Avtor: Marko

Sanje

Napisal Marko na 14. aprila 2020. Objavljeno v zgodbe.

Bratranec je prisedel k meni v avto in odpeljala sva se v neznano. Malo nenavadno se mi je zdelo, da naju je moj brat tako skrivnostno povabil: »Rad bi vama pokazal svoj gozd, še posebej jaso v tem gozdu.«
Brez kakršnih koli navodil, kam naj sploh grem, sem tako po svoji logiki zapeljala proti visokim goram, kjer sem predvidevala, da naju čaka moj brat. Bratranec je brezskrbno klepetal in opazoval bežečo pokrajino ter mi sem in tja dal kakšno navodilo. “Le kako on ve za pot, saj tudi on ne ve, kam greva,” sem se spraševala.
Pred nama se je pojavila visoka gora, velika skalna gmota, in vanjo je bila izklesana ozka, zelo ovinkasta cesta. Bratranec mi je svetoval, naj zavijem na to cesto. Zapeljala sem ne samo na strmo in ozko cestišče, ampak tudi v gosto meglo. PO nekaj deset metrih se je megla razpršila in toplo sonce je spet osvetljevalo najino pot. V čisto počasni vožnji sem občudovala skalno steno, ki se je lesketala v soncu in rosnih kapljicah, kot bi bila posuta s kristali. Hip za tem sem spet zapeljala v gosto meglo. Bratranec mi je dajal navodila, kot da bi pot že poznal.
»Pazi, za tem ovinkom bo na cesti velik kamen.« Res je bil. Varno sem ga obšla in mu bila hvaležna, da me je nanj opozoril. Kmalu je spet posijalo sonce in bratranec me je opozoril na lepe rože, ki so rasle v skalnih razpokah.In zopet megla, zopet navodila, kako je ovinek zelo ostro zavit, kako naj ga pravilno izpeljem. Kljub težkim voznim razmeram sem se počutila varno in zaupala sem bratrancu, ki me je vodil. Nekje me je opozoril na gamsa na cesti, drugje na orlovo gnezdo v skalovju, spet drugje na kup kamenja. Res sem mu bila hvaležna za napotke pa tudi za vsa opozorila na lepe stvari, ki sva ji videla. Ob tem sem kar pozabila gledati v dolino in strahu pred višino tako ni bilo.
Tako kot mi je tudi sicer v življenju stal ob strani z nasveti in s kakršno koli pomočjo, tako mi je tudi sedaj dajal modra navodila.
Gozdne meje je bilo konec, pot je postajala še ožja in strmejša, megle pa ni bilo več. Od višine me je obšel strah in panično sem se obrnila k bratrancu: »Le kako bova prišla nazaj? Kaj če bova na poti koga srečala, saj se ne bova mogla izogniti? Kako bom na tem koničastem vrhu sploh obrnila? Tudi gozda ni več, kje sta potem brat in njegova jasa? O ljubi Bog, kako je nevarno! Nikoli ne bom prišla do vrha!«
»Seveda boš. Vozi počasi in previdno in se še naprej drži navodil. Nikar ne bodi v skrbeh, saj vidiš, da nama do sedaj še ni bilo nič hudega,« me je tolažil in obenem spodbujal bratranec.
»Le kako ti veš, kako me tako varno usmerjati in kako naj vem, da so navodila prava?«
»Navodila dobim in jih predam tebi.«
»??? Kakšna navodila, od kje?«
»Od tam zgoraj.«
Pogledam ga, nobenih slušalk, telefona, navigacije ali druge povezave z vrhom. Pogledam proti vrhu, ne vidim nikogar, vidim le zlato sonce.
Ozrem se proti bratrancu, da bi videla njegov nagajivi nasmešek, češ pa sem te, ampak bratranca ni bilo v avtu.
Panika!!! Kako sedaj sama naprej? Kam je izginil, saj nisem ustavila, nihče ni odprl vrat.
Obrniti nisem mogla in prisiljena sem bila voziti naprej proti vrhu, sama, brez navodil, pomoči in družbe.
Samo še nekaj metrov in zapeljala bom na ostro zašiljeni vrh. Tedaj pa sem doživela presenečenje. Vrh se je spremenil v čudovit cvetoč travnik, raven in tolikšen, da nisem mogla ugotoviti velikosti. Obšlo me je silno veselje, da sem srečno prispela. Pričela sem se zahvaljevati. In zahvaljevanje je tisti trenutek spremenilo v svetišče.
V vsem veličastvu in sijaju pokrajine, malo stran od roba ceste, po kateri sem ravnokar pripeljala, sem videla stati brata in bratranca. Objemala sta se in pozdravljala, bila sta vesela drug drugega. Sonce je svetilo na njiju, bila sta kakor na odru v siju žarometov. Izstopila sem, brez strahu, kje bom obrnila, in se jima pridružila.
Jezna na bratranca, ki me je zapustil, in na brata, ker me je povabil na to skalno goro, sem se postavila pred njiju in bratu ukazala: »Sedaj pa mi pokaži svoj gozd in svojo jaso!«
Brata ni zmotil moj ton. Stopil je k meni in mi pokazal nekam v daljavo. Kako lepo je bilo opazovati to našo lepo deželo v tako lepem sončnem vremenu. Čudovita pokrajina, prekrasna narava, odlična vidljivost – kljub temu nisem videla ne pravega gozda ne jase.
»Še enkrat dobro poglej,« mi je rekel brat, ko sem se naužila lepote.
Nekje daleč, daleč se je kot krpica od celote dvignila zaplata gozda, se pripeljala bliže in na njej sem zagledala majhno jaso. Nekaj na novo zasajenih dreves, oblečenih v krošnjo komaj razprtih svetlo zelenih listov, je bilo privezanih ob opornem kolu in okrog njih dobra zaščita pred zajci in srnami. Brat, vidno navdušen nad tem, se je obrnil k meni in mi dal vedeti, kako je srečen, da drevje tako dobro raste. Sedaj bo od tukaj poskrbel, da bo drevje raslo in bilo negovano.
Bratranec, ki je prisostvoval najinemu ogledovanju, se je sklonil čez rob nad pečinami in mi še on začel razkazovati: »Vidiš, tamle je pa naša hiša.« Videla sem njegovo hišo v sončni barvi in zelene pašnike okrog, na katerih se je pasla živina.
»Kako sem srečen, ko vidim svoje pridne otroke in ženo, kako skrbijo za to, kar sem ustvaril. Vsi znajo pridno delati in vesel sem, da jim bom lahko od tukaj pomagal. Če bi bil z njimi, bi pomagal zdaj enemu, zdaj drugemu. Sedaj vidim vse naenkrat in vsem naenkrat lahko pomagam.«
Držala sta se čez rame in se srečna obrnila k meni. Tedaj je pristopil moški, se postavil za njiju in jima zaščitniško položil roki enemu na levo drugemu na desno ramo. In njihov prešerni, zveneči smeh je bil odmev nebes.
»Tudi jaz bi ostala z vami,« sem zaprosila spričo zavedanja, da se moram vrniti. »Tukaj je tako lepo kot si predstavljam, da bo v nebesih.«
Moški za njima je odgovoril: »Danes še ne. Pojdi domov in jim povej, kako sta tukaj srečna in da sta sedaj še lažje z njimi. Kogar imaš rad, nikoli ne umre, le daleč, daleč je skrit – neviden tvojim očem.«
»Kje pa sem? Ali sta mrtva?«
Terjala sem odgovor: »Ta stavek včasih preberem v osmrtnicah.«

***
Zbudila sem se. Nepremično sem obležala v postelji, zbegana, kaj sem ravnokar sanjala. Obšlo me je spoznanje, da je vse, kar Bog naredi, dobro. Bog nam vedno prihaja naproti. Mi pa se mu moramo prepustiti in mu zaupati, da nas vodi. Tisto, kar mi vidimo kot zlo, tako deluje le zaradi našega pogleda na stvari, na način, kot naše oči vidijo senco. Saj nad oblaki sonce nikoli ne ugasne.
Odločila sem se, da se v nedeljo ustavim pri bratrancu in mu povem svoje sanje. Pa se nisem ustavila ne tisto prvo pa tudi ne drugo nedeljo. Že med prihodnjim tednom pa smo zvedeli, da je bratranec moral v bolnišnico.
Obiskala sem ga, o sanjah in že okoli štiri leta pokojnem bratu, ki naju je povabil na goro, pa mu nisem razlagala. Za to bo čas kasneje, ko se vrne domov, sem sklenila.
Res se je vrnil – vrnil se je čez tri mesece v krsti.
Ampak v mojem srcu, v mojih očeh in moji veri živita oba. Živita v mojem spominu in nepozabnih sanjah. Ko zaprem oči, ju vidim srečno objeta, ljubljena, vidim ju v drugi razsežnosti, iz katere še vedno ljubeče skrbita za svoji družini. Čeprav mi je težko in jočem, pa vendarle vem: Bog je dober in ne samo jaz, vsi mi smo vedno ljubljeni.
V naših življenjskih zgodbah bi včasih radi kaj spremenili in prikrojili po svoje. Boli nas, ko se dogajajo stvari drugače od naših pričakovanj in želja. V srcu, nekje globoko v moji notranjosti, pa vendarle vem: gre le za to, da morda, morda pa zgodbe ne želim spremeniti, ampak sprejeti božjo voljo, ker ne vem, kako bi se drugače zaključila. Obstaja razlog: zgodb ne pišem jaz, piše jih Bog. On natančno ve, ko se bodo iztekle, kam vse skupaj vodi, kaj vse to pomeni, kaj je boljše za nas. Jaz pa ne.
Vsak ima svojo pot. Že prehojeno in tisto, ki je še pred njim in jo mora prehoditi, da pride nad oblake, kjer ni senc in kjer svetloba nikoli ne ugasne.

Katarina (zgodbe). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 4, str. 28.

Nadškof Alojz Uran

Napisal Marko na 13. aprila 2020. Objavljeno v V spomin.

