Avtor: Marko

Zahvala sveti Ani

Napisal Marko na 24. julija 2018. Objavljeno v zgodbe.

S sinom in nečakinjo smo se povzpeli na najvišji vrh v našem kraju. Z njega je čudovit razgled na našo dolino in še daleč naokrog. Ko se premakneš čez vrh na drugo stran, te čaka podobna slika sosednje doline. Pri tem premiku kar nekaj časa hodiš po gozdni poti. Ko smo se vračali, smo izbrali drugo pot.
Spuščali smo se po gozdni vlaki in na odcepu krenili desno na kolovoz, ki pa ga je bilo kmalu konec. Kam zdaj? Predlagala sem, da gremo nazaj, od koder smo prišli. Sin pa je vztrajal, da gremo kar naprej, povprek čez hrib.
»Ne zapuščajmo utrjenih poti!« sem bila odločna. Nič ni pomagalo, sin je trmasto vztrajal pri svojem. In smo se podali navprek. Nenadoma sem se zapletla v vejo, skrito v listju, in grdo padla. Močno me je zabolela noga, bala sem se, da je zlomljena, kar ob moji osteoporozi ne bi bilo nič čudnega.
Sin je prebledel in mi pomagal na noge. Pohlevno je sprejel moj predlog glede poti. Opirajoč se na močno palico sem odšepala nazaj, sin in nečakinja pa sta mi vsa zaskrbljena sledila. Prišli smo na utrjeno pot, ki smo jo prej zapustili, in po dobrih petih minutah smo prišli do našega avta.
Zvečer me je noga še precej bolela. Z ledom sem hladila buško in jo mazala. Zjutraj me ni skoraj nič več bolelo, sploh nisem več šepala. Začela sem premišljevati, kako je mogoče, da je oteklina tako hitro uplahnila, da noga niti ni črna in ne boli.
Spomnila sem se! Na pobočju gore stoji cerkvica svete Ane. Ustavili smo se pri njej, ker se mi je zdelo, da sva pri mojih tolikih obiskih pri njej, z Marijino materjo že stari prijateljici.
Ko sem pri cerkvici kukala skozi ključavnico, sem govorila: »Vidiš, sveta Ana, pa sem po dolgih letih še enkrat prišla k tebi. Neštetokrat sem te gledala iz doline in te v težkih nosečnostih, ki se vse niso srečno končale, prosila za pomoč. Glej, danes me je moj sin pripeljal k tebi! Hvala ti zanj! Hvala ti za hčerko! Hvala tudi za moje angelčke, katerim sem z vsakim dnem bližje, in komaj čakam, da jih prvič vidim in objamem! Hvala ti za tvojo pomoč in tolažbo, ki je napolnila moje srce, ko sem pogledala na goro in med smrekami videla vrh zvonika. Včasih mi je ugoden veter prinesel na uho tudi glas zvona, ki mi je v tvojem imenu govoril: “Zaupaj, vse bo dobro. Ne smeš obupati in viharji življenja te bodo zlomili. Kolikokrat je v to mojo cerkvico udarila strela in jo poškodovala. Obnovljena stojim tukaj kot svetilnik. Stojim na kraju, kamor so se v tabor zatekali ljudje, ko so bežali pred Turki. Ljudje so trpeli, vendar so vztrajali, borili so se, zaupali v Boga … Že več kot štiri stoletja poslušam molitve in prošnje ljudi obeh dolin in jih posredujem usmiljenemu in vsemogočnemu Bogu. Veruj in zaupaj tudi ti!”«
V ključavnico sem še zašepetala: »Sveta Ana, prosim te, da nas tudi danes srečno pripelješ domov, v dolino.«
In uslišala me je! Dopustila je, da sem se spotaknila ob tisti skriti veji in s tem omehčala sinovo trmo, da smo šli po poti, ki sem jo izbrala jaz, in smo kmalu prišli do avtomobila. Bog ve, kako bi se končalo, če bi obveljala njegova?
HELI. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 8, str. 46.

Kje iskati tolažbo po samomoru najbližjih?

Napisal Marko na 19. julija 2018. Objavljeno v Pisma.

Odpravljam se k obletni maši za družinskim očetom. Pred letom si je sodil sam. Obesil se je. Bil je vzor dobrega kristjana, skrbnega očeta … Svojci se ne morejo potolažiti. Zakaj? Morda enkrat pišite tudi o tem, čeprav je to težek problem. Drugi primer: žena, vzorna gospodinja, stalno je delala več kot so bile njene dolžnosti. Doživela je vojno, selitev, pogorela jim je hiša. Vedno je imela pred seboj razvaline, granate … Prišla je na psihiatrijo in se z malim robčkom zadušila. Otroci so se zgražali. Kje je bil Bog, so se spraševali. Kaj bo s temi ljudmi po smrti? Kje naj svojci iščejo tolažbo, če jih je strah, da bodo njihovi najdražji pogubljeni?
Stara sem že skoraj 95 let in povsod škriplje. Previsoke police, cerkev predaleč, knjige pretežke! Ni prijetno biti star. Zelo dobra hči mi je v oporo.
Hvala vam, za to, da nas dnevno spremljate s svojimi zgodbami in dobrimi, prisrčnimi nasveti.
Valentina

