Franc Bole, ustanovitelj Radia Ognjišče
Že konec osemdesetih, ko je revija Ognjišče doživljala strmo rast naročnikov in dosegla tudi najvišjo naklado (105.000 izvodov leta 1989) in rekorde branosti, je Franc Bole z velikim navdušenjem govoril o katoliškem radiu. Ko so leta 1989 začeli graditi nove prostore za uredništvo (prizidek škofijske stavbe), je celo predvidel dva prostora za radio, a kasneje se je zgodba razpletla zelo drugače.
Radio sem si predstavljal zelo preprosto. Pri našem Ognjišču smo imeli nekaj novinarjev, ki bi jih lahko uporabili, če bi bilo treba. Ker pa se ni nikamor mudilo, si nisem preveč razbijal glave ob ugotovitvah poznavalcev, da prostora v ‘bildingu’ nikakor nista zadostna in ne primerna. Uporabili smo ju za pisarne … (Franc Bole)
Prizadevanje za radijske frekvence je bilo naporno in dolgo. Ko je leta 1992 izvedel, da sprejemajo prošnje za radijske postaje, je seveda prošnjo nemudoma odposlal, potem pa je hodil v Ljubljano na Oddajnike in zveze in jim razlagal, kako bi radi: da bi Radio Ognjišče pokrival celo Slovenijo, in bi ne bil le lokalni radio. Pozanimal se je, koliko možnosti je za kakšno frekvenco in spraševal in spraševal … Takrat so mu povedali, da bi morda uspelo dobiti eno na Krvavcu – so obljubili, da bodo naredili raziskavo … Franc pa je še naprej spraševal … še za Sveto Goro, kjer je imel državni radio dvanajst let oddajnik v zvoniku in se je šele nedavno preselil na oddajni stolp.
“No, če ste bili vi dvanajst let v zvoniku, bomo pa tudi mi lahko dvanajst,” sem jim rekel … Potem smo se dogovorili še za Tinjan, kjer je bilo tudi še nekaj možnosti. “Kaj pa TV Slovenija?” sem spraševal naprej. “Boč je idealna točka za pokrivanje Štajerske, kako pa kaj s Kumom za Dolenjsko?” – “Tam bo pa težko, tam ni frekvenc in je veliko povpraševanje … Vi kar vložite prošnje, toda to dvoje vam zagotovo ne bo uspelo dobiti.” Vložili smo prošnje in čakali … kar petdeset radijskih postaj je takrat vložilo prošnje … z eno razliko: mi smo bili prvi. Očitno se v tistih prvih letih po osamosvojitvi frekvence niso dodeljevale preveč ‘ideološko’ in tako smo jih dobili pet: Krvavec, Tinjan, Sveta gora, za Kum in Boč pa smo bili pripravljeni plačati najemnino v državnem oddajniku. Za vse te postojanke smo morali kupiti oddajnike, da so se sploh bili pripravljeni z nami resno pogovarjati in tako smo prišli do pokritja večjega dela slovenskega ozemlja. (Franc Bole)
Ko je tako Ognjišče dobilo frekvence in se je vse začelo odvijati bolj zares, je bilo treba poiskati prostor za studio. Franc se je spomnil na novo cerkev Sv. Marka, ki jo je na hribu nad Koprom leta 1990 zgradil oče Bojan (njegov prijatelj in soustanovitelj revije). Pod cerkveno streho je bilo tudi župnišče in pod njim kletni prostori … tako se je Bole pogodil z župnikom, da lahko v kletnih prostorih uredijo studio. Zdaj je potreboval še človeka, ki bo imel nekaj več pojma o radiu, ki bo znal “poiskati, urediti in povezati vse potrebno”. Tako je pri mariborskem škofu Krambergerju ‘prosil’ za mladega duhovnika Francija Trstenjaka, ki je bil imenovan za glavnega in odg. urednika Radia.
Ko je msgr. Franc Bole leta 1993 dobil dovoljenja za pet oddajnih točk in je bila uresničitev ideje o katoliškem radiu videti uresničljiva, sva se srečala na prireditvi Klic dobrote, ki sem jo pripravljali s Slovensko karitas. Vprašal me je, če bi postal urednik Radia Ognjišče. Rekel sem, da lahko, če seveda škof dovoli. In škof Kramberger je po Boletovem prepričevanju dovolil in s Francem Boletom sva lahko začela uresničevati njegove ideje. (Franci Trstenjak)
Septembra leta 1993 je Franc Bole v Ognjišču prvič omenil, da se nekaj pripravlja, ali bolje: da smo pravzaprav tik pred tem, da se oglasi cerkveni radio … Radio Ognjišče.
Mnogi ste že brali v kakšnem časopisu …, da je Ognjišče med prvimi vložilo prošnjo za pridobitev radijskih valovnih dolžin za oddajanje Radia Ognjišče. Do sedaj smo dobili valovne dolžine na štirih oddajnikih … Torej boste v teku nekaj mesecev lahko poslušali oddaje Radia Ognjišče. … Zavedamo se, kako važno je področje javnega obveščanja in zato želimo biti tu prisotni kot alternativni program. To se pravi program, ki bo drugačen od obstoječih. Revija Ognjišče bo v oporo radijski postaji (pozneje tudi TV) in radio bo v oporo Ognjišču. Čeprav bodo imeli verski programi in informacije na našem radiu posebno mesto, bo to na radiu poleg drugega tudi veliko glasbe. (Franc Bole)
Iz studia na hribu sv. Marka (Koper) so prek Tinjana in Svete Gore oddajali poskusno: glasbo, kratka besedila, obvestila. Med tem pa so v Ljubljani v prostorih Zavoda sv. Stanislava v Šentvidu (škofijska gimnazija) pripravljali nov glavni studio in računali, da bodo morda že proti koncu junija začeli oddajati z oddajnika Krvavec, ki pokriva zelo široko področje (Gorenjsko in ljubljansko kotlino) … skupaj z oddajnikom na Boču, ki pokriva Maribor (Štajersko in del Dolenjske) in s Kumom (Dolenjsko). Franc Bole je ‘žarel’ od navdušenja … v Ognjišču je navduševal bralce (= bodoče poslušalce) (…)
Zakaj smo se lotili tega načrta? Ko smo se pred tridesetimi leti nekateri odločali za ustanovitev revije Ognjišče, smo to storili zato, ker smo vedeli, kako pomembno je, da se Jezusovo oznanilo, ki smo ga do takrat kot duhovniki oznanjali v glavnem na župnijah s pridigami, z veroukom, zakramenti, širi tudi s tiskano besedo časopis, revija, knjiga. Kako pomembno vlogo igra verski tisk, se je zavedala tudi takratna komunistična oblast, ki je storila vse, da bi nam to preprečila. To ji ni uspelo, ker smo imeli toliko zvestih bralcev. Takrat seveda nismo mogli niti sanjati o radiu, še manj o televiziji. Zdaj je to mogoče in lahko bomo dosegli veliko več ljudi. Ne samo verske oddaje, vse, kar plemeniti, vzgaja in nas navaja k lepšemu življenju, je oznanjevalec Jezusove ‘vesele novice’, kar pomeni beseda evangelij. (Franc Bole)
6. junij 1994 … blagoslovitev studia v Kopru – začetek prvega cerkvenega radia pri nas
Že od 20. marca 1994 so radijski valovi poskusno ‘nosili’ glas Radia Ognjišče po Primorski, prelomni dan za radio pa je bil 6. junij 1994, ko je koprski škof Metod Pirih blagoslovil novi studio Radia Ognjišče v kletnih prostorih cerkve sv. Marka (Markovec) v Kopru. … Že dan prej so šla v eter prva poročila in obvestila, duhovne misli, življenjepisi svetnikov, v studiu so se zvrstili prvi gostje, posnete so prve kontaktne oddaje.
Veseli smo tega dogodka, saj pomeni samostojni cerkveni radio nekakšno popravo krivice Cerkvi za skoraj polstoletno zapostavljanje na področjih sredstev družbenega obveščanja. Obenem se spodobi, da ima Cerkev, ki je skozi stoletja kulturno delovala in zlasti moralno oblikovala slovenski narod, končno možnost, da postavi svoj radio. (koprski škof Metod Pirih)
Tik pred začetkom oddajanja programa iz ljubljanskega studia, se rojevajo Prijatelji Radia Ognjišče – sponzorji evangelija. Zavedali so se, da reklame ne bodo dovolj za kritje velikih začetnih stroškov.
Zamislili smo si Prijatelje Radia Ognjišče. Prosimo vas, da podprete ta naš radio s svojimi prostovoljnimi darovi. Karkoli boste darovali, nam bo prišlo prav, tudi ‘dar uboge vdove’. Vendar bi morali vedeti, koliko nas boste podprli, s čim lahko računamo. V ta namen postavljamo mesečni prispevek, ki se lahko vplača najprej za več mesecev skupaj ali vsak mesec posebej. Ta vsota naj bi ne bila nižja od 500 SIT na mesec. S tem bi postali naši ‘pokrovitelji’ ali, kot se reče danes, ‘sponzorji’ – sponzorji evangelija. – Glavno zadoščenje bo to, da ste naredili nekaj dobrega za Cerkev na Slovenskem. (Franc Bole, 1994)
Oče Franc je imel v načrtu tudi lokalne radijske programe (Koper, Maribor), da bi ljudje vedeli, kaj se dogaja v njihovi okolici, četudi to ni pomembno za vso Slovenijo. Oddajali so tri ure lokalnega programa. Dela v studiu Ljubljana v prostorih Škofijske gimnazije sv. Stanislava v Šentvidu, so se zavlekla bolj kot so predvideli.
Bile so težave glede kadra, pa so s pomočjo ljubljanskih župnikov dobiti študente in dijake, ki so prišli na avdicijo in potem se je začelo izobraževanje. Tako da lahko rečem, da preden smo začeli z rednim oddajanjem (28. novembra 1994) smo imeli pripravljeno ekipo voditeljev, ki so lahko suvereno nastopali pred mikrofonom. (Franci Trstenjak)
28. novembra 1994 se je Radio Ognjišče slišal skoraj po vsej Sloveniji! Vključili so glavne oddajnike Krvavec, Boč in Kum in začelo se je redno, 24-urno oddajanje (15 ur vodenega programa) iz glavnega studia Radia Ognjišče v Ljubljani. 15. decembra je ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar studio slovesno blagoslovil.
*************************************************************************************************************
Odlomki so iz knjige Franc Bole uresničevalec evangelija, ki predstavi Franca Boleta in njegovo veliko delo, ki ga lahko na kratko označimo kot trojno oznanjevanje: s pisano in tiskano besedo; z govorjeno besedo; z udejanjeno besedo … Vse to svoje delo je uresničeval kot duhovnik, katehet, vzgojitelj mladih; urednik revije Ognjišča; začetnik založbe Ognjišča; buditelj dejavne ljubezni do bližnjega; z romanji invalidov in bolnikov na Brezje; kot ustanovitelj Radia Ognjišče; popotnik in potopisec …
Spomine na Franca Boleta so zapisali: Lea Bole Zajc, Irena Zajc, Ines Štular, Rafko Valenčič, Robert Rozman, Katarina Jesenko-Rozman, Lojze Milharčič, Tilen Kocjančič, Miha Turk, Primož Krečič, Bojan M. Ravbar, Silvester Čuk, Marko Čuk, Božo Rustja, Metka Klevišar, Imre Jerebic, Bojan Burger, Anton Selan, Franci Trstenjak, Izidor Šček, Jure Rode …
Vezno besedilo v knjigi je napisal Marko Čuk, ki je pripravil tudi slikovno gradivo in knjigo kot celoto uredil.
- FRANC BOLE uresničevalec evangelija
192 strani; 17 x 24,5 cm, trda vezava, barvne fotografije
cena 19,90 €
* * *
Prelistajte:
* * *
Naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča
pripravil Marko Čuk
SOČUTJE
Zdaj več ne greš od nas
Bil je torek, 26. novembra 1991, ko je takratni celjski kaplan Franci Trstenjek v celjski dvorani Golovec zbral številne pevce zabavne in narodnozabavne glasbe, ki so s svojim triurnim dobrodelnim nastopom pokazali, da so odprti za potrebe ljudi v stiski. Ko je duša koncerta – kakor je Francija imenovala napovedovalka Nataša Dolenc – pisal v imenu dekanijske Karitas vabila nastopajočim, je bilo v njegovem srcu nekoliko strahu, koliko pevcev se bo njegovemu vabilu odzvalo. In odzvali so se vsi! Tako so na večeru, ki so se ga udeležili visoki predstavniki cerkvenega in političnega življenja, nastopili: Heidi Korošec (uvodno pesem je zapela z otroškim zborom sv. Danijela), Celjski instrumentalni kvintet, Tatjana Dremelj, ansambel Oliver Twist, Nace Junkar, Helena Blagne, Irena Vrčkovnik, Majda Petan, Oto Pestner, ansambel Slovenija, Big Ben, Miha Dovžan, Alenka Pinterič, Vocalart, Alenka Godec, New Swing Quartet, Alfi Nipič in njegovi muzikantje. Program so povezovale radijske in TV napovedovalke Betka Šuhel, Alenka Hoeferle, Metka Volčič, Ida Baš in Nataša Dolenc.
Vzela je kolo, ki ga je bila ob prihodu naslonila na zid pokopališča, ter se po klancu navzdol spustila proti domači vasi. Tedaj pa – ojoj!, je nekaj zaškrtalo, prednje kolo je zaplesalo, krmilo je ni več ubogalo.
Zdi se mi, da je imel g. Bole že v bogoslovju načrt, da bo izdajal revijo za mladino. Takratna oblast je bila ljubosumna in se je bala, da bi mladina prišla v druge roke, ne njihove. Kdor ima mladino, ima bodočnost. Boletu je uspelo izdajati revijo za mladino, ker je imel za seboj močno osebnost. Bil je to msgr. dr. Mihael Toroš, apostolski administrator jugoslovanskega dela goriške nadškofije, in sicer od leta 1948 do svoje smrti, 29. decembra 1963. Bil je dobro zapisan pri oblasti, saj je nosil (!), ne samo prejel, jugoslovansko odlikovanje v priznanje za svojo narodnostno strpnost. Čeprav je Mihael Toroš kot apostolski administrator imel več naslednikov, npr. Anton Vovk, Albin Kjuder, Andrej Simčič, Janez Jenko, je vendar Torošev učinkujoči duh vplival na oblastnike, da so Boletu dovolili izdajanje revije, kljub oviram, ki so mu jih nastavljali – denimo ta, da je bil Bole 15 dni zaprt v Kopru. Oba, tako Bole kakor tudi Poredoš, sta dobila papeško odlikovanje: prvi papeški kaplan, drugi papeški hišni prelat.
Ob krstu, poroki ali pogrebu, vselej z nekakšnim posebnim odnosom do lastnosti, ki je temelj naše vere – človeški ponižnosti. Vedno so vsi utihnili in njegove besede so padale globoko v srca nas begajočih, izgubljenih v grabežljivosti in uživaštvu. Nikoli ni imel nikakršnega bogastva: denar mu je bil nujno sredstvo za dosego pomoči drugim. Preživel je zaslišanja in pretepanja. Poslušal je žalitve in poniževanja svojega poklica …
Mislim, da smo pred leti pri šmarnicah brali o življenju in delovanju Friderika Barage, ki je šel oznanjat, krstit, spovedovat po več dni daleč v hudi zimi, v snegu in ledu, v snežnih nevihtah tudi peš v oddaljene kraje Severne Amerike. Dobro se je zavedal, da lahko zmrzne ali ga raztrga divja zver. Odrekel se je sebi, da bi lahko prinašal Božjo milost drugim. Mi take like občudujemo, hvalimo in nekatere tudi molimo kot svetnike. Ali je bil Baraga lahkomiseln, celo predrzno grešen? Kje se konča zaupanje, kje se začne predrznost?