Skip to main content

Vera daje odgovor na to, kje je treba iskati vir moči. Bog ne zahteva od človeka ničesar, ne da bi mu hkrati dal moč za to. Vera to uči in izkušnja življenja iz vere to potrjuje.(sv. Edith Stein)

Avtor: Marko

klik 11 2020e

Poslušanje radia brez šumenja

klik 11 2020eDobra štiri leta je, odkar smo v Sloveniji dobili ponudbo radijskih programov, ki oddajajo v boljši kvaliteti, brez motenj pri sprejemu, brez šumenja itd.
S ponudbo in tehnologijo digitalnega radia DAB+ se je realizirala ideja in možnost, da se večini prebivalcev v Sloveniji ponudi večjo pestrost, predvsem pa pokritost, saj gre za boljšo pokritost kot pri lovljenju FM frekvenc radijskih postaj. Agencija za komunikacijska omrežja in storitve (AKOS) je v letu 2016 tudi Radiu Ognjišče podelila pravico za razširjanje radijskega programa v novem, digitalnem načinu radijskega oddajanja na območju Slovenije. Tako so poslušalci lahko 22. septembra 2016 prvič zaslišali Radio Ognjišče na sistemu DAB+.

Prednosti digitalnega radia DAB+ so predvsem:

  • Ni motenj oz. je signal tako odporen na motnje pri sprejemu, da le-te ne pridejo do izraza. Signal se torej ves čas sliši zelo dobro, če preidemo čez mejo, pa signal enostavno zgine, brez šumenja.

    klik 11 2020a

  • V sistemu FM je frekvenčni pas radijskih postaj zelo zaseden, je v tem sistemu pa je lahko znotraj enako širokega frekvenčnega pasu skupaj več radijskih postaj. V omrežju R1 je 19 radijskih postaj, tudi Radio Ognjišče.
  • Tovrsten digitalni signal se veliko bolje obnese v primerih, ko smo mobilni. Na poti po Sloveniji nam pri prenosu iz enega oddajnika na drugega v avtu rado šumi. Pri sistemu pri DAB+ se to ne dogaja. Celo več: DAB+ omogoča bistveno boljšo kvaliteto predvajanja kot dosedanji sistem.
      KUPITE RADIO DAB+ V NAŠI SPLETNI TRGOVINI

      Tudi Radio Ognjišče oddaja v novem, digitalnem načinu radijskega oddajanja na območju Slovenije. Za boljši sprejem in čistejši zvok, lahko poskrbite z novim radijskim sprejemnikom, ki je lahko tudi lepo darilo. Za sprejem programov v digitalni tehniki potrebujemo ustrezne sprejemnike, ki morajo obvezno imeti oznako DAB+. Oznaka DAB v SLO ni dovolj.
      Ob nakupu vam podarimo tudi knjižico z navodili za uporabo radijskega sprejemnika v slovenskem jeziku, navodili kako nastaviti Radio Ognjišče ter še nekaj drugih podatkov radia Ognjišče.

  • Pri digitalnem oddajanju se poveča možnost posredovanja informacij preko tega signala, kar uporabniki vidimo kot boljšo izkušnjo na radijskih sprejemnikih. Na ekranih le-teh lahko vidimo celo kakšno sliko, razne informacije o pesmi, izvajalcu itd., lahko je viden program radia, mogoče je poslušanje podkastov itd.

KAJ JE POTREBNO ZA POSLUŠANJE RADIA PREK DIGITALNEGA SIGNALA?
Poslušalci bodo za sprejem programov v digitalni tehniki potrebovali ustrezne sprejemnike, ki morajo obvezno imeti oznako za tehnologijo DAB+. Oznaka DAB ni dovolj, saj sprejemnik, izdelan za DAB, ni zmožen dekodiranja signala DAB+, ki je v uporabi v Sloveniji. Pri nas je že možno kupiti sprejemnike, ki podpirajo signal DAB+, pa tudi posamezni avtomobilski proizvajalci sprejemnike DAB+ že vgrajujejo v avtomobile.

PREIZKUSILI SMO
Za potrebe tega članka smo na testiranje prejeli dva radijska predvajalnika različnih cenovnih razredov glede na lastnosti in funkcije, ki jih ponujata.

klik 11 2020bPhilips TAR5005
Kot prvega predstavljam zelo enostaven, a vsestranski domači radio. Brez odvečnih, nepotrebnih možnosti – torej za vse tiste, ki si želijo enostaven radio, ki podpira digitalno tehnologijo DAB+. Radio krasi LCD-zaslon, kjer so dobro vidni izpisani podatki o postajah, pesmih itd.
Ob vklopu se najprej pojavi meni, ki nas vodi skozi namestitev radijskih postaj. Ko izberemo iskanje DAB-postaj, se začne avtomatsko iskanje vseh postaj, ki jih lahko predvajamo. Pred nami se pojavi seznam postaj, in tiste, ki jih redno poslušamo, si lahko shranimo v poseben seznam priljubljenih postaj.
Pri takšni velikosti in priročnosti je edina škoda, da ne ponuja napajanja tudi preko baterij, saj bi se s tem zelo povečala prenosljivost in uporabnost takega radia tudi v prostore ali v naravo, kjer nimamo pri roki električnega omrežja. Za kaj takega bi bilo treba poseči po modelu TAR5505, ki ima možnost predvajanja s pomočjo baterij.
Gotovo enostaven radio z budilko, priporočljiv za tiste, ki od radijskega sprejemnika ne pričakujejo nobene dodatne povezljivosti ali funkcij, ki jih tako ali tako ne bi potrebovali, želijo pa si dober zvok, jasen meni in enostavne nastavitve.

klik 11 2020cPhilips TAR5505
Prednost prenosnega radijskega sprejemnika je možnost napajanja ali preko električnega omrežja ali preko baterij. Sprejemnik DAB+ zagotavlja kristalno čist sprejem. Na sprednji strani radia so gumbi za iskanje postaj, izbiranje vira predvajanja, glasnost se upravlja z velikim vrtljivim gumbom. šifra 001501
FM radijske postaje, DAB + radijske postaje, Bluetooth predvajanje vsebin, Shranjevanje do 20 radijskih postaj, 20,6 x 14 x 10,6 cm.

klik 11 2020dPhilips TAR8805
Drugi radijski aparat ima v naboru nekaj več lastnosti, ki so usmerjene k uporabnikom, ki bodo radijske zvočnike lahko uporabljali za predvajanje glasbe iz mobilnih naprav.
Na začetku naj povem, da je bil ob odpiranju škatle prvi pomislek, da je radijski sprejemnik manjši, kot si ga človek predstavlja na podlagi fotografij na spletu. Je 27 cm širok in zgolj 11,5 cm visok ter 16 cm globok. Je dobrega videza in daje vtis kvalitetne izdelave. Mreža na zvočnikih je svetleča, ostali del radijskega sprejemnika je mat črne barve.
Ob vklopu se v barvah zasveti 6,1 cm velik TFT-zaslon in čarovnik za namestitev nam pomaga pri prvih nastavitvah. Glede na dejstvo, da se ta radio lahko poveže v splet preko povezave Wi-Fi, lahko s pomočjo gumbov izberemo naše domače omrežje in se tudi vpišemo.
Ko se vpišemo, lahko na zaslonu izbiramo med tipi virov, iz katerih želimo predvajati glasbo. Na voljo imamo internetni, DAB in FM način predvajanja radijskih postaj, z radiem se lahko povežemo tudi preko tehnologije Bluetooth in predvajamo glasbo iz različnih predvajalnikov, ima pa ta radio tudi pripomoček za vse tiste, ki prisegate na pretakanje glasbe preko ponudnika Spotify, saj lahko uporabljamo mobilni telefon kot daljinski upravljalnik za Spotify. Za povrh in dejansko na vrhu pa čaka prijetno presenečenje – postaja za brezžično polnjenje Qi, kar pomeni, da ko na to mesto položimo mobilni telefon, se le-ta začne avtomatsko polniti (če seveda naš telefon podpira takšen način polnjenja). Če tega ne podpira, je na voljo še priključek USB, tako da lahko polnimo telefon s pomočjo običajnega polnilnega kabla.

