Vsi sveti (1. november)
»Praznik vseh poveličanih. Tudi tistih svetnikov, ki jih ni v nobenem koledarju in ne bodo nikdar njihovi življenjepisi v Življenju svetnikov« (Franc Sodja). Cerkev že nad 1200 let na današnji dan obhaja praznik vseh svetnikov. Papež Gregor III. je okoli leta 740 pri Sv. Petru v Rimu posvetil kapelo v čast Odrešeniku, njegovi Materi, apostolom, mučencem in vsem svetnikom, papež Gregor IV. pa je leta 827 ukazal, naj se 1. novembra v vesoljni Cerkvi slovesno praznuje spomin vseh svetnikov. Cerkev je uvedla ta praznik predvsem zato, ker je število svetnikov tako naraslo, da se ni bilo mogoče spominjati vsakega posebej pri bogoslužju. Namen in vsebino praznika razlaga praznični hvalospev: »Danes v duhu gledamo tvoje sveto mesto, nebeški Jeruzalem, ki je naša domovina. Tam te obdajajo množice naših srečnih bratov in sester in te na veke skupno slavijo. Radujemo se poveličanja vseh svetih članov Cerkve in ob njihovem zgledu in priprošnji v veri potujemo obljubljeni sreči naproti.« (sč)
Na sliki: Vsi svetniki na sliki Slava Svete Trojice – delo kapucinskega brata Oswalda iz leta 1668, Vipavski Križ, samostanska cerkev sv. Frančiška Asiškega.
Na Slovenskem imamo Vsem svetim (svetnikom) posvečenih pet cerkva (dve župnijski, tri podružnične) in eno kapelo. V LJ nadškofiji so vsi svetniki zavetniki nove cerkve v Ljubljani na Žalah (župnija Ljubljana – Sv. Križ) – zgoraj. – V KP škofiji je vsem svetnikom posvečena kapela na KP mestnem pokopališču. – V NM škofiji sta dve p. c. Vseh svetnikov: v Pustem Gradcu (Dragatuš) in Livoldu (Kočevje). – V MB nadškofiji je ž. c. Vseh svetnikov na Svetinjah (obč. Ormož) – spodaj levo. – V CE škofiji pa so Vsi svetniki zavetniki p. c. na Pokleku nad Blanco (zaselek Cirje). (mč)
Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2019) 11, str. 115
Tole pismo je na nek hecen način na moč podobno pismom, ki sem jih, osemnajstletnik, pisal na začetku in na koncu služenja vojaškega roka. ‘Služenje’ je potekalo še v nekdanji, zdaj seveda že rajnki državi, ki pa jo boste, kljub temu, da je ‘rajnka’, zaman iskali v svojih svetih vrstah. Tudi če bi se iskanja lotili jutri, na vernih duš dan, boste razočarani, saj močno, močno dvomim, da se ji je uspelo usesti vsaj na zadnjo stopničko v vicah. Bolj verjetno jo boste, če jo že boste iskali, našli še nižje, kamor pa dvomim, da vas mika iti. In je čudno, da se nekaterim, ki so doživeli in preživeli čare ‘nekdanje skupne’, še vedno tako kolca po njej, in bi jo najraje priklicali nazaj. Se bojim, da jo bodo žal našli, ko bodo tudi sami že rajni.
Ko sem kot vojak nabral zadosti kondicije, da sem lahko premagoval vsakodnevno utrujenost, sem odpisoval stricem in tetam in seveda članom še ožje družine. Pametnejšega dela pa tako ali tako ni bilo. Pa sem lahko vsakemu napisal kaj osebnega in posebnega glede na bližino in razdaljo, ki sva jo sicer imela v neuformiranem življenju.
V času, ko je bil naš bl. Anton Martin Slomšek škof v Šentandražu, je bil Katalonec sv. Anton Marija Klaret škof v Santiagu na Kubi. Ko je tisti del Kube prizadel hud potres, so se ljudje spraševali, čemu ravno njih. Klaret je kasneje v svoji Avtobiografiji zapisal, da se je po potresu reklo, da trdega oreha pač ni mogoče odpreti drugače kot s palico, se pravi z močnim udarcem. S palico je seveda bil mišljen potres, s trdim orehom pa kubansko ljudstvo, ki takrat ni ravno blestelo po vrlinah. Vrhnji sloj, precej predan prostozidarstvu, je izkoriščal suženjsko delovno silo, se obnašal rasistično; nižji sloj je živel moralno razpuščenost v obliki alkoholizma, partnerske nezvestobe, zanemarjanja verskega življenja in podobno. Ob prihodu Klareta v tiste kraje je bila tudi duhovščina zelo samosvoja, kar se je najbolj poznalo po razširjenem kršenju celibata. Po potresu, ki so ga interpretirali kot Božjo kazen, so se oboji, bogati in revni, streznili.
Morda si ravno zbolel ali izgubil koga od najdražjih? Mogoče si doživel veliko razočaranje? To so hude preizkušnje. Vendar nam ostaja veliko stvari, za katere smo lahko hvaležni.
Kako dolgo bomo še lahko tako nemoteno, Bogu predano, hodili v našo lepo, čeprav ne veliko župnijsko cerkev? Kako dolgo bo še med nami naš župnik, ki vodi našo vedno manjšo čredo? Kaj lahko naredim jaz, ubogi nihče, da bi se to čim kasneje ali nikoli zgodilo? Po našem običajnem mišljenju ne morem narediti nič. Če pa je v srcu živa vera, lahko z molitvijo, postom, dobrimi deli, ko vse te skrbi prepustim Jezusu, naredim veliko.
S posebno ljubeznijo in globokim občutjem Luka slika dogodke, iz katerih odseva Jezusova ljudomilost in neskončno Božje usmiljenje do grešnikov. Luka je tudi edini med evangelisti, ki opisuje dogodke pred Jezusovim rojstvom in njegovo mladost.