* 22. januar 1945, † 11. april 2020

(* ob obletnici) Alojz Uran se je rodil 22. januarja 1945 v Spodnjih Gameljnah kot zadnji od treh otrok kmečkih staršev. Leta 1964 je maturiral na bežigrajski gimnaziji in se vpisal na filozofsko fakulteto. Ob srečanju s poznejšim beograjskim nadškofom Perkom je spremenil odločitev. Po romanju na Brezje se je vpisal na teologijo ter bil na praznik apostolov Petra in Pavla leta 1970 posvečen v duhovnika. Najprej je bil kaplan v stolni župniji sv. Nikolaja v Ljubljani, kjer je bil tri leta, potem pa je 1973 odšel na študij v Rim, kjer je na Pedagoški fakulteti Papeške salezijanske univerze opravil katehetsko pedagoško specializacijo in leta 1977 študij zaključil z magisterijem. Doma ga je čakalo vzgojno delo v malem semenišču pri sv. Petru v Ljubljani, kjer je postal rektor. Leta 1980 je postal župnik župnije v Šentvidu nad Ljubljano, več let pa je kot dekan tudi vodil šentviško dekanijo.

Papež Janez Pavel II. ga je 16. decembra 1992 imenoval za ljubljanskega pomožnega škofa, 6. januarja 1993 je bil posvečen v Rimu po rokah svetniškega papeža Janeza Pavla II. Kot pomožni škof je opravljal vrsto nalog znotraj nadškofije in v Slovenski škofovski konferenci. Bil je član Škofijskega in Medškofijskega katehetskega sveta, voditelj Komisije za duhovne poklice, predavatelj na Teološko pastoralni šoli, voditelj Škofijskega odbora za duhovne poklice in odgovorni za duhovne poklice pri Slovenski škofovski konferenci. Leta 1996 je pripravljal in koordiniral prvi papežev obisk v Sloveniji in bil med leti 2000 in 2006 delegat za pastoralo Slovencev po svetu. V začetku devetdesetih je tudi sodeloval pri začetkih izgradnje vseslovenskega cerkvenega e-omrežja. ki so ga na kratko poimenovali VRNET; zaživelo je leta 1994 in se pozneje prelilo v rkc.si.

Papež Janez Pavel II. je škofa Urana oktobra 2004 imenoval za ljubljanskega nadškofa metropolita. Kot nadškof je bil tudi veliki kancler Teološke fakultete. V tem času je bil najprej leta 2004 izvoljen za podpredsednika Slovenske škofovske konference, leta 2007 pa so ga slovenski škofje izvolili za predsednika SŠK. Prvega septembra istega leta je tudi podpisal enega zelo pomembnih dokumentov v času vodenja ljubljanske nadškofije: odlok o ustanovitvi Osnovne šole Alojzija Šuštarja. Njegova zasluga je tudi, da je nadškofija sprejela odločitev o novogradnji prostorov za osnovno šolo in vrtec. Niso vsi delili njegove vizije, a pokazalo se je, da je poleg gimnazije širitev dejavnosti na osnovno šolo in vrtec pomembna za prizadevanje Cerkve pri vzgoji in izobraževanju otrok.

Kakor je sam povedal, ga je vodenje nadškofije zelo obremenjevalo – tako zelo, da je načelo njegovo zdravje. »Čutil sem veliko težo; kako je danes težko biti odgovoren za neko veliko skupnost, ko nazadnje, posebno kot nadškof, ostaneš čisto sam – samo z Bogom, saj se določenih stvari ne moreš z nikomer pogovoriti, ampak se moraš sam odločati. To so bili stresni momenti, ki so povzročali tudi zdravstvene težave s srcem.«
Leta 2009 je papež Benedikt XVI. sprejel njegovo odpoved službi ljubljanskega nadškofa. Po tem dogodku je preživel nekaj težkih let, za katera je sam dejal: »Verjetno, da je bila potrebna tudi v mojem osebnem izkustvu ta izkušnja neke negotovosti, neke bolečine, nekega notranjega stanja težkih trenutkov. In tako sem tudi jaz čutil, da je to Božja previdnost; in če to z vero vzameš, če zaupaš, Gospod že ve, kaj dela. Gotovo ima nek načrt, ki ga jaz ne razumem, ampak zaupam, da bo on to izpeljal v dobro. Vse je Bog vključil v svoj večji načrt in danes sem hvaležen tudi za tista leta, ki so bila mogoče najtežja v mojem življenju.« Tudi takrat je bilo treba izrekati: Da, Oče in ostajati zvest in se spomniti ležanja na tleh ob posvečenju, da te dogodki in dogajanje ne zlomijo.

Po vrnitvi v Slovenijo se je začelo njegovo pastirsko delovanje, ki ga niso bremenile administrativne dolžnosti in odločitve. Nadvse rad je bil med ljudmi. Pa naj bo to med otroki in dijaki v Zavodu sv. Stanislava, med ljudmi na župnijah, kjer je birmoval ali vodil različne slovesnosti, med romarji, ki jim je bil pravi duhovni oče, med sodelavci, prijatelji in romarji Radia Ognjišče, ki jim je bil blizu z molitvijo, besedo in pesmijo. Kamor je prišel, je prinašal sonce, veselje, pozitiven pogled na življenje. Bil je velik ljubitelj petja.

Nadškof Alojz Uran je bil zvest prijatelj Radia Ognjišče, pogosto je romal z njimi, se udeleževal radijskih počitnic ter pripravljal kateheze.
Bil je tudi naš »radijski škof«. Spremljal nas je od začetka, posredoval Božji blagoslov ob mnogih pridobitvah, spremljal romarje in počitnikarje, pripravljal nagovore, prijazno mahal na našem skupnem dvorišču … Kadarkoli je nadškof Uran vstopil v našo radijsko klet je zasijalo sonce, prinesel je žarek veselja, dokaz, da je Bog Ljubezen in, da dela po ljudeh. Njegovo močno orodje je bil. (Jure Sešek)

S hvaležnostjo se ga spominjamo tudi pri Ognjišču. Zelo je bil povezan z romanjem bolnikov, invalidov in ostarelih na Brezje, ki ga vsako leto pripravlja Ognjišče. Lahko rečemo, da je tam delal vse: najprej je kot bogoslovec vozil in prenašal stole za romarje. Od leta 1980, ko je postal župnik v Šentvidu, pa je v župniji organiziral zbiranje stolov za romarje in prevoz na Brezje, od leta 1981 pa je na Brezjah vsako leto (do leta 1992, ko je bil imenovan za pomožnega škofa) vodil petje v pripravi na mašo in med njo. Takole se je sam spominjal tega sodelovanja z Ognjiščem na Brezjah:
Že v prvih letih sem bil v organizacijskem odboru romanja bolnikov in invalidov. Spominjam se, kako smo »nabirali« stole, skrbeli za organizacijo, parkirne prostore… Veliko stvari je bilo treba postoriti! Predvsem sem pa na tem romanju z velikim veseljem vodil petje. Saj sem vodil petje tudi na drugih srečanjih, a videti invalide in bolnike, kako so, kljub težavam bolezni, skušali sodelovati, je bilo nekaj posebnega. To mi je dajalo vedno novih moči. Tudi od tu poznam veliko ljudi, ki me po različnih krajih Slovenije ustavljajo in govorijo: »Joj, kako lepo je bilo takrat na Brezjah!« (Alojz Uran)
Pri odločitvi za duhovništvo so imele Brezje odločilno vlogo. Pri Mariji Pomagaj sem kot maturant prosil za razsvetljenje, da bi se prav odločil. V svoji notranjosti sem čutil glas: »Nikjer ne boš naredil toliko dobrega, kakor če boš postal duhovnik«. To je bilo potem odločilno za nadaljnje delo. Že doma sem se naučil biti pozoren do človeka in mu skušal pomagati. Tako sem se kot duhovnik začel kmalu srečevati z bolniki. Vse ljudi iz domače vasi – verne in neverne, borce ali kogarkoli sem povabil na novo mašo. Zato sem imel do vseh dostop in so se potem lahko, zlasti starejši, spravili pred smrtjo z Bogom in s Cerkvijo. Mislim, da sem se prav prek Ognjišča, prek Predala dobrote začel ·srečevati z bolniki v širšem krogu. Obiskovali smo bolnike, jim vozili pakete, prinašali Miklavža. To sem nadaljeval tudi kot župnik v Šentvidu. Ko sem prihajal na romanje na Brezje, so me nekateri že poznali, z drugimi pa sem se tam spoznal.
Zame je bilo vedno izredno lepo doživetje in spodbuda. Ko vidiš nekoga, ki je telesno močno prizadet, pa uzreš njegov pogled, kako nosi življenje v sebi, si misliš: »Jaz sem zdrav, pa včasih tečen in nemogoč!« Mislim, da so za zdrave ljudi bolniki velika ‘terapija’ proti slabi volji ali naveličanosti. Kadar sem bil slabe volje ali kadar je bilo v življenju kaj težkega, sem vedno šel na obisk h kakšnemu bolniku. Takrat je bila to zame rešitev. Obišči bolnika in on ti bo dal novo spodbudo za življenje. (Ognjišče 2/1993)

4. septembra 2005 je kot ljubljanski nadškof metropolit vodil somaševanje ob praznovanju 40-letnice Ognjišča v Postojni, na katerem se je pred Postojnsko jamo zbralo okrog 10.000 vernikov. Pri zahvalni maši je nadškof Uran poudaril, da se tudi Cerkev na Slovenskem zaveda pomembnosti poslanstva, ki ga opravlja Ognjišče, posebej je omenil skrb za male ljudi, za “naše preizkušane brate”, ki v reviji tudi dobijo besedo.Opozoril je na probleme našega časa, ki deloma izvirajo tudi iz enostranskega načina obveščanja …
“Prepričan sem, da človek ni bil nikoli tako globoko prestrašen kot je danes, pod vplivom enostranskega predstavljanja resnice. To ne pomeni, da ni res, kar nam je sporočeno, ampak to ni vsa resnica, ni celotna podoba življenja. V življenju je veliko več lepega in dobrega kot pa slabega.” Prav verski mediji imajo zato, po prepričanju nadškofa, izrednio pomembno nalogo pri oblikovanju celovitega pogleda na življenje. “V veliki zmedi pogledov in vrednot ima prav krščansko oznanilo zgodovinsko vlogo, saj besedo življenja in upanja nujno potrebujemo za preživetje,” je še povedal nadškof Uran ob 40-letnici Ognjišča.