POSLUŠANJE RADIA
Kot pri prej opisanem modelu je tudi tukaj preprosta nastavitev radijskih programov: glede na to, da podpira tehnologijo DAB, gremo v meni in nastavimo avtomatsko iskanje postaj DAB. Ko prvič nastavljamo postaje DAB, prepustimo radiu, da samodejno opravi pregled vseh postaj, ki so na voljo za poslušanje. Ves seznam programov si radio zapomni, tako da ni potrebe, da bi ob vsakem zagonu izvajal pregled razpoložljivih postaj.
Posebej bi izpostavil še možnost poslušanja internetnega radia. To pomeni, da radijski sprejemnik s pomočjo spleta najde več kot 100 radijskih postaj – domačih in tujih –, ki jih lahko poslušamo s pritiskom na gumb. Tako so vam na voljo tematske radijske postaje iz nemško, francosko, angleško, špansko govorečega področja, ne manjkajo pa niti postaje iz Slovaške, Poljske …, od Classic FM, do Radio Swiss Jazz, France Musique … Gotovo dobrodošla popestritev za vse, ki si želijo večje pestrosti v ponudbi radijskih postaj ali predvajane glasbe.

SHRANJEVANJE PRILJUBLJENIH RADIJSKIH POSTAJ
V radijski sprejemnik si je mogoče shraniti 20 priljubljenih postaj. Zelo dobrodošla je možnost, da si lahko na seznam priljubljenih shranimo postaje iz različnih virov – npr. 10 slovenskih postaj iz vira DAB, nato 5 tujih postaj, ki smo jih našli preko internetnega vira, in če želimo, še kakšno iz vira FM. Tako imamo ne glede na vir predvajanja priljubljene postaje zmeraj zbrane na kupu.
Ne manjkajo niti podkasti
In če to še vedno ni dovolj, je na voljo še meni Podkasti, kjer si lahko z nekaj gumbi poiščemo priljubljene podkaste. To pomeni, da so vam vsi podkasti Radia Ognjišče na voljo zgolj nekaj klikov proč, brez da bi jih morali iskati na telefonu ali računalniku.
In ko smo že pri telefonu – s pomočjo tehnologije Bluetooth lahko z radiem povežemo tudi telefon ali drugo napravo, ki se lahko poveže s to tehnologijo, in uporabimo radio kot zvočnik za vsebino, ki jo npr. želimo predvajati s svojega mobilnega telefona.

ERJAVEC, Matej, (Klik), Ognjišče (2020) 11, str. 78-79

Franc Bole uresnicevalec radio0

Franc Bole, ustanovitelj Radia Ognjišče

Franc Bole uresnicevalec radio0Že konec osemdesetih, ko je revija Ognjišče doživljala strmo rast naročnikov in dosegla tudi najvišjo naklado (105.000 izvodov leta 1989) in rekorde branosti, je Franc Bole z velikim navdušenjem govoril o katoliškem radiu. Ko so leta 1989 začeli graditi nove prostore za uredništvo (prizidek škofijske stavbe), je celo predvidel dva prostora za radio, a kasneje se je zgodba razpletla zelo drugače.

Radio sem si predstavljal zelo preprosto. Pri našem Ognjišču smo imeli nekaj novinarjev, ki bi jih lahko uporabili, če bi bilo treba. Ker pa se ni nikamor mudilo, si nisem preveč razbijal glave ob ugotovitvah poznavalcev, da prostora v ‘bildingu’ nikakor nista zadostna in ne primerna. Uporabili smo ju za pisarne … (Franc Bole)

Prizadevanje za radijske frekvence je bilo naporno in dolgo. Ko je leta 1992 izvedel, da sprejemajo prošnje za radijske postaje, je seveda prošnjo nemudoma odposlal, potem pa je hodil v Ljubljano na Oddajnike in zveze in jim razlagal, kako bi radi: da bi Radio Ognjišče pokrival celo Slovenijo, in bi ne bil le lokalni radio. Pozanimal se je, koliko možnosti je za kakšno frekvenco in spraševal in spraševal … Takrat so mu povedali, da bi morda uspelo dobiti eno na Krvavcu – so obljubili, da bodo naredili raziskavo … Franc pa je še naprej spraševal … še za Sveto Goro, kjer je imel državni radio dvanajst let oddajnik v zvoniku in se je šele nedavno preselil na oddajni stolp.

“No, če ste bili vi dvanajst let v zvoniku, bomo pa tudi mi lahko dvanajst,” sem jim rekel … Potem smo se dogovorili še za Tinjan, kjer je bilo tudi še nekaj možnosti. “Kaj pa TV Slovenija?” sem spraševal naprej. “Boč je idealna točka za pokrivanje Štajerske, kako pa kaj s Kumom za Dolenjsko?” – “Tam bo pa težko, tam ni frekvenc in je veliko povpraševanje … Vi kar vložite prošnje, toda to dvoje vam zagotovo ne bo uspelo dobiti.” Vložili smo prošnje in čakali … kar petdeset radijskih postaj je takrat vložilo prošnje … z eno razliko: mi smo bili prvi. Očitno se v tistih prvih letih po osamosvojitvi frekvence niso dodeljevale preveč ‘ideološko’ in tako smo jih dobili pet: Krvavec, Tinjan, Sveta gora, za Kum in Boč pa smo bili pripravljeni plačati najemnino v državnem oddajniku. Za vse te postojanke smo morali kupiti oddajnike, da so se sploh bili pripravljeni z nami resno pogovarjati in tako smo prišli do pokritja večjega dela slovenskega ozemlja. (Franc Bole)

Franc Bole uresnicevalec radio4Ko je tako Ognjišče dobilo frekvence in se je vse začelo odvijati bolj zares, je bilo treba poiskati prostor za studio. Franc se je spomnil na novo cerkev Sv. Marka, ki jo je na hribu nad Koprom leta 1990 zgradil oče Bojan (njegov prijatelj in soustanovitelj revije). Pod cerkveno streho je bilo tudi župnišče in pod njim kletni prostori … tako se je Bole pogodil z župnikom, da lahko v kletnih prostorih uredijo studio. Zdaj je potreboval še človeka, ki bo imel nekaj več pojma o radiu, ki bo znal “poiskati, urediti in povezati vse potrebno”. Tako je pri mariborskem škofu Krambergerju ‘prosil’ za mladega duhovnika Francija Trstenjaka, ki je bil imenovan za glavnega in odg. urednika Radia.

Ko je msgr. Franc Bole leta 1993 dobil dovoljenja za pet oddajnih točk in je bila uresničitev ideje o katoliškem radiu videti uresničljiva, sva se srečala na prireditvi Klic dobrote, ki sem jo pripravljali s Slovensko karitas. Vprašal me je, če bi postal urednik Radia Ognjišče. Rekel sem, da lahko, če seveda škof dovoli. In škof Kramberger je po Boletovem prepričevanju dovolil in s Francem Boletom sva lahko začela uresničevati njegove ideje. (Franci Trstenjak)

Septembra leta 1993 je Franc Bole v Ognjišču prvič omenil, da se nekaj pripravlja, ali bolje: da smo pravzaprav tik pred tem, da se oglasi cerkveni radio … Radio Ognjišče.