Katekizem katoliške Cerkve o samomoru takole uči: »Vsakdo je odgovoren za svoje življenje pred Bogom, ki mu ga je dal. On ostaja njegov najvišji Gospodar. Sprejemati smo ga dolžni s hvaležnostjo ter ga ohranjati njemu v čast in za zveličanje naših duš. Smo oskrbniki in ne lastniki življenja, ki nam ga je Bog zaupal. Ne razpolagamo z njim. Samomor nasprotuje naravnemu nagnjenju človeškega bitja, da svoje življenje ohranja in ga vzdržuje. Samomor je v hudem nasprotju s pravično ljubeznijo do sebe. Prav tako žali ljubezen do bližnjega, ker krivično pretrga vezi solidarnosti z družinsko, narodno in človeško družbo, glede katerih ohranjamo obveznosti. Samomor nasprotuje ljubezni do živega Boga. Če je bil samomor izvršen z namenom, da bi bil zgled predvsem za mlade ljudi, si privzame še težo pohujšanja. Prostovoljno sodelovanje pri samomoru nasprotuje nravnemu zakonu. Hude psihične motnje, zaskrbljenost ali veliki strah pred preizkušnjo, trpljenjem ali mučenjem morejo zmanjšati samomorilčevo odgovornost. Nad večnim zveličanjem oseb, ki so si vzele življenje, ne smemo obupati, Bog jim more po poteh, ki jih samo on pozna, dati priložnost za zveličavno kesanje. Cerkev moli za tiste, ki so si vzeli življenje« (KKC 2280–2283).
Ta daljši katekizemski odlomek sem navedel, da bi s pomočjo tega ‘uradnega’ cerkvenega besedila o samomoru dobili celovitejši odgovor na vaše zelo težko vprašanje. Omenjate kar dva konkretna samomorilska primera, ki ju tudi sami poznate, primer družinskega očeta, ki si je pred letom dni sodil sam, in starejši primer, ko se je preizkušena gospa na psihiatriji s pomočjo ‘malega robčka zadušila’. Oba sta bila dobra, prvi “vzor dobrega kristjana in skrbnega očeta”, druga “vzorna gospodinja, stalno je delala več kot so bile njene dolžnosti”. Za prvim “se otroci ne morejo potolažiti”, ob samomoru matere so se otroci “zgražali. Kje je bil Bog, so se spraševali.” In vi sprašujete: “Kaj bo s temi ljudmi po smrti? Kje naj svojci iščejo tolažbo, če jih je strah, da bodo njihovi najdražji pogubljeni?”
Zdi se mi, da zadnji del gornjega katekizemskega besedila tudi vam in svojcem samomorilcev, če bodo brali, osvetljuje zmanjšano samomorilčevo odgovornost. Ponovimo še besedilo, ki prav odgovarja na vaše vprašanje o zveličanju samomorilcev: Nad večnim zveličanjem oseb, ki so si vzele življenje, ne smemo obupati, “Bog jim more po poteh, ki jih samo on pozna, dati priložnost za zveličavno kesanje.” Znana je resnična zgodba, ko je samomorilčeva žena izrazila strah in žalost sv. Janezu Vianeju, arškemu župniku in priljubljenemu spovedniku, zaradi pogubljenja svojega moža, ki je naredil samomor tako, da je z visokega mostu skočil v deročo reko. Arški župnik, kakor, da je dobil navdih, je samomorilčevo ženo tako potolažil: »Vaš mož je zveličan, ker se je, med padcem z mostu v reko, iskreno pokesal.«
Kristus je umrl za vse ljudi, da bi nas odrešil, tudi za samomorilce in zato verujemo, da bo Bog našel način kako bodo samomorilci, katerih končnih razlogov za samomor mi, ki presojamo samo ‘objektivno’, fotografsko, ne poznamo. Bog pa pozna vsega človeka, ne samo tisto, kar ujame še tako sodoben fotografski ali snemalni aparat, on pozna njegove stiske, borbe, molitve, bolezni, različna nagnjenja, dednost, psihično ranjenost in lahko bi še naštevali. Mi ljudje pogosto presojamo drugega človeka preveč objektivno, premalo subjektivno in empatično, Bog pa ga presoja subjektivno, empatično, naklonjeno, sočutno, v moči kalvarijske daritve, v kateri se je zgodilo odrešenje. Nebeški Oče je bil tako vesel Jezusove ljubeče in odrešenjske daritve na križu, da ga je na velikonočno jutro od veselja obudil od mrtvih. In vstali Kristus se je po govorici neke vzhodne ikone spustil v ‘predpekel’, da bi Adamu ter Evi in njunim pravičnim potomcem sporočil, da so odrešeni. To velikonočno odrešenjsko sporočilo velja tudi za tiste, ki so iz nam nerazumljivih in neznanih, pogosto le Bogu znanih, razlogov naredili samomor. Zato tudi za presojo samomorilcev velja: »Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče. Ne sodite, da ne boste sojeni« (Lk 6,36-38). Če je sočutje krepost, kar mi verujemo, potem bodimo tudi do samomorilcev sočutni. Že stari so dejali: greh sovražim, toda grešnika ljubim.
Zadnji katekizemski stavek, ki ga zgoraj navajamo, pravi: »Cerkev moli za tiste, ki so si vzeli življenje.« Kako lepo, da ste se tudi vi, med pisanjem tega pisma, odpravljali “k obletni maši za družinskim očetom, ki si je pred letom sodil sam”. Tako ste se pridružili Cerkvi, ki moli za svoje rajne in veruje, da je vsaka molitev, tudi tista po smrti, bila rajnim v pomoč, ko so se ob smrti dokončno odločali za Boga ali proti Bogu, za ljubezen ali sovraštvo, za občestvo ali osamljenost. Ivan Cankar nekje pravi, da nobena solza ni bila zastonj potočena, mi k temu dodajmo, da nobena molitev za rajne ni bila zastonj izrečena in nobena maša zastonj darovana. Vse, kar podarjamo našim rajnim, tudi rajnim samomorilcem, Bog sprejema, obenem pa tudi naši rajni mislijo na nas in nas spremljajo na naši življenjski poti.
ŠKAFAR, Vinko (Pisma). Ognjišče, 2018, leto 55, št. 7, str 38-39.

Mati, največji pridigar

Napisal Marko na 15. julija 2018. Objavljeno v Povejmo z zgodbo.

Znani protestantski pridigar je imel štiri sinove. Vzgajal jih je, da bi tudi oni postali dobri pridigarji. Ko jih je nekega dne obiskal znanec, je našel celo družino v dnevni sobi. Sedeli so okoli mize. Enega od sinov je vprašal: »Kdo je največji pridigar v vaši družini?« Sin je bil navdušen nad pridigami svojega očeta. Toda brez pomisleka je odgovoril: »Naša mama.«
Matere se premalo zavedajo, kako pomembno vlogo imajo pri vzgoji svojih otrok. Mati osmih otrok je želela postati pridigar. Šla je k pastorju, da bi se po pogovoru z njim laže odločila, ali Bog želi, da postane pridigar ali ne. Pastor je pozorno prisluhnil njeni pripovedi potem pa ji je svetoval: »Gospa, Bog res želi, da postanete pridigar. Saj vam je že dal poslušalce, veliko družino. Njej pridigajte!

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 7 (2018), 67.
knjiga: Zgodbe za veselje do življenja, Ognjišče, Koper, 2022, 35.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Ali je Bog gospodar ali oče?

Napisal Marko na 15. julija 2018. Objavljeno v Papež spodbuja.