Tudi ko je postal škof in kasneje nadškof, je rad sprejel povabilo in vodil somaševanje na romanju invalidov, bolnikov in ostarelih na Brezjah. Prvič že v leta 1993 na “srebrnem” romanju, ob nadškofu metropolitu dr. Alojziju Šuštarju in še šestih naših škofih. – Romarsko mašo za invalide in bolnike pri Mariji Pomagaj je prvič vodil leta 1995, ko se je zbralo nad 10.000 njenih ljubljenih otrok in je Radio Ognjišče romarsko slavje prvič ponesel v slovenske domove. – Med somašniki je bil tudi leta 1998 ob tridesetem romanju, ki ga je vodil nadškof dr. Franc Rode. – Leta 2005 pa je romarsko mašo za okrog 7.000 bolnikov, invalidov, ostarelih in spremljevalcev vodil že kot nadškof. »Tu se počutimo doma,« je pozdravil množico. – Romanje je vodil tudi na jubilejnem romanju leta 2008, ko je bil na obisku v Slovenijji milostni kip Fatimske Gospe, maša pa je bila prvič na preurejenem trgu pred baziliko. – Leta 2010 je bil ob bolnikih, invalidih in ostarelih kot upokojeni ljubljanski nadškof in romanje imenoval “mali evharistični kongres” za bolnike, invalide in trpeče, kot odmev na slovenski evharistični kongres, ki je dober teden poprej potekal v Celju in se ga ‘udeležila’ tudi milostna podoba Kraljice Slovencev.

Dvakrat je bil tudi gost meseca v našem Ognjišču, prvič februarja leta 1993, ko je postal ljubljanski pomožni škof, .. in nazadnje leta 2004, ko ga je papež imenoval za ljubljanskega nadškofa metropolita.

Služenje nadškofa Urana je bilo po besedah nadškofa Zoreta v duhu škofovskega gesla, ki si ga je izbral: »Da, Oče!« Živel je poslušnost Očetu, ki se jo je učil od Gospoda Jezusa Kristusa.

Gospod nadškof, hvala vam za vse!

več:
F. Bole, Novi ljubljanski pomožni škof Alojz Uran. “Moja mama je molila: Marija, če bo ta otrok živel, naj bo tvoj!”; Gost meseca, v: Ognjišče 2 (1993), 9-13.
B. Rustja, Novi ljubljanski nadškof in metropolit msgr. Alojz Uran. “Potruditi se moramo, da bi se Cerkev pokazala kot Mati, ki sočustvuje s človekom in mu želi pomagati.”: Gost meseca, v: Ognjišče 12 (2004), 8-12
B. Rustja, Ljudski škof v najplemenitejšem pomenu. (zapis), v: Ognjišče 5 (2020), 28.

nekaj njegovih misli

Doma so nas vzgajali: tvoje življenje ima smisel samo, če boš na svetu naredil čim več dobrega.
Spominjam se očeta, ki je pokleknil sredi hiše in molil …Vedno, ko mi je bilo v življenju težko, je vstala pred menoj ta podoba … In mislim, da je tu tudi odgovor, zakaj sem izbral za škofovsko geslo: “Da, Oče”.
Doma sem bil vajen očetu reči: Da, ata.
Mama me je spodbujala: »Mariji se priporoči, Marija je mama. Marija te pozna in te ima rada.« Pri njej sem opazil to gotovost, da sem se tudi jaz navzel preproste in zaupne molitve k Mariji.
Kadar sem bil slabe volje ali kadar je bilo v življenju kaj težkega, sem vedno šel na obisk h kakšnemu bolniku … Obišči bolnika in on ti bo dal novo spodbudo za življenje.
Že doma sem spoznal, kako nekaj lepega je, ko nekomu narediš dobro ali mu nakloniš lepo besedo, pa ti tega ne more vrniti. Dolgo časa nisem vedel, kje bo moje mesto, da bi to lahko uresničil, vendar vem, da Bog uslišuje tako iskanje in take prošnje. V gimnazijo sem hodil s kolesom. Do Bežigrada sem lahko zmolil en rožni venec. Vse to mi je pomagalo oblikovati neko željo, kje bi lahko storil čimveč dobrega.
Zavestno sem se trudil spoštovati vsakega človeka, posebej tistega, ki je kakorkoli prizadet in potreben večje pozornosti. To je lahko tudi klošar ali pijanec. Včasih sem si v srečanju s temi ljudmi, ki so mi pripovedovali svojo zgodbo, dejal: Če bi jaz rasel v takih razmerah kot je on, Bog ve, kakšen bi bil!
Ne gre drugače, kot da, ko gledaš nazaj, da živiš ta trenutek in se pripravljaš tudi naprej. Zdi se mi, da je Božja zvestoba v preteklosti, ki sem jo vedno čutil, tisto zagotovilo za sedanjost, da si radosten.
Skozi vse različne preizkušnje to predstavlja tudi zagotovilo in upanje za prihodnost. Božja zvestoba v preteklosti je upanje za prihodnost.

pripravlja Marko Čuk

Pšenično zrno

Napisal Marko na 13. aprila 2020. Objavljeno v Iz naših knjižnih izdaj.

iz knjige ZAKLADNICA MOLITVE 2 (Molitve iz Ognjišča, zbirka ZA LUČ IN MOČ 3), uredil: Marko Čuk, 216 strani, 11 x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, Ognjišče, Koper 2022

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 13,90 €

Če pšenično zrno
ne pade v zemljo
in ne umre,
ostane samo.
Če pa umre,
obrodi obilo sadu
(Jn 12,24).
Gospod, daj, da se bo
naše življenje
kakor pšenično zrno,
ki je padlo v zemljo,
v tebi znova rodilo.

Gospod, pomagaj nam
v tvojem križu in vstajenju
videti zgled, kako moramo
v bojih in napetostih
vsakdanjega življenja.
vztrajati do konca.

Pomagaj nam razumeti,
da samo z umiranjem sebi
postajamo sposobni
živeti polneje – za druge,
kajti samo če s teboj
umiramo, bomo mogli
s teboj vstati.

sv. Terezija iz Kalkute, (Molitev), v: Ognjišče 4 (2020), 2.

Naše Ognjišče že od vsega začetka bralce uči tudi moliti. V vsaki številki najdete sodobno molitev kot vzorec osebnega pogovora z Bogom. Ta knjižica prinaša že tretji izbor teh molitev. Prvi je izšel leta 1995 v knjigi z zgovornim naslovom Prošnja za pravo besedo, drugi v knjižici Zakladnica molitve leta 2015. Tretji izbor ohranja ta naslov, vsebuje pa izbrane molitve iz obdobja 2015 do danes. Največ molitev je prevedenih iz nemškega lističa za bolnike in ostarele, ki ga ureja slovenski koroški duhovnik Janez Zitterer. Že skoraj šestdeset let jih izbira, prevaja in pripravlja naš urednik Silvester Čuk. Naj nas učijo, da vse naše življenje postane molitev!

izbira in pripravlja Marko Čuk

Bog je tako ljubil svet

Napisal Marko na 13. aprila 2020. Objavljeno v Povejmo z zgodbo.

Martin Luther je prevedel Sveto pismo v nemščino in ga dal tiskati. V tiskarni so padli na tla koščki natisnjenega prevoda. Neka deklica je pobrala enega in na njem prebrala besedilo: »Bog je svet tako ljubil, da je dal … « nadaljevanja ni bilo. To ji je dalo misliti: Bog me ljubi! Vedno so ji govorili, da je Bog strog sodnik, ki se ga moramo bati!
Vsa iz sebe je pohitela domov. Mami je pokazala papir in ji hitela pripovedovati, kaj je odkrila. Mama je prebrala, kar je bilo napisano, in vprašala: »Toda kaj je dal?« Deklica ni vedela, kaj bi odgovorila. Kmalu pa je vsa srečna dejala: »Ne vem, kaj je dal, toda če nas Bog res ljubi, nam bo dal karkoli in se nam ga ni treba bati.«
Ena velikih skrivnosti tega stavka ni samo v tem, da je Božja ljubezen tako neizmerna, da je dal svojega edinorojenega Sina, ampak tudi skrivnost, da se je Jezus bil pripravljen darovati.

Naj sklenem z zgodbo, ki pove, kaj je prava ljubezen in kaj ni.
Bila sta mlada zaljubljenca. On ji je napisal sporočilo, ki bo bolj izvirno in pesniško: »Zate bi prehodil najbolj vročo in najbolj suho puščavo. Preplaval bi najgloblji ocean in vztrajal v najbolj divji nevihti. Povzpel bi se na najvišjo goro, tako globoka je moja ljubezen do tebe.

Pripis: Če bo v soboto snežilo, ne pridem k tebi.«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 4 (2020), 37.
knjiga: V preizkušnji mi bodi blizu, (Zgodbe za dušo. Nova serija 4), Ognjišče, Koper, 2020, 91.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Hvala, gospa Neli

Napisal Marko na 13. aprila 2020. Objavljeno v zgodbe.