Mnogi ste že brali v kakšnem časopisu …, da je Ognjišče med prvimi vložilo prošnjo za pridobitev radijskih valovnih dolžin za oddajanje Radia Ognjišče. Do sedaj smo dobili valovne dolžine na štirih oddajnikih … Torej boste v teku nekaj mesecev lahko poslušali oddaje Radia Ognjišče. … Zavedamo se, kako važno je področje javnega obveščanja in zato želimo biti tu prisotni kot alternativni program. To se pravi program, ki bo drugačen od obstoječih. Revija Ognjišče bo v oporo radijski postaji (pozneje tudi TV) in radio bo v oporo Ognjišču. Čeprav bodo imeli verski programi in informacije na našem radiu posebno mesto, bo to na radiu poleg drugega tudi veliko glasbe. (Franc Bole)

Franc Bole uresnicevalec radio1Iz studia na hribu sv. Marka (Koper) so prek Tinjana in Svete Gore oddajali poskusno: glasbo, kratka besedila, obvestila. Med tem pa so v Ljubljani v prostorih Zavoda sv. Stanislava v Šentvidu (škofijska gimnazija) pripravljali nov glavni studio in računali, da bodo morda že proti koncu junija začeli oddajati z oddajnika Krvavec, ki pokriva zelo široko področje (Gorenjsko in ljubljansko kotlino) … skupaj z oddajnikom na Boču, ki pokriva Maribor (Štajersko in del Dolenjske) in s Kumom (Dolenjsko). Franc Bole je ‘žarel’ od navdušenja … v Ognjišču je navduševal bralce (= bodoče poslušalce) (…)

Zakaj smo se lotili tega načrta? Ko smo se pred tridesetimi leti nekateri odločali za ustanovitev revije Ognjišče, smo to storili zato, ker smo vedeli, kako pomembno je, da se Jezusovo oznanilo, ki smo ga do takrat kot duhovniki oznanjali v glavnem na župnijah s pridigami, z veroukom, zakramenti, širi tudi s tiskano besedo časopis, revija, knjiga. Kako pomembno vlogo igra verski tisk, se je zavedala tudi takratna komunistična oblast, ki je storila vse, da bi nam to preprečila. To ji ni uspelo, ker smo imeli toliko zvestih bralcev. Takrat seveda nismo mogli niti sanjati o radiu, še manj o televiziji. Zdaj je to mogoče in lahko bomo dosegli veliko več ljudi. Ne samo verske oddaje, vse, kar plemeniti, vzgaja in nas navaja k lepšemu življenju, je oznanjevalec Jezusove ‘vesele novice’, kar pomeni beseda evangelij. (Franc Bole)

Franc Bole uresnicevalec radio26. junij 1994 … blagoslovitev studia v Kopru – začetek prvega cerkvenega radia pri nas
Že od 20. marca 1994 so radijski valovi poskusno ‘nosili’ glas Radia Ognjišče po Primorski, prelomni dan za radio pa je bil 6. junij 1994, ko je koprski škof Metod Pirih blagoslovil novi studio Radia Ognjišče v kletnih prostorih cerkve sv. Marka (Markovec) v Kopru. … Že dan prej so šla v eter prva poročila in obvestila, duhovne misli, življenjepisi svetnikov, v studiu so se zvrstili prvi gostje, posnete so prve kontaktne oddaje.

Veseli smo tega dogodka, saj pomeni samostojni cerkveni radio nekakšno popravo krivice Cerkvi za skoraj polstoletno zapostavljanje na področjih sredstev družbenega obveščanja. Obenem se spodobi, da ima Cerkev, ki je skozi stoletja kulturno delovala in zlasti moralno oblikovala slovenski narod, končno možnost, da postavi svoj radio. (koprski škof Metod Pirih)

Tik pred začetkom oddajanja programa iz ljubljanskega studia, se rojevajo Prijatelji Radia Ognjišče – sponzorji evangelija. Zavedali so se, da reklame ne bodo dovolj za kritje velikih začetnih stroškov.

Zamislili smo si Prijatelje Radia Ognjišče. Prosimo vas, da podprete ta naš radio s svojimi prostovoljnimi darovi. Karkoli boste darovali, nam bo prišlo prav, tudi ‘dar uboge vdove’. Vendar bi morali vedeti, koliko nas boste podprli, s čim lahko računamo. V ta namen postavljamo mesečni prispevek, ki se lahko vplača najprej za več mesecev skupaj ali vsak mesec posebej. Ta vsota naj bi ne bila nižja od 500 SIT na mesec. S tem bi postali naši ‘pokrovitelji’ ali, kot se reče danes, ‘sponzorji’ – sponzorji evangelija. – Glavno zadoščenje bo to, da ste naredili nekaj dobrega za Cerkev na Slovenskem. (Franc Bole, 1994)

Franc Bole uresnicevalec radio5Oče Franc je imel v načrtu tudi lokalne radijske programe (Koper, Maribor), da bi ljudje vedeli, kaj se dogaja v njihovi okolici, četudi to ni pomembno za vso Slovenijo. Oddajali so tri ure lokalnega programa. Dela v studiu Ljubljana v prostorih Škofijske gimnazije sv. Stanislava v Šentvidu, so se zavlekla bolj kot so predvideli.

Bile so težave glede kadra, pa so s pomočjo ljubljanskih župnikov dobiti študente in dijake, ki so prišli na avdicijo in potem se je začelo izobraževanje. Tako da lahko rečem, da preden smo začeli z rednim oddajanjem (28. novembra 1994) smo imeli pripravljeno ekipo voditeljev, ki so lahko suvereno nastopali pred mikrofonom. (Franci Trstenjak)

28. novembra 1994 se je Radio Ognjišče slišal skoraj po vsej Sloveniji! Vključili so glavne oddajnike Krvavec, Boč in Kum in začelo se je redno, 24-urno oddajanje (15 ur vodenega programa) iz glavnega studia Radia Ognjišče v Ljubljani. 15. decembra je ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar studio slovesno blagoslovil.

 

*************************************************************************************************************

Odlomki so iz knjige Franc Bole uresničevalec evangelija, ki predstavi Franca Boleta in njegovo veliko delo, ki ga lahko na kratko označimo kot trojno oznanjevanje: s pisano in tiskano besedo; z govorjeno besedo; z udejanjeno besedo … Vse to svoje delo je uresničeval kot duhovnik, katehet, vzgojitelj mladih; urednik revije Ognjišča; začetnik založbe Ognjišča; buditelj dejavne ljubezni do bližnjega; z romanji invalidov in bolnikov na Brezje; kot ustanovitelj Radia Ognjišče; popotnik in potopisec …

Spomine na Franca Boleta so zapisali: Lea Bole Zajc, Irena Zajc, Ines Štular, Rafko Valenčič, Robert Rozman, Katarina Jesenko-Rozman, Lojze Milharčič, Tilen Kocjančič, Miha Turk, Primož Krečič, Bojan M. Ravbar, Silvester Čuk, Marko Čuk, Božo Rustja, Metka Klevišar, Imre Jerebic, Bojan Burger, Anton Selan, Franci Trstenjak, Izidor Šček, Jure Rode …

Vezno besedilo v knjigi je napisal Marko Čuk, ki je pripravil tudi slikovno gradivo in knjigo kot celoto uredil.

