nadangel Gabrijel (29. september)
GABRIJEL pomeni po hebrejskem deblu ‘Božji mož’ ali ‘Božji junak’. V Stari zavezi je omenjen le v Danielovi knjigi, v Novi zavezi pa Gabrijel oznani rojstvo Janeza Krstnika in Jezusovo rojstvo. Najprej in najbolj pogosto so ga upodabljali v zvezi z Gospodovim oznanjenjem Mariji. Pri oznanilu rojstva Janeza Krstnika duhovniku Zahariju se angel predstavi: »Jaz sem Gabriel, ki stojim pred Bogom. Poslan sem, da spregovorim s teboj in ti sporočim to veselo novico.«
Češčenje nadangela Gabriela se je uveljavilo po 10. stoletju, šele papež Benedikt XV. je njegov praznik leta 1921 raztegnil na vso Cerkev in določil, naj se povsod praznuje 24. marca, dan pred praznikom Marijinega oziroma Gospodovega oznanjenja. Pij XII. je leta 1952 nadangela Gabriela razglasil za nebeškega zavetnika radia in vseh sredstev družbenega obveščanja. V ljudski vernosti pa so nadangela Gabriela kot svojega zavetnika že prej častili sli, poštni uradniki in raznašalci časopisov.
Po uvedbi nove ureditve bogoslužja (1969) je praznovanje vseh treh nadangelov združeno na današnji dan.
ZAVETNIK: Nadangel Gabrijel je zavetnik poštnih uslužbencev, zbiralcev znamk, telekomunikacij in informiranja (od leta 1951); priprošnjik proti neplodnosti v zakonu.
(več v knjigi: ČUK, Silvester. Svetnik za vsak dan. 2. knjiga. Prenovljena in dopolnjena izdaja – ČUK, Marko. Koper: Ognjišče, 2018, str. 186-188.
Na Slovenskem sta nadangelu Gabrijelu posvečeni dve podružnični cerkvi: na Planici (Stara Loka – LJ) – /levo spodaj/ in v Zapotoku (Lig-Marijino Celje – KP).
Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2020) 10, str. 115
Kuharica s. Vendeline se je v preteklosti priljubila kuharjem in gospodinjam, saj odraža bogastvo in raznolikost slovenske kuhinje. Njena preprostost in bogastvo jo priporočata tudi danes tistim, ki že znajo kuhati in tistim, ki bi se te ‘umetnosti’ radi naučili. Knjigo smo ponatisnili pri Ognjišču … zdaj je spet z nami ob štedilniku največja učiteljica slovenske kuhinje s priljubljeno knjigo (kuharico) … Po tavanju in iskanju med tujimi lonci se vračamo domov k prehrani, ki izhaja z naših vrtov, naših kuharskih receptov in našega okusa. Slovenci imamo izvirno kuhinjo, ki nas ohranja čile in zdrave.
Edvina Novak, urednica kuharic sestre Vendeline (in mnogih drugih) … poudarja, da smo Slovenci lahko ponosni na svojo kuhinjo. V pogovoru za Ognjišče je najprej spregovorila o začetkih sodelovanja s sestro Vendelino (za izdajo prve knjige Kuharica sestre Vendelina (slovenska meščanska kuhinja):
Sestra. Vendelina (Marija Ilc) se je rodila leta 1916 v Dolenjih Lazah pri Ribnici na Dolenjskem v družini z devetimi otroki, od katerih se jih je kar šest izbralo duhovni poklic: štiri dekleta so vstopila k šolskim sestram, ena sestra je postala karmeličanka, brat pa je postal duhovnik.
(* ob obletnici) Slovenska cerkvena glasba je nedvomno najbolj ponosna na skladatelja Stanka Premrla, ki je imel 55 let vodilno vlogo v naši cerkveni glasbi. V tem času je bil ne samo eden najplodovitejših slovenskih cerkvenih skladateljev, temveč tudi velik glasbeni pedagog, glasbeni pisatelj in glasbeni organizator, duša vse cerkvene glasbe v Sloveniji. Doma iz Šembida (Šentvid) nad Vipavo (današnji Podnanos), je že v otroških letih, “čutil in kazal posebno nagnjenje in veselje za petje in glasbo” … in pel pri šolskih mašah. Po štirih osnovnih razredih v domačem kraju je šel v ljubljanske šole. Njegov profesor petja na gimnaziji je bil skladatelj Anton Foerster, vodja glasbe v ljubljanski stolnici. Stanko je kmalu prišel v gimnazijski pevski zbor, ki je pel pri šolskih mašah v uršulinski in križniški cerkvi. V osmi šoli je orglal in vodil zbor, pa tudi katera njegovih skladb je že prišla na vrsto pri teh mašah.