V naši grabi cveti pomlad bolj kot kdajkoli. Ali pa se mi le zdi zaradi tega, ker sem že prestopila prag tiste mejne črte v življenju, ko se mi zdi vse bolj dragoceno. Vsak dan, vsaka pomlad. Nehote se sprašujem, koliko takšnih pomladi mi bo še dano doživeti. Življenje je dar, da doživiš, kar je najbolj dragoceno.
Spomladi vse kipi. V grmih, cvetlicah, travah. Še nebo se je ‘razcvetelo’ in vsa živa bitja so prepojena z novo močjo. Zdi se, da se v človeku prebudi vse, kar je čez zimo zaspalo. Dovolj je ena pomlad, da spoznaš vso lepoto narave in čudež ljubezni. Vse naslednje so le podoživljanje neke čudovite zgodbe.
V mojem življenju so bili ljudje, ki so pustili neizbrisne sledi. Prišli so in ostali mnogo dlje kot so imeli namen. Morda zato, ker sem sprejela, da so mi dali naj lepše, kar so imeli. Zaznamovali so moje življenje tako zelo, da bi mi brez njih manjkalo dragoceno izkustvo. Mnogi niso več živi, toda živ je ostal moj spomin nanje. Ena izmed njih je bila gospa Neli.
Velikokrat mi je rekla, naj ji ne pravim gospa. Toda do nje sem čutila tako veliko spoštovanje, da mi je ‘gospa’ kar zdrsnila z jezika. Bila je moja sovaščanka, toda vse na njej me je spominjalo na mestno gospo. Bila je zelo drugačna v razmišljanju, kulturi, oblačenju. Imela je umetniške roke. Zdi se mi, da ni bilo področja, kamor ne bi znala dati nekaj svojega, drugačnega. Imela je zelo pretanjen okus za urejanje stanovanja, verande, vrta.
Zelo rada sem zahajala k njej, čeprav je bila razlika v najinih letih zelo velika. Vedno sem našla kak vzrok, da sem se za nekaj minut oglasila pri njej. Sprejela me je z odprtimi rokami. Pri njej je bilo vse drugače kot pri nas doma. Rada sem jo spraševala o stvareh, na katere sama nisem vedela odgovora.
Velikokrat sva sedeli na verandi z bujno cvetočimi rožami. Ovalno mizo je pokrival kakšen nenavaden kvačkan prtiček. Na njem je bila vaza s cvetjem in kakšen krščanski simbol glede na praznike v letu. Vedno sem sedela na istem mestu, da sem imela razgled na vse okoli sebe. Svojega pogleda nisem mogla odtrgati od velike umetniške slike na steni.
»Lepa je,« sem rekla. »Kje ste jo kupili?«
Povedala mi je, kako je prišla do nje.
Veliko je pletla po naročilu. Čudovite puloverje, kakršnih nisem videla nikjer drugje. Takrat, v tistih mladih letih, sem tudi jaz nekaj že znala, a v primeri z njo sem bila uboga vajenka.
Nekoč me je prosila, da bi ji skvačkala brezrokavnik. Osupnila sem in jecljaje odgovorila: »Jaz … ne vem, ali bom znala narediti tako dobro kot vi …«
»Seveda boš!« me je opogumila, »Saj si tudi sebi že kvačkala. Veš, volna je temna in jaz že slabše vidim,« mi je razložila.
»Do kdaj pa mora biti narejen?« sem vprašala.
»Kakor boš utegnila.«
Po tehtnem premisleku sem izbrala vzorec. Čez dan skoraj nisem imela časa za to delo, zato sem zamujala. Končno je le prišel dan, ko sem brezrokavnik odnesla h gospe Neli. Vsa sem bila vznemirjena od pričakovanja, kaj bo rekla. Obenem pa sem bila v strahu, če ji ne bo všeč. Pomerila ga je in bila videti zadovoljna.
»Dobro si naredila,« me je pohvalila. »Koliko sem ti dolžna za delo?«
»Samo da vam je prav,« sem bila vesela.
»Na, vzemi in si shrani,« mi je stisnila v dlan dva bankovca.
»Preveč je!« sem se branila.
»Kje pa! S tem je veliko dela,« je bila odločna.
Bila sem zadovoljna, da ji je bil brezrokavnik všeč. Poleg tega pa še takšno plačilo! Kako mi je pelo srce.
Nekoč kasneje je pri meni odkrila risarski talent. Izrazila je željo, da ji po lastni zamisli narišem sliko. Verjetno je opazila, kako sem včasih dolgo strmela v umetnino v njeni dnevni sobi. »Vem, da bo dobro, kar koli boš narisala,« mi je rekla.
Njeno priznanje me je spodbudilo in njeno zaupanje v moj talent me je opogumilo. Res sem ji narisala sliko. In bila ji je všeč.
Bilo je pred veliko nočjo. V našem kraju obstaja tradicija praskanja pirhov. Mojstri, ki jih izdelujejo, so precej iskani. Gospa Neli jih je podpirala, da se ta običaj ohrani.
»Meni so zelo všeč motivi iz narave. Praskanje pirhov je zanimivo delo,« sem ji omenila, ko sva si ogledovali pirhe iz prejšnjih let. »Poskusi, pa mi prinesi enega pokazat,« mi je rekla.
Kupila sem potrebne barve za pirhe in jih skušala pobarvati vsaj malo podobno, kot delajo mojstri. Praskanje mi je šlo veliko bolje od rok. Delala sem počasi, a na koncu sem bila presenečena nad svojim izdelkom.
Tisto veliko noč je na ovalni mizi pri gospe Neli med drugimi bil v košarici tudi moj pirh. Postavila ga je na vidno mesto. Srečna sem bila, da mi je uspelo ustvariti skoraj pravi pirh. In hvaležna gospe Neli.
Ob svojih srečanjih z njo sem ji nekoč zaupala, da tudi pišem. Pogledala me je in pomenljivo rekla. »Nadaljuj s tem.« Takrat mi je tudi ona razkrila svojo dušo. Šla je po svoje pesmi in mi jih dala prebrati. Bile so polne tenkočutnosti, hrepenenja in bolečine, o kateri ni nikoli spregovorila. Plemenita in žlahtna, kakršna je bila, jo je skrila in zaprla vase. Le redko koga je spustila v svojo zaprto kamrico. Meni jo je odprla.
K njej sem se hodila sončit in razkrivat svojo dušo. Sredi mojega sveta in dela je bila sončna oaza. Ovrednotila je vse tisto moje bistvo, v katerem sem bila najbolj ‘jaz’. Pri njej sem našla košček tistega sveta, katerega sem si predstavljala samo v sanjah. Ali sem ga videla samo jaz? Kdo ve. Ob pogledu na njeno prazno verando me stisne pri srcu. Pogrešam jo tudi to pomlad.
Ostaja mi v spominu, kot da se mi je zgodila pravljica. Pravljica, ki je izrisala sanjski lik žene. Žene, ki čuti na tisočere načine, ki ljubi in ima sočutje z bolečino. In spomin nanjo je blagoslovljen in neizbrisen.
BOHAR, Štefka (zgodbe). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 4, str. 28.

Kristus Odrešenik – Vstali – Gospodovo vstajenje

Napisal Marko na 11. aprila 2020. Objavljeno v Svetniški domovi.

V prvih krščanskih časih je bil edini praznik velika noč, obhajanje Gospodovega vstajenja. Vsaka nedelja v letu je bila ‘mala velika noč’, ko so se Jezusovi učenci zbirali in se spominjali njegove ljubezni do konca, da bi ga z medsebojno ljubeznijo posnemali. (sč)

Na Slovenskem imamo spominu na velikonočni dogodek (Jezusu Kristusu Vstalemu, Odrešeniku, Zveličarju …) posvečenih sedem cerkva (pet župnijskih, dve podružnični) in štiri kapele. V LJ nadškofiji je Vstali Jezus zavetnik župnije Ljubljana – Fužine (v bogoslužni prostor predelana hiša) (1); Presvetemu Odrešeniku je posvečena stara cerkev v Ljubljani – Koseze (nova cerkev posvečena Božji Materi) (2); p. c. Gospodovega vstajenja je na pok. v Škofji Loki (5). Omenimo še kapeli na pok. v Dolenji vasi (pri Ribnici) in v Domu Kristusa Odrešenika (Lj – Koseze). – V KP škofiji je Kristusu Odrešeniku posvečena ž. c. v Novi Gorici (konkatedrala) (3). – V MB nadškofiji je bila leta 1988 Vstalemu Zveličarju posvečena ž. c. v Zrečah (ob stari sv. Egidija, ki ostane ‘glavni’ zavetnik) (4). – V CE škofiji je Vstalemu Odrešeniku posvečena cerkev v Senovem (spodaj); kapela Kristusovega vstajenja je tudi na pok. Oljnek (žup. Mozirje). – V NM škofiji je p. c. Božjega Odrešenika v Ajblju (Banja Loka) (6), kapela Kristusovega vstajenja pa pri sestrah Loyola (Šentjernej). (mč)

Vstali Odrešenik, Senovo

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2020) 4, str. 115

sv. Zenon (12. april)

Napisal Marko na 10. aprila 2020. Objavljeno v Svetniški domovi.

Zgodovinsko zanesljivo je, da je bil leta 362 izvoljen za osmega škofa v Veroni. Kot odličen pridigar je poudarjal krščanske kreposti. Nekaj njegovih pridig se je ohranilo. – Sveti Zenon je zavetnik Verone in Pistoie, otrok, ki se težko učijo govoriti in hoditi, in priprošnjik zoper vodne nevarnosti.

Na Slovenskem sta svetniku posvečeni dve cerkvi (obe v KP škofiji): ž. c. na Ligu (Marijino Celje) nad Kanalom (desno) in p. c. v Hrvojih (žup. Sočerga) v Slovenski Istri.

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2020) 4, str. 115

Ljuba moja Sveta in Brezmadežna Devica Marija, Pomočnica kristjanov!

Napisal Marko na 10. aprila 2020. Objavljeno v S svetnikom na TI.