V Svetem pismu zapovedi ne živijo same zase, ampak so del nekega odnosa, nekega razmerja. Gospod Jezus ni prišel, da bi Postavo odpravil, ampak jo dopolnil. Obstaja ta odnos zaveze med Bogom in njegovim ljudstvom. Na začetku 20. poglavja Druge Mojzesove knjige beremo – in to je zelo pomembno: »Tedaj je Bog govoril vse te besede.« Zdi se kot uvod, kakor navadno, toda v Svetem pismu ni nič nepomembnega. Besedilo ne pravi: “Bog je izrekel te zapovedi”, ampak “deset besed”. Izraz ‘dekalog’ pomeni prav to. Vendar pa imajo obliko zakonov, objektivno so zapovedi. Zakaj torej sveti pisatelj prav tukaj uporablja izraz “deset besed”? Zakaj? In ne pravi “deset zapovedi”?
Kakšna je razlika med ukazom in besedo? Ukaz je sporočilo, ki ne terja dialoga. Beseda pa je bistveno sredstvo odnosa kot dialoga. Bog Oče ustvarja po svoji besedi in njegov Sin je Beseda, ki se je učlovečila. Ljubezen se hrani z besedami, tako tudi vzgoja ali sodelovanje. Dve osebi ki se ne ljubita, ne moreta navezati stikov. Kadar nekdo govori našemu srcu, nismo več osamljeni. Sprejmemo besedo, se med seboj povežemo. In zapovedi so besede Boga: Bog se razodeva v teh desetih besedah in pričakuje naš odgovor.
Nekaj drugega je prejeti ukaz kot pa dojeti, da nekdo skuša govoriti z nami. Dialog je veliko več kot sporočanje neke resnice. Lahko vam rečem: “Danes je zadnji dan pomladi, vroče pomladi, ampak danes je zadnji dan.” To je resnica, ni pa dialog. Če pa vem rečem: “Kaj mislite o tej pomladi?”, začenjam dialog. Zapovedi so dialog. Pogovor nastane iz veselja nad govorjenjem in zaradi nečesa dobrega, kar si s pomočjo besed sporočajo tisti, ki se ljubijo.
Poglejmo, kaj se je zgodilo na začetku. Skušnjavec, hudič hoče prevarati moža in ženo s tem: hoče ju prepričati, da jima je Bog prepovedal jesti sad drevesa dobrega in hudega zato, da bi mu bila podložna. Izziv je bil prav ta: ali je prvo pravilo, ki ga je Bog dal človeku, ukaz despota, ki prepoveduje in prisili, ali pozornost očeta, ki skrbi za svoje malčke in jih varuje pred samouničenjem? Je beseda ali ukaz? Med vsemi lažmi, ki jih kača govori Evi, je prišepetavanje o ljubosumnem božanstvu – “Ni res, Bog je vama nevoščljiv” – posesivnem božanstvu – “Bog noče, da bi bila vidva svobodna”. Dejstva so na dramatičen način pokazala, da se je kača lagala, verjela sta ji, ko je besedo ljubezni prikazala kot ukaz.

Človek stoji pred tem razpotjem: ali me Bog z vsem tem posiljuje, ali ljubeče skrbi zame? Ali so njegove zapovedi samo zakoni, ali vsebujejo besedo, ki skrbi zame? Ali je Bog Gospodar ali Oče? Bog je Oče: nikoli ne pozabite tega. Tudi v najtežjih okoliščinah pomislite, da imamo Očeta, ki ljubi vse. Ali smo podložniki ali sinovi? Ta boj v nas in zunaj nas se bije nenehoma. Tisočkrat moramo izbirati med miselnostjo sužnjev in miselnostjo sinov. Ukaz daje gospodar, Bog nas nagovarja z besedo.

Kateheza papeža Frančiška o Božjih zapovedih pri splošni avdienci na Trgu sv. Petra 20. junija 2018

ČUK, Silvester (Papež Frančišek spodbuja) Ognjišče, 2018, leto 54, št. 8, str. 31.

Veselje

Napisal Marko na 15. julija 2018. Objavljeno v Povejmo z zgodbo.

Duhovni oče je razlagal, da se lahko ogrejemo na dva načina. Ali tako, da poskakujemo ali delamo kakšne druge telesne vaje. Gotovo se bomo ogreli in ostali ogreti, dokler se razgibavamo.
Drugi način je veliko lažji. Stopimo do vira toplote in se ogrejmo brez posebnega napora. V duhovnem pomenu je vir toplote Jezus. Njegovo Srce v litanijah imenujemo žareče ognjišče ljubezni.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 6 (2018), 67.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let..

Kristusov duhovnik bs. Jakob Ukmar

Napisal Marko na 11. julija 2018. Objavljeno v V spomin.

(* ob obletnici) Jakob Ukmar, duhovnik, katehet, bogoslovni profesor, govornik, duhovni pisec, teolog, publicist, narodni voditelj (toliko “poklicev” mu daje Primorski slovenski biografski leksikon, pa še niso vsi!), se je rodil 13. julija 1878 v skromni železniški čuvajnici na Opčinah nad Trstom. Jakob je po osnovni šoli na Opčinah šel na nemško gimnazijo v Trst; zatem je študiral bogoslovje v Gorici in bil 14. julija 1901 posvečen v duhovnika. Njegove prve duhovniške postaje so bile: Bazovica, Rojan, Ricmanje (v času spora te župnije s tržaško škofijo), pri Starem sv. Antonu v Trstu, katehet na nemški gimnaziji v Trstu. Med prvo svetovno vojno (v letih 1915-1917) je na Dunaju študiral pravo in študij končal z doktoratom. Po vrnitvi v Trst in priključitvi Trsta in Gorice Italiji je postal ravnatelj tržaškega semenišča in opravljal druge pomembne škofijske službe. Duhovniki so ga cenili in spoštovali, sam pa si je zelo prizadeval, da bi Slovencem in Hrvatom vrnili pravico do svojega lastnega jezika, ki jim je bila za časa fašizma odvzeta. Pisal je škofom, kardinalom, papežu, se na cerkvenem sodišču v Benetkah srečeval s patriarhom Angelom Roncallijem, kasnejšim papežem Janezom XXIII. Leta 1947 je zaradi dogodkov v Lanišču v Istri, kjer ga je nahujskana sodrga kot birmovalce pretepla, domačega župnika Bulešiča pa umorila, prišel v spor s škofom Santinom, ki ga je vseh služb razrešil. Ukmar je od jeseni 1919 bival v škofijski hiši v Škednju, kjer je ves čas pomagal pri slovenskem dušnem pastirstvu. V pripravi na drugi vatikanski koncil je papežu Janezu XXIII. poslal svoje predloge za prenovo Cerkve, ki naj bi imela več posluha za narodne manjšine. Gôvori, ki jih je imel Jakob Ukmar na tržaškem radiu, so izšli v treh knjigah. Odmevni sta bili tudi deli Mariologija in Eshatologija. Umrl je 2. novembra 1971 v Škednju in vstajenja čaka na tamkajšnjem pokopališču. Tržaška škofija je 5. februarja 2002 začela postopek za njegovo beatifikacijo in ga 17. junija 2009 uspešno končala; zdaj se nadaljuje na Kongregaciji za svetnike v Rimu. Po smrti msgr. Dušana Jakomina (2015), tedanjega škofijskega postulatorja za beatifikacijo Božjega služabnika Jakoba Ukmarja, postopek spremlja dr. Serenella Del Cinque, njegova tesna sodelavka.