(…) Hieronimova pot od otroštva v rodnem Stridonu do izkušenega prevajalca Svetega pisma v Betlehemu ima dolgo zgodovino učenja jezikov, študija eksegeze in osebnega iskanja. Ukaželjnost je iz Hieronima naredila človeka širokega duha in odprtega obzorja, zato je nenehno ostajal v interakciji s poganskimi avtorji, krščanskimi eksegeti in judovskimi učitelji. V iskanju svojega mesta v svetu je veliko potoval, spoznaval kraje in navezoval prijateljstva. Želja po duhovni izkušnji pa je iz njega naredila meniha, ki je gojil tako meditacijo in askezo, kakor tudi ohranjal stike z znanci, predvsem preko svojih pisem. Kot menih v Betlehemu je živel med judi in spoznaval njihovo tradicijo. Njegovi komentarji so polni opažanj iz prve roke, kar nam še danes pomaga pri boljšem razumevanju navad svetopisemskih ljudi.
(…) Sv. Hieronimu smo hvaležni, da nam je s prevodom psalmov iz hebrejščine v latinščino, drugi pa so to storili iz latinščine v slovenščino, približal psalme kot molitev in pogovor božjega ljudstva z Bogom. Psalmi so vzorec, kako so pobožni Judje prihajati pred svojega Boga, Jahveja, z zahvalo in prošnjo, s ponižnostjo in zaupanjem, z veseljem in radostjo, pa tudi s tožbo in očitanjem, ko so bili preizkušani. 
(…) Kaj nam lahko pove figura Hieronima o delu v pedagoških poklicih? Seveda, Hieronim je bil visoko izobražen, velik del življenja je posvetil študiju, ustanovil je celo šolo. Ampak pri svojem glavnem življenjskem projektu – prevajanju Božje besede – je tudi imel podobne probleme, kot jih imajo pedagogi. Hieronim je vernikom zahodne Cerkve, prek prevajanja, Božjo besedo naredil spet dostopno. Iz hebrejščine, ki se jo je naučil in je bila za kristjane na zahodu nedostopna, je tekste prevedel v latinščino, ki je bila njim dostopen jezik. Glavnina pedagoškega dela je v predajanju znanja in vrednot. Je na nek način prevajanje znanja in vrednot v življenja otrok. Pri tem ima pedagog isti problem ciljnega jezika kot prevajalec in isti problem glede tega, kaj točno predajati naprej. (…) Hieronim je imel v svojem življenju veliko nasprotnikov, veliko ljudi se ni strinjalo z njegovim delom. To so bili problemi, ki jih ni sam izbral, zanje ni imel interesa in jih ni obvladal. Pogosto lahko opazujemo podoben pojav v življenju pedagoga. Ukvarja se s problemi, ki si jih je izbral in v katerih pogosto uživa. Podajanju znanja in vrednot naprej je posvetil velik del svojega življenja. Poleg tega ima pri svojem delu tudi probleme, ki jih ni sam izbral, zanje nima interesa in jih ne obvlada. Ti problemi se pogosto pojavijo na področju odnosov s starši, sodelavci in z nadrejenimi. Kot je Hieronim lahko zgled nam vsem, kako se lahko nekaterim ciljem v življenju posvetimo z vsem srcem in iz tega nastane nekaj čudovitega, nam je njegovo življenje težko zgled za soočanje s težavami, ki jih nismo izbrali, ampak so se pojavile same od sebe. Z ljudmi, ki so Hieronimu nasprotovali, se je pogosto soočal agresivno, včasih celo ponižujoče. Za soočanje s težavami, ki jih nismo izbrali sami, je priporočljivo najti drug zgled. (Blaž Krnel, Naloge vzgojitelja, učitelja, profesorja, shod v Kozani v Brdih, 29. junij 2019)
(…) Sv. Hieronim je bil eden prvih prevajalcev Božje besede, vendar se bomo motili, če bomo mislili, da gre samo za prevajanje v dobesednem pomenu. Sv. Hieronim ni velik samo, ker je prevedel celotno Sveto pismo iz izvirnih jezikov v latinščino, kar mu je omogočala njegova široka izobrazba. Velik je predvsem zato, ker je številne citate uporabljal v svojih pismih, ki jih je pisal mnogim sodobnikom svojega časa. Lahko rečemo, da je Sveto pismo zmogel prevesti v svojo vsakdanjo situacijo, učil se je ob njem in ga zaznal v svojem času in okolju.(…) Naloga vsakega kristjana in na poseben način kateheta je videti, prevajati in pričevati. Kako priti do tega, si bomo pomagali s pomočjo poklica enega od judovskih prerokov, preroka Jeremija. Pogledali bomo odlomek, ki govori o njegovi poklicanosti, ker je ta najpomembnejši povzetek tega, kdo naj bi bil prerok. Na podlagi njegove izkušnje bomo iskali tudi vzporednic za svoje življenje. (…) Prerok torej vidi, opazuje svet okoli sebe in šele nato ruje in sadi. Je v službi resnice. Ne za obsodbo, ampak za rešitev. To je tudi naloga kateheta in kateregakoli drugega pričevalca tega sveta. Za to ga pošilja Bog. Vendar je prerok v osnovi najprej učenec, šele nato učitelj. Tako njegovo oznanilo ostane pristno: ko se oznanila uči na sebi, na odnosu Boga do njega osebno. Potem tudi razume namige v svojem okolju in času, jih upošteva pri svojem vzgojnem delu in se nanje primerno odziva v svojem oznanilu. (Marko Rijavec, Sv. Hieronim – katehet, prerok za danes (Jer 1, 4-19), shod v Bošamarinu, 27. julija 2019)
(…) Hieronimove poti: Rim: V Rimu je papež Liberij leta 366 krstil Hieronima, starega okoli 20 let. … Tu je spoznal rimske filozofe in pisce (Vergila). Trier: najstarejše mesto v Nemčiji, kjer je sv. Hieronim nadaljeval študij in se ogreval za meniško življenje. Oglej: tu se je poglabljal v Sveto pismo in razpravljal o teoloških vprašanjih v »zboru blaženih« (chorus beatorum). Tedaj je navezal stike z bogoljubno družbo emonskih devic in menihom Antonijem v Emoni (Ljubljana). Ali je bil kdaj tudi osebno v Emoni? Zelo verjetno. Antiohija: Sv. Hieronim se je okoli leta 373 skozi Trakijo in Malo Azijo podal na Vzhod, proti severni Siriji. Prišel je v Antiohijo, se izpopolnjeval v grščini in hebrejščini ter se poglabljal v študij Svetega pisma. Leta 378/379 je bil posvečen v duhovnika, nato se je odpravil v puščavo. Allepo: Kaka tri leta je sv. Hieronim preživel kot eremit in spokornik v puščavi blizu mesta Allepo, a je uvidel, da to ni zanj. Konstantinopel: Sv. Hieronim se je ustavil v Carigradu pri škofu Gregorju Nacianškem, ki mu je bil predvsem učitelj v razlaganju Svetega pisma. Leta 379-82 so bila odločilna za zmago krščanstva na carigrajskem koncilu. Zaradi znanja jezikov je sv. Hieronim razne dokumente lahko bral v izvirniku. Zelo verjetno je obvladal tudi aramejski in sirski jezik, pa tudi arabščino. Poznal je največje učenjake svojega časa in prebiral njihova dela. Rim: Hieronim je leta 385 zapustil Rim; kot papežev tajnik je zdržal 4 leta in se nato za „zmeraj“ preselil na Vzhod. V Palestini je kot romar in raziskovalec obiskal svete kraje, nato je odšel v Egipt, po vrnitvi pa se je naselil v Betlehemu. Betlehem: Leta 386 je sv. Hieromin s svojimi spremljevalci prišel v Betlehem in do smrti Palestine ni več zapustil. V Betlehemu je ustanovil in vodil moški in ženski samostan ter gostišče za romarje. Tu je trideset let trdo delal in živel strogo asketsko življenje. Večino časa je posvečal prevajanju Svetega pisma v latinščino in pisanju. V Betlehemu je dokončal svoje življenjsko delo Vulgato, celoten prevod Svetega pisma. Poleg tega da je prevajal Sveto pismo, je pisal tudi biblične komentarje in tako prodiral v globine Božje besede. V Betlehemu je napisal svoja najpomembnejša dela. V samostan je sprejemal begunce. V Betlehemu lahko obiščemo votlino, v kateri je živel. Nahaja se v neposredni bližini votline Jezusovega rojstva. Pomislimo, potem ko se je sv. Hieronim rodil v kraju, kjer je bila doma zaplankanost in je bog trebuh, potem ko je živel v največjih mestih in prestolnicah, kjer tudi takrat ni manjkalo zarot, hrupa in kaotičnosti, mu je Bog dal milost, da je živel in umrl na kraju največjega ponižanja, kjer je Stvarnik postal stvar. (…) (Bogdan Vidmar, Premišljevanje o potovanjih sv. Hieronima in stranpoti v sedanjost, shod v Topolovcu – Sočerga, 31. avgust 2019)
(…) Sv. Hieronim svoje delo in svoje poslanstvo vidi takole: »Zatorej bom posnemal hišnega gospodarja, ki iz svojega zaklada prinaša novo in staro. Tako v Visoki pesmi govori tudi nevesta: Novo in staro sem, bratec moj, zate prihranila. Tako razlagam tudi Izaija, da slišite ne le preroka ampak tudi evangelista in apostola. Kajti sebe in druge oznanjevalce takole poučuje: Kako ljubke so noge glasnikov radosti, ki oznanjajo mir. Bog pa njemu kot apostolu govori: Koga naj pošljem? Kdo nam pojde k temu ljudstvu? Odgovarja pa: Glej, tukaj sem, pošlji mene.«
Počitnice so okrepile naše moči za novo delovno in šolsko leto. Moj uspeh pa bo odvisen tudi od pomoči drugih, uspeh drugih pa od moje pomoči njim. Zato se splača preveriti in posodobiti stališče do svoje pomoči drugim in do prejemanja pomoči od drugih. V medsebojni soodvisnosti potrebujemo enako dobro orientacijo, kaj je koristno in kako to narediti, kakor jo imamo pri skrbi za higieno, gibanje in prehrano.
Neka deklica je stanovala v veliki stolpnici. Poleti so se otroci v dolgih večerih šli igrat na dvorišče. Kmalu ji je eden od prijateljev deklici dejal, da mora iti, ker mu je mama ukazala, da mora biti v stanovanju pred osmo uro. Očetje so zažvižgali in otroci so odšli domov, druge so poklicale matere.
»Dragi duhovljani! Morda vam danes zadnjič govorim s tega mesta. Morda, pravim. V tem hramu bo morda za dolgo utihnila molitev v vašem jeziku. Jezus je bil zapodil kupce iz templja, a danes so kupci zapodili Jezusa. Težko mi je to povedati, srce se mi krči, a zamolčati vam ne morem več. Toda prosim vas, le eno vas prosim, rotim vas, oklepajte se svojega jezika s prav tako ljubeznijo kot svoje zemlje! Ne dajte si ga vzeti, ne pretrgajte vezi z Bogom! Čuvajte ga v svojih domovih kot lučko, da ne ugasne. Pride dan, ko ga bo usoda zopet poveličala. Pride, zakaj Bog je pravičen, le v njega lahko zaupamo. Tisti, ki so bili ponižani, bodo povišani …« To je znamenita zadnja pridiga beneškega duhovnika, ki se je uprl odloku, da mora v cerkvi moliti in pridigati v italijanskem jeziku. V romanu Kaplan Martin Čedermac je France Bevk postavil spomenik vsem primorskim, posebno beneškim duhovnikom, ki so pod fašizmom ohranjali slovenski jezik. Pisatelj jih je podpiral s svojimi knjigami. Rodil se je pred 130 leti, umrl pa je pred 50. leti in sicer prav na svoj 80. rojstni dan.
VISOKA SKLADOVNICA NJEGOVIH KNJIG
»Najbolj znamenit in razvpit Mahničev kritiški poseg pa zadeva pesmi Simona Gregorčiča, katerih kritike objavlja v Dodatkih k Dvanajstim večerom,« piše Ivo Kerže. Mahnič je o Gregorčičevih pesmih zelo naklonjeno pisal v Šestem večeru, kjer je pohvalil njegovi pesmi Oljki in Soči. Zapisal je, da je Gregorčičevo poezijo kritiziral le zato, ker je v njej zaznal protikrščanske ideje – predvsem v pesmih Človeka nikar!, O nevihti in Ujetega ptiča tožba – in ker je videl, kako so take ideje zlasti mladini nevarne. »To mladino, Bog mi je priča, imel sem vedno pred očmi pri vsaki vrsti, ki sem jo pisal.« V prvem dodatku k Dvanajstim večerom doktor Junij (Mahnič) piše, da mu je “težko o tej reči spregovoriti odločno besedo … bojim se nemilo soditi in preveč reči, ter tako žaliti onega (tj. Gregorčiča), ki ga spoštujem in visoko cenim”. Njegova kritika je vendarle bila preostra in je z njo pesnika ranil. Kasneje, kot škof na Krku, ko je z leti postal blažji, je pesniku ponudil roko sprave, a jo je ta zavrnil.
Že v prvem letniku RK je Mahnič začel pisati o potrebnosti vseslovenskega katoliškega shoda, ki naj bi idejno in politično združil vse Slovence pod zastavo katoliških načel. Ko so ga nekateri somišljeniki prepričevali, da je potrebna previdnost in več časa, jih je navduševal in pomagal na vse strani. Prvi slovenski katoliški shod pod pokroviteljstvom škofa Jakoba Missie je zasedal v Ljubljani od 29. do 31.avgusta 1892. Anton Mahnič je že vnaprej določil njegov pomen in namen: »Poglavitna naloga slovenskega katoliškega shoda je, da slovesno proglasi katoliško načelo kot vodilno za javno življenje.« Svoje reformatorsko delo na Slovenskem je Anton Mahnič zaključil z ustanovnim občnim zborom Leonove družbe 19. novembra 1896, tri dni zatem je bil imenovan za škofa na Krku.