Vem, da je naziv “Kraljica nebes” težko preseči, a zame si od otroških let dalje “Kraljica dnevne sobe”! Kajti ob vseh slikah, podobah in drugih rečeh, ki jih je moj pokojni oče obesil in navesil po stenah naše male dnevne sobe, je častno mesto pripadlo tvoji podobi: sliki Brezjanske Marije Pomagaj!
Marsikaj je šlo gor, marsikaj dol, marsikaj se je umaknilo in premaknilo na stenah, a tvoja podoba, Marija, je ostala vedno na istem in častnem mestu.
Menjali in premikali smo omare, menjali in premikali kavč, spreminjala se je pozicija televizije, a tvoja podoba, Marija je ostala vedno na istem in častnem mestu.
Marsikaj se je spremenilo v dnevni sobi, staro se je umaknilo novemu, prišli so vnuki in moj oče je umrl, a tvoja podoba, Marija, je še vedno na istem in častnem mestu.
Enkrat samkrat si se umaknila in izginila, a ne po naši, še manj po svoji krivdi: ko so nas, še v prejšnji državi, prišli fotografirat za časopis, in smo pozirali v dnevni sobi, postrojeni pod tvojo podobo. Ko pa je fotografija izšla v časopisu, je za našimi hrbti na steni dnevne sobe visela uokvirjena bela lisa! Umaknila si se, uklonila politični volji urednikov in oblastnikov. Lahko so te spraskali s fotografije, niso pa te mogli sneti s stene naše dnevne sobe in niso te mogli iztrgati iz naših src, Marija Pomagaj.
Kolikokrat sem se kot otrok sprehajal po ozkem hodniku za tvojim oltarjem na Brezjah, in gledal z otroškim strahom in čudenjem votivne podobe, ki so prikazovale nesreče in čudežna posredovanja, prošnje in zahvale.
Otroci smo odšli od hiše, v svojih novih hišah imamo dnevne sobe in v dnevnih sobah tvojo podobo, Marija Pomagaj. Marsikaj smo že doživeli: nesreče in čudežna posredovanja, prosimo te in se ti zahvaljujemo. Morda kdaj pa kdaj malo zaspimo, a kadar suhe krave požrejo debele, jih vedno ženemo na pašo na Brezje.
V litanijah ti je pobožno ljudstvo nadelo mnogo imen. “Pomoč kristjanov” so dodali šele v šestnajstem stoletju, po bitki pri Lepantu. A če smo čisto iskreni, bi moral biti – kronološko gledano – ta vzklik na samem začetku litanij … ali pa vsaj v ‘prvi deseterici’. Saj se vse od znamenite svatbe v Galilejski Kani zavzemaš pri Sinu za nas v vseh, še tako drobnih in vsakdanjih težavah, da o tvojem boju z zmajem in kačo sploh ne izgubljam besed.
Ljuba in sveta Pomočnica Marija, bodi Kraljica naših dnevnih sob, Kraljica naših družin. Saj si, čeprav Kraljica nebes, najprej ponižna Gospodova služabnica, dekla, pomočnica – Božja in naša.
Obilo žegna ob še enem tvojem godu. Pa nam ga vrni in izlij na nas

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 5, str. 114.

dr. Jože Možina

Napisal Marko na 10. aprila 2020. Objavljeno v Gost meseca.

zgodovinar

“Poznavanje zgodovine ni zapravljanje časa za preteklost, ampak investicija za prihodnost”

Slovenci smo razdvojen narod. Zgodovinar Jože Možina je v svoji obsežni knjigi Slovenski razkol raziskal, kako je do te razdvojenosti prišlo, in kar je še važnejše, na koncu knjige pokaže, kako iz nje. Ob izidu knjige, “na katero smo čakali desetletja”, kakor sam pravi, smo ga povabili za gosta.

– Napisal si obsežno znanstveno monografijo, ki ji bo morda kdo očital, da razdvaja, da ločuje. Kako odgovarjaš na te očitke?
Značilno je, da se ti očitki pojavijo vedno, ko ni protiargumentov, s strani takih, ki želijo, da se boleča zgodovinska dejstva ne razkrijejo. V zadnjem delu knjige poudarim, da gre v tej monografiji za resnico. Resnica pa je začetni kontekst sprave. Slednje ne more biti brez resnice. Zato te očitke zavračam. Obenem pa vidim, kako ta knjiga učinkuje na ljudi tako po številnih odzivih bralcev kot tudi na predavanjih. Vidim, da jih gane, pretrese, a tudi pomirja in jih spravlja same s seboj. Predvsem tiste, ki so trpeli, ne da bi se jim kdo opravičil za trpljenje, ki je ostalo v njihovih družinah, bodisi da so ga prestali sami ali pa njihovi svojci.

– Nisi se šele s to knjigo začel ukvarjati z narodnim razkolom, ampak že prej. Kako se je začelo? Končno ne izhajaš iz ‘domobranske’ družine, ampak iz primorske partizanske družine?
Na Primorskem je bilo praviloma tako, da so ljudje vsaj od začetka sodelovali s partizani v duhu gesla “samo, da se rešimo Italijanov”. Naša družinska bilanca je sicer taka, starega očeta Karla po mamini strani so že pred vojno obsodili na 5 let konfinacije zaradi protiitalijanskega delovanja fašisti, starega očeta Franca so leta 1944 zaradi ovadbe, da dela za partizane zaprli nacisti, po vojni pa so očeta Franca, ki je povedal, kar jim gre, zaprli še komunisti. Imamo pač nekaj uporniškega duha v genih.
Sicer pa me je že konec osnovne šole zanimalo, zakaj se je v Sloveniji med vojno zgodil tak razkol, ali drži, da je bila komunistom nasprotna stran tako zločesta? Doma sem slišal drugače in v tistem času so mi prišle v roke emigrantske knjige prek družinskih prijateljev v zamejstvu. Zaradi ene od takih knjig je na primer pisatelj Drago Jančar pristal v zaporu. Tudi v srednji šoli in pozneje na fakulteti je bilo stalen predmet mojega zanimanje vprašanje: kdo je začel? Naposled sem se s to ključno temo slovenskega zgodovinopisja soočil v tej knjigi.

– Ali je zaradi tega tvojega zanimanja prišel do tebe arhiv stražarjev? Kako je do tega prišlo, da si dobil ta arhiv in kaj je to v tebi sprožilo?
Brez dvoma gre pri tem za srečno okoliščino, za poseben blagoslov. Stražarji so bili predvojna akademska elita. Najbolj izobraženi in najbolj politično agilni katoliški mladeniči, ki jih je okrog sebe zbiral karizmatični duhovnik profesor dr. Lambert Ehrlich. Med drugim se je že na pariški mirovni konferenci bojeval za slovenske meje in je veljal za strokovnjaka tudi na tem področju. Arhiva sicer nisem našel jaz, sem ga pa prvi konkretno uporabil. Desetletja je bil zakopan, potem odkopan, shranjen in imel sem priložnost, da sem ga temeljito pregledal in pomembne stvari vključil v knjigo.

– Si našel v njem kaj, kar je presenetljivega, novega?
Našel sem niz fascinantnih dokumentov. Gradivo v njem ni cenzurirano. Gre za nikoli videno gradivo, korespondenco protikomunistične strani, iz katere je razvidna zmeda ob soočenju z revolucionarnim udarom. A v tem arhivu je tudi zaplenjena osebna korespondenca Zdenke Kidrič in Edvarda Kardelja. Iz nje se vidi, kako je Kardelj naročal posamezne umore v Ljubljani. So rokopisi vosovskih likvidatorjev, ki opisujejo posamezne umore. So težko berljivi, ampak sem se potrudil in zverziral, da sem jih uspel prebrati predvsem kot povečane kopije na računalniku. Med gradivom so tudi fotografije in drugo gradivo, ki dokazujejo nasilje italijanskega okupatorja zlasti na Dolenjskem: streljanje talcev in požiganje vasi. Številne še neznane fotografije kažejo na to, kako je bilo slovensko civilno prebivalstvo žrtev tako revolucije kot nezaslišanega italijanskega terorja.

– V tem arhivu si našel tudi dnevnik Cirila Žebota. Najbrž je bila tudi ta najdba presenečenje. V čem je pa ta dnevnik zanimiv?
Ciril Žebot je bil sin predvojnega mariborskega podžupana, ki je umrl v Dachauu. Bil je nacionalno zelo ozaveščen in zelo inteligenten. Potem ko so komunisti ubili Lamberta Ehrlicha sta s Francem Casarjem vodila stražarsko gibanje. Bil je najmlajši doktorant v takratni kraljevini Jugoslaviji in je že 26–leten začel predavati na pravni fakulteti. Že konec tridesetih let in zlasti med vojno si je dnevno zapisoval pomembne stvari. To ni dnevnik, ki bi ga pisal za javnost, zato je kot vir še toliko več vreden. Zapisoval si je posamezne dogodke in osebna občutja. Iz teh je razvidno, kako so bili ‘narodni izdajalci’, kakor so katoliške akademike okarakterizirali komunisti, izrazito narodno zavedni, stremeli so za svobodno Slovenijo in demokracijo. To je dejstvo. Ker so prestavljali ‘konkurenco odporu’, so postali prve tarče komunistov. Komunistom je bil razdor v narodu model uveljavljanja svoje volje in oblasti in teror je bilo sredstvo, ki so ga ustvarili, da so lahko naredili to, kar so.

– Mnogi poudarjajo zanimiv slog pisanja v tvoji knjigi. Najbrž je k temu pripomogla tvoja bogata novinarska izkušnja. Je ta zanimiv slog tudi vzrok za uspeh knjige? Iz tiskarne namreč prihaja že tretja izdaja, dvakrat so knjige praktično v enem tednu dni pošle. Najbrž nisi pričakoval takšnega uspeha?
Vedel sem, da si knjiga zasluži velik odmev. Takega založniškega uspeha pa nisem pričakoval. Zakaj se je to zgodilo? Gotovo je tudi slog pisanja, oprema knjige, zlasti pa šokantna vsebina – prvič objavljeni dokumenti, fotografije, grafi, – so tisto, kar je kot novost v slovenskem zgodovinopisju, pripomoglo k uspehu. Vprašal si glede sloga pisanja. Na besedilu sta v daljšem obdobju delala dva lektorja, Kristina Pučnik in – ravno včeraj sem ga srečal – Stanko Maršič. In oba sta me opozorila, da se knjiga izredno dobro bere in sta bila tudi med prvimi, ki sta osupnila nad vsebino in ‘padla’ v zgodbo. To mi je dalo gotovost, da je knjiga res dobro napisana. Po prvih 40 straneh, ko sem jo pisal še kot doktorat, je moj slog pisanja zelo pohvalil dr. Mitja Ferenc. Res, novinarska izkušnja, ko je potrebno napisati jasno in natančno, mi je tu zelo koristila.

