Vzgoja za visoke valove in cunami
Koliko dobrih slovenskih katoliških staršev trpi, ker so njihovi otroci zapustili vero in živijo “kar tak”! Kolikokrat spovedniki slišimo od starih mam izpoved bolečine, ker so vnuki “brez Boga!” Pa tako lepo se jih je vzgajalo! Pa ministranti so bili! Pa molilo se je za njih! Zdaj pa to …
Pri starših in starih starših lahko nastane duhovna kriza, občutek poraženosti, dvom o svojem vzgajanju, celo dvom o svojem poslanstvu.
Irski jezuit in profesor Michael Paul Gallagher, čigar knjiga Spopad simbolov je prevedena v slovenščino, je že v devetdesetih prejšnjega stoletja jasno zaznal in zapisal, da v množičnem odnosu do Boga prihaja do preobrata. Na kratko povedano: iz ideološkega ateizma prehajamo v kulturo nevernosti. Na dolgo povedano: danes nekdo več ne veruje v Boga ne zato, ker politkomisar tako reče in ker učiteljica v ateistični šoli grozi, temveč zato, ker “se tako pač dela”; danes nevera več ni vsiljena, temveč je “v zraku”, se pravi, v obči miselnosti; danes ne tuhtaš, ali Bog je ali ga ni, in, ali se ti ateizem splača, saj boš kot ateist napredoval v partiji in službi, danes se preprosto “prepustiš toku” in brez velikih dram postaneš neveren.
Po domače govorimo o “tako se pač dela”, o idejah, ki so “v zraku”, o “prepustiti se toku”. Strokovno temu pravimo množična kultura, obča miselnost, bolj filozofsko tudi potrošniška meta-naracija.
Množična kultura danes zelo močno vpliva na vsakega človeka, njen pritisk je obsežen in močan. Da je tako, lahko preverite ta hip ali pa danes zvečer, preden zaspite. Vprašajte se: Koliko reklam sem danes videl, poslušal, bral? Koliko ur sem gledal nadaljevanke? Koliko časa sem visel na družbenih omrežjih? Kako sem se pustil informirati velikim medijem? … Če boste pošteni, boste ugotovili, da gre za krepko minutažo, ko ste bili aktivno in samovoljno podvrženi v bistvu močnim kulturnim vplivom. Reklame so vam sporočale o življenjski sreči, ki da počiva v oglaševanih proizvodih. Nadaljevanke so vas uspavale v sanjah o lepih ljudeh v lepih hišah. Informativne oddaje so vam narekovale svojo lestvico dogodkov, oziroma, kaj po odločitvi uredništva je pomembno in kaj ni.
Prostor vaše svobode se je ob tem krčil, pustili ste si vcepljati tuje sanje, v poplavi dražljajev in informacij ste izgubili voljo do iskanja resnice, moralni standardi so postali mlahavi … Kako boste po vsem tem še iskali Boga? Že vaše logično razmišljanje, vaša ustvarjalnost oziroma vaša duhovna ‘domišljija’ so okrnjene. Gallagher pravi, da v današnji množični kulturi “trivialno ugrabi domišljijo in ji odvzame svobodo za sprejetje Razodetja”; v svetu hrupa in tisočih dražljajev “je onemogočeno poslušanje, iz katerega se rodi vera”.
Če je tako z vami, ki ste odrasli, koliko težje se bodo množični kulturi upirali vaši otroci, ki so še bolj vsrkani vanjo? Staršem in starim staršem je zato potrebno reči, naj ne nosijo krivde, ki ni njihova. Otroci iz vernih družin so postali neverni večinoma zato, ker so bili izvendružinski vplivi premočni. Starši in stari starši so jih vzgajali za visoke valove, s kibernetsko potrošniško družbo pa je prišel cunami, na katerega nismo bili pripravljeni.
A cunami ni odnesel vsega. Hrepenenje po dobrem in lepem, nagnjenje uma k spoznanju resnice, sposobnost za bližino in ljubezen so resda poškodovani, vendar niso izginili. To je Božja govorica, ki ostaja živa – od tod gradimo.
CESTNIK, Branko. (Na začetku). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 12, str. 3.
Britanski višji častnik John Patterson je ustanovil posebno vojaško enoto in jo uspešno vodil, ker je bil zelo pozoren na vse, kar se je dogajalo. Nekega dne je odkril, da vlamljajo v skladišče. Posumil je, da stražarji svoje dolžnosti ne opravljajo dovolj dobro. Zato se je ponoči sam odšel do skladišča, iz njega vzel več stvari in odšel, ne da bi ga kdo opazil. Naslednje jutro je zamenjal stražarje, ker na straži niso bedeli.
Popolnoma nove razmere pa so nastale v času epidemije koronavirusa. Že spomladi nas je ta zaprl v domove in nismo se mogli udeleževati maše. V tem primeru smo lahko spremljali prenose maš po že omenjenih medijih in novih socialnih omrežjih. Tudi mašo papeža Frančiška, ki jo ima vsako jutro ob 7. uri v Domu sv. Marte, so začeli prenašati. Tudi v Sloveniji. Mnogi so jo v času epidemije spremljali in trdili so, da so jim papeževe besede vlivale upanja v času negotovosti in moči za življenje. Toda ko je bilo konec zaprtja, je prenos papeževe maše prenehal. Takrat so verniki spet lahko šli v cerkev. To je papež tudi povedal in pojasnil, da moramo razlikovati med prenosom maše in udeležbo pri maši. Ljudje smo prek digitalnih medijev povezani, vendar s tem še nismo Cerkev. Spremljanje maše je po papeževih besedah ljudi puščalo brez zakramentov (obhajila, spovedi). Zato je bila maša v času epidemije dovoljena, toda ko so se razmere izboljšale, nam je papež priporočal vrnitev v cerkev in tudi sam je tako ravnal.
Slovenci smo se s plebiscitom 23. decembra 1990 enodušno izrekli za samostojno državo. Znamenja/simboli državnosti so zastava, grb in himna. Državna himna Republike Slovenije je sedma kitica Zdravljice našega največjega pesnika Franceta Prešerna, ki se začne z verzom: »Žive naj vsi narodi«. Slovesno je bila zapeta v novem parlamentu 26. decembra 1990 ob razglasitvi samostojnosti. S svojo Zdravljico je Prešeren zaželel Slovencem edinost, srečo in spravo ter oblast in čast, vsem narodom pa mir in prijateljstvo. Besedilo je uglasbil skladatelj Stanko Premrl. Prešeren po pravici velja za našega največjega pesnika. »Kakor velikan nad tropom pritlikavcev se dviguje njegova postava nad malimi Čbeličarji,« je zapisal literarni zgodovinar Ivan Grafenauer. »In to razmerje je toliko bolj čudno, ker je nastopil v našem slovstvu kar nenadoma, brez kakršnih koli predhodnikov.« Lahko bi rekli, da je začel iz nič in ustvaril umetnine, s katerimi se lahko ponašamo pred evropskimi narodi. S svojo poezijo je prehiteval čas. Moralo je preteči dosti let, preden je bil postavljen na mesto, ki mu gre.
Že pred selitvijo v Kranj je začel misliti na to, da bi svoje pesmi zbral in jih izdal v knjigi. Po hudih bojih s cenzuro so njegove Poezije izšle 15. decembra 1846 (z letnico 1847) v nakladi 1.200 izvodov. Josip Stritar je v znamenitem uvodu v Poezije 1866 zapisal: »Ko bi se sklicali narodi pred sodni stol, naj se izkažejo, kako so gospodarili z določenimi talenti; kako se je vsak po svoje udeležil vesoljne človeške omike; smel bi se mali slovenski narod pokazati med drugimi z drobno knjigo, kateri se pravi: Prešernove Poezije.«
Ognjenik Vezuv je za časa starega Rima zasul Pompeje in po skoraj dva tisoč letih so pod strjeno lavo našli zasuto mesto in njegove prebivalce. Bili so tam, kjer sta jih v trenutku presenetila lava in pepel: v kuhinji, v spalnici, na ulici … Rimskega stražnika so našli pri mestnih vratih. Stal je prav tam, kamor ga je postavil poveljnik, z orožjem v rokah. Najditelji so se začudili: po dva tisoč letih je stražar stal na svojem mestu z orožjem v roki in zgovorno pričeval o svojem zvestem in čuječem opravljanju službe.
Ko razmišljamo o Bogu, mu pogosto pripisujemo podobno ravnanje. Njegov prihod naj bi zaslužili s svojim obnašanjem. Bog ne bo prišel k nam, dokler ne bo videl, da smo njegovega obiska vredni. Toda če bi bili vredni, Bogu sploh ne bi bilo treba priti k nam. Bog prihaja k nam prav zato, ker nismo vredni, saj smo grešniki, kajti odrešenje potrebujejo grešniki.
Dobra štiri leta je, odkar smo v Sloveniji dobili ponudbo radijskih programov, ki oddajajo v boljši kvaliteti, brez motenj pri sprejemu, brez šumenja itd. 