    FRANC BOLE uresničevalec evangelija
    192 strani; 17 x 24,5 cm, trda vezava, barvne fotografije
    cena 19,90 €
    * * *
    Prelistajte:
    * * *
    Naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča

Kaj se zgodi po smrti 3D

pripravil Marko Čuk

Zakladnica modrosti dobrota

Sočutje

Ob sklepu tedna Karitas (24. – 30. novembra 2025), ki nas je vabil, da pri srečevanju z ljudi v stiski  prižgemo iskrico upanja: s prijazno besedo, nasmehom, stiskom roke ali objemom. Še več pomeni, kadar človeku zares prisluhnemo, ga slišimo in sprejmemo v njegovi resničnosti in stiskah, smo sočutni z njim..…. poglejmo v Zakladnico modrosti in si preberimo nekaj modrih misli o sočutju, …

Zakladnica modrosti dobrotaSOČUTJE

Bodite vsi složni, sočutni, ljubite brate, bodite usmiljeni in ponižni. Ne vračajte hudega za hudo in ne sramotite tistega, ki vas sramoti. (1 Pt 3,8-9)

Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili. (Mt 25,40)

V duši ne sme biti razburjenja, v očeh ne zaničevanja in ne sramotilne besede na jeziku. Za sedanji trenutek naj v vasprevlada sočutje, za prihodnost pa upanje. (sv. Janez Bosko)

Razvila se je globalizacija brezbrižnosti … Skoraj neopazno postajamo nezmožni občutiti sočutje spričo bolečega krika drugih. (papež Frančišek)

Človek brez sočutja ni sposoben sprejeti Božjega usmiljenja, kajti Bog sočustvuje s trpečim. Kristusovo trpljenje in smrt sta znamenje te sočutne Božje ljubezni. (Franc Rode)

Bog je usmiljen do naše telesne in duhovne bede. Nismo Božji, če nismo polni sočutja do svojega bližnjega. (Albin Škrinjar)

Usmiljenega imenujemo človeka, ki ima sočutje s tujo žalostjo, s tujo bolečino. Celo Jezusovo življenje je bilo dejanje sočutja s tujo bolestjo, je bilo dejanje usmiljenja. (Janez Evangelist Krek)

Lastna bolečina človeka uči sočutja do bližnjega. V trpljenju skušan in utrjen človek je dober do vsakogar in želi pomagati. (Stanko Janežič)

S potrpežljivostjo je v sorodu sočutje, ena najlepših človeških lastnosti in znamenje resnične srčne kulture. (Ksaver Meško)

Ti, ki trpiš, česa si želiš? Želiš si, da se sočutni scela postavi na tvoje mesto: On, ki je sočutje, se je ne samo scela postavil na tvoje mesto, ampak je prišel, da neskončno več trpi kakor ti. (Sören Kierkegaard)

Kdor ni svoje dni nesrečen bil, pri tem boš malo sočutja dobil. (slovenski pregovor)

pripravlja Marko Čuk

kolumna rijavec 11 2020

Zdaj več ne greš od nas

kolumna rijavec 11 2020Zdaj več ne greš od nas
Na spomlad sem že videl tvoj obraz,
ko češnjam cvetje trgala si z glave.
In spet sem videl te poletni čas,
ko s točo rjula si čez žitne trave.

Zdaj je jesen. Zdaj več ne greš od nas.
Ker boš trgatev z nami praznovala
povsod si že postavila vešala
iz golih vej, štrlečih v beli mraz.

Zmrazi me, ko berem to Gradnikovo pesem, Mors victrix ji je dal ime, »Zmagujoča smrt« bi ji nekoliko olepšano rekli po naše, saj pač nekoliko melanholičnega pogleda na naš svet ne maramo, kakor da bi kdo hotel najti nekaj, kar bi pokvarilo idilo milnega mehurčka našega trenutnega počutja. Podobno kakor žalost smo tudi smrt popolnoma pregnali na obrobja naših mest in življenj, tam so zdaj pokopališča, tam so ljudje, ki so umrli jeseni in pozimi, spomladi in poleti, prav tako, kakor pravi Gradnik. Samo še vsake toliko trpimo, da nas ošvrkne, ko kot strašljiva neznanka stopi na prag naše hiše in koga vzame … In zato jo tudi hitro odslovimo, naj gre čimprej proč, da se je ne bi več spominjali, luknjo, ki jo je napravila, pa karseda hitro napolnimo s čim drugim …
Ker nam nekaj vzame, nekaj lepega in dragocenega, nekaj, kar bomo pogrešali, zato je ne maramo, zato polnimo te s smrtjo zavrtane luknje z zabavo, z delom ali čimerkoli drugim, to prazno, votlo, pusto, grdo in težko prostorje. Tako jo nekako skušamo odpoditi stran, ona pa ostaja tu, kar naprej se vrača in nas ne pusti pri miru, spomladi, poleti, jeseni in pozimi, vsakič z drugim obrazom pride, a vsakič tako kruta, da je ne bi prezrli, da je ne bi mogli pozabiti. Ne zaradi njene krutosti, zaradi njene pomembnosti zdaj več ne gre od nas. Da bi to, kar nam je izkopala praznega in težkega v našem življenju, enkrat končno dopustili …
Smrt je namreč milostni dar Boga ljudem. Poglejte vendar na jesen, kako nekaj lepega, čeprav otožnega je gledati drevo, ko list za listom izgublja svojo poletno podobo, kako nekaj normalnega je, da nam novembra koraki šumijo. Smrt je nekaj normalnega, večna spremljevalka življenja je, za roko ga drži, kakor majhnega otroka, ki še ne ve natančno, kam. Z njo se namreč učimo spuščanja stvari in ljudi, ne glede na to, kako težko je to, učimo se dajati in se poslavljati, se odpovedovati nekomu, nečemu, kar imamo radi, kar tako ali tako nikdar ni bilo naše, zavedati se, da je bilo vse samo nezasluženi dar, s tem spoznavati, kako ljubljeni smo in tako postajati svobodni in polni zaupanja: da bi nekoč kakor češnjevi cvetovi v viharju ali žitne trave v toči ali pa v belem mrazu tudi mi zmogli oditi, da bi bili sposobni zadnji trenutek izročiti Bogu vse, kar imamo, svoje življenje. Da se bi mu mogli popolnoma prepustiti, da se bi mu mogli popolnoma vreči v objem.kolumna Marko Rijavec3
Tega ne znamo kar tako, strah nas je dajati, ker mislimo, da ne bomo nič, ko bomo vse izgubili. Za to se učimo s smrtjo, z vsako, še tako majhno smrtjo, z vsakim grižljajem, ki ga poklonimo, vsako jesen, ko odidejo lastovke v neznano, vsako jutro, ko odidemo drug od drugega, vsak večer, ko pokopljemo dan: da smo, kar smo, Božji ljubljenci, namreč, in da nikoli ne bomo nič drugega, tudi brez tega, kar imamo.

RIJAVEC, Marko. (kolumna MP). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 11, str. 84

Zakladnica modrosti dobrota

Upanje

V Tednu Karitas (24. – 30. novembra 2025), nas letos nagovarja geslo: NA POTI UPANJA.…. poglejmo v Zakladnico modrosti in si preberimo nekaj modrih misli o upanju, … več o Tednu Karitas

Zakladnica modrosti dobrota

  • Le pri Bogu se umíri, moja duša, kajti od njega prihaja moje upanje.Le on je moja skala in moja rešitev, moja trdnjava, zato ne bom omahnil. (Ps 62,6-7)
  • Upanje ne osramoti, ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan. (Rim 5,5)
  • Vselej bodite vsakomur pripravljeni odgovoriti, če vas vpraša za razlog upanja, ki je v vas. (1 Pt 3,15)
  • Ni ljubezni brez upanja in ni upanja brez ljubezni – ne enega ne drugega pa ni brez vere. (sv. Avguštin)
  • To, da smo kristjani, je dar vere in upanja; da bosta pa vera in upanje mogla obroditi sad, je potrebna potrpežljivost. (sv. Ciprijan)
  • Upanje človeka in upanje sodobnega sveta, pogled v prihodnost, ki bo zares ‘boljša’, bolj človeška, je odvisen od priznanja grehov in od prošnje: Gospod, usmili se! (sv. Janez Pavel II.)
  • Svet danes veliko bolj kakor kdaj prej potrebuje upanje: upanje miru, pravičnosti in svobode, to pa se ne more zgoditi brez pokornosti Božji volji. (Benedikt XVI.)
  • Stari prispevajo spomin in modrost izkušnje, ki vabi, da ne bi po neumnem ponavljali istih napak preteklosti. Mladi pa nas kličejo, da bi spet prebudili in okrepili upanje. (papež Frančišek)
  • Upati pomeni verovati v prihodnost. Kristjani verujemo, da nam bo prihodnost, če imamo čisto srce, v veliko veselje. Upanje temelji na Božji dobroti, ki nas je ustvarila, da bi bili srečni. (Jean Guitton)
    Samo kjer je ljubezen, moremo govoriti o upanju. (Gabriel Marcel)

  • Kristjan mora biti v svoji osnovni usmeritvi človek upanja in zaupanja, v zavesti, da ima končno vse svoj smisel, tudi če ga trenutno takoj ne uvidi. (Alojzij Šuštar)
  • Kogar nosi moč krščanskega upanja, ta si upa spoprijeti se s svetom in njegovimi težavami. (Anton Trstenjak)
  • Upanje je izraz zaupanja, da sta moje življenje in zgodovina sveta v rokah ljubečega Boga, Boga, ki se zavzema za svoje stvarstvo. Upanje pa ni potuha naši lenobi, marveč spodbuda k zavzetemu življenju. (Ciril Sorč)
  • Upanje ni prepričanje, da se bo nekaj dobro izšlo, temveč gotovost, da ima nekaj smisel, ne glede na to, kako se bo izšlo. (Vaclav Havel)
  • Če je v srcu upanje, je lahko vsak čas zlat. (Karel Mauser)
  • Ena lučka upanja sveti tudi v najbolj temnih urah. (angleški pregovor)
  • Upanje je vogelni kamen človeškega življenja. (slovenski pregovor)

pripravlja Marko Čuk

30 Klic dobrote

Trideseti Klic dobrote

30 Klic dobroteBil je torek, 26. novembra 1991, ko je takratni celjski kaplan Franci Trstenjek v celjski dvorani Golovec zbral številne pevce zabavne in narodnozabavne glasbe, ki so s svojim triurnim dobrodelnim nastopom pokazali, da so odprti za potrebe ljudi v stiski. Ko je duša koncerta – kakor je Francija imenovala napovedovalka Nataša Dolenc – pisal v imenu dekanijske Karitas vabila nastopajočim, je bilo v njegovem srcu nekoliko strahu, koliko pevcev se bo njegovemu vabilu odzvalo. In odzvali so se vsi! Tako so na večeru, ki so se ga udeležili visoki predstavniki cerkvenega in političnega življenja, nastopili: Heidi Korošec (uvodno pesem je zapela z otroškim zborom sv. Danijela), Celjski instrumentalni kvintet, Tatjana Dremelj, ansambel Oliver Twist, Nace Junkar, Helena Blagne, Irena Vrčkovnik, Majda Petan, Oto Pestner, ansambel Slovenija, Big Ben, Miha Dovžan, Alenka Pinterič, Vocalart, Alenka Godec, New Swing Quartet, Alfi Nipič in njegovi muzikantje. Program so povezovale radijske in TV napovedovalke Betka Šuhel, Alenka Hoeferle, Metka Volčič, Ida Baš in Nataša Dolenc.
Celjska Karitas je na koncertu zbrani denar (okrog 350 tisoč takratnih tolarjev) porabila za nakup hrane in kurjave za begunce in za ljudi, ki si iz kakršnega koli razloga ne morejo priskrbeti teh najosnovnejših stvari.
Koncert je imel več odlik. Najprej je bil enkratno glasbeno doživetje, saj je zadovoljil ljudi različnih okusov. Drugič je bil uresničitev izredno zanimive ideje, kako ljudje lahko tudi na tak način pokažemo skrb za sočloveka v stiski. In tretjič, organizacija koncerta je združila različne dejavnike, kajti celjski Karitas so se pri organizaciji pridružili: [RC Golovec, Naš tednik in Radio Celje, glasbena agencija Petan; k uspehu je pripomoglo tri tisoč poslušalcev, ki so do zadnjega kotička napolnili dvorano Golovec.

 

Z letošnjim jubilejnim 30. dobrodelnim koncertom Klic dobrote, za družine v stiski, ki je potekal v sredo, 25. novembra 2020, je Slovenska karitas obeležila 30-letnico organizirane oblike delovanja Karitas v Sloveniji. Ob neposrednem prenosu je koncert pred televizijske ekrane in radijske postaje povabil ljudi, ki imajo radi glasbo in radi pomagajo. Tudi letos je bil glavni namen dobrodelnega koncerta zbiranje sredstev za pomoč slovenskim družinam v stiski. Za ta namen se je do konca koncerta in takoj po koncertu zbralo 228.684,00  EUR. Akcija zbiranja za družine v stiski se bo nadaljevala do konca leta.30 Klic dobrote2

»Letošnje geslo »Slišim te«, je vsem nam spodbuda, da smo pripravljeni zbrano poslušati in tudi slišati vse, ki si pridejo k nam v svojih  stiskah. Kljub omejitvam je veliko priložnosti, da se odzovemo na stiske ljudi. Da se pri komu ustavimo in spregovorimo čez balkon, da redno pokličemo osamljene in jih vprašamo, če kaj potrebujejo, da umirjamo ljudi, ki imajo težave v duševnem zdravju in se ne znajdejo v različnih omejitvah. Hvala tudi za vse darove, s katerimi bomo lajšali stiske slovenskih družin.« Peter Tomažič, generalni tajnik Slovenske karitas.

Slovenska karitas se zahvaljuje vsem dobrotnikom, podjetjem in posameznikom, ki bodo mnogim družinam prinesli toplino v njihove domove. Iskrena zahvala vsem nastopajočim pevcem in glasbenikom. K dobroti in solidarnosti z  20. 000 družinami v stiski, ki jim Karitas pomaga v različnih programih pomoči so nas s pesmijo nagovorili Irena Vrčkovnik, Simona Vodopivec Franko, Damjana Golavšek, Nuška Drašček in Gašper Rifelj. Iz studia v Ljubljani sta v družbi mladih prostovoljcev Karitas, skavtov in družin, ki so sprejemali telefonske klice, dogodek povezovala Bernarda Žarn in Jure Sešek. 

Zahvaljujemo se tudi vsem radijskim postajam, časopisnim hišam in spletnim portalom, širom po Sloveniji, ki so v mesecu novembru širili glas o dobrodelnem koncertu in vabili na dogodek. Imena medijev so objavljena na www.karitas.si/akcije/klic-dobrote.

Dobrodelna akcija Klic dobrote bo potekala do konca koledarskega leta. Vsi, ki bi še želeli darovati, to lahko storijo na telefonski številki 01/300–59–60, na spletni strani Slovenske karitas www.karitas.si ali z neposrednim nakazilom na: Slovensko karitas, Kristanova ulica 1, 1000 Ljubljana, TRR: SI56 0214 0001 5556 761, namen: Klic dobrote, Koda namena:CHAR, Sklic: 00 3514.30 Klic dobrote3

 

Knjižna ponudba Ognjišča 2020-21

PRELISTAJTE KATALOG

Knjizna ponudba Ognjisca 2018 19 3DLetošnjemu decembrskemu Ognjišču (12/2020) je priložena Knjižna ponudba Ognjišča – katalog novosti. Ta se nekoliko razlikuje od Miklavževega kataloga, ki ste ga prejeli prejšnji mesec in so v njem predstavljeni predvsem predlogi za Miklavževo obdarovanje. Knjižna ponudba Ognjišča pa prinaša na prvem mestu naše novejše izdaje, obširneje tisto najbolj sveže iz našega knjižnega nabora. Seveda pa so v njem tudi nekatere naše bolj iskane (in prodajane) knjige, zaradi večjega obsega kataloga smo dodali še nekaj predlogov za obdarovanje ob prazničnih dneh v upanju, da boste v njem lahko izbrali kaj zase in za svoje najbližje. PRELISTAJTE katalog naših knjig.

Kaj smo izdali v letu 2020, ki se izteka:

NOVOSTI ZALOŽBE OGNJIŠČA 2020:

PRENOVLJENE IZDAJE

PONATISI

  • Skrivnost zla
  • Zgodbe za srečo v družini (6. izdaja)
  • Sveto pismo za vsak dan
  • Zmeraj sestra Vendelina
SLOMŠKOVA ZALOŽBA

NOVOSTI SZ 2020

  • Človek naj skrbi za zdravo okolje

PONATISI

pripravlja Marko Čuk

zgodba2 11 2011

Katarinino darovanje

Bližal se je praznik Vseh svetnikov, dan spomina na rajne in začetek njim posvečenega meseca. Katarina je skrbno uredila grob svojih staršev. Njun grob je sicer obiskovala vsako nedeljo, za ta praznik pa ga je še posebej lepo uredila. Ko je delo končala, je ob svežem cvetju prižgala svečo, potem pa sklenila roke in molila. Po molitvi je zamišljeno zrla v nagrobnik.
»Tu sta, moja draga oče in mati. Koliko časa je še do takrat, ko se vama tudi jaz pridružim? Kakšen bo ta naš grob potem? Ali bo kdo kdaj poruval plevel, položil nanj cvetko in prižgal svečko? Ali pa bo naš grob tak, kot je oni tam v sosednji vrsti: sorodniki so se tožarili za zapuščino, groba pa nihče ne pogleda, le soseda včasih populi najbolj bohoten plevel, da se njegovo seme ne bi raznašalo po vsem pokopališču,« je razmišljala Katarina. Potem se je pokrižala in počasi zapustila pokopališče z otožno mislijo, da se bo prej ali slej pridružila svojim staršem na tej božji njivi.
zgodba2 11 2011Vzela je kolo, ki ga je bila ob prihodu naslonila na zid pokopališča, ter se po klancu navzdol spustila proti domači vasi. Tedaj pa – ojoj!, je nekaj zaškrtalo, prednje kolo je zaplesalo, krmilo je ni več ubogalo.
»Ravno v največji strmini, ko je hitrost največja, se mi je moralo to zgoditi! Ali bom srečno zvozila do ravnine, ali me bo zaneslo pod kakšen nasproti vozeč avtomobil in se bom že danes pridružila staršem?« je bila vsa v skrbeh Katarina, ko je zaman skušala zmanjšati hitrost in obvladati kolo, ki pa je ni ubogalo in Katarina je zletela preko njega in z glavo udarila ob kup kamenja ob cesti.
»Ravno na glavo! Pa morda ne bo prehudo, saj zavesti nisem izgubila,« je po prvem strahu pomislila Katarina in potipala boleče čelo. Dlan je bila v hipu polna krvi! S težavo se je postavila na noge.
»Ljubi Jezus, ti veš, komu je ta moja bolečina potrebna,« je prosila v svojem srcu. »Nakloni njene sadove tistemu, za katerega veš, da mu je potrebna. Praznik Vseh svetnikov se bliža, morda bo kdo omahoval, da bi pred praznikom stopil v spovednico. Po tej moji bolečini mu daj moči in poguma za spravo s teboj. Zato to preizkušnjo vdano sprejemam,« je šepetala Katarina.
Kolo je pustila na kraju nesreče ter počasi odtavala do najbližje hiše. Pozvonila je. Gospa Majda, ki je odprla vrata, je kriknila od strahu ter se odmaknila od vrat. »Za božjo voljo, kaj pa se je zgodilo?« je vprašala. »Padla sem s kolesom; vi ste najbližji: prosim vas, ali mi lahko kaj pomagate?« je zaprosila Katarina. Gospa Majda je povabila Katarino v sobo, ji ponudila stol ter odhitela v avto po pribor za prvo pomoč.
Skrbno, nežno, kolikor je le mogla, je čistila Katarinin okrvavljeni obraz, potem pa ji je pomolila ogledalo. »Glejte, naredila sem, kar sem mogla; ali naj vas odpeljem na urgenco?« je vprašala. Zdaj je kriknila Katarina, saj je bil njen obraz tako iznakažen, da se skoraj ni spoznala. Na čelu je bila velika rana, ob njej še buška kot velika vijolična sliva. Celo lice je bilo ena sama rana, opraskano od kamenja.
»Mislim, da ne bo tako hudo, zavesti nisem izgubila, verjetno so poškodbe bolj zunanje,« si je dajala poguma. »Vseeno vas prosim, da me zapeljete k prijateljici, medicinski sestri Brigiti, morda bo še ona kaj pomagala ali pa svetovala za urgenco,« je zaprosila Katarina.
Majda je takoj po telefonu poklicala sestro Brigito, tako da je ta ponesrečenko že pričakovala s svojimi medicinskimi pripomočki, ko jo je Majda pripeljala k njej.
»Imela si srečo v nesreči, draga moja,« ji je rekla. »Če bi bila ta rana le kakšen centimeter proč, na sencih, ne bi vstala s kraje nesreče, tako pa, upajmo, ne bo hudega,« je ugotovila medicinska sestra in se z vso skrbjo posvetila bolniški oskrbi nesrečne Katarine.
Katarina je med tem ves čas sama pri sebi ponavljala svojo prošnjo Jezusu: »Gospod, te moje bolečine poklanjam tistemu, ki je potreben božjega usmiljenja.« Majda je obljubila, da bo spravila na varno pokvarjeno kolo, Brigita pa je zagotovila, da bo svojo ponesrečenko že drugi dan obiskala, in Majda je Katarino odpeljala domov.
Sledila je boleča noč brez spanja. Katarina je ponavljala svojo prošnjo, svoje darovanje: »Gospod, naj to koristi nekomu, ki moje darovanje potrebuje. «
Naslednje jutro se je oglasil pismonoša. Poleg časopisa ji je izročil tudi belo pismo. Pisava ji je bila znana: bila je pisava župnika Florijana. To ne more biti, med nama je prišlo do nesporazuma, zato se mi zdi čudno, da bi mi pisal, je razmišljala Katarina in dolgo strmela v pismo, ki si ga kar ni upala odpreti. Ko pa ga je odprla in prebrala nekaj kratkih vrstic, so se v njenih očeh zalesketale solze. Brala je: »Nocoj se v moji župniji prične sveti misijon. Priporočam ti to važno zadevo v molitev in darovanje. Oprosti, da se nisem oglasil že prej, pa saj razumeš, da sem imel veliko dela s pripravo.« Katarina je pogledala datum pisma: bil je od prejšnjega dne.
»Ljubi Jezus,« je zavzdihnila, »torej ‘nocoj’, prav ta večer, ko sem doživela to nesrečo, morda prav tisto uro, ko sem Ti vdano darovala svoje bolečine, se je pričel misijon v fari župnika Florijana. Torej prav njemu si naklonil sadove moje darovane bolečine. S tem si mi hotel tudi pokazati, da ne smem hraniti zamer v svojem srcu. Prav v času misijona se največ ljudi bori, ali bi stopili v spovednico ali ne. Vse, kar me je zadelo, sem želela darovati prav v ta namen. Ljubi Jezus, ti si naklonil njemu, ki sem ga zaradi neumnega nesporazuma izključila iz svojih molitev, milost, da z darovanjem bolečine izpolnjujem obljubo, da vedno podpiram njegovo duhovniško delo,« je še dolgo razmišljala Katarina in dolgo je tudi rožni venec drsel skozi njene prste.

ŠKUFCA, Angelca. (zgodbe) v: Ognjišče (2011) 11, str. 22-23.

patriarh Irinej

škof Jožef Smej

* 15. februar 1922, Bogojina + 21. november 2020

patriarh Irinej

(* ob obletnici) Zibelka mu je tekla v prekmurski Bogojini, kjer se je rodil 15. februarja 1922 kot drugi od treh otrok. Po končani osnovni šoli v Bogojini, je skozi okno ušel materi v srednjo šolo v Murski Soboti in je kot dijak stanoval v takratnem salezijanskem domu Martinišču. Po maturi leta 1940 se je vpisal na medicinsko fakulteto v Ljubljani, že po mesecu dni pa se je prepisal na Visoko bogoslovno šolo v Mariboru. Ko je aprila 1941 našo domovino zajela vihra druge svetovne vojne in so njen velik del zasedli nacisti, je bilo v Mariboru ukinjeno semenišče in bogoslovna šola. Smejevo Prekmurje so zasedli Madžari in cerkvenopravno je bilo priključeno škofiji v Sombotelu. Tam je Jožef Smej nadaljeval študij teologije in bil 8.decembra 1944, star manj kot 23 let, posvečen v duhovnika. V Sombotelu se je naučil madžarščine, kar mu je omogočilo, da se je kot duhovnik in škof lahko pogovarjal z madžarsko govorečimi verniki v Prekmurju v njihovem maternem jeziku. Konec druge svetovne vojne je dočakal v Dobrovniku kot upravitelj cerkve. 1. junija 1945 je bil imenovan za kaplana v Turnišču, božjepotnem svetišču Prekmurja. Tam je Turniški Mariji spletel sonetni venec z naslovom Marijin venec. Po treh letih kaplanovanja v Turnišču je bil prestavljen v Mursko Soboto, kjer je bil dolgo časa kaplan, leta 1964 je postal župnijski upravitelj, nato župnik in dekan murskosoboške dekanije. V duhu koncila je zaslutil,da je ekumenizem za Prekmurje, kjer ob katoličanih žive evangeličani, poseben blagoslov in izziv, zato je gojil prisrčne stike z evangeličani. Leta 1969 je bil kot prvi Prekmurec imenovan za stolnega kanonika v Mariboru, leta 1964 je postal ravnatelj škofijske pisarne (kancler), leta 1980 je bil imenovan za generalnega vikarja (škofovega namestnika) mariborske škofije, papež Janez Pavel II. ga je 25. aprila 1983 imenoval za mariborskega pomožnega škofa. Pri škofovskem posvečenju si je izbral marijansko geslo “Milosti polna, spomni se”.

Ob vsem duhovniškem in škofovskem delu je bil dr. Jožef Smej tudi izreden znanstveni, strokovni in leposlovni ustvarjalec. V svoji doktorski disertaciji z naslovom Pastoralna dejavnost Ivanocyjevega kroga (1973) je predstavil dr. Franca Ivanocyja, “prekmurskega Slomška”. Največ raziskovalne ljubezni je posvetil svoji domači bogojinski župniji in murskosoboški župniji s podružnicami. Veliko je pisal za Stopinje, prekmurski koledar, ki se je rodil na njegovo pobudo. Življenje in delo Mikloša Kuzmiča, prvega katoliškega prevajalca Svetega pisma, je predstavil v romanu Po sledovih zlatega peresa (1980). Leta 1992 je izšla njegova pesniška zbirka Kaplja na vedru. Tam je v spremni besedi zapisal: “Meni se zdi, da vsi v duši nosimo pesmi kot spomin na davno izgubljeni raj, a se mnogi morda tega ne zavedajo in pesmi v pravem trenutku ne zapišejo.”

Poslanstvo. “Življenje duhovnika in škofa je več kot zgolj naštevanje služb ali navajanje podatkov,” je v prekmurski koledar Stopinje 2002 ob 80-letnici takrat svojega pomožnega škofa dr. Jožefa Smeja zapisal mariborski škof dr. Franc Kramberger. “Življenje duhovnika, škofa je delo, odločanje, tveganje, garanje, je zavestna rast iz korenin prednikov na škofovskem sedežu, je hoja za Kristusom in pričevanje z deli.” To poslanstvo je škof Jožef Smej zvesto izpolnjeval od svoje mladosti. Na poseben način v času njegove pastirske poti: od takrat, ko ga je kot dvaindvajsetletnega fanta Bog poklical … do svojega prvega službovanja v Turnišču, kjer je Marijina božja pot. … odhoda v Mursko Soboto: „Potem pa naenkrat, ko sem že bil dekan, župnik, škof Držečnik kot strela z jasnega spet vpraša, ali bi hotel priti za kanonika v Maribor. Kako težko sem rekel ‘dva tedna mi dajte, da razmislim’ … tako sem obstal potem v Mariboru in še danes sem tukaj.Bogu hvala za vse, delam že dolge nadure. Pa kljub temu, kakor je rekel sv. Martin: ‘Bog, če sem tvojemu ljudstvu še potreben, se ne branim dela’,” je pogumno povedal škof Smej.

Prvo srečanje Jožefa Smeja z Ognjiščem. Bilo je to leta 1965, ko sem bil župnik v Murski Soboti. Moj kaplan je bil Martin Poredoš, Franc Bole pa je bil takrat župnijski upravitelj v Bertokih. Poredoš mi je znal veliko povedati o Boletu. V bogoslovju sta bila sošolca, oba posvečena 1958. Ognjišče. Po Slovarju slovenskega knjižnega jezika ima dva pomena. Ognjišče je prostor z nezavarovanim ognjem, navadno v kuhinji, npr. na ognjišču so prasketala drva; drugič pa pomeni toplo domače ognjišče, dom, družino, npr. nepozabno domače ognjišče, nepozaben dom, nepozabna družina. Ognjišče kot revija spominja na nekdanje Slovenske večernice. Ob dolgih zimskih večerih je s stropa v topli veliki sobi visela petrolejka. Njena luč je toliko razsvetljevala, da je eden lahko bral, drugi pa so poslušali.
škof Jožef Smej – “utrinek dobrote na slovenskem nebu”.

Smej Jozef2Zdi se mi, da je imel g. Bole že v bogoslovju načrt, da bo izdajal revijo za mladino. Takratna oblast je bila ljubosumna in se je bala, da bi mladina prišla v druge roke, ne njihove. Kdor ima mladino, ima bodočnost. Boletu je uspelo izdajati revijo za mladino, ker je imel za seboj močno osebnost. Bil je to msgr. dr. Mihael Toroš, apostolski administrator jugoslovanskega dela goriške nadškofije, in sicer od leta 1948 do svoje smrti, 29. decembra 1963. Bil je dobro zapisan pri oblasti, saj je nosil (!), ne samo prejel, jugoslovansko odlikovanje v priznanje za svojo narodnostno strpnost. Čeprav je Mihael Toroš kot apostolski administrator imel več naslednikov, npr. Anton Vovk, Albin Kjuder, Andrej Simčič, Janez Jenko, je vendar Torošev učinkujoči duh vplival na oblastnike, da so Boletu dovolili izdajanje revije, kljub oviram, ki so mu jih nastavljali – denimo ta, da je bil Bole 15 dni zaprt v Kopru. Oba, tako Bole kakor tudi Poredoš, sta dobila papeško odlikovanje: prvi papeški kaplan, drugi papeški hišni prelat.

več:
S. Čuk, škof Jožef Smej. Utrinek dobrote na slovenskem nebu: Pričevanje, v: Ognjišče 4 (2007), 20-21.
M. Erjavec, Jožef Smej: Moj pogled, v: Ognjišče 4 (2015), 68-69.
B. Rustja, Bog trpi, ko trpi nemočen človek: Naši preizkušani bratje, v: Ognjišče 8 (2011), 24.

o škofu Smeju:
Vse je osvojil z dobroto svojega sočutnega srca. Koprski škof dr. Jurij Bizjak je v svojem pričevanju o škofu Smeju zapisal, da rad prisluhne njegovi besedi ali prebere, kar je napisal, “kajti vsak njegov prispevek je kakor utrinek na zvezdnatem nebu: zasveti in nakaže smer”.

Škof Smej o veri. Vera je božji dar, pa tudi človekov odgovor na božjo milost, „Vera je milost. Mora pa človek imeti tudi voljo (Benedikt XVI.). Na milost torej pristanemo, ji privolimo. Dvome je imela tudi sv. Terezija Deteta Jezusa, ko se je vprašala, ali je onstranstvo kaj, ali ni nič?” Škof Smej je povedal, da sam nikoli ni imel resnih dvomov in da mu je Bog dal to milost. Pri tem je po njegovem pomembna tudi molitev rožnega venca: „Mi v družini nismo vsak dan molili rožnega venca, razen v oktobru. Sam pa sem začel vsak dan moliti rožni venec takrat, ko sem prebral – vem, da je bilo takrat na indeksu – zame najbolj globok roman, Bratje Karamazovi. In tam je tako lepo rečeno o Kristusu: ‘Poživi vero.’ Vsak dan moramo moliti, ker vera ni dana tako, češ, zdaj jo pa imaš. V veri moramo rasti. To želim najprej sebi, da bi rasel v veri, kljub mnogim težavam, ki jih vidimo.” Kot pravi, bodo težave vedno prisotne, a da nas skozi vse varuje vera, s tem pa tudi upanje in ljubezen.

še nekaj njegovih misli:

  • Sporočilo Kristusovega križa je prezgovorno, da bi ga mogli preslišati, prerazločno, da bi ga mogli krivo razumeti, predragoceno, da bi ga mogli zavreči.
  • Marija je najlepši, od Svetega Duha oblikovani portal, skoz katerega je v tihoti stopil Bog, ko se je učlovečil.
  • Mir moramo piti iz čistih Božjih vrelcev, vrelcev resnice, pravičnosti in ljubezni.
  • Ločnica med dobrim in zlim ne poteka med ljudmi, ampak skozi vsako človeško srce. V vsakem izmed nas ima dobri in zli duh svojo bojno črto.
  • Veliko ljudi nič ne posluša ali pa sliši – le sebe.
  • Kako bi mogli drug v drugem trajno gledati brate, če odklanjamo skupnega Očeta?
  • Tu in tam še zmeraj slišimo govoriti, naj bi molili le takrat, ko čutimo nagnjenje do molitve! To ne drži. Molitev je služba.
  • Vsak trenutek je korak proti večnosti. Čas je božja lastnina, mi ga moramo odkupljati z dobrimi deli.
  • Vsak dan moramo moliti, ker vera ni dana tako, češ, zdaj jo pa imaš. V veri moramo rasti. To želim najprej sebi, da bi rasel v veri, kljub mnogim težavam, ki jih vidimo.
  • Marija je križišče, kjer sta se za večno srečala in zedinila Bog in človek in kjer se kristjan v polnosti sreča s Kristusom.
  • S pokrižanjem izrazimo, da pripadamo troedinemu Bogu. Križ pa je hkrati tudi znamenje posebnega božjega varstva.
  • Ljubezen, srce, posebno materinsko, kot je Marijino, vidi več in jasneje kakor oči.
  • Svojo službo lahko opravlja duhovnik samo, če postavi svoje življenje pod znamenje križa.
    več:

pripravil Marko Čuk

zgodba5 11 2011

Poslednja želja

Previdno odprem vrata majhne, zatemnjene sobe. Na postelji ob zidu leži moški. Obstanem in z nemirnim, begajočim pogledom iščem znan obraz. Velike vdrte oči strme vame in me vlečejo k sebi s čudno, neustavljivo silo. Dolgo se nisva srečala. Stari župnik iz vasi pod goro. Umira. Pred nekaj tedni so mu zaradi hude, neozdravljive bolezni odrezali obe nogi pod kolenom.
Trudoma premaknem svoji nogi in se približam postelji. Nekaj bi mu moral reči. Sedem na rob ležišča in ga gledam. Kam so šle zdaj vse moje besede? Na obrazu, potnem in belem, vidim, da me je spoznal. Kaj bo rekel on? Vem, da moram dokončati svoje misli, vse svoje vedenje, resnice in dvome. Bil je čudovit duhovnik; za njim je dolgo in bogato življenje. Ljudje so ga spoštovali in imeli radi. Dvigne roko in jo obnemoglo spusti na odejo. V meni vrejo spomini, ki so več kot to. Vsako nedeljo je stal pred cerkvijo med svojimi farani. Kakor oče, ki svetuje svoji družini. Za slehernega je imel veselo in pošteno besedo, nasvet, misel za prihodnost. Kakor nekoč davno, ko je bilo vse drugače kot danes. zgodba5 11 2011Ob krstu, poroki ali pogrebu, vselej z nekakšnim posebnim odnosom do lastnosti, ki je temelj naše vere – človeški ponižnosti. Vedno so vsi utihnili in njegove besede so padale globoko v srca nas begajočih, izgubljenih v grabežljivosti in uživaštvu. Nikoli ni imel nikakršnega bogastva: denar mu je bil nujno sredstvo za dosego pomoči drugim. Preživel je zaslišanja in pretepanja. Poslušal je žalitve in poniževanja svojega poklica …
Gledam ga. Tako rad bi slišal njegove besede, njegovo zadnjo željo. Gotovo jo ima. Vsak ima svojo – poslednjo željo. V meni vrejo pekoče misli o naši prihodnosti. Saj res, ko je nad vasico hrumela nevihta poletja, je stekel pod zvonik. Otožno se nasmehnem. Plačeval je študij mlademu fantu, bodočemu duhovniku … Znova se premakne, Bolečina poslednjih minut mu skremži obraz. Hipoma se dvigne. Gleda me. Njegove oči otroško vdano in proseče zro vame. Tedaj zaslišim njegov glas. Izreče svojo zadnjo željo: »Rad bi – pokleknil! …« Osuplo se dvignem. Nima več nog, a rad bi pokleknil, poslednjič v podobi svojega dolgega življenja! Kimam brez besed in vem, da je ponižnost resnica in rešitev naše prihodnosti. On pa globoko vzdihne in – izdihne. Hitro pokleknem k njemu in vzamem njegovo desnico v svojo. Nanjo kapljajo moje vroče solze. Karkoli rečejo, te roke so bile svete, so bile duhovniške. Blagoslavljale so, povzdigovale Kruh in Vino. Samo te roke lahko storijo to in nobene druge! Mi pa pozabljamo, prazni, odtujeni, nehvaležni, brezverni. To se ne bo nikoli spremenilo. Toda življenje nas bo naučilo nove, resnične ponižnosti, ki je prihodnost duhovništva in vere. Globoko v meni je ta resnica, ki je mnogi ne doumejo. So stvari, ki se začenjajo vedno znova, in je resnica, ki je ena sama in neuničljiva in večna, kakor Bog in Človek v večnosti …

STANISLAV. (zgodbe) v: Ognjišče (2011) 11, str. 52-53.