– Ali si se načrtno ‘spustil’ na zanimiv poljuden slog ali pač imaš tak slog pisanja?
Knjiga je znanstvena monografija, opremljena z recenzijami. S tega vidika je strokovno delo. Glede na to, kar mi praviš ti in številni drugi, pa je očitno prišel do izraza moj osebni slog – stvaren jezik z lastno poetiko izražanja. Kar veliko sem bral pa tudi literarna sfera mi ni tuja.

– V knjigi opisuješ nastanek vaških straž. Nekateri očitajo Cerkvi, da je odločilno pomagala pri ustanavljanju te formacije in silila ljudi, naj stopijo vanjo. Dokumenti in pričevanja kažejo, da je začetek vaških straž popolnoma drugačen.
To je eno ključnih vprašanj. Izvorno vrednostno izhodišče pri pisanju te knjige ni bila nobena ideologija ali kaj podobnega, kar je bilo značilno za zgodovinska dela pred letom 90. Moja knjiga v smislu vrednotenja medvojnega dogajanja temelji na zornem kotu slovenskega civilnega prebivalstva, ki se je med vojno znašlo v stiski. V knjigi pride prek dokumentov neposredno do izraza, da so imeli takrat praktično vsi prebivalci Ljubljanske pokrajine, ki je osnovni predmet zanimanja knjige, vključno z duhovniki, izrazito odklonilen odnos do italijanskega okupatorja. Navajam tudi posamezne primere. Italijani so bili na slabem glasu tudi zaradi preganjanja primorskih Slovencev. Pri Nemcih je druga zgodba. Kajti zlasti številni komunisti so se zaradi pakta med Hitlerjem in Stalinom nad njimi navduševali. Po slabem letu ‘blage’ okupacije, za katero so se Italijani odločili, pa ne iz dobrih namenov, se začne teror. Sproži ga revolucionarno gibanje na pritisk komunistične partije. Tako se konča “idila blage okupacije”. Okupator se začne maščevati partizanom, predvsem pa civilnemu prebivalstvu, do katerega je imel lahek dostop. Ljudje so najprej trpeli zaradi revolucionarnega nasilja, potem pa zaradi okupatorskega terorja. Edina avtoriteta, ki je ostala v mnogih krajih, je bil župnik. Ljudje so se obračali na duhovnike – poznamo izredno ganljive prošnje – za posredovanje. Duhovniki, tudi škof Rožman, so se v prvi dobi te zaostritve (zgodaj spomladi leta 1942) ukvarjali predvsem z reševanjem ljudi.
Že po rimskem pravu in po naravnem zakonu ima vsak neodtujljivo pravico, da se, če ga napadejo oboroženi ljudje, tudi sam brani z orožjem. In prav do tega je prišlo v krajih, ki jih v knjigi podrobno opisujem. Ljudje so se na začetku spontano uprli revolucionarnemu nasilju, mimo volje duhovnikov in tudi brez vednosti okupatorja. Imamo primer begunjskega župnika Viktorja Turka. Bil je pogumen, sposoben duhovnik, prihajal je v konflikt z italijanskim vojaštvom, ti so ga dvakrat javno oklofutali. Na začetku je s simpatijami gledal na partizansko gibanje. Bil je naročen na Slovenskega poročevalca. Ko začnejo komunisti pobijati njegove župljane: mlada dekleta, fante, beračico, ponekod njegove sobrate duhovnike …, se je seveda obrnil proti njim. Na prošnjo ljudi je sodeloval pri nastanku obrambe za zaščito ljudi pred vsemi, ki so jih ogrožali. Na zaslišanju to tudi jasno pove.

– Duhovniki so v času okupacije reševali ljudi pred okupatorskim nasiljem in maščevanjem. Mimogrede izhajava iz sosednjih vasi. Naš župnik je večkrat rešil vas pred nemškim maščevanjem.
Enako velja za župnika iz Sv. Križa na Vipavskem Andreja Simčiča, ki je rešil posamezne ljudi ob požigu vasi Cesta. Črniški dekan Alojzij Novak je reševal ljudi, ki so stali že v vrsti za streljanje. Takih primerov je veliko od Primorske do Dolenjske in Štajerske. Revolucionarji so s prizorišča incidentov in nasilja vedno zbežali in civilne ljudi, ki so jih okupatorji namenili streljanju so potem reševali le duhovniki. To je dejstvo.

– Vendar jim je revolucionarna stran to štela v zlo, češ, da sodelujejo z okupatorjem …
Da, to je neverjetno! V arhivu sem našel zapis partizanskega zaupnika, ki opisuje župnika v Želimljem. Po partizanskem napadu so Italijani zajeli talce iz vasi in jih vodijo proti Velikim Laščam. Župnika takrat ni bilo doma. Ko se vrne in izve, kaj se je zgodilo, pohiti za njimi in svoje farane v zadnjem hipu reši pred streljanjem. Šlo je za moške in starejše fante. V partizanskem zapisniku o tem dogodku piše: Vedeli smo, da ni vreden zaupanja!
Pomeni, da za revolucionarje ni bila vrednota, da je ljudi rešil! Danes se nam zdi neverjetno, a komunističnemu vodstvu je bilo v interesu, da se ustvari kaos – ne glede kdo ga bo povzročil, ker je kaos, nasilje, humus, kjer lahko uspeva revolucionarno gibanje, ki ga zanima absolutna oblast.

– Omenjal si že stražarje, kar kaže, da so bile še druge katoliške organizacije in združenja. Kristjani so bili pred začetkom druge svetovne vojne razdeljeni, med njo še bolj. Kako usodna je bila to razdeljenost?
Zelo zahtevno vprašanje. Skupina krščanskih socialistov je bila v bistvu odpadnik iz tega tabora, če gledamo politično. Zelo zgodaj so začeli paktirati, celo kolaborirati s komunisti. Edvard Kocbek je v svoji mesijanski drži prestopil mejo katoliške formacije. Ko začneš tolerirati umor iz političnih namenov, je konec.
Ta razdeljenost se je odražala v tem, da so porabili veliko časa za medsebojne prepire. Upor, ki so ga začeli komunisti, je na začetku pritegnil tudi mnoge kristjane, ki so bili podobno kot liberalci (ne pa tudi komunisti) prvenstveno domoljubno orientirani. Ne smemo pozabiti, da je prav Cerkev gojila ljubezen do naroda. Vendar se ost partizanskega upora ni usmerila proti okupatorju, ampak so bile prve žrtve med slovenskim civilnim prebivalstvom. To kažejo podatki, ki so uradni in so tudi objavljeni v knjigi. Na slovenskih tleh je vojna trajala štiri leta, vendar je revolucionarno gibanje bilo v neki svoji fanatični obsedenosti prepričano, da bo konec vojne leta 1942 in morajo pohiteti in izkoristiti priložnost ter narediti vse, da bodo prišli na oblast.

– Omenil si Edvarda Kocbeka. Zgrozim se, ko berem njegove besede ob Ehrlichovem umoru, kako kot kristjan zagovarja umor. Oni so to poimenovali likvidacijo. Pokojnega pisatelja Alojza Rebula, ki je Kocbekov dnevnik v najhujšem času preganjanja Kocbeka prevedel v italijanščino in je besedilo dobro poznal, so se te besede tako dotaknile, da je v znamenito knjižico ob Kocbekovi sedemdesetletnici, ki sta jo izdala z Borisom Pahorjem in si nakopala bes jugoslovanske oblasti, o tem napisal cel esej.
Na splošno je Kocbek kot politik odigral negativno vlogo med drugo svetovno vojno. Bil je slepo zaverovan v komunistični novi red, pa tudi svojo veljavo in ambicijo. Do partije je prevzel izredno naivno držo misleč, da ga bo upoštevala oz. nagradila. Toleriral je umore in druge zločine. Za partijo je bil Kocbek pomemben, da je preko njega vzpostavila most do ljudskih množic. Slovenci namreč niso bili navdušeni nad komunizmom. Zato so na mitingih porivali v ospredje Kocbeka, da je govoril, da nova oblast ni proti veri … Skratka sadil je tiste rožice, ki so jih komunisti zanj vzgojili.

– Nekateri pravijo, da je bil naiven?
To zame ne bi bila olajševalna okoliščina. Bil je tudi častihlepen, samovšečen in končno tudi omejen, če upoštevamo, da so temeljne revolucionarne namene komunistov bolj razumeli preprosti kmetje kot on sam. Revizijo medvojnega dogajanja je začel šele novembra 1945, ko se je kot minister za Slovenijo vozil po Beogradu v limuzini in je ugotovil, da je nepomemben in da ga je partija odložila na stranski tir. Takrat je začel klopčič vrteti nazaj.

