Avtor: Marko

Najbrž težko sprejemamo dejstvo, da se ne moremo prosto gibati v času pandemije koronavirusa. V rubriko smo povabili tudi Igorja Gabrovca, ki je poslanec stranke Slovenska skupnost v deželnem parlamentu v Trstu, pa je zbolel za zloglasnim virusom Covid-19 ter od njega ozdravel. Ker gre za javno osebnost, je njegovo pričevanje še bolj dragoceno.

»Gospod Gabrovec, skoraj, da ne morem verjeti, danes zjutraj ste opravili bris, rezultat je, da ste devetdeset odstotno pozitivni na virus … no, bomo še dodatno preverili … vendar najbolje je, da pridete v bolnišnico. Lahko tudi jutri zjutraj ali kar danes zvečer, zlasti če imate težave z dihanjem.« Nekaj trenutkov sem ostal brez besed, nakar sem zdravniku, vodji Oddelka za nalezljive bolezni glavne bolnišnice v Trstu pritrdil, da pridem še isti večer, pa čeprav ne beležim nikakršnih dihalnih težav. Zunaj se je že zmračilo. Medtem ko sem v manjši nahrbtnik stlačil najnujnejše – nekaj spodnjega prerila, pižamo in prenosni računalnik –, sem v sebi premleval zdravnikove besede istega jutra, ko je izključeval možnost, da bi bil staknil virus stoletja, zloglasni Covid-19. »Nobenih simptomov nimate, gospod Gabrovec. Ne kašljate, z vašim dihanjem in pljuči, kar slišim, ni nič narobe … Tale vaša vročina je verjetno čisto navadna gripa. Dajva vseeno opraviti bris, boste potem bolj mirni in vsi mi z vami«. Počutil sem se bil malce nerodno, pa ne da sem postal hipohonder, sem si rekel.
Virus Covid-19 je zahrbtna pojava. Širi se zelo hitro. V velikem delu okuženih sploh ne daje bolezenskih znakov in ravno preko teh se najlažje širi. Spet v drugi kategoriji ljudi povzroči le blage simptome. V tretjo kategorijo ljudi pa lahko udari z vso silo in navadno povzroči več ali manj hude oblike pljučnice, ki jih zdravimo le v bolnišnici s pomočjo namenskih zdravil in z umetnim dovajanjem kisika. Zato so zelo izpostavljeni starejši ljudje in sploh tisti, ki se že zdravijo zaradi drugih bolezni in je njihov organizem tako ali drugače ošibljen. Virus pa je udaril, včasih do smrti, tudi mlade in zelo mlade ljudi, zdrave in športno aktivne.
Tako se je zgodilo, da je v tistih prvi marčevskih dneh nepričakovano in z vso silo udaril tudi v mene. Prvič v svojem življenju sem se znašel na bolniški postelji. Pojavil se je potuhnjen, v obliki komaj povečane telesne temperature, ki se je v prvem tednu v bolnišnici vsak dan dvigala do devetintridesetih stopinj in smo jo gasili s paracetamolom. Temu so se kmalu pridružili antibiotiki, nato močna protivirusna zdravila, na koncu še kortizon. In mix obrobnih pilul in tekočin. Večkrat na dan so mi odvzemali krvne vzorce, v treh tednih hospitalizacije so mi štirikrat rentgensko slikali pljuča. Ker se je bil virus ravno tja zasidral in povzročil hudo pljučnico. Telefon in razne komunikacijske aplikacije so mi edine omogočale, da sem zapuščal bolniško samico. Dolge dneve v popolni izolaciji, ko so vsi zdravstveni delavci vstopali oblečeni, kot da stopajo v poškodovano nuklearko, sem preživljal z branjem in z gledanjem filmov na pretihotapljenem računalniku. Veliko sem spal, zlasti na začetku, ko me je kuhala vročina. In veliko razmišljal.
Bili so trenutki, ko sem začutil, da bi se lahko igra nesrečno končala. Na beli steni je viselo malo, skromno razpelo, ki pa je kot špranja v zidu odpiralo pogled v neskončnost in nedosegljivost. Nisem vajen veliko moliti in, pošteno povedano, sram me je bilo, da se na Boga obešam, niti prvič, le v trenutku največje stiske. Pa vendar sem molil. In prosil, da bi smel zapustiti tiste štiri bele zidove, cevke v žili, monitorje, ki so vsak hip merili vitalne parametre. Sebe ali Njega sem prepričeval, da nisem še pripravljen, da je veliko stvari obviselo, da nisem spravljen s sabo, z ljudmi, kaj šele z Njim. In da imam tri majhne otroke …
V določenem trenutku se je zgodil preobrat. Organizem je odreagiral, zdravila so padala na rodovitna tla. Tretji teden je tako predstavljal vračanje na površje, k normalnosti. Zdravnikom so se začeli risati nekoliko bolj nasmejani obrazi. Iz dneva v dan je šlo na bolje in že sem razmišljal o svetu tam zunaj. Dva zaporedna brisa na razdalji oseminštiridesetih ur sta pokazala, da je virus presežen, le pljuča so bila še vedno kar pod stresom.
Bilo je v nedeljo popoldne, ko mi je vodja pulmološkega oddelka sporočil, da, če se čutim, me lahko spustijo domov. Nobenega dvoma ni bilo. Bil je kot dan osvoboditve. V hišo sem stopil v objem svoje družine. Na mizi me je čakal cvrti piščanec in pražen krompir. Na dolgo sem se stuširal pod vročo vodo. Nato sem zlezel v svojo posteljo. Skoraj da nisem mogel verjeti, da sem spet doma.
V življenju včasih res potrebujemo hladno prho. Šok terapijo. Da nas strezni. Okužba s slavnim virusom me je več tednov osamila, priklenila me je na posteljo, zaklenila me je v tisto omaro, kjer vsakdo izmed nas stlači in skrbno skriva vse svoje okostnjake. Soočila me je s pojmom minljivosti, da se napis ‘game over’ lahko pojavi kadarkoli in kar naenkrat. Epidemije oz. pandemije bo enkrat vendarle konec. Že danes pa lahko zatrdimo, da bo pustila za sabo spremenjene posameznike in spremenjeno družbo. Prizadevajmo si, da na bolje.

RUSTJA, Božo. (Naši preizkušani bratje). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 5, str. 25-26.

Najbrž težko sprejemamo dejstvo, da se ne moremo prosto gibati v času pandemije koronavirusa. V rubriko smo povabili tudi Saro Ahlin Doljak (predstavili smo je v tej rubriki lanskega marca), ki je bila v bolnišnici zaradi pljučnice, ki se je pridružila njeni sklerozi multipleks, ki ji onemogoča celo govor.

V koledarju je pisalo 29. februar in zopet sem bila sprejeta zaradi pljučnice na nevrološko kliniko v Ljubljani. Še vedno sem na kliniki, ker se je nova pljučnica po treh tednih zdravljenja na kliniki vrnila, a me ni strah, zavedam pa se minljivosti. Boli, vdih je boleč in predstavlja napor. Strah bi me po nepotrebnem oslabil in le škodoval. Če bi me bilo strah, ničesar ne bi storila, bi le ležala v bolniški postelji. Jezusovo sporočilo je jasno, ko je zatrdil: “Ne boj se!” Nočem biti vklenjena in nesvobodna. Kako ohraniti veselje? Vem le to, da mi ga nihče ne more vzeti. Moje veselje v bolečini postaja mir. Veselje ni žuriranje ob pivu ali soku, veselje je veselo stanje mojega srca. Veselje ni posvetno … Veselje, ki ga čutim, je veselje sv. Duha, je njegovo darilo.
Popoldanski zaplet … Kisik v krvi začel padati, vse do 78. Ostala sem mirna in osredotočena na frekvenco dihanja. Sestre okrog mene in zdravnica pa ne. “Stanje je resno. Šli boste v intenzivno enoto”, je rekla zdravnica. Ko sem bila ven iz hudega, mi je sestra rekla: “Tako mirno ste delovali, mi pa vsi vznemirjeni. Kako to?” Mir ni beseda. Mir je moja pot k upanju.
Mir se vedno pokaže, izrazi v dejanjih. Mir je vedno tankočuten in ne robusten in ni na silo vpeljan v nas. Ko govorim o trpljenju, me ohranja živ izvir zavedanja smisla trpljenja, drugače bi se vame naselil obup. Ni bilo enostavno, res ne, ker je bil vdih blokiran, a mir in osredotočenost, da moram vdihniti sta odgnala strah in pretečo grožnjo minljivosti. V mir verjamem, ker upam!
Osebna vera gre vedno preko križa in ne po avtocesti. Tudi moja šibkost se pokaže v trpljenju, ni vedno lahko. Vedno bolj razumem, kaj pomeni odpovedati se sama sebi ter s križem verovati v voljo Stvarnika. Že 34. mesec hodim v veri, zaupanju in ljubezni, a križ mi ni bil odvzet. Spoznala sem v skoraj treh letih, da resnične ljubezni ni brez žrtvovanja same sebe. Samo Ljubezen in Bojanova (moževa) ljubezen dajeta mojemu podarjenemu življenju smisel in srečo, ki traja. Vera me s križem ne pušča same, nikoli, tudi ko ne zmorem vdihniti, ko bolijo mišični krči. V moči tega križa je pot lažja.
Razmišljam o družini. Z Bojanom sva se nazadnje srečala v nedeljo 15. marca, z otrokoma pa 29. februarja, ko je še lahko prišel k meni na obisk v bolnišnico. Bojan ostaja doma z dvema najstnikoma in ko jih opazujem na daleč, so prav zabavni. Otroka imata posvečen čas z očetom in obratno. Midva pa sva obudila pisanja e-pisem kot v času najinega študija in nekajmesečne ločenosti, ko je Bojan ostal še tri mesece na študiju v Bostonu. Kako lepo je spet spoznavati drug drugega preko pisem, ki so sedaj po 25-ih, 16-ih letih drugačna, iskrena, zaupna in iz njih veje hvaležnost, da sva našla smerokaz v najinem skupnem sobivanju poročenosti.
Vedno bolj nas je strah bedeti ponoči in izkušati praznino in puščavo. Naučila sem se poslušati to, kar manjka. Opazujem vse, kar molči. Poslušati to, kar manjka, saj po 34 mesecih svojega glasu v mislih ne slišim več, pomeni dati besedo tišini. Umik, pa ne po svoji volji, v tišino in samoto, me je izpostavil goloti prav tega dne, praznini, v kateri doživljam navzočnost Ljubimca moje duše. Samo ponižen pogum in srce tišine, srce noči dobijo dih skrivnosti in smisel trpljenja.

več: Življenjska zgodba Sare Ahlin Doljak

RUSTJA, Božo. (Naši preizkušani bratje). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 5, str. 27.

Najbrž težko sprejemamo dejstvo, da se ne moremo prosto gibati v času pandemije koronavirusa. Zato smo v tokratno rubriko povabili Aleša Čerina, ki je štiri mesece karantene preživel zaradi hude oblike levkemije.

Začelo se je konec avgusta lanskega leta. Nekaj malega vročine, slabo počutje, poležavanje, vnetja po ustih. Pač običajna viroza, sem si mislil. In kakšen teden odlašal z obiskom svoje zdravnice. Zdravnica me je poslala na infekcijsko kliniko, kjer mi je po nekaj urah preiskav mlad zdravnik povedal diagnozo: akutna levkemija.
Malo sem se zdrznil, potem pa v svoji notranjosti avtomatsko izrekel besede iz meni najljubšega psalma: Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka. (Ps 23,1). Ne vem, od kod so se vzele te besede. Kar same so prišle. Še sedaj se Bogu zahvaljujem, da mi je takrat položil besede iz Svetega pisma v misli. Lahko bi bile kletvice ali vsaj nesramna vprašanja Bogu, recimo, “zakaj jaz”. Zakaj pa ne jaz, kaj sem posebnega?
Odpeljali so me na Klinični oddelek za hematologijo in takoj začeli s kemoterapijo. Slabost, bolečine v ustih, nabiranje vode, nezmožnost prehrane … in še močan analgetik, ki čisto zmede misli, begajo sem in tja. Recimo, ko poskušaš zmoliti Oče naš, se do sredine že petkrat izgubiš.
Potem se je pa za štiri mesece vse spremenilo: namesto doma – izolacija v bolniški sobi z enim obiskom na dan, namesto dela – poležavanje v bolniški sobi, namesto športa – slabo počutje od kemoterapije, namesto občutka moči – popolna nemoč, namesto hitenja – veliko časa. Podobno izolaciji zaradi korona virusa. Samo huje.
Prijatelji in sodelavci iz Družine in Življenja, pa tudi v župniji in drugi so sprožili obsežno molitveno akcijo. Bogu hvala za to skupnost, Bogu hvala za župnijo. Dobil sem veliko odzivov po socialnih omrežjih. Zdelo se mi je, da pol Slovenije moli zame. Neprecenljivo!
Po štirih mesecih izolacije sem se v začetku januarja vrnil v realnost življenja doma. Bolezen je v remisiji (ni znakov bolezni), kar ne pomeni, da sem zdrav. Po zdravljenju raka ti zdravniki ne rečejo več, da si zdrav.
Težka bolezen je bila težka življenjska ura za vse – zame in za bližnje: ženo, otroke, prijatelje, sodelavce. Vsi smo se učili. Pravzaprav smo bili v “šoli raka”, kot je povedala prijateljica, tudi sama v preizkušnji raka.

ČESA SMO SE UČILI V “ŠOLI RAKA”?
Opuščanja dejavnosti: V Družini in Življenju sem (bil) odgovoren za zakonske skupine. Prvi mesec po izbruhu bolezni sem mislil, da bom še kar vodil zakonske skupine. Pa sem videl, da ne gre. Oslabel sem od kemoterapije, dobil sem še infekcije (vročine) in izliv krvi v možgane (glavoboli), tako da nisem mogel delati. Delo je zastalo, ponekod tudi na pol poti. Smo zmolili in se skupaj s Svetim Duhom odločili, da se umaknem ter se prepustim zdravljenju in globinam, v katere me je vabil Bog. Zakonske skupine sem predal novi sodelavki. Dan prej sem predal še eno poslovno dejavnost, ki sem jo rad delal dolgih petnajst let. Obakrat me je malo zabolelo. Da se pa.

Občutenja nemoči: Moja varnost je bila med zdravljenjem vseskozi prepuščena zdravnikom, sestram in delovanju zdravil. Nič nisem imel svoje zaščite. Kot bi bil ‘nag’ in brez moči. Hvala Bogu za to izkušnjo. Povečuje hvaležnost.

Zavedanja, da je konec življenja lahko precej blizu: Trikrat sem med zdravljenjem ‘hodil’ med življenjem in smrtjo. Te izkušnje prej še nisem nikoli občutil. Brez raka te izkušnje ne bi imel in bi še kar živel v prepričanju, da je konec življenja pač ‘tam nekje’ in da se mi s poslednjimi rečmi ni treba ukvarjati. Rak te pač sooči z možnostjo odhoda in temu primerno sem se začel obnašati do bližnjih. Pogovori so postali zelo globoki in bolj pogosti. Z ženo sva se pogovorila o poslednjih rečeh: si odpustila krivice, predal sem ji dostope do vseh mojih računov – takih in drugačnih, napisal oporoko.

Zahvaljevanja: Saj sva se z ženo že prej učila zahvaljevanja. To je popotnica Družine in Življenja, kjer smo zavestno začeli gojiti kulturo zahvaljevanja. S tem se poskušamo upirati kulturi samoumevnosti. Z očmi hvaležnosti sem opazoval tudi svet v bolnišnici in vse, kar se mi je dogajalo. Odločil sem se, da se bom sestram in zdravnikom zahvalil za vsako najmanjšo stvar.

Utrditev vere in prepuščanje: V bolnišnici sem veliko bral Sveto pismo. Televizije pa nisem gledal. Ko sem bral Božjo besedo, se mi je začelo še bolj utrjevati prepričanje, da je treba Boga jemati zares in spoznavati, kaj je Bog povedal o sebi, kaj je Jezus oznanjal in delal.
Utrdil sem se v veri, da je Bog dober, da je vse – prav vse –, kar dela in dopušča, dobro, da ima dober načrt zame – tudi v preizkušnji težke bolezni. Nekako me je ‘zadelo’, da se bo zdravljenje dobro končalo, pa ne glede na to, kako na končni izid gledam s človeškimi očmi. V veri sem namreč začel gledati ‘preko’ – preko konca zemeljskega življenja. V veri sem lahko vse, kar sem, izročil v Božje roke. Takrat pa se je vame naselil mir.

Spoznanja, kakšni milostni darovi so molitev in zakramenti: V času zdravljenja sem veliko več molil – zase, za ženo, otroke, vnuke in tudi – za moje molivce. Molil sem, da bi Božja milost pomagala ljudem poglobiti najpomembnejši odnos – z Bogom, da bi pomagala urediti druge pomembne odnose: med zakonci, med starši in otroki, med nami in našimi straši. Molil sem pa tudi za moje male sosede in njihove starše. Sem bil namreč sosed Pediatrične klinike, kjer na stotine malih pacientov trpi še veliko huje kot jaz in se bori za življenje.
Včasih je bila “Gospod, pomagaj!” edina možna, včasih sem pa lahko v posteljo le potegnil Sveto pismo in nanj položil roko. Da bi se istočasno, ko so v žilo tekli cistostatiki, vame pretakal tudi Sveti Duh.
Skoraj vsak dan sem bil preko interneta pri maši in obhajilu. Še nikoli nisem občutil kako velik dar je maša. In kako jo pogrešaš, ko je ni. Zvečer sem na internetu poiskal mašo iz naše župnije in “bil pri njej”. Kmalu po maši mi je pa hčerka prinesla sveto obhajilo (za to je dobila dovoljenje od nadškofa). Oboje sem občutil kot vir moči in tolažbe.
Še pred prvo kemoterapijo sem poklical duhovnika in bil pri spovedi, pri obhajilu in prejel bolniško maziljenje. V normalnih časih bi odlašal, v “šoli raka”, sem pa takoj šel k spovedi. Brez odlašanja.
Kakšen mir me je prevzel, ko sem lahko rekel z besedami slavnega pevca Leonarda Cohena, v pesmi You Want It Darker: “Pripravljen sem, Gospod.” (I’m ready, my Lord.).

RUSTJA, Božo. (Naši preizkušani bratje). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 5, str. 24-25.