofije Čaotung, ki je iskal zdravnika za svoj misijon. Janež je njegovo povabilo brez oklevanja sprejel. Najprej je odšel v Argentino, kjer se je pripravljal na svoje poslanstvo. Z misijonskim križem je 23. maja 1948 z ladjo odpotoval na Kitajsko. V Čaotungu je našel domačo druščino: msgr. Jožefa Kereca in slovenske redovnice ter italijanske redovnike kamilijance. Bolnišnica je bila skoraj brez potrebnim inštrumentov in zdravil, z neizurjenim osebjem. Takoj se je vrgel na delo. Sam je vzgajal osebje za operacijsko sobo. Uspehi so se kmalu pokazali. Začelo se je govoriti o čudežnem zdravniku. Bolniki so prihajali z vseh strani. »Vesel sem, ker delam za uboge, revne in potrebne.« Ljudje so ga klicali Tin hao (odlični). Lepo sta se ujemala z msgr. Kerécom. »Brez njega ne bi videl Kitajske. Bil je velik človek, osebno je bil skromen in veliko je molil. Če je vedel, da imamo kakšno težko operacijo, je gotovo prišel med operacijo molit rožni venec.« Decembra 1949 so v Čaaotung prišli ‘rdeči’. Kereca so nasilno zadržali v Kunmingu, bivanje v škofijski hiši so mu počasi spremenili v zapor. Doktorja Janeža so pustili mirno delati, ker je bil edini zdravnik. »Praktično je ves misijon v njegovih rokah, vse na tihem lepo vodi in me o vsem sproti obvešča,« ga je pohvalil Kerec. »Njegova zgodba bo ena najlepših strani v slovenski misijonski zgodovini.« Skoraj štiriletnega dela v Čaotungu je bilo konec 10. januarja 1952, ko so bolnišnico obkolili komunistični borci, vse preiskali in osebje zaprli. Odvedli so jih v Kunming in 14. aprila 1952 so bili izgnani iz Kitajske. Prišli so v Hongkong in pričelo se je novo obdobje.

“RAD BI DELAL DO KONCA”
Vabili so ga na več strani, odločil se je za Tajvan. Vesel je bil, da bo mogel ostati med Kitajci. Na Tajvan je prispel 15. junija 1952. Ustavil se je v mestecu Lotung, kjer so delovali italijanski redovniki kamilijanci. Od japonskega zdravnika so kupili leseno bolnišnico in v njej je Janež ustanovil kirurški oddelek z 12 posteljami. Mesec dni po prihodu je opravil prvi kirurški poseg in čez teden dni so že vsi vedeli za dr. Fana, ki dela čudeže. »Našel sem toliko dela kot še nikdar in nikjer v življenju. Včasih imam tudi po deset operacij na dan.« Bolnišnica je iz leta v leto rasla in se širila. Leta 1963 so podrli staro leseno poslopje in sezidali novo stavbo, naslednje leto so odprli bolničarsko šolo, iz katere je prišlo vsako leto 50 diplomiranih bolničark. Po 25 letih je imela bolnišnica v Lotungu 480 postelj na petih oddelkih (od kirurgije do porodnišnice). Leta 1990 so odprli moderno 11-nadstropno bolnišnico, ki so jo poimenovali Dr. Janez Memorial Building, v kateri pa dr. Janez Janež ni deloval, le njegovo ime je bilo nekaj časa na vratih, kjer naj bi delal. Leta 2007 jo je blagoslovil ljubljanski pomožni škof dr. Anton Jamnik.
Malo pred smrtjo je dejal: »Eno bi rad, da bi se zrušil in umrl v operacijski sobi. Hočem delati do konca in ne bi rad bil na stara leta komu v breme.« Dokler je mogel, je skrival svojo bolezen: pljuča so bila popolnoma uničena. 14. septembra 1990 je s težavo končal operacijo, ki je bila zadnja. 7. oktobra je prosil za sveto popotnico. »Dobil sem potni list za nebesa, zdaj lahko odidem.« Poslovil se je 11. oktobra 1990 ob 8.45. Njegovo telo je ležalo v okrašeni kapeli bolnišnice teden dni, da se je množica hvaležnih ljudi od njega poslavljala. Na njegovo željo so ga položili k večnemu počitku na katoliškem pokopališču v Lotungu.

ČUK, Silvester. dr. Janez Janež (1913–1990). (Obletnica meseca), Ognjišče, 2020, leto 56, št. 10, str. 88-89.