– Omenil si že umor Lamberta Ehrlicha (1878 –1942). V svojem dnevniku tudi Kocbek piše o njem. Ta umor lepo kaže na pokvarjenost revolucionarjev, ki so ob duhovniku Ehrlichu ubili njegovega spremljevalca in v prvem sporočili napisali, da so ubili izdajalca Cirila Žebota, v drugem sporočilo pa so sporočili, da so ubili izdajalca Rojica …
Rojic je najin primorski rojak iz Zalošč. Z Ehrlichom je bil tisti dan čisto slučajno. Vse obtožbe, ki so najprej veljale za Žebota, so komunisti potem prepisali kar Rojcu! Še isto popoldne so spremenili »komunike«.To pokaže, na kakšen način so delovali. Ehrlicha niso »naključno« umorili. Imel je izreden politični čut in bil zelo pogumen. Da bi bil protislovensko oz. izdajalsko usmerjen je popoln nesmisel. Izredno si je prizadeval za ljudi, ki so jih okupatorji zaprli zaradi partizanskih napadov in provokacij. Po partizanskem napadu na preserski most, so Italijani zaprli večjo skupino civilistov, grozila jim je smrt. Cerkev si je do Vatikana – imeli so dober kanal z Državnim tajništvom – prizadevala, da jih reši. Bojevali so se za vsakega zaprtega! Ehrlich je takrat odkrito očital italijanskim okupatorjem: ubijate in mučite naše ljudi, ki niso odgovorni za ta dejanja. Vzpostavite red, ali pa dovolite, da se ljudje oborožijo sami.« Tega pa so se komunisti zbali, da bo Ehrlich to dosegel. Spomenico je sestavil 1. aprila 1942, sredi maja so ga že umorili. Zanimivo je, da je bila najina rojakinja šolska sestra Darinka Bajec iz Skrilj v času Ehrlichovega uboja na Streliški ulici, in videla, kako se je še Ehrlich še premikal, ko je bil smrtno zadet. Pripovedovala je o ganljivem prizoru, ko so ga ljudje zasuli s cvetjem …

– V knjigi opisuješ tudi nastanek vaških straž. Prve so nastale v Št Vidu nad Cerknico. Tam so se najprej domačini oborožili sami, brez Italijanov. Če prav razumem niso “sprejeli orožje od okupatorjev”?
Ne, niso, delali so na svojo roko. Prvi upori, ki jih opisujem v knjigi, so se zgodili spontano mimo vsake avtoritete ali politične oblasti. Konec aprila 1942 se je morilska skupina – imenovala se je udarna patrulja in jo je vodil Stane Semič Daki – odločila, seveda po povelju nadrejenih, da na Vidovski planoti ubije župana in še štiri vplivne ljudi. Uspe ubiti tri ljudi, župana in še dva. V knjigi imam pričevanje, kako so ubili očeta pred otroci. Vaški fantje so zato sklenili, da morajo tej tolpi preprečiti, da prihaja v njihove vasi. Organizirali so se v Makovčevi hiši in odbili prvi prihod partizanov. Z branilci vasi je bil tudi kaplan Pezdir, ki je fantom govoril, naj ne streljajo na partizane, ker so “naši bratje”. Zato so streljali v zrak, da so jih pregnali. Ti so se pozneje vrnili z večjo skupino. Tudi tokrat so jih videli od daleč in bi jih lahko presenetili, saj so imeli strojnico, a jim je to preprečil kaplan, ki je spet dejal, naj ne streljajo, saj so “naši ljudje”. V vojaškem smislu je bila to naivnost, ki se je kasneje maščevala saj je revolucionarna stran to izkoristila.
Branilci vasi so se tudi bali Italijanov, kajti zavedali so se, da so v nevarnosti, če pridejo Italijani in jih najdejo oborožene. Zato so prišli do dileme, da ne morejo braniti vasi pred partizani in Italijani, ker ne bodo zdržali in morajo prositi Italijane za dovoljenje. Niso bili v gozdu, braniti so morali vas. Revolucionarno gibanje omenjenih branilcev vasi ni mogli dobiti. Zato je kot talke zajelo njihove sestre, ubilo mamo enega od braniteljev, oropalo njihove domačije …

– Drugi zanimiv primer je Doprepoljska dolina, kjer so ženske, ne moški(!), šle prosit Italijane za orožje. Zakaj, pred kom naj bi se branili?
Iz tega vidimo, da so se ljudje znašli v brezizhodnem položaju. Kaj je te preproste krščanske ženske spodbudilo, da so šle po enem letu okupacije Italijane prositi za orožje?! V knjigi to podrobno pojasnim. Italijani so se iz manjših krajev umaknili v večje in pustili ogromno ozemlje. Na to »prazno« območje so prihajali partizani in ga imenovali »osvobojeno ozemlje«. »Osvobojeno« pa je bilo zato, ker se je od tam umaknil okupator.
Na južnem delu doline so revolucionarji hoteli pokazati, kako bo po vojni zagledala ljudska oblast, kako bodo volitve … Tudi Edvard Kocbek je bil v tistem času na tem ozemlju. Ljudem ta oblast niti malo ni bila všeč. Tudi zato, ker je bila nasilna. Italijani so vedeli, da so partizani v tem delu doline in so s topovi na slepo streljali na te vasi. Ljudje so brezuspešno prosili partizane, naj ne prihajajo v njihove vasi, da jih Italijani ne bodo napadali. V tem obupu, ko so bili ljudje talci Italijanov in partizanov, se je 66 žensk zgodaj zjutraj izvilo iz vasi Kompolje in uspelo priti do poveljnika italijanske garnizije… O tem vemo več, ker so župnika Mrkuna prosile za prevajanje in ta je zabeležil pogovor med njimi in Italijani. Ženske so zahtevale, naj jih Italijani zaščitijo, če tega ne zmorejo, pa naj dajo njihovim možem orožje, da se uprejo revolucionarnemu nasilju.

– Kot kaže so Italijani z zadovoljstvom gledali na razprtije med Slovenci, tudi sami niso nič naredili, da bi prebivalstvo branili pred revolucionarnim nasiljem.
V knjigi pišem, da je bilo v začetku Italijanom kar po volji, ko je revolucionarni tabor začel napadati tradicionalnega. Zato revolucionarnega nasilja niso aktivno zatirali. Kaže pa, da kasneje tega niso znali več obvladati. V italijanskem arhivu sem našel nekaj izredno zanimivih stvari. Med drugim tudi trditev poveljnika Ljubljanske pokrajine generala Robottija, da so komunisti zanje prehodnega značaja, ogrožujoči za italijanski prestiž pa so nacionalisti (katoličani in liberalci). Vedel je, da so komunisti internacionalisti. Očitno so jih zato tudi bolj tolerirali. Robotti je bil proti temu, da se oboroži tradicionalne Slovence. Kasneje, ko so že pol leta obstajale vaške straže, je njegov naslednik dejal: Pazite, vaške straže so dvorezni meč! Lahko udarijo tudi po nas. In kaj se je zgodilo ob kapitulaciji Italije? Takrat Italijani niso kolaborirali z vaškimi stražarji, ampak z revolucionarji proti protikomunističnim borcem.

– Posebno poglavje v knjigi predstavlja genocid nad Romi. Zakaj genocid?
Sedaj lahko z gotovostjo trdimo, da je revolucionarno gibanje od maja do julija 1942 pobilo vse romske družine, ki so jim prišle v roke, od nekajmesečnega otroka do devetdeset letnega starčka. Včasih so nekateri dvomili, da je vse to res. Danes so odkrili grobišče, v katerem je 50 žrtev, od tega 25 žensk oz. 25 otrok. To pomeni, da so pobili cele družine, od prvega do zadnjega. V en grob so vrgli celo psa. Pomorili so jih na grozovit način, brez strelnega orožja. Zadnji tak pomor je bil nad Mavrlenom v Beli krajini, kjer je bilo umorjenih več kot 70 Romov, o tem imam v knjigi tudi pričevanja.

– Danes je veliko gibanj, ki brani romske pravice. Nisem pa zasledil, da bi katero od teh obsodilo ta genocid.
Prav v takih primerih vidimo vso dvoličnost tudi trenutnih mnenjskih gibanj, ki jih plačuje država. Zgražajo se nad tem, kako so nacisti preganjali Rome, medtem ko vlada molk nad večjim številom Romov, ki jih je pobilo revolucionarno gibanje. Še več! Ljubljanski župan ni dovolil, kljub trem prošnjam, pokop Romov iz Iške na Žalah!
Podobno je glede Judov. Obsojamo holokavst. Stranka SD zelo rada govori o tem preganjanju, obenem pa ima sedež v bivši judovski vili. Gospa Erika Fürst, zadnja preživela Judinja iz Auschwitza, govorila je tudi v oddaji Pričevalci, je povedala, da zasramovanja kot Judinja ni bila deleža pred vojno, ampak po njej – v komunizmu.

– Omenila sva že zanimiv slog tvojega pisanja. Gotovo mu dajo poseben pečat osebna pričevanja, vzeta tudi iz oddaje Pričevalci. Kako si prišel na idejo za to oddajo?
Običajno v zgodovinskih knjigah pričakujemo dokumente. Zgodovinarji smo tako usmerjeni, da česar ni v dokumentih, to se ni zgodilo. V knjigi je veliko, tudi novih dokumentov. Iz njih je razvidno, kaj se je zgodilo, iz pričevanj pa veje čustvena resonanca. Ta je izrazito pomembna, da ta čas razumemo. Zato sem v knjigo kot dodaten vir vključil pričevanja.

– Od kod torej ideja za oddajo?
Danes moram reči škoda, da se mi ta ideja ni porodila še prej. Toda prej so bile tehnične možnosti drugačne. Prve oddaje sem pripravil leta 2013, ko sem bil na obisku v Argentini in posnel kakšnih dvajset pričevanj, sedaj jih je prek 200. Za dokumentarni film produkcija traja najmanj tri mesece, kajti vključiti moraš fragmente posameznih izjav različnih ljudi in obdelaš neko temo. Gre za zahteven proces, ki terja veliko časa in denarja. Kje dobiti programsko okno, kjer bi bilo objavljeno linearno pričevanje ljudi, ki sicer ne bi nikoli prišli pred kamero. Meni je generacija, ki je preživela vojno, izrazito dragocena za nas, da nam pomaga razumeti, kaj se je zgodilo in da mi tega ne bi ponavljali. Poznavanje zgodovine ni zapravljanje časa za preteklost, ampak investicija za prihodnost.