“Temeljnega pomena je molitev: v postopku za razglasitev blaženosti in kanonizacije ima namreč zelo važno vlogo sloves svetosti. Potrebno je, da verniki Božjega služabnika prepoznajo za zgledno osebnost, v kateri je že prepoznaven klic svetosti. Potrebno je spodbujati, da med ljudmi napreduje vedenje o svetniških lastnostih kandidata. Ne glede na to, da je potrebno za dosego blaženosti predstaviti tudi dokaze o enem čudežu, za kanonizacijo pa dokaze za dva čudeža, je predhodno potrebna molitev in zato priprošnja Božjemu služabniku”. (dr. Del Cinque).

Jakob Ukmar je bil odličen, izobražen duhovnik, preudaren, moder človek, h kateremu se je vsakdo zatekel. Bil je naš najbolj preganjan duhovnik. Svoboden človek, ki je trpel že za časa Avstrije, nato pod fašistično Italijo in najhuje pod komunisti. Leta 1915 je preživel pet tednov v zaporu v Ljubljani, češ da je oskrunil cesarsko veličanstvo. V zaporu je v miru pripravil tezo za doktorat. V času fašizma je bil pod neprestano kontrolo. Ob birmovanju v Istri so ga leta 1947 v Lanišću komunisti hudo ranili, njegovega sobrata duhovnika Miroslava Bulešića pa ubili. Na obletnico napada, 24. avgusta, je večkrat daroval sv. mašo za napadalce.Bil je velik izobražen duhovnik, v čistosti je živel svoje zasebno življenje, posvečal se je študiju. Predvsem pa je bil klen, jasen in značajen. Ni bil naš lider, bil pa je naš vodja. Človeku je vedno znal pokazati pravo smer, zato so se k njemu zatekali duhovniki in laiki. Njegova beseda je nekaj veljala. 17 let sem bil z njim, opazil sem njegovo svetniško življenje. Poleg preizkušnje, ki se je zgodila v Istri leta 1947, tudi vsak njegov dan. Boris Pahor pravi, da bi bil Ukmar lahko zavetnik vseh manjšin. (nekdanji postulator Dušan Jakomin)

njegove misli:

Nadvse važno je, da v svojem življenju, naj bo že daljše ali krajše, Bogu pošteno služimo, vedno pokorni njegovi postavi.
Pameten človek se drži stare modrosti, ki veleva: moli in delaj. Kratka iskrena molitev, resno delo, vdanost pod križem in pravočasen oddih, to je dnevni program pametnega človeka.
Za vsakega izmed nas bo smrt resnično konec sveta, pa naj pride tako imenovani ‘konec sveta’ s svojimi strahotnimi pojavi čez tisočletja ali čez milijon let.
Kdor nikoli ne misli na Boga, kdor se nikoli ne pogovarja z njim v molitvi, se bo srečal z Bogom kot s tujcem, in to v odločilnem trenutku svoje eksistence.
več:

Molimo za njegovo beatifikacijo:

O Bog,
v Jakobu Ukmarju
si dal svojemu ljudstvu
zvestega pastirja
in pogumnega pričevalca za vero
v času preizkušenj.
Prosimo te,
proslavi ga pred vesoljno Cerkvijo,
da bo pred nami
še močneje zablestel njegov zgled
in bosta ob njem rasla naša vera
v tvojo očetovsko previdnost
in zaupanje v Marijino varstvo.
Po Kristusu, našem Gospodu.
Amen..

več:
S. Čuk, Jakob Ukmar. “Bodimo majhni in skriti pred svetom …: Pričevanje, v Ognjišče 9 (2009), 18-19.
B. Rustja, Jakob Ukmar, Svetniški kandidati, v: Ognjišče 11 (2023), 99.
G. Čušin, Ljubi moj Jakob: S svetniškim kandidatom na TI, v: Ognjišče 11 (2023), 98.

na spletni strani Ognjišča

pripravlja Marko Čuk

Biserna maša Franca Boleta

Napisal Marko na 8. julija 2018. Objavljeno v Dogodki.

Šestdeset let (in dva dneva) po svoji novi maši – prvi sveti daritvi v občestvu svoje domače župnije Postojna, ki jo je daroval 6. julija 1958, je msgr. Franc Bole, ustanovitelj in “polstoletni” urednik Ognjišča in direktor Radia Ognjišče, 8. julija 2018 s slovesno mašo v koprski stolnici obhajal svoj biseromašniški jubilej. Slavja so se udeležili številni duhovniki, njegovi sobratje, sodelavci, sestra Lea in nečaki, drugi sorodniki …bralci Ognjišča, poslušalci in prijatelji Radia Ognjišče, ki je slavje tudi prenašalo … njegovi znanci, verniki …

Jubilanta in vse navzoče je nagovoril koprski škof Jurij Bizjak, ki je življenje in delo Franca Boleta povezal s sedmerimi darovi Svetega Duha, ki jih je Gospod poslal nad svojega maziljenca in so obrodili bogate sadove v dušah ljudi, ki jim je z ljubeznijo, potrpljenjem, navdušenjem in z vztrajnostjo služil. Najprej kot župnijski upravitelj v Postojni, potem v Bertokih in v Sv. Antonu in v stolni župniji v Kopru, kjer je še zdaj pomočnik. Na poseben način pa je naš zlatomašnik služil Cerkvi na Slovenskem kot ustanovitelj revije in radia Ognjišče, kot izdajatelj na stotine knjig, kaset, videokaset, zgoščenk in drugih publikacij.

»Vse moči in svoje znanje je posvetil širjenju duha modrosti in razumnosti med ljudmi: S svojim mnogovrstnim oznanjevanjem z govorjeno in pisano besedo se je velikokrat noč in dan trudil, … da bi dosegel tudi vse obrobne in oddaljene, vse izgubljene in iskalce.« Bil je tudi poln Duha svéta in moči, saj je od začetka svojega delovanja videl cilje in poti, ki jih mnogi drugi niso niti videli niti opazili. Oral je ledino tudi na področju karitativne dejavnosti in dobrodelnosti … in “koliko reči je danes samoumevnih po zaslugi očeta Franca, ki je v svojem času videl pravo smer in z močno roko utiral pot delom krščanske dobrodelnosti in krščanskega usmiljenja”… . … Gospod pa ga je (kot apostola Pavla) učil strahu Gospodovega: »Koliko različnih preizkušenj in pasti in groženj je na svoji dolgi poti uspešno prebrodil naš slavljenec, vedo vsi njegovi bližnji sodelavci, za mnoge pa seveda ve samo on. (…) Z Duhom spoznanja (preseganja zakonitosti tega sveta in stegovanja po zakonitostih nebeškega kraljestva) pa se je slavljenec Bole vse življenje trudil, da dovrši sluižbo, ki jo je prejel od Gospod Jezusa in izpriča blagovest o Božji milosti” … brez tega brez tega bi življenje zanj ne imelo nobene vrednosti …

Msgr. Franc Bole je v zahvali najprej razmišljal, kako nekaj izrednega je biti Jezusov prijatelj (Ne bom vas več imenoval služabnike ampak prijatelje) “tudi če bi bil to samo en dan, samo na novi maši. Če pa to pomnožimo z dnevi, ki so v šestdesetih letih in z mašami, ki jih v tem času opravi duhovnik, lahko samo strmimo nad Jezusovo dobroto, nad čudežem Jezusove dobrote.” … potem pa je spomnil, da ima Jezus v načrtu življenja vsakega duhovnika nedopovedljive milosti. Sam se zaveda, da spada med tiste duhovnike, ki jim je Bog dal posebne naloge v življenju. »Še marsikaj je skrito in vseh milosti ne vidimo. Sam se vse življenje čudim, da mi je Bog dal toliko svojih darov in prijateljev, ki so mi stali ob strani. Njemu in vsem vam prisrčna hvala! Vem, da nisem na vse te načrte odgovoril, kot bi moral, zato se priporočam v vašo molitev, da bi Bog ob svoji sodbi ne bil preveč strog z menoj.«

Sodelavci Ognjišča so slavljencu izročili šopek rož, radijci pa so dodali še »tehnološki šopek,« ki so ga sestavljali, oblikovali in zavijali leto in pol. To je sodobna spletna stran, sestavljena iz cvetov radijskih oddaj oziroma arhiv radijskih oddaj. Odgovorni urednik radia Tadej Sadar je spomnil, da nam je tudi tehniko dal Bog in prav tehniko, od ciklustila, do radijskega mikrofona, je cenjeni biseromašnik do konca izrabil samo za en cilj, oznanjati Boga in Njegovo besedo prinašati ljudem.

uradna osebna izkaznica Franca Boleta:

Franc Bole je bil rojen 9. avgusta 1932 v Koritnicah pri Knežaku. Po končanem študiju teologije je leta 1958 postal duhovnik. Novo mašo je imel v Postojni, kamor se je njegova družina medtem preselila. Postojna je bila tudi kraj njegove prve duhovniške službe in tam je leta 1965 začel izdajati list Farno Ognjišče, ki je v nekaj letih postalo najbolj razširjen slovenski mesečnik. In prav v okviru urejanja te revije je razvil vrsto dobrodelnih, človekoljubnih in karitativnih pobud. Leta 1990 je postal prvi direktor Slovenske Karitas in to službo opravljal tri leta. Po osamosvojitvi Slovenije in demokratizaciji naše družbe je iskal poti, kako uresničiti zamisel “katoliškega”. Junija 1994 se je oglasil Radio Ognjišče iz koprskega studia, proti koncu novembra istega leta pa iz ljubljanskega studia. Njegovi blagoslovljeni valovi pokrivajo celo Slovenijo in so številnim poslušalcem nepogrešljiv družabnik. …

Francov spomin na mlada leta:

Moj rojstni kraj so Koritnice pri Knežaku. Tam sem hodil tudi v osnovno šolo, ki je bila v italijanščini. Hvaležen sem staršem, ki so mi dali dobro krščansko vzgojo, podprto z osebnim zgledom. V družini nas je bilo pet otrok, eden je umrl še kot dojenček , tako, da smo ostali štirje, midva z bratom in dve sestri. Sestri sta bili starejši in sem ju moral pridno ubogati.

Brat, ki je od mene starejši, je bil v malem semenišču na Reki. Ta šola ni bila tako strogo namenjena duhovniškim poklicem, kot nekatera mala semenišča. Šel sem za njim, ko mi je bilo kakšnih dvanajst let. Pouk je bil v italijanščini . V šoli so bili v glavnem dečki z Reke, ki so italijanski jezik dobro obvladali. Po priključitvi leta 1947 so se mnogi Italijani izselili, med njimi tudi reški škof in mnogi fantje semeniščniki, ki so odšli v mesto Piso, znano po poševnem stolpu. Nas pa so poslali v Pazin, kjer so po vojni ustanovili semenišče. Tako sem en tuj jezik – italijanski – zamenjal z drugim – hrvaškim. V tem obdobju sem se tudi bolj jasno odločil za duhovniški poklic. Pravzaprav ta odločitev ni bila tako težka, ker sem veliko bral in se zanimal za krščansko socialno misel. Navdušenje za socialno dejavnost Cerkve je utrjevalo mojo pripadnost Cerkvi in odpiralo pot moji odločitvi.

Živ sem bil res, prav tako drži, da se nisem posvečal samo študiju. Tudi v Ljubljani sem ogromno bral, skripta in snov za izpite pa sem v nekaj dneh in nočeh dal skozi«. Sem pa redno obiskoval predavanja in tudi drugim pomagal pri študiju. Filozofija me je pritegnila. V semenišču smo zmeraj nekaj snovali. Na ciklostil smo razmnožili nekaj manjših knjig; izdali smo npr. prevod francoske knjige Daniela Ropsa o maši z naslovom Missa est (K maši, bratje) in jo celo opremili s fotografijami, ki smo jih sami izdelali. Med bogoslovnim študijem mi je uspelo dobiti vizo in tako sem cele tri počitniške mesece »štopal« po Franciji. Takrat je bila Francija vzor v liturgični obnovi, imela je najbolj sodoben in prodoren verski tisk, med mladimi duhovniki je bilo zelo veliko pobud, navdušenja. Napolnil sem si kovčke s časopisi, izrezki, revijami, z vsem, kar bi mi lahko koristilo pri bodočem pastoralnem delu. Takrat nisem niti sanjal, da bo to dejansko moje bodoče delo.

priljubljeno: (leta 2002)

TV oddaja: Obzorje duha
film: Zvezdne vojne
radijska oddaja: Sobotna iskrica
glasba: verske popevke
knjiga: Maksimilijan Kolbe
barva: modra
jed: pašta in fižol
pijača: stil-limona
konjiček: tehnika-elektronika

največja

sreča: biti duhovnik
žalost: ne uspeti uresničiti vseh načrtov
ljubezen: delo z mladimi in za mlade
najsrečnejši dogodek: nova maša

nekaj “zgodovinskih” misli slavljenca

Na mizi leži šest številk Farnega ognjišča … to je naše delo in skromen uspeh minulega leta … Veseli smo tega skromnega uspeha in ponosni smo nanj. Vsaka številka skriva celo zgodovino … pri eni nismo dobili papirja, pri drugi ni bilo barve, spet druga je čakala na popravilo ciklostila … Vsaka številka je bila napravljena z udarniškim delom. Naše geslo je bilo: medsebojna ljubezen, vzajemna pomoč. (1965)

Novo ime OGNJIŠČE…staro slovensko ognjišče, ki je potrebno tudi mladim . Ognjišče ni le list, ki ga prebereš in vržeš proč, ampak list, ki povezuje v veliko družino vse, ki želijo graditi prihodnost … Ognjišče hoče prinesti mladim luči, ogreti s toploto, povezati z ljubeznijo .,..(1966)

Velikokrat me sprašujejo, kako smo prišli na zamisel, da bi izdajali ta list. Stvar je bila zelo preprosta. Kot postojnjski župnik sem se večkrat srečeval s prijateljem Bojanom Ravbarjem, tedaj kaplanom v Kopru, sedaj koprskim župnikom. V skupnem iskanju pastoralnih sredstev je prišla na dan tudi zamisel, da bi se prek tiska bolj približali zlasti mladim. Nihče takrat ni mislil na list, ki bo dosegel več kot 80.000 naklade. K sreči je bil ravno to leto Postojni kot nedeljski kaplan dodeljen Silvester Čuk, vešč v pisanju in dober risar. Razdelili smo si delo. Koper naj bi poskrbel pretežno za razmnoževanje in mladina v Kopru se je z velikim navdušenjem lotila tega dela, seveda ob podpori nekaterih starejših „izkušenih” vernikov. (1975 – ob 10-obletnici Ognjišča)

Pomembno je verovati v neke ideale in biti pripravljen žrtvovati se zanje. Treba je imeti oči odprte za znamenja časa. Po naravi, sem optimist, zato me težave zlepa ne spravijo na tla. (1995)

Vseskozi sem veliko bral. Za branje sem se navdušil že doma: otroci smo imeli Zamorčka, v družini pa sta bila tudi Bogoljub in Mohorjeve knjige. Romanov nisem veliko bral, zanimale so me bolj filozofske in praktične knjige. V Pazinu sem zelo nerad hodil na sprehode ali na dvorišče. Tudi med odmori sem navadno ostal v učilnici, pa je prišel vzgojitelj in me napodil ven. Navadno sem vzel knjigo in šel na kakšen zidek na dvorišču in naprej bral. Dolgi sprehodi so mi bili največja muka. (1995)

Živel sem v težkih in prelomnih (odgovornih) časih. V mladosti druga svetovna vojna, ko smo na gimnaziji na Reki živeli v stalnem strahu pred bombardiranjem. Pomanjkanje hrane. Jezikovne težave, osnovno in nižjo gimnazijo v italijanščini, višjo gimnazijo v hrvaščini (semenišče v Pazinu). Bogoslovje v Ljubljani, ne da bi imeli en sam tuj časopis ali revijo, z veliko volje po znanju in načrtih za bodoče delo na župniji. Bil sem med prvimi študenti, ki smo dobili vizo za tujino. V dvojnih počitnicah sem v treh mesecih z avtoštopom prekrižaril Francijo, Belgijo, Švico. Odkrival sodobni francoski verski tisk. Prvo službeno mesto: župnik v Postojni in sedem let dela z mladino, kljub vsem oviram, zasliševanjem, zaporu. Zamisel o mladinskem časopisu, ki ga nobena tiskarna ni hotela sprejeti v tisk. Tiskanje prvega letnika v lastni “režiji” na ciklostil (1965). Ob navdušenem sprejemu bralcev tedanjega Farnega Ognjišča, končno le sprejetega v tiskarni v Kopru in s premestitvijo na “obalo”, za župnika v Bertoke in potem za urednika v Koper, se začenja moja doba dela za tisk in medije (Ognjišče, knjige, Radio Ognjišče, TV3, avdio in videokasete…) (2002)

Za duhovnika ni počitka ali pokoja, dokler še lahko dela. Vedno sem delal z drugimi, v ekipi, vsi uspehi in neuspehi so bili skupni. Bog mi je dal dobre sodelavce, brez katerih bi ne bilo nič tega, kar smo naredili. Ta ekipa se krepi in pomlaja, prevzema bremena z mojih ramen in skupaj delamo še več in še bolje. Upam, da bo teh sodelavcev še več. (Franc Bole leta 2002)

več o Francu Boletu

pripravlja: Marko Čuk
foto: Benjamin Pezdir

Virgil Šček

Napisal Marko na 5. julija 2018. Objavljeno v Obletnica meseca.

* 1. januar 1889, Trst; † 6. julij 1948, Ljubljana

»Tista tri leta so bila leta neutrudljivega dela in morečih skrbi, kakršnih ne privoščim nobenemu človeku. Zakaj? V normalnih dobah je državni poslanec prirejal tu pa tam kakšen shod, priobčeval v časopisih tu pa tam kakšen članek, imel v parlamentu nekaj govorov, vložil nekaj interpelacij ter tu pa tam interveniral pri ministrih v korist volivcev. Zame pa je bilo vse drugače. Bil sem poslanec goriške dežele. Volili so me samo Slovenci, toda po izvolitvi nisem bil ozkosrčen: smatral sem, da imam dolžnost tudi do vseh Furlanov ter do pripadnikov vseh političnih strank brez razlike. To so ljudje tudi čutili. Name so se obračali vsi ljudje, ki so potrebovali mojega posredovanja.« Tako je o svojem triletnem poslanskem delu v italijanskem parlamentu (1921–1924), ki pomeni vrh njegovega javnega udejstvovanja, povedal Virgil Šček. Svoje izredne darove je postavil v službo ljudem kot duhovnik, poslanec, narodno obrambni delavec, urednik in pisec. Predstavljamo ga ob 70-letnici smrti.

DUHOVNIK MORE ZA NAROD NAJVEČ STORITI
Virgil Šček se je rodil 1. januarja 1889 v rojanski župniji v Trstu kot peti od sedmih otrok v družini železničarskega strojevodja Jožefa Ščeka z Gradišča pri Vipavi in Vinke Kante iz Velikega Dola pri Komnu. Od otrok sta poleg Virgila dočakali zrela leta sestri Marica (1891–1992) in Frida-Breda (1893–1968), ki se je uveljavila kot skladateljica. Virgil je rad povedal, da se ima očetu zahvaliti za natančnost in točnost, ki naj odlikujeta vsakega javnega delavca, mami pa, ker mu je dala dve trdni opori za hojo skozi življenje: krščansko ljubezen do bližnjega in veliko ljubezen do materinščine in slovenskega naroda. Osnovno šolo in prve razrede (nemške) srednje šole je obiskoval v Trstu, končal pa v Gorici, kjer se je vključil v cvetoče kulturno življenje s pisanjem v razne liste in s predavanji po deželi. Seznanil se je s številnimi odličnimi duhovniki. Prevzelo ga je predvsem njihovo socialno in kulturno delovanje za duhovni in družbeni dvig našega ljudstva, kar je vplivalo na njegovo življenjsko odločitev. Po maturi leta 1909 je odšel na Trgovsko šolo v Gradcu, a se je kmalu vrnil v Gorico ter se vpisal v tamkajšnje bogoslovje. Ob rednem študiju se je ukvarjal z mnogimi drugimi zadevami. V duhovnika e bil posvečen 7. julija 1914 v tržaški stolnici sv. Justa, novo mašo je daroval 9. julija v Marijini cerkvi na Blejskem otoku. Na vseh svojih duhovniških ‘postajah’ je deloval z izvirnimi prijemi, s katerimi je osvojil srca ljudi, predstojnikom pa včasih niso bili všeč. Nastopil je kot kaplan pri Sv. Ivanu v Trstu, nadaljeval pri Starem sv. Antonu v Trstu, po treh poslanskih letih je deloval najprej na Goriškem, zatem pa je bil župnijski upravitelj v Avberu in nazadnje pomočnik v Lokvi pri Divači.

ZBOR SVEČENIKOV SV. PAVLA – POSLANEC
Proti koncu leta 1919 je Virgil Šček z dvema drugima duhovnikoma dal pobudo, da se obnovi nekdanji Zbor svečenikov sv. Pavla, ki je bil ustanovljen leta 1899. S tihim privoljenjem nadškofa Sedeja so januarja 1920 pripravili občni zbor v Sežani. Zbor je bil glasnik vse slovanske duhovščine (slovenske in hrvaške) v Italiji. Do leta 1930 je bilo njegovo delovanje javno. Prirejali so občne zbore in delovali po odsekih. Izdajali so glasilo Zbornik svečenikov sv. Pavla. Mnogi duhovniki, ki so bili dejavni v Zboru, so bili somišljeniki Janeza Evangelista Kreka in drugih krščanskih socialistov na Slovenskem. Na prvem občnem zboru je bil Šček izvoljen za tajnika in je tako postal eden glavnih organizatorjev verskega in narodno obrambnega dela med slovenskim življem v krajih, ki jih je leta 1918 zasedla Italija. Pisal je članke v vse tedanje goriške in tržaške časopise in revije, predaval ter ustanavljal zadruge po Krasu in v Istri.
Na prigovarjanje sobratov in po pristanku tržaškega škofa Angela Bartolomasija je sprejel kandidaturo za državnozborske volitve 15. maja 1921 in bil izvoljen za dobo treh let. V svojem prvem nastopu v parlamentu je ostro obsodil nasilje nad slovenskim in hrvaškim prebivalstvom. Na koncu se je obrnil na svoje italijanske kolege – v isti klopi je sedel slavni Alcide de Gasperi – z besedami: »Slovani, ki so postali italijanski državljani, hočejo in morajo biti most za popolno spravo med Jugoslavijo in Italijo, postati utegnejo tista duhovna gonilna sila, ki bo na tej zemlji oživila čut višje človeške solidarnosti.« To lepo ‘voščilo’ se ni uresničilo, kajti že poldrugo leto zatem je v Italiji zavladal fašizem, ki je brezobzirno teptal temeljne pravice Slovencev in Hrvatov na zasedenih ozemljih.

RAZGIBANA ŽUPNIJA AVBER IN VEČER V LOKVI
Po izteku poslanskega mandata je Šček nekaj let deloval v Gorici. Bil je tajnik Katoliškega tiskovnega društva, pobudnik Goriške Mohorjeve družbe, poskrbel je za izdajo številnih molitvenikov, zlasti otroških, s čimer je skrbel tudi za jezikovno in narodno vzgojo otrok. Na začetku leta 1927 ga je nadškof Sedej odslovil iz Gorice. Tržaški škof Alojzij Fogar ga je poslal v kraško vas Avber, vendar ni postal župnik, ampak le upravitelj, ker tržaški prefekt ni dal pristanka. Takoj se je lotil dela, že spomladi 1928 je poklical mladega umetnika Toneta Kralja, da je poslikal cerkev v svojem značilnem (ekspresionističnem) slogu, ki je pri enih vzbujal navdušenje, pri drugih popolno zavračanje. Sezidal je Katoliški dom, kjer je imel verouk za otroke, sestra Breda pa pevske vaje. Posebno dobro je organiziral dekleta, ki so se zbirala na predavanjih, duhovnih vajah, romanjih. Pri mašah je vpeljal ljudsko petje. Pridno je zapisoval vse, kar se je dogajalo, beležil zanimivosti iz starih časov in sodobnosti in tako je spisal 14 debelih zvezkov svojih Paberkov. Na fašistični pritisk je moral leta 1941 iz Avbera ‘izginiti’.
Najprej se je umaknil v Trst, maja 1941 ga je kot “upokojenca brez pokojnine” sprejel dr. Tone Požar, župnijski upravitelj v Lokvi. Tam je ostal sedem let in kljub slabemu zdravju pridno pomagal. Zaradi spora s škofom Santinom so ga zadele hude cerkvene kazni. Ko je bil na bolniški postelji, ga je 12. maja 1948 obiskal administrator, poreški škof Nežić, ki je s svojim blagim nastopom premostil prepad med Ščekom in Cerkvijo. Konec junija 1948 se je odpravil v bolnišnico v Ljubljano. Operacijo je prestal, ni pa si več opomogel. Njegovo veliko srce se je ustavilo 6. julija 1948. Vstajenja čaka v grobu poleg očeta in matere pod lipo, katero je bil sam zasadil.

ČUK, Silvester. Virgil Šček (1889−1948) (Obletnica meseca), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 7, str. 42-43

Za zaskrbljenost ni znižane cene

Napisal Marko na 3. julija 2018. Objavljeno v Povejmo z zgodbo.

Hudič je na razprodaji ponudil svoje pripomočke: sovraštvo, nevoščljivost, zlo, privoščljivost, ošabnost … K vsakemu je napisal znižano ceno. En pripomoček – zaskrbljenost je bil najbolj obrabljen, vendar pa brez popusta. Hudiča so vprašali, zakaj je tako drag. Odgovoril je: »Zato ker je zaskrbljenost uporabnejša od drugih. Z njo vstopim v človekovo zavest in za svoje orožje jo lahko uporabim tako, kot se mi zdi najprimernejše. Lahko jo uporabim skoraj pri vsakem, ker zelo malo ljudi ve, da zaradi nje pripada meni.«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 7 (2018), 30.
knjiga: V preizkušnji mi bodi blizu, (Zgodbe za dušo. Nova serija 4), Ognjišče, Koper, 2020, 55.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Kako premagati zaskrbljenost

Napisal Marko na 3. julija 2018. Objavljeno v Povejmo z zgodbo.

Veliko je danes stvari, ki povzročajo ljudem skrbi. Strokovnjaki pravijo, da je (pretirana skrb (stres) povzročitelj štrevilnih zdravstvenih težav našega časa. Bog pa ne želi, da bi svoje dni preživljali v zaskrbljenosti.
Če dobro premislimo, lahko ugotovimo, da je malo tistega, kar nas vznemirja, vredno, da bi bili zaradi tega zaskrbljeni. Jezus nam v evangeliju (prim. Mt 6,25-34) podaja različne rešitve iz zaskrbljenosti.

Sam Bog, ki je Stvarnik in začetnik našega življenja, lahko poskrbi za podrobnosti v življenju. Po preroku Izaiju nam Gospod govori: »Mar pozabi žena svojega otročiča in se ne usmili otroka svojega telesa? A tudi če bi one pozabile, jaz te ne pozabim. Glej, na obe dlani sem te napisal, tvoje obzidje je vedno pred menoj.« (Iz 49,15-16).
Zaskrbljenost zaradi prihodnosti ovira naše današnje napore.
Zaskrbljenost je bolj škodljiva kot koristna.
Bog ne zapusti tistih, ki so odvisni od njega. Če imaš hrano v hladilniku, obleko v omari, streho nad glavo in prostor za posteljo, si bogatejši od 75 % ljudi na tem svetu. Če imaš prihranke v banki, bankovce v denarnici, si med 8 % dobrostoječih na svetu. Če si se to jutro zbudil bolj zdrav kot bolan, si bolj blagoslovljen kot milijoni, ki ne bodo preživeli tega tedna. Če nisi nikdar izkusil nevarnosti vojne, osamljenosti v zaporu, trpljenja pri mučenju ali lakoti, si na boljšem kot 500 milijonov ljudi na tem svetu. Če se lahko udeležiš maše in hodiš v cerkev ne da bi se zaradi tega bal, da te bodo preganjali, zaprli ali umorili, si bolj blagoslovljen kot tri milijarde zemljanov.
Zaskrbljenost je znamenje pomanjkanja vere in napačne predstave o Bogu. On je naš ljubeči oče, mi smo njegovi ljubljeni otroci. Potrebna je otroško zaupljiva vera. Otrok se ne ubada ves dan z mislijo, ali bodo ob prihodu iz šole domov starši pripravili obed. Na podoben način morajo kristjani zaupati v Boga, da nam bo dal, česar potrebujemo. Utrdi svojo vero.
Ko si zaskrbljen, te to odvrača od tega, da bi se osredotočil na to, kar Bog želi od tebe. Vsakdo lahko naredi kaj, toda ni vsakdo pripravljen vztrajati, se žrtvovati ali biti pripravljen kaj storiti. Nehaj skrbeti, kaj misliš, da bi lahko naredil in osredotoči se na to, kaj boš naredil. Pomisli znova, kaj so prednostne naloge v tvojem življenju.
Dejstvo, da živimo za današnji dan, nam pomaga, da nas ne ugonobijo skrbi. Ne skrbi za jutrišnji dan. O tem boš mislil jutri. Vsak dan ima dovolj svojih težav. Ni dobro preveč razmišljati o jutrišnjem dnevu. Morda ne bo imel težav, ali pa ga sploh ne bo. Če boš skrbel zaradi jutrišnjih težav, ne boš pozoren na blagoslov, ki ti ga prinaša današnji dan. Kontroliraj svoje misli.

Jezus se je soočal s številnimi izzivi, a ni dopustil, da bi ga prevzelo malodušje. Preprosto je vse izročal v Očetove roke, tudi mi lahko naredimo enako. Premislimo, kaj nas najbolj skrbi. Izročimo to v roke Nekoga, ki je večji in modrejši od nas.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 7 (2018), 41.
v knjigi: Vodi me, dobrotni Duh, Ognjišče, Nova seroja 3, Koper, 2019, 31.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Avtor: Marko

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing