“Tisti od spodaj”
Včasih, ko kaj mrzlično iščem, si rečem: “Staraš se! Vsi stari ljudje kar naprej nekaj iščejo, kot je to počela teta Ivica.”
Druga svetovna vojna je pri nas povzročila veliko gorja in mnoge je odgnala od doma. Množica njih je morala bežati, da si je rešila golo življenje. Nekateri pa so šli za njimi, da je ostala družina skupaj – ali za večji kot kruha.
Tudi v našem sorodstvu je bilo nekaj na silo izgnanih, med njimi teta Ivica. Proti koncu vojne je zbežala na Koroško, od tam pa v daljno Ameriko.
Domov si dolgo ni upala priti, ko pa so se časi in ljudje nekoliko umirili in so nehala preganjanja in zasliševanja, je tudi ona prišla domov. Večkrat je bila nekaj tednov gost v naši hiši.
Ko je tako prihajala leto za letom, smo opazili, kako postaja stara, zmedena, pozabljiva. Strah, ki ga je vse življenje nosila v sebi, je počasi plahnel.
Tisto leto je bila pri nas celo poletje. “Rada bi bila pokopana v domači zemlji,” je vedno govorila.
Pripravili smo ji sobo kot običajno in dobro jo je napolnila s svojimi stvarmi.
»Kaj pa je, teta, kaj godrnjate, je kaj narobe?« sem jo vprašala nekega dne, ko je bilo iz njene sobe slišati prerekanje, čeprav je bila v njej sama.
»Spet je bil tukaj!« je rekla skoraj smeje.
»Kdo? Nikogar nisem videla priti v hišo,« sem se začudila.
»Njega ne moreš videti,« mi je odgovorila teta.
»Kdo pa je in kako veste zanj?« me je zanimalo.
»Tisti od spodaj je. Spet mi je skril očala,« je bila teta odločna v svoj prav.
»Bog ve, kje ste jih spet pustili,« sem jo hotela pomiriti, saj nisem mogla verjeti da bi Tisti od spodaj hodil k njej prestavljat in skrivat njene stvari.
»Dobro se spominjam, da sem jih odložila na omarico, zdaj jih je pa nekam skril!« se teta ni dala.
Taki in podobni pogovori so bili na dnevnem redu. Po nekaj mesecih prerekanj o Tistem od spodaj sem začela tudi sama vse pogosteje za vse nerodnosti in nezgode kriviti njega: če mi je prekipelo mleko, če se je kaj prevrnilo, če nisem našla, kar sem iskala …
Čas, ki ga je teta Ivica odmerila bivanju pri nas, se je iztekel. Na prvi šolski dan v septembru smo jo pospremili na letališče in vso pot je lilo kot iz škafa. Spet je bil kriv Tisti od spodaj. Odletela je v svoj dom v Ameriko, mi pa smo se vrnili v svoje vsakdanje življenje.
Otroka sta šla že zgodaj zjutraj v šolo, mož še pred njima v službo in ostala sem sama v hiši. Pogrešala sem teto in tisto njeno večno iskanje nečesa.
Bilo je jutro v pozni jeseni in bila sem sama doma. Skuhala sem si kavo, vzela v roke pletenje in v miru začela plesti nogavice, saj so se bližali mrzli dnevi. Nenadoma je v tišini prazne hiše nekaj zaropotalo. Zamolklo, od daleč je bilo slišati nenavaden glas, kot da bi prihajal iz neke zaprte posode. Odložila sem pletenje, po glavi pa so se mi začele poditi razne misli. “Kaj je to? Kaj pa če je Tisti od spodaj?” Srh me je spreletel in lasje so se mi naježili.
Previdno sem začela preiskovati prostor za prostorom. V pritličju nisem opazila nič nenavadnega. Glas pa je še vedno prihajal in zdaj sem vedela, da iz kletnih prostorov. S težkimi nogami in srcem, ki je divje razbijalo v prsih, sem se oprezno spustila po stopnicah. Ropot je utihnil, se spet oglasil in bil vedno bližje. Na hodniku sem postala in prisluhnila. Nobenega dvoma ni bilo – moj strah je bil v kmečki peči!
Približala sem se. Za vratci, skozi katere se peč kuri in je napeljan dimnik,je nekaj plahutalo in se zaletavalo v kovino vrat in železni zaslon, ki loči notranjost peči od dimnika. Moj strah je bil velik in nisem se mogla odločiti, ali bi sploh odprla in pogledala v peč. »Moram, saj ne bom mogla ves dan prenašati tega ropotanja in se tresti od strahu. Teta Ivica mi je čisto zastrupila misli s Tistim od spodaj. Saj vem, da je ta prisoten, pa menda se ni kar naselil v našo hišo. Še malo, pa se bom bala lastne sence!« sem si dajala poguma in se tolažila.
»Sveti križ Božji! Marija Pomagaj!« sem poklicala pomoč in odločno prijela za ročko ter odprla vratca. V prostoru pred vhodom v peč je bilo nekaj črnega, sajastega, le dvoje rumenih očes se je svetilo iz tistega kupčka in me srepo gledalo.
“Tresk!” sem hitro zaprla vratca. Vsa sem se tresla in mrzel pot me je polil. Nisem vedela, kaj naj naredim. Po nekaj trenutkih mrzličnega razmišljanja mi pride na misel: “Mar ni bila tista črna kepa , ki čepi tamle v temi, podobna ptiču?” Ob tem spoznanju mi je malo odleglo, da ni nisem več tako panično begala z mislimi.
Za vsak slučaj sem šla odpret vhodna vrata. Svetloba je prišla v prostor. Nekoliko bolj pogumno in odločno sem še enkrat odprla tista nesrečna vratca in hitro stopila na stran. Iz peči je planil in veselo odletel črn, sajast ptič in s seboj skozi vhodna vrata odnesel iz hiše tudi moj strah.
“Neumnica! Toliko strahu si zaužila zaradi enega ubogega ptiča, ki je padel skozi dimnik v peč. Teta Ivica te je čisto poneumila; še nekaj tednov njene šole, pa bo tudi pri tebi vsega kriv Tisti od spodaj, sem se jezila nad svojim paničnim obnašanjem.
Kaj pa, če le ima povsod prste oziroma kremplje zraven? Ko nekaj izgubiš ali ti gre kaj narobe, si slabe volje, se zadiraš na druge, morda začneš celo preklinjati – in Tisti od spodaj je dosegel svoj namen.”
Heli. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 8, str. 68.
kako je to uspelo v enem “zamahu” … si lahko preberete na naši spletni strani, kjer je tudi zemljevid, še več drugih izhodišč … zanimivosti
Nekoč so oslu naložili na hrbet štiri težke vreče soli. Uboga žival je sopihala pod pretežkim tovorom. Kakor da to ni bilo dovolj, je moral prebroditi reko. Po nekaj metrih mu je spodrsnilo in padel je v vodo. Pravi blagoslov! Sol se je začela topiti in ko je sivec prišel iz vode, se mu je zdelo, da leti.
»To je zmaga, ki premaga svet: naša vera. Te besede iz pisma svetega Janeza mi prihajajo na misel in silijo v srce, ko stojim na tem kraju, kjer je dosegel človek posebno zmago z vero. Z vero, ki rodi ljubezen do Boga in bližnjih: edino ljubezen, ‘največjo’ ljubezen – tako, ki je pripravljena, da ‘da svoje življenje za svoje prijatelje’. Torej zmaga po ljubezni, ki oživlja vero do skrajnega pričevanja. To zmago po veri in milosti je izbojeval na tem kraju človek, ki mu je bilo ime Maksimilijan Marija, s priimkom Kolbe, ‘po poklicu’ (kakor je bilo o njem napisano v taboriščnih registrih) katoliški duhovnik, sin svetega Frančiška, sin preprostih, delavnih, bogaboječih staršev, tekstilnih delavcev iz okolice Lodza, po milosti božji in sklepu Cerkve razglašen za blaženega. To zmago po veri in ljubezni je izbojeval ta človek na tem kraju, ki je bil postavljen, naj bi zanikal vero – vero v Boga in vero v človeka, z namenom, da do kraja poteptajo ne samo ljubezen, marveč tudi vse znake človeškega dostojanstva, človečnosti, ki je bil osnovan na sovraštvu in zaničevanju človeka v imenu blazne ideologije, ki je bil osnovan na krutosti. Kraj, kamor še vedno vodijo vrata s posmehljivim napisom: ‘Arbeit macht frei’ (Delo osvobaja). Toda ta resničnost je bila v popolnem nasprotju z vsebino tega napisa. Na tem kraju strahovitega mučenja, zaradi katerega je umrlo štiri milijone ljudi različnih narodnosti, je oče Maksimilijan Kolbe izbojeval duhovno zmago, podobno zmagi Kristusa, s tem, da je šel prostovoljno v smrt – za svojega bližnjega. Ta bližnji še danes živi na poljski zemlji…«
V svojem kratkem pismu ste pisali predvsem o dveh stvareh. Najprej o prošnji Cerkve za odpuščanje (pri pokristjanjevanju). Po vašem je nepotrebna, saj so v tistem času bile ‘razne prisile’. Mimogrede – pokristjanjevanje ni potekalo pred več kot pol stoletja, ampak veliko prej. Drži, da so bile razne prisile, a to ne odvezuje Cerkve, da bi ravnala tako kot druge ustanove. Tudi če bi za vse stvari ljudi silili, za vero to ne sme veljati. Vera je preveč sveta in velika zadeva, da bi vanjo koga silili, vse pa k veri lahko prijazno povabimo. Po pristnih zgodovinskih virih pokristjanjevanje Slovencev ni bilo nasilno, kakor bi ga nekateri radi prikazovali v zadnjem obdobju, še posebej v komunističnih časih. Sklicevali so se na Prešernovo pesnitev Uvod h Krstu pri Savici, kjer pa ne opisuje zgolj zgodovinskih dejstev, ampak zgodovinsko snov literarno obdela. To mu pesniška svoboda pač dopušča.
»Kakor je nekdaj sveti Štefan, prvi mučenec, proslavil Jeruzalem, tako je zdaj od sončnega vzhoda do zahoda proslavil Rim sveti Lovrenc,« je ob njegovem prazniku dejal papež Leon Veliki. Štefan je bil eden od sedmih diakonov, ki so bili pomočniki apostolov v jeruzalemski Cerkvi (Apd 6,1-6), Lovrenca pa je papež Sikst II. zaradi njegovega poguma in žive vere sprejel med sedmerico diakonov rimske Cerkve. Kot prvi med njimi je papežu stregel pri sveti daritvi, vestno je upravljal cerkveno premoženje in skrbel za uboge. Sivolasemu papežu je bil kakor sin. Ko so med preganjanjem kristjanov za časa cesarja Valerijana (253–260) papeža prijeli in vrgli v ječo, je Lovrenc pohitel k njemu. Papež mu je napovedal trpljenje, ki ga čaka. Rimski oblastnik je zvedel, da Lovrenc upravlja cerkveno premoženje. Zahteval je, da mu ga izroči. Lovrenc je zbral vse uboge, za katere je skrbel, in oblastniku dejal: »To je naše bogastvo!« To ga je tako razjezilo, da ga je dal mučiti na najstrašnejše načine. Nazadnje so ga položili na razbeljeni raženj, ki ga vidimo na njegovih upodobitvah. (sč) – Na sliki: Sv. Lovrenc, slika na glavnem oltarju v žup. cerkvi sv. Lovrenca, Kolovrat..
Diakonu sv. Lovrencu je pri nas posvečeno 50 cerkva (20 župnijskih, 30 podružničnih) in 3 kapele. V LJ nadškofiji najdemo tri ž. c.: Kokrica (1), Kolovrat in Žalna (2), poleg teh pa naštejemo še trinajst p. c.: Sp. Koseze (Brdo), Gora nad Zabreznico (Breznica), Dragomer (Brezovica), Dolenja vas (Cerknica), Trava (Draga), Gora – Smolnik (Polhov Gradec) (5), Stranski vrh in Žamboh (Polšnik), nad Bašljem (Preddvor) (4), Jezero (Preserje), Veliki Osolnik (Rob), Breznica (Škofja Loka) in Hotavlje (Trata – Gorenja vas) (3); in kapelo (Poljane nad Škofjo Loko). – V KP škofiji je pet ž. c. sv. Lovrenca: Brestovica, Bukovica, Lokavec (7), Pregarje in Šlovrenc v Brdih (6), imajo pa tudi osem p. c.: Zalošče (Dornberk), Erzelj (Goče), Beka (Klanec), Podsenica (Podsabotin), Sv. Lovrenc (Studeno) (17), Kazlje (Tomaj), 
Šentlovrenc
V resničnem svetu pa mi ni treba teči, nikamor se mi ne mudi. Nobene škode ne bo, če vlak odpelje brez mene. Ali pač. Življenje brez naglice, obveznosti in andrenalina ni to, o čemer sanja mlado dekle.
Predno na kratko predstavimo odnos judovstva do Kristusa, naredimo kratek pregled o njegovi pojavnosti in odmevnosti v nekrščanskem svetu nasploh. Jezus Kristus je vedno aktualen. O tem priča tudi dejstvo, da je v vseh obdobjih bil izziv za vse, ne le za kristjane. Tudi v sodobni multikulturni naravnanosti zasledimo najrazličnejše predstavitve Jezusa Kristusa; mnoge med njimi prihajajo tudi iz nekrščanskih in ateističnih sredin. Vse to priča, da je spraševanje o osebi, delu in pomenu utemeljitelja krščanstva univerzalno. Nenavadno zanimanje in prisotnost lika Jezusa Kristusa preprosto vedno znova preseneča. Ne da bi izhajalo iz globalnosti krščanskega razodetja, se človeštvo obrača h Kristusu kot posebnemu ključu za dojemanje skrivnosti o človeku. Tudi zunaj krščanstva Jezus Kristus nastopa kot tisti, ki lahko v večji polnosti odkrije človeka človeku; predvsem pomaga človeku odkriti njegovo pristno poklicanost. Tako ga zasledimo v hinduizmu, budizmu, islamu in še marsikje drugod. Presenetljiva je tudi pojavnost podobe Jezusa Kristusa v sodobni literaturi, filmih in drugih umetniških zvrsteh – torej je še vedno navdih za umetnike. Vedno večjo pozornost pa mu namenjajo tudi psihološke vede (Frankl s svojo logoterapijo) in globinska psihologija. Nepričakovano močno se pojavlja zanimanje za Jezusa Kristusa v različnih novodobskih smereh. Vsa ta zanimanja in pojmovanja, ki nastajajo sredi sodobnih kulturnih tokov, morajo biti nenehen izziv tudi za nas kristjane, da ga vedno bolj spoznavamo in z njim živimo ter ohranjamo njegovo pristno podobo, nauk in vzor življenja.
Prebrala sem mnogi knjig na to temo in v teoriji mi je povsem jasno, kakšna čudovita, od Boga dana stvar je spolnost, ki jo je podaril dvema, ki se odločita ljubezen potrditi z zakramentom. Iskreno si želim tudi jaz v svojem zakonu čutiti vsaj delček te ‘svete spolnosti’.