– Kdaj so pa nastopila nasprotovanja oddaji?
Takoj ko so začeli nastopati prvi pričevalci, so poskušale ‘napredne sile’ predvajanje Pričevalcev zaustaviti. Nekajkrat celo na zelo grob način. Vendar je bila takrat svobodna javnost, ki ni obremenjena z ideološkimi privilegiji, že toliko osveščena, da mi je pomagala, da smo oddajo ohranili. Če bi bilo odvisno samo od takratnega vodstva RTV, oddaje ne bi bilo več.

– Najbrž je gledanost oddaje velika, a menim, da bi bila še veliko večja, če ne bi bila tako pozno. Marsikdo mi reče, da je ne more gledati zaradi prepozne ure. Zlasti starejši so prizadeti, ker niso vešči spleta, da bi si oddajo tam ogledali.
Mislim, da je to greh do naših gledalcev. Če po eni strani razumemo pozno uro zaradi formata oddaje, a to, da je oddaja po enem tednu zaklenjena na spletu, čeprav nobena uredba tega ne zahteva, je preprosto nagajanje gledalcem, ki so naročnino že plačali. Tudi ponovitve oddaje niso ob nekih normalnih urah ali celo več mesecev izpadejo. Če se gledalci čutijo prikrajšane, je prav, da se obrnejo na vodstvo in zahtevajo svoje pravice.

– Orkestriranega nasprotovanja je bil deležen tudi tvoj pogovor z zgodovinarjem Jožetom Dežmanom, kjer sta govorila o drugi svetovni vojni. Ali si po izidu knjige že doživel podobna nasprotovanja?
Odkrito in argumentirano ne. Morda tudi zaradi izkušnje, da so jo številni napadi na moje delo slabo končali predvsem za tiste, ki so jih sprožili. Poglejte, kje sta danes Tit Turnšek ali Boris Kobal, ki sta grmela z mitinga, ki so ga proti oddaji uprizorili v Kopru?
Knjigo sem napisal premišljeno, na strokoven način, vse temelji na dokumentih in vse je podprto z opombami, ki jih je več kot dva tisoč osemsto. Nihče ni napadel knjige po strokovni plati. Bilo je nekaj pritlehnih poskusov omalovaževanja, a še to na osebni ravni. Zelo je značilno, da ko ne morejo spodnesti vsebine, poskušajo blatiti s pomočjo svojih hlapcev ali zavistnežev.
Tudi s pogovorom z dr. Dežmanom je bilo podobno. Govorili so: vse je laž! Vendar do danes še niso povedali, kaj od povedanega ne drži. Mogoče bi bilo, da bi gost povedal nekaj, kar ni točno, ampak do danes še niso povedali, kaj naj bi to bilo! Vem pa, kaj jih je v resnici zmotilo – resnica. Iz partizanskih dokumentov izhaja, da so vsaj štirje narodni heroji vpleteni v poboje Romov, ki sva jih prej omenila. V dokumentih je napisano, da so o tem pisali oz. prejemali poročila. In ti ljudje so po vojni napredovali in ustvarili lepe kariere. Vprašal sem se, ali so ti ljudje združeni z vrednotami narodno osvobodilnega boja, saj so še zmeraj narodni heroji. In glede tega Zveza borcev še ni odgovorila.

– Koliko dominantnih medijev te je ob izidu knjige intervjuvalo?
Javna televizija je o izidu poročala, saj je poročala tudi o veliko manj odmevnih dosežkih različnih sodelavcev. Bilo bi izredno nenavadno, da bi tokrat ravnali drugače. Drugi mediji pa izid popolnoma ignorirajo. Na Delo sem na njihovo prošnjo poslal recenzijski izvod, a v dveh mesecih še niso uspeli napisati recenzije.
Se je pa ob izidu pokazalo še nekaj. Ne glede na ignoranco dominantnih medijev – očitno niso več tako dominantni – kajti po družbenih omrežjih in po katoliških ter alternativnih medijih so ljudje izvedeli za izid knjige. Še ena zanimivost. Potem ko so prišli prvi izvodi med ljudi, so pogosto isti ljudje naročali še po en izvod knjige. To pomeni, da se knjiga prodaja sama po sebi.

– Dejal si, da zgodovino proučujemo zaradi prihodnosti. Travme iz preteklosti se prenašajo na potomce. V slovenskem primeru to gotovo drži. Smo razdvojen narod. Kako prekiniti prenašanje travme v prihodnost?
Ta tema Slovence izredno zanima. Med nastajanjem knjige sem tudi s pomočjo žene Katarine prišel do epigenetskih raziskav. Te dokazujejo, da se travmatične izkušnje naših prednikov ne prenašajo le prek vedenjskih vzorcev, ampak se vtisnejo v genski zapis. To pomeni, da lahko vnuki trpijo zaradi travm starih staršev, ki jih sami niso doživeli in svojih prednikov še poznali niso. Vsem nam je razvidna boleča nestrpnost in konfliktnost v slovenski naciji. Sam to vidim tudi kot posledico molka, zamolčanih in nepredelanih travm, o katerih moramo spregovoriti in jih raziskovati. Ko o tem govorim na predavanjih, ljudje natančno vedo, o čem govorim in čutijo ta problem. Vidim, da sem se ga lotil na pravi način, to mi potrjujejo tudi številni bralci knjige Slovenski razkol. S travmami, ki jih sam nisi doživel, ampak čutiš njihove posledice v svoji družini, se lahko soočiš tako, da spoznaš zgodovino. Kot je na ravni vsakega posameznika predelovanje tistega, kar te teži, edina pot do rešitve, podobno velja za družino in narod. Ta pot je popolnoma skladna s krščanskim sporočilom. Kristus se je sam poimenoval Pot, Resnica in Življenje. Resnica je v sredini, je osrednja poanta in vrh njegovega imena. Med potjo in življenjem je Resnica kot most.

dr. Jože Možina (1968)
je doma iz Dobravelj na Vipavskem. Po srednji šoli je študiral zgodovino in sociologije kulture. Doktoriral je leta 2016 na Univerzi v Ljubljani s tezo Začetki oboroženih oddelkov protirevolucionarnega tabora. Znanstvena monografija Slovenski razkol je razširjena in predelana doktorska disertacija, plod 20 letnega raziskovanja in zbiranja gradiva.
Več o knjigi, ki je trenutno v ponatisu, o njenih predstavitvah, o avtorju in možnosti naročanja si lahko preberete na strani https://jozemozina.si/.

RUSTJA, Božo. (Gost meseca) Ognjišče, 2019, leto 56, št. 3, str. 8-13.

Ljubi moj Jezus, Kristus, moj Odrešenik!

Napisal Marko na 10. aprila 2020. Objavljeno v S svetnikom na TI.

No, je pa že treba reči, da je tole pismo bolj nenavadne sorte, saj le redko pišeš nekomu, s katerim se vsak dan pogovarjaš. Čeprav včasih prav za te najbližje zmanjka besed in moram kar priznati, da sva si tudi z ženo dopisovala. In pri tem nimam v mislih pisem, ki sva si jih še neporočena in zaljubljena pisarila in zdaj čakajo v veliki škatli, da naju – stara in upokojena – zagrabi nostalgija in jih bova šla prebirat ali pa bodo to storili otroci po najini smrti, temveč mislim na tistih nekaj pisem, ki zdaj ležijo na posebnem mestu v predalu, enega pa ima žena celo v denarnici in torej neprestano s seboj. To so pisma, ki sva si jih pisala, ko sva kot mož in žena zatrmarila do te mere, da se nisva več znala in zmogla pogovarjati. Molk je zlato pravi pregovor, in bi midva potemtakem dotična pisma morala zapisati z zlatimi črkami. A ni vse zlato, kar se sveti, niti molk včasih ne!
Pa kam sem zašel?!
Ljubi moj Jezus, moj Vstali Zveličar! Čeprav o Tebi berem v Svetem Pismu, nam sam nisi zapustil nobenega pisma, ne stavka ne črke, razen seveda znamenitega ‘pisanja po tleh’ po še bolj znamenitih besedah: »Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen!«, a se še danes ne ve, kaj je tam v pesku pisalo … Vemo le, da noben kamen ni priletel! Takrat. Skozi zgodovino pa se ljudje nismo kaj dosti menili za tvoje navodilo in so kamni frčali kot toča na nevihtni dan.
Je pa pomembno, da je ‘odfrčal’ en drug kamen, da je bil odvaljen: kamen s tvojega groba. In kar je – se mi zdi – pomembno: ta kamen ni bil odvaljen zate (kot da bi te lahko zadržal!), temveč za nas! Da lahko vidimo, da je grob prazen! Da tebe ni v grobu! Da zaman iščemo Živega med mrtvimi! Da Smrt ni, nikakor ni, zmagovalka v tem prečudnem dvoboju! Da doumemo, da Ti nisi šel iz groba, temveč preko groba! V Življenje! Kamor želiš, da ti – preko groba – sledimo.
Prevzel si naše umrljivo telo. Umrl si s tem in v tem telesu, da bi nam pokazal, da je Ljubezen močnejša od Smrti, ki nam vzame telo, a se Življenja ne more dotakniti. Življenja, ki je večno, kot je večna Ljubezen. Skrivnost, ki jo je nemogoče razumeti. Ki jo je težko verjeti. Se jo pa da in sme – celo mora – živeti.
Težko je. Zato tudi jaz – kot Tomaž – kopljem s prstom po tvojih ranah, iščem pot na ono stran. In je to, če sem malo predrzen, prava smer: preko rane se najhitreje pride do Tvojega Srca. Čeprav blagor tistim, ki niso videli, pa so verovali …
***
Moj Gospod in moj Bog, moj Odrešenik … moj Prijatelj. Trudim se na tej strani Rane, ljubim na tej strani Rane v upanju in veri, da pridem preko in te bom slišal izreči: “Moj Gregor!”

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 4, str. 114.

Avtor: Marko

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing