Avtor: marko

Mož na drevesu

Napisal marko na 30. avgusta 2018. Objavljeno v Za začetek.

Zlezel je na drevo in čakal.
A kaj kmalu se je sam sebi zazdel neizmerno smešen! Kaj vendar počne? Odrasel moški na drevesu! Kaj, če kdo pride mimo in ga zagleda?! Kaj, če kdo pride mimo in ga zagleda in ga vpraša kaj počne?! Odrasel moški na drevesu! Kaj bo odgovoril? Da se mu je zahotelo smokev, pa je splezal v krošnjo, da si jih natrga?! Kdo mu bo verjel?! Obtožili ga bodo kraje! “Tat! Tat! Primite tatu!” bodo kričali za njim, ko bo bežal, ali pa: “Norec! Norec! Glejte, norca!” Saj, kdo pa v tem letnem času trga nezrele in zelene smokve! Ravno tako bi lahko rekel, da nabira grozdje!
Le kaj je mislil!?
Pa, saj ve: sploh ni mislil! Le zlezel je na drevo in čakal.
Kajti vedel je, da mora priti tod mimo!
Slišal je namreč, da prihaja v mesto. Mesto je resda veliko in ima veliko ulic, a tudi največje mesto ima le eno glavno ulico. In slavni ljudje vkorakajo v mesto po sredini glavne ulice. Kot generali. Kot vojskovodje. Kot zmagovalci. Kot osvajalci. Torej mora priti tod mimo!

Ko je tako sedel v krošnji drevesa ob glavni ulici … in čakal …, je premišljeval, ali ulica postane glavna, ko se po njej sprehodi nekdo slaven: general, vojskovodja, zmagovalec, osvajalec … ali morda človek postane slaven, ko se kot general, vojskovodja, zmagovalec, osvajalec sprehodi po sredi glavne ulice?

Sedél je na drevesu in premišljeval.
Ko je zjutraj vstal iz postelje, mu na kraj pameti ni padlo, da se bo dan zasukal v tako nenavadno smer. Čakale so ga običajne obveznosti. Delo. Služba. Dolgčas. Redki so bili trenutki, ko je užival v svojem delu. Nikoli ga ni opravljal z radostjo ali ljubeznijo. Pri svojem delu je moral biti grób, surov in krut. Bili so sicer dnevi, ko je užival v krutosti, a je užival zgolj zato, ker je sovražil svoje delo. Svoj poklic. Svoje življenje. Bili so dnevi, ko je sovražil samega sebe. Bili so dnevi, ko je sovražil ljudi, zaradi katerih je moral opravljati svoje delo, ki ga je sovražil. In zato je bil krut z njimi. In je užival v krutosti. Kakšna bedna služba! Kakšno bedno življenje: grobo in surovo. Brez radosti in ljubezni! En sam vsakdan.
A ko je potem stopil iz hiše, in videl, da se ljudje zbirajo ob cesti, je takoj vedel, kaj se dogaja in koga pričakujejo.
Kajti tudi on ga je pričakoval. Že nekaj dni. Vse življenje, morda …
Želel ga je videti. Zato je zlezel na drevo: Da bi ga videl. In da bi pri tem ostal neviden. Nezapažen.

Ni bilo najbolj udobno sedeti na veji, vendar ni pomnil, kdaj mu je bilo nazadnje tako prijetno. Bingljal je z nogami po zraku, z eno roko se je naslanjal na deblo, z drugo pa si je zakrival oči in čelo, kajti sonce je pripekalo skozi liste krošnje. Mižal je … in se po dolgem, res dolgem času spet čutil živega. Kot da mu je sonce ogrelo kri in jo pognalo skozi njegovo hladno, ledeno srce. Kot da je sonce pregnalo sence. In sovraštvo.
Smešno. Kako malo je potrebno, da človek pozabi na vsakdanje skrbi: le na drevo mora splezati. Dvigniti noge od tal in se stegniti proti nebu. Zakaj je potreboval toliko časa, da je splezal na drevo? Zakaj je sploh splezal na drevo? Kaj sploh počne tu, na drevesu? Odrasel moški! Kaj, če kdo pride mimo in ga zagleda?! Kaj, če kdo pride mimo in ga zagleda in ga vpraša, kaj počne?! Odrasel moški na drevesu! Kaj bo odgovoril?
Hotel je že splezati z drevesa, a takrat se je po glavni ulici približala množica.

Obsedel je na veji in tehtal svoje možnosti.
Lahko se hitro spusti po deblu na tla in nihče ga ne bo opazil. Ljudje so še daleč in vse oči so uprte v tistega, ki ga tudi sam čaka. Stekel bo domov in živel kot je živel prej: grobo, surovo in kruto. Živel bo, kot je navajen in kot so ga ljudje navajeni. Nobenih presenečenj, nobenih preobratov. Sovražil bo svoje delo, sovražil ljudi, ljudje pa mu bodo vračali sovraštvo. Oko za oko in zob za zob. Kot je bilo v začetku, tako zdaj in vselej. In vekomaj.
Lahko se povzpne višje v krošnjo. Res ni prav gosta, a vse oči so uprte v tistega, ki prihaja in ki ga tudi sam čaka. Malo verjetno je, da ga bo kdo opazil. Zviška bo lahko opazoval dogajanje. Videl bo, ne da bi ga videli. In ko bo odšel mimo, bo vse kot prej. Vsakdan. Delo. Dolgčas. Služba. Oko za oko in zob za zob. Kot je bilo v začetku, tako zdaj in vselej. In vekomaj.
Lahko ostane, kjer je. Vse oči so uprte v tistega, ki gre mimo in ki ga tudi sam čaka. Nihče ne upira pogleda k nebu.
Razen tistega, ki ga čaka.
In ni šel mimo.
Ustavil se je pod drevesom, pogledal gor in mu rekel: »Hitro splezaj dol, danes moram namreč ostati v tvoji hiši!«

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 9, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.

Gobe

Napisal marko na 30. avgusta 2018. Objavljeno v zgodbe.

Tisto poletje sva vse popoldneve preživeli skupaj. Sosedje so imeli veliko dela na kmetiji in s prenovo hiše, zato so me prosili, da čuvam njihovo šestletno Patricijo. Čas sva preganjali z raznimi igrami, ki sem si jih sproti izmišljala. Ko mi je zmanjkalo idej, sem ji pripovedovala pravljice. Če je bilo slabo vreme, sva se usedli za mizo, iz domače knjižnice sem izbrala otroško knjigo in sem ji jo prebirala. Prosila me je, naj jo naučim brati in seštevati. Vprašala sem jo, koliko jabolk je na mizi in začela je šteti: en, dva, tri. V zvezek je pisala črke. Pohvalila sem jo, da je dobra učenka in naj se nič ne boji iti v šolo. Rada je prihajala k meni.
Nekega dne nisem vedela, kaj bi počeli, zato sem se odločila, da greva na sprehod. Živeli smo blizu gozda. Šli sva po ozki stezi in spotoma nabirali jagode in borovnice. Bilo je po dežju, zato je bil zrak svež. Videli sva tudi srne, ki so bežale pred nama. Prelep dan je bil. Poznala sem vsak kotiček gozda, zato sem s seboj vzela žogo, da bi se žogali na jasi ob sosedovem vikendu. Tam se mi je zdelo kot v pravljici, tako blizu pa tako daleč od resničnega sveta. Samo nekaj korakov in bil si na začaranem mestu. Tam je čas tekel drugače. Tja sem hodila, kadar sem se hotela umakniti od vsakdanjosti ali karkoli razmisliti. V klepetu z malo Patricijo sva prišli do jase. Ustavili sva se pred njo in obstali. Začudeno sva se zagledali v rjavo morje. Nisem mogla verjeti svojim očem: jasa je bila polna dežnikaric, gob, ki smo jim po domače rekli marele.
»Patricija, ali veš, kaj je to?«
»Marele.«
Tudi ona je poznala te gobe, ki so vedno rasle po dežju, vendar toliko marel na kupu še nisem videla. Vprašala sem jo, če jih lahko prešteje.
»Ena, dve, tri, štiri, pet, šest, sedem, osem, devet, deset … ne znam več,« zato sem nadaljevala sama – tja do triinštirideset. Ja, točno triinštirideset dežnikaric sem naštela. Ker se tam nisva mogli igrati, sem se usedla na prag vikenda in ob tla tapkala žogo. Razmišljala sem, kaj bi lahko naredili. Naberiva gobe, odnesiva jih domov in jih bom ‘spanirala’! Utrgala sem dve veliki gobi in ju podala Patriciji, potem pa utrgala še dve zame in odnesli sva jih domov. Pripravila sem jih za očeta in mamo, za Patricijo in zase za popoldansko malico. Kako so bile dobre! Mama me je pohvalila, da tako dobrih še ni jedla. Bila sem ponosna nase in s tem ponosom sem odpeljala Patricijo domov.
Stekla je k dedku in že od daleč vpila: »Marele, marele … na jasi pri vikendu! Klara pekla!« Dedek se je čudil, saj je bil zaverovan v časopis, zato me je vprašal, kaj pripoveduje mala. Povedala sem mu o gobah na jasi in da sem jih nekaj ‘spanirala’ za malico.
Kot vsak dan smo se dogovorili, da naslednji dan Patricija spet pride k meni v varstvo. In naslednji dan je res prišla. Rekla sem ji, da ji najprej preberem pravljico, potem pa stopiva do jase in nabereva nekaj gob za malico. Dopovedovala mi je: dedek pobral gobe, prodal, jedel … vendar se nisem zmenila za to. Mislila sem si: otrok je otrok, ne ve, kaj govori. Sama sem se počutila že skoraj odraslo, saj sem tisto leto zaključila osnovno šolo. Vzela sem košaro za gobe, mama me je opozorila, naj jih naberem samo toliko kot včeraj, da bo ostalo kaj še za druge, in stopili sva proti gozdu. Sproti sva spet zobali jagode in borovnice. Ko sva prišli do jase – pa šok! Dvakrat sem morala pogledati, si pomencati oči, ali vidim prav. Jasa je bila zelena, poteptana, niti ene gobe ni bilo več! Bila sem vsa iz sebe, da mi je košara padla iz rok in sesedla sem se na tla. S Patricijo sva se spogledali in rekla je: »Dedek!« Takrat so mi prišle do možganov njene besede po poti. Dedek je pobral čisto vse gobe. Sedela sem na tleh, trgala travo in jo grizljala. Tako sem se veselila malice, ki bi jo pripravila za družino. Grenkoba, žalost, vsi znani in neznani občutki so me preplavljali. Ni več gob, ni več gob, ni več gob, se mi je bliskalo pred očmi. Sosed, ki sem ga poznala celo svoje življenje, je pobral vse gobe. Za prodajo, so odmevale Patricijine besede. Jedli smo jih, je odzvanjalo nekje. Koliko časa sem pretresena sedela tam na tleh, ne vem. Lahko je bil samo hip, ko je Patricija rekla, da lahko greva k dedku po gobe.
»Otrok moj,« sem jo v obupu objela, »nikamor ne greva. Tukaj bova, dokler ne zrastejo druge gobe,« sem se kruto pošalila. Vedela sem, da teh gob še precej časa ne bo.
Patricija me je nemo opazovala. Morda je opazila moj obup, ne vem, saj je rekla: »Igrajva se!« Tisti dan se nisem mogla. Sedela sem tam in strmela v jaso, kot bi čakala, da zagledam gobe in je to samo privid. Potem sem vstala, z eno roko pograbila košaro, z drugo Patricijo in stopili sva proti domu.
Mama naju je pozdravila že na pragu in vprašala, kje so gobe. »Ni jih več,« sem rekla. Mama je ostala brez besed, tudi v njenih očeh sem zaznala razočaranje. Tisto popoldne sem se le malo ukvarjala s Patricijo, bila sem preveč potrta. Mučila me je misel: Patricijin dedek je pobral vse gobe.
Ko sem jo proti večeru peljala domov, dedka ni bilo. Za mizo v kuhinji je sedela njena mama, pred njo pa velik kup marel. Tistih marel, ki sem se jih tako veselila.
»Patricijo sem pripeljala,« sem medlo rekla.
»Je kaj narobe?« je vprašala njena mama.
»Nič ni narobe,« sem naredila vesel obraz.
»Jutri grem v mesto,« sem si izmislila, »imam nujne opravke.«
»Kaj pa naslednji teden?« me je vprašala.
»Ja, naslednji teden pa lahko,« sem ji odgovorila z mislijo, da sta samo še dva tedna, potem pa bom tako ali tako šla v šolo in tudi Patricija bo začela hoditi v šolo in ne bo več potrebovala mojega varstva.

ŽITNIK, Stanka. (zgodbe). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 9, str. 45.

Zgodbe s srcem

Napisal marko na 29. avgusta 2018. Objavljeno v Knjižne izdaje založbe Ognjišče.

Sedma knjiga zbirke Zgodbe za dušo
Pravijo, da samo srce lahko nagovori srce. Vsaka zgodba te knjige ima srce, neko plemenito misel, ki bi se rada približala vašemu srcu. Prinašajo številne aktualne resničnosti, s katerimi se srečuje današnji človek, spregovorijo o temeljnih življenjskih resnicah, o smislu našega obstoja, o odnosu med ljudmi in do Boga ter o naši življenjski poti, ki ima cilj in po kateri ne hodimo sami. Na njej nam bo prišel še kako prav tudi utrinek, ki nam je lahko dobronamerni nasvet, vodilo, pripomoček ali navdih.
V sedmi knjigi zbirke Zgodbe za dušo so zbrane krajše in daljše zgodbe iz različnih duhovnih tradicij. Zgodbi je dodano življenjsko razmišljanje, ki ga je ta spodbudila. Bralcu bo lahko poglobilo sporočilo zgodbe, ga spodbudilo, da bo poiskal nova sporočila ali druge povezave z življenjem.

Prva izdaja knjige je izšla leta 2005, šla hitro med bralce in že novembra leta 2009 je izšel ponatis …

»Ne preberite te knjige naenkrat! Ne požrite je na dušek, ampak jo počasi, kapljico za kapljico vsrkavajte! Veliko globlje boste doživeli sporočilo zgodb, če boste prebrali le vsak dan eno …« S to mislijo bi lahko končal vse svoje razmišljanje ob tej simpatični zgodbi (Tona riža). Tako ali podobno je najbrž že nagovoril bralce kakšen pisec.
Zaupam njihovi modrosti, a ne morem mimo tega, da ne bi nauka zgodbe prenesel tudi na druga področja našega življenja. Kdo ne pozna pregovora: »Hitro pridobljeno, hitro izgubljeno«. Spominjam se svoje učiteljice, ki nam je vedno govorila, da nam ostane samo počasi in temeljito pridobljeno znanje. Kar je hitro pridobljeno, prav tako hitro izpuhti. … (zbiratelj in prevajalec v komentarju prve zgodbe)

6,50 €

5,85 €

Prelistajte

Naročite knjigo

Kaj nam prinašajo Zgodbe s srcem? –
• najprej nas svarijo: pred predrzno sodbo, napuhom, nevoščljivostjo, nerazumevanjem med zakoncema, v družini, … pred mnenjem, ki si ga že naprej ustvarimo (fiksna ideja), … pred besedo, ki je zid, ki ločuje … pred tem, da utišamo Božji glas … pred enozvočnostjo … pred govorjenjem o tem, kar ne poznamo, … pred maskami, kalupi, okvirji … posnemanjem … pretiranim zaupanjem … sramovanjem samega sebe … pretiranim naprezanjem loka našega življenja … vero v preseljevanje duš … izgubljenimi priložnostmi …
• prinašajo pa tudi bogata sporočila: razvozlajmo govorico predmetov, ki nas obdajajo (kaj nam hočejo povedati … uporabljajmo modrost srednje poti (da si ne zlomimo vratu) … bodimo v stiku s samim seboj, s svojimi občutki, čustvi in delovanjem … govorimo resnico v globini in ne prilagajajmo besed temu, kar bi radi ljudje slišali … bodimo to, kar smo in pomagajmo tudi drugim, da bi bili taki …priti do resničnega spoiznanja Boga, iščimo nasvetov pri modrih in svetih ljudeh … hrepenimo po srečanju z Bogom … prisluhnimo svojemu notranjemu glasu, bodimo iskreni … nikoili ne pozabimo sebi in drugim povedati, da nas Bog vedno in brezpogojno ljubi … imejmo pravo mero … pustimo, da nas duhovni učitelj nauči plavati … skrbimo za pristnost, … nič vrednega v življenju se ne more narediti brez križa … lepota se razodeva tistim, ki so čisti v srcu … življenje pripada tistim, ki niso pohlepni … Bog zna tudi s krivimi črtami pisati ravno … (Marko Čuk v Ognjišču)

iz vsebine

SKRITA ZVEZDA
Zvezde so se zbrale k zborovanju in vsaka izmed njih je osvetlila, kakor znajo le zvezde, svoje zasluge v življenju človeka, krone vsega stvarstva.
Zvezda severnica je prikazala, kako pomaga ljudem na zemlji, da na zemljevidih označijo sever, in vedo, katera pot vodi v to smer. Sonce se je pohvalilo s toploto in svetlobo, ki vsem bitjem na zemlji dajeta življenje.
Malo znana zvezda je razodela, da je prav ona potrdila Einsteinovo relativnostno teorijo, ko je v pravem trenutku šla mimo sonca ob enem od sončnih mrkov ter tako zelo pripomogla k napredku znanosti. Tudi druge zvezde so navedle imena, ki so jih naredile slavne, in izumitelje, ki so jih povzdignile. Vsaka od njih je imela kaj povedati in se s čim pohvaliti.
Le majhna zvezda, skrita in oddaljena, je bila na nebesni skupščini tiho. Nič ni imela povedati. Ko je prišla na vrsto, je dejala, da ni še ničesar storila za vesolje ali za ljudi na zemlji, kajti ti je niti ne poznajo, ker je še niso odkrili. Druge zvezde so se ji smejale in ji dale vedeti, da je nekoristna, lena in ni vredna, da bi zavzemala prostor na nebu. Zvezde so tu, da žarijo in kakšna korist je od zvezde, če ljudje niti ne vedo, da obstaja?
Majhna zvezda je tiho poslušala očitke drugih zvezd. Med njihovim govorjenjem pa ji je prišlo vendarle nekaj na misel …
»Kdo ve?« je plašno dejala. »Morda tudi jaz na svoj način prispevam k napredku in blaginji človeštva in tiste oddaljene zemlje. Res je, da me ljudje ne poznajo, toda niso neumni in njihovo razmišljanje jim govori, da pri razlaganju poti drugih zvezd in nebesnih teles vedo, da morajo obstajati še druge zvezde, ki s svojo težnostjo določajo stranpoti, ki jih opažajo pri kroženju zvezd. To jih priganja, da raziskujejo, opazujejo in iščejo. Tako napreduje znanost, ker se ohranja in povečuje zanimanje za neodkrite stvari.«
Druge zvezde so postopoma utihnile, ko je spregovorila neznana zvezda. To je neznanko opogumilo, da je na koncu dodala še nekaj, kar je dalo misliti drugim zvezdam: »Nikakor se ne postavljam v ospredje in ne podcenjujem vloge drugih, saj sem vam prva pripravljena priznati številne dobre stvari, ki ste jih storile ljudem na zemlji. A prav tako mislim, da imam tudi jaz pomembno vlogo: pomagam jim spoznavati, da je še vedno nekaj novega, kar lahko odkrijejo.«

***
Lepo sporočilo. Še vedno obstajajo zvezde, ki jih ljudje lahko odkrijejo. Se vedno je nekaj, kar lahko raziskujemo in zanimiva doživetja, kijih lahko izkusimo, misli, ki jih lahko tvegamo in izkušnje, ki jih še lahko doživimo. Nihče naj ne misli, da je dosegel mejo, da se je spustil najvišje, da vse ve in da je njegov »zemljevid« dokončan. Vsakdo se mora zavedati, zlasti v težkih trenutkih, da še ni odkril vseh razsežnosti bivanja. Tudi zanj še vedno nekje sije zvezda. Nismo še prekrižarili celega neba, da bi smeli izključiti zvezdo upanja.
Na duhovnem zemljevidu našega življenja leži neznana dežela – terra incognita, podobno kot na srednjeveških zemljevidih, kjer so bila taka območja označena z zmaji, pošastmi in sirenami, ki vzbuja pozornost popotnika, bivajočega v nas, in ki ne ve, da zanj svet ni zaprt, ampak odprt. Veliko uslugo si lahko naredimo, če spoznamo, da so še zvezde, ki jih lahko odkrijemo.

Profesorja matematike je neki nadarjen, a naiven učenec vprašal: »Koliko teoremov poznamo v geometriji?« Profesor se mu je prisrčno nasmejal. Ta mladenič je verjel – in številni ljudje z njim -, da je geometrija zaprto področje, zakoličena znanost, popoln katalog ter da njene teoreme lahko preštejemo kot dneve v letu ali drevesa v sadovnjaku. Toliko in nič več. Ta dobri dijak je želel izvedeti, kakšen del geometrije je že spoznal, in kakšen ga že čaka. Ni postavil vprašanja, ki bi zadevalo maturo ali zaključni izpit, ampak geometrijo kot tako. »Koliko teoremov je v geometriji?« Lahko štejemo število teoremov v Evklidovih elementih, toda geometrija je od takrat napredovala in bo gotovo napredovala ter prinašala nova spoznanja in nove teorije. Lepota, izziv in privlačnost znanja je ravno v dejstvu, da nima konca.

***
Najbrž je vsakdo od nas velik dolžnik zvezdam, ki so se prikazale na nebu našega življenja leto za letom. Morda pa največ dolgujemo tisti majhni zvezdi, oddaljeni in skriti, veseli in navihani, neznani in ljubki, ki se igra skrivalnice s teleskopom našega življenja. Blagor nam, če nadaljujemo z iskanjem.

Gospod, ti si prišel
in vsi so se odpravili na pot
v smeri obljubljene dežele.

Gospod, ti si prišel,
Ti, križišče vseh poti,
vozlišče svetovnih prometnic.

Gospod, ti si prišel
in vsakdo izmed nas
in vsi skupaj smo tvoje razodetje.

Gospod, prišel si,
prihajaš in boš prišel.
Tvoje ime je »Tisti, ki je prišel,
prihaja in bo prišel.«

Gospod, ti si prišel
in sedaj te lahko vsi ljubimo
v vsakem bratu in sestri.

pripravlja: Marko Čuk

365 + 1 dan s Teboj

Napisal marko na 29. avgusta 2018. Objavljeno v Knjižne izdaje založbe Ognjišče.

Če kdo misli, da nam vera nima več kaj povedati – žal se najdejo tudi taki – vendar je ta tudi nekdo, ki razmišlja, to je, ne verjame na prvi pogled, temveč hoče jasno sliko.
Če kdo misli, da je Sveto pismo stvar za v antikvariat – žal se najdejo tudi taki – vendar je ta tudi nekdo, ki razmišlja, in ne zaupa temu, kar sliši okoli sebe.
Če kdo misli, da Jezus ni več zanimiv, da ne more več izzvati današnjega človeka – žal se najdejo tudi taki – vendar je ta tudi nekdo, ki razmišlja, to je, osebno preverja.
Prav! Če je kdo tak, potem mu 365 + 1 dan s Teboj lahko koristi!

12,90 €

11,61 €

* * *

Prelistajte

* * *

Naročite knjigo

Od osemnajstega do petintridesetega leta se zgodi marsikaj: matura, iskanje zaposlitve, univerzitetni študij, diploma, izbira partnerja, služba, politična stranka, sindikat, poroka, nov dom, otroci.
Ta temeljna razdobja v življenju mlad človek pogosto preživi brez vsake povezave s krščansko vero.
Ali zato, ker opusti vero takoj po birmi v prepričanju (h kateremu prispeva svoje tudi takšen verouk, ki zgolj posreduje znanje!), da vera nima nič opraviti s konkretnimi problemi v življenju.
Ali zato, ker se skromno znanje, ki si ga je pridobil pri verouku, ni moglo kosati s srednješolskim znanjem in univerzitetnim študijem.
Ali zato, ker so študijske in službene obveznosti počasi odrinile in stlačile vero v vedno tesnejši kotiček povsem obrobnega pomena.
Ali zato, ker se je kaj drugega, kar ponuja življenje, zdelo bolj zanimivo in pomembno.
Ali zato, ker se mu zdijo duhovniki, redovnice in tisti, ki hodijo k maši, zoprni, dvolični leporečniki, zaostali in nazadnjaški.
Ali zato, ker je v župnijski skupini, v katoliškem društvu ali gibanju doživel razočaranje.
Ali zato, ker mislili, da bo lahko shajal brez vere tako kot mnogi njegovi prijatelji in kolegi.
Ali zato, ker se mu dozdeva, da Jezus Kristus nasprotuje volji in veselju do življenja.
Ali zato, ker …

Zdaj imate 366 priložnosti, da o veri ponovno premislite, jo znova odkrijete, bolje spoznate in poglobite.
Niso izbrane zaradi knjige, iz potrebe po predstavitvi celovite vsebine krščanstva, temveč izhajajo iz življenja. Iz želje, da bi našli odgovor na vprašanja, dvome, težave, pomanjkljivo razumevanje ali napačne poglede, na najpogostejše razloge za nejevoljo in odpor do krščanske vere in do tistih, ki jo izpovedujejo in poosebljajo.
Navedki iz Svetega pisma so zelo kratki ne samo zaradi omejenega prostora, temveč predvsem zato, da bi v bralcu vzbudili zanimanje in bi jih prebral v celoti.
Ne služijo kot osnova za razlago, temveč dajo idejo za razmišljanje, prikličejo molitev, ležejo kot kamen na srce ali pa zasijejo v povsem novi luči v primerjavi z že ničkolikokrat slišanim, običajnim, ustaljenim, s tistim, kar govorijo ljudje, kar ustreza splošnemu okusu današnjega časa, in s čedalje bolj razširjenim: »Tako so rekli na televiziji«.
Svetopisemski odlomki so ključ, ki požene motor razmišljanja, osebnega, v družini ali v skupini.

iz vsebine

1. september

Nastal je velik vihar in valovi so pljuskali v čoln, tako da je bil že poln vode. On pa je bil na krmi in je spal na blazini (Markov evangelij 4,37-38).

Kadar v meni raste nemir,
ker so valovi visoki
in piha močen veter.

Kadar izgubim svoj mir,
ker se mi zdi,
da težave presegajo
moje opešane moči.

Kadar ničesar več ne razumem,
ko mi krmilo uhaja iz rok
in jadro ponori.

Kadar moje roke
ne obvladujejo več vesel
in čoln pluje po svoje …

Gospod Jezus,
spomni me, da si ti tu,
na krmi
in mirno spiš na blazini.

In tvoj mir
bo tudi moj mir.

In tvoja moč
bo tudi moja moč.

19. september

Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen (Janezov evangelij 13,35).

Kristjani so si izmišljali in si izmišljajo marsikaj, da bi iznašli kakšno drugo osebno izkaznico.
So taki, ki hodijo k maši, taki, ki hodijo okoli z rožnim vencem v rokah, taki, ki se za nekaj časa umaknejo v kakšen samostan ali živijo kot puščavniki, taki, ki organizirajo slovesne procesije …
Vendar osebna izkaznica kristjanov ostaja vedno le medsebojna ljubezen.
Duhovniki v talarjih, redovnice v oblačilu podeželank izpred sto in več let, križ okoli vratu, križ na reverju suknjiča, zlati križi na prsih, črna oblačila z rdečo ali vijolično rdečo obrobo, čudna pokrivala na glavi, prstani …
Vendar pa razpoznavni znak kristjanov ostaja vedno le medsebojna ljubezen.

»Kaj pa maše, zakramenti, molitve, rožni venci?«
So vir, iz katerega je treba črpati to ljubezen, ki ni ljubezen po meri človeka, temveč Kristusova ljubezen do nas: popolna ljubezen vse do žrtvovanja samega sebe.

»Kaj pa oblačila, pokrivala, prstani?«
Ta res ne služijo ničemur.

4. oktober

Meni pa Bog ne daj, da bi se hvalil, razen s križem našega Gospoda Jezusa Kristusa, po katerem je bil ves svet križan zame, jaz pa svetu (Pismo Galačanom 6,14).

Frančišek, toliko stoletij po tvojem kratkem bivanju na zemlji (1182-1226) je tvoje izpričevanje vere še vedno sveže, kakor da se je pravkar pojavilo.
Med tistimi, ki te poznajo, ni človeka – moškega ali ženske, mladega ali starega, vernega ali nevernega – ki ne bi občutil tvoje privlačnosti in te ne bi iskreno občudoval.
Frančišek, ti nam kažeš, kakšno veličino lahko doseže človeško bitje, če v celoti sprejme Kristusa, iskreno in brez dvoličnosti.
Ti si dokaz, da resnična vera premika ne samo gore, temveč ves svet.
Včasih nas zavaja misel, da nam bo svet prisluhnil, če bomo paktirali s feministkami, s homoseksualci, z okoljevarstveniki in z ne vem kom vse.
Ti vpiješ, da nas svet ne posluša ne zato, ker smo preveč kristjani, ampak ker smo premalo kristjani.
Frančišek, kaj bi se zgodilo na svetu danes, če bi bilo deset takšnih kristjanov kakor ti?
Če samo pomislim, me kar spreleti.
Frančišek, in če bi bil jaz vsaj malo podoben tebi, kaj bi se zgodilo tam, kjer živim in delam?

29. oktober

Kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti ... (Matejev evangelij 25,35).

Če se moram peljati z vlakom v Benetke, mi nič ne koristi vozovnica za Neapelj.
Če moram delati izpit iz matematike, mi nič ne koristi, da zelo dobro znam geografijo.
Če ne morem hoditi bos, nič ne pomaga, da nataknem rokavice.
Jezus je določil pravila, pogoje, da pridemo v kraljestvo njegovega Očeta:
»Lačen sem bil, žejen sem bil, tujec sem bil, nag sem bil, bolan sem bil, v ječi sem bil … in ste mi pomagali.«
Vse drugo ne odpre vrat Božjega kraljestva.

»Kaj pa molitve? In maše? In zakramenti? In procesije? In romanja? In verouk? In večerna srečanja bibličnih skupin? In poletni tabori? In duhovne vaje? In post? In življenje v samostanu? In odpoved poroki in lastni družini? In odkrivanje čudežev in svetniških ljudi?«
Ne pomagajo, da pridemo v Božje kraljestvo.

Molitve, maše, zakramenti torej ne pomagajo?

Pomagajo nam, da imamo moč in vidimo Jezusa v tistem, ki je lačen, tistem, ki je žejen, tistem, ki je nag, tistem, ki je bolan, tistem, ki je tujec, tistem, ki je v ječi, in mu pomagamo.

pripravlja Marko Čuk

Svetova nista dva, svet je eden (8)

Napisal marko na 29. avgusta 2018. Objavljeno v MP Ucinki IKT.

Med čakanjem na avtobus ljudje stojijo drug ob drugem. Vsak izmed njih preko telefona komunicira z nekom, ki ga ni tam. Mlad par (verjetno zaljubljen) sedi za mizo v restavraciji. Vsak od njiju se posveča svojemu telefonu. Potniki na vlaku sedijo skupaj v istem oddelku. Vsak izmed njih vztrajno tipka po svojem telefonu. Danes tovrstni prizori ne zbujajo začudenja, postali so samoumevni. Za trenutek naredimo miselni eksperiment in prestavimo prej naštete situacije za približno trideset let nazaj v čas, ko informacijsko-komunikacijske tehnologije še niso bile tako dostopne in razširjene kot danes. Ugotovimo, da se je takratno obnašanje ljudi, ki so se znašli v predstavljenih situacijah, razlikovalo od današnjega, saj so verjetno drug drugemu res posvečali pozornost. Toda ko govorimo o zlatih starih časih, moramo nujno upoštevati, da je bila za odnose, ki jih opisujemo s pridevnikom družabni, še do nedavnega predpogoj fizična bližina. Danes, ko nam tehnologija omogoča komunikacijo, ki ni odvisna od fizične bližine, pa so se tudi odnosi spremenili oz. bolje rečeno prilagodili novim razmeram. In druženje ni nikakršna izjema. Vprašanje je torej, ali se ljudje zaradi informacijsko-komunikacijskih tehnologij res manj družimo ali pa se z novim načinom druženja še nismo sprijaznili.

NOVA BOLEZEN SODOBNEGA ČASA
Nikoli v zgodovini človeštva ni bilo ljudem na voljo toliko sredstev za medsebojno komuniciranje in povezovanje kot danes, kar predstavlja izjemno priložnost za vzpostavljanje raznovrstnih, številnih in nenazadnje tudi kakovostnih odnosov med njimi. Po drugi strani pa različni avtorji opozarjajo, da nikoli v zgodovini človeštva ni bilo takšne krize v medsebojnih odnosih. Razvite družbe naj bi se namreč nahajale na točki, ko se posamezniki najmanj družijo, med njimi pa prevladuje visoka stopnja individualizma. O sodobni osamljenosti nekateri celo govorijo kot o epidemiji zahodnega sveta in povečini naj bi bile za to krive prav informacijsko-komunikacijske tehnologije. Raziskovalci, ki se ukvarjajo s tem družbenim pojavom, ugotavljajo, da povzroča večje zdravstveno tveganje: od debelosti, pomanjkanja gibalne aktivnosti in ostalih sodobnih nezdravih razvad. Osamljenost naj bi bila naslednji veliki svetovni zdravstveni izziv. Toda ko govorimo o osamljenosti, je treba ločiti med samoto in osamljenostjo ter upoštevati, da vsaka osamljenost ni nujno slaba. Od časa do časa nam namreč dobro dene, da smo sami s seboj. Osamljenost postane resna težava, ko se pojavi neskladje med posameznikovimi dejanskimi in želenimi družabnimi stiki. In ravno tovrstno osamljenost naj bi zakrivila uporaba informacijsko-komunikacijskih tehnologij.

PEW Internet Research, vodilna raziskovalna institucija iz ZDA, ki se ukvarja s preučevanjem informacijsko-komunikacijskih tehnologij, je leta 2010 objavila poročilo z naslovom Najstniki in mobilni telefoni. V njem ugotavljajo, da so najstniki vsak dan v stiku s prijatelji, za kar jih več kot polovica (54 %) uporablja tekstovna sporočila, nekaj več kot tretjina (33 %) pa jih to počne tako, da se z njimi dobivajo. Ta rezultat si raziskovalci razlagajo kot dokaz, da današnji mladi nikakor niso manj družabni kot v preteklosti.

MORALNA PANIKA
Leta 1998, ko je bil internet še v vzponu, je Robert Kraut s sodelavci objavil članek, v katerem so na podlagi raziskave trdili, da je med novimi uporabniki interneta prisoten upad družabnega življenja in porast osamljenosti ter depresije. Časopis The New York Times je to ugotovitev objavil na naslovnici in s tem povzročil moralno paniko, ki se še danes ni popolnoma polegla. Splošno prevladujoče mnenje je, da so informacijsko-komunikacijske tehnologije razlog, da se ljudje vse manj družimo. Prepričani smo namreč, da so se naši predniki, ki so živeli v predindustrijskem obdobju, družili veliko več, kot se mi danes. Nedvomno večji del tega občutka izvira iz selektivnega zaznavanja sedanjosti. Ko vidimo posameznike, ki so si fizično blizu, a se med seboj ne pogovarjajo, takoj pomislimo, da so osamljeni. Kljub temu pa vsak zase meni, da je v tem pogledu izjema, saj so osamljeni drugi in ne on. K prej omenjenemu zaznavanju sedanjosti moramo nujno dodati še nostalgijo za davnimi časi, v katerih naj bi se ljudje nenehno družili med seboj. Takšne idealizirane podobe družabnega življenja, ki ga opredeljujeta toplina in emocije, ustvarjajo predvsem množični mediji (filmi, literatura), dejansko pa takšno življenje ni nikoli obstajalo.

OSAMLJENI SKUPAJ?
Ko je govora o družabnosti, je nujno upoštevati širši kontekst, v katerem družabnost poteka, in dejavnike, ki vplivajo nanjo. Med številnimi dejavniki naj izpostavim zgolj način povezovanja, ki poteka preko informacijsko-komunikacijskih tehnologij. Ključna značilnost te komunikacije je, da se lahko odvija kjerkoli in kadarkoli, saj ni vezana na točno določen kraj, kot so na primer javni prostori, lokacija fiksnega telefona ali modema ipd. Takšen način medsebojnega povezovanja pa zahteva tudi ponovni premislek o tem, kaj danes pomeni druženje. Glede na to, da so informacijsko-komunikacijske tehnologije postale samoumevni del vsakdanjega življenja, je razumljivo, da vse bolj spreminjajo tudi naše navade in preko njih tudi družbene pojave. Če je pred desetletji veljalo za družabno dejanje, da se je skupina posameznikov zbrala sredi vasi in se pogovarjala, danes velja za družabno dejanje (tudi) to, da se skupina posameznikov iz različnih krajev zbere na eni izmed aplikacij in se pogovarja preko nje. Dopuščam torej možnost, da so bili družabni tudi ljudje, ki sem jih predstavil v uvodnih primerih. Le da so to počeli preko telefonske aplikacije z nekom drugim, ki se v tistem trenutku ni nahajal ob njih. Današnjega stanja na področju družabnosti ne smemo presojati na podlagi vsakodnevnih podob posameznikov, ki se nahajajo skupaj in namesto da bi se pogovarjali drug z drugim, raje živahno tipkajo po telefonih. Če sta bila še ne tako dolgo nazaj izolacija in nedružabnost sinonima, danes nista več. Pomen te spremembe odlično ponazarja kratek strip, ki je pred leti krožil po internetu, prikazuje pa neučinkovitost metode kaznovanja otrok, ki je bila v uporabi še pred dvajsetimi leti: starši so takrat otroke pogosto kaznovali tako, da so jih poslali v sobo in jih s tem osamili oziroma izločili iz družbe. Danes, ko imajo otroci brezžični dostop do interneta, pametne telefone, tablice, prenosnike, pa tovrstno kaznovanje nima več smisla, ker se preko teh naprav lahko družijo s prijatelji. Ekvivalent takšni izolacijski kazni je danes odvzem pametnega telefona.

NAJMOČNEJŠE SO TISTE VEZI, KI JIH NE VIDIMO
Nesporno dejstvo je, da smo ljudje po naravi družabna bitja, saj so medosebni odnosi bistveni del našega življenja. Ko se v javnomnenjskih anketah posameznike sprašuje, kaj osmišlja njihovo življenje, kaj prispeva k temu, da so srečni, kaj je zanje največja vrednota, v veliki večini primerov odgovorijo, da so to prav medosebni odnosi. In nerazumljivo je, da se tehnologijo, ki je ustvarjena za komunikacijo (in ima to besedo celo v svojem imenu), predstavlja kot glavnega krivca za upad družabnosti. Ob tem je vredno spomniti, da je bil na začetku med večinskim delom populacije vsak medij, ki se je pojavil na novo, sprejet s strahom. Tako je knjige spremljal strah, da bodo pohujšale ljudi, filmi naj bi pokvarili mlade, televizija naj bi otrokom pokvarila vid, videoigre naj bi spremenile ljudi v nasilneže, zadnjo izmed medijskih pridobitev človeštva, informacijsko-komunikacijske tehnologije, pa spremlja strah, da bodo iz ljudi naredile nedružabne in osamljene posameznike. Na koncu lahko rečem zgolj to, da je ta strah popolnoma odveč, kajti če izhajam iz definicije druženja (notranje, čustveno povezovati se), ljudje tega nikakor ne moremo početi z napravami, ampak samo drug z drugim.

Leta 2015 so na univerzi Brigham Young izvedli pregled do tedaj izvedenih raziskav, ki se ukvarjajo z osamljenostjo in izolacijo ljudi. Eden izmed zanimivejših rezultatov je, da družbena izolacija poveča možnost prezgodnje smrti za 50 %.

LENARČIČ, Blaž. (Učinki informacijsko-komunikacijske tehnologije), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 8, str. 82-83.

Youcat – katekizem za mlade

Napisal marko na 26. avgusta 2018. Objavljeno v Knjižne izdaje založbe Ognjišče.

V osemdesetih letih je papež Janez Pavel II. kardinalu Raztingerju naročil, naj skupaj z izbranimi strokovnjaki pripravijo Katekizem katoliške Cerkve, ki bo povzemal vse tisto, kar kristjani dejansko verujejo, kaj Cerkev uči … in to naj zapišejo na tak način, da bo to zanimivo in moderno tudi v prihajajočih novih časih. Tako je nastala in izšla (1997) knjiga Katekizem katoliške Cerkve (KKC); rojena iz katehetskih izkušenj stoletij odgovarja na vprašanja: kaj verujemo, kako obhajamo krščanske skrivnosti, kako imamo v Kristusu življenje, kako naj molimo … Že v tistem času pa so se tudi mladi srečevali na svetovnih dnevih mladih – to so bili mladi z vsega sveta, ki hočejo verovati, iščejo Boga, ljubijo Kristusa in hočejo hoditi skupaj. Tako se je prav na takih srečanjih rojevala misel: ali ne bi Katekizem katoliške Cerkve skušali prevesti v jezik mladih? Ali ne bi velikih trditev Katekizma vnesli v svet današnjih mladih ljudi?
Tako je pod zanesljivo dirigentsko paličico dunajskega nadškofa Christopha Schonborna nastal Youcat za mlade ljudi … knjiga, ki prav tako obravnava celoto katoliške vere, kakor jo prinaša Katekizem katoliške Cerkve … vendar v govorici, ki ustreza mladim. Knjiga je pripravljena v obliki vprašanj in odgovorov. številke ob vsakokratnem odgovoru kažejo na nadaljnje in bolj poglobljene predstavitve v KKC. Dodana razlaga naj bi bila v pomoč boljšemu razumevanju, bolj življenjskemu obravnavanju vprašanj. Ob robu ponuja še dodatne vsebine: slike, strnjene opredelitve, navedke iz Svetega pisma, navedke svetnikov in cerkvenih učiteljev, prav tako pa tudi drugih duhovnih pisateljev in tudi mnenja tistih, ki niso verni. Slovenska izdaja je posebna po tem, da je dopolnjena tudi z mislimi domačih blaženih in svetniških kandidatov … s fotografijami slovenskih avtorjev. Na koncu knjige je stvarno kazalo, ki nam hitro pomaga najti posamezne točke.

Nekateri ljudje mi govorijo: današnjih mladih ljudi to ne zanima. Jaz to zanikam in sem prepričan, da imam prav. Današnji mladi ljudje niso tako površni, kakor jim podtikajo. Hočejo vedeti, za kaj v življenju v resnici gre. Kriminalni roman je napet, ker nas potegne v usodo drugih ljudi, ki bi utegnila biti tudi naša. Ta knjiga je napeta, ker govori o naši lastni usodi in se zato najgloblje tiče vsakega od nas. … Zato vas vabim: Vzemite v roko Youcat, katekizem za mlade! To je moja srčna želja. Ne govori vam tako, da bi vam bil všečen, nič ne olepšuje in olajšuje, zahteva novo življenje . Ponuja vam evengeljsko sporočilo kot »dragoceni biser« (Mt 13,46), za katerega mora človek dati vse. Zato Vas prosim: zavzeto in vztrajno berite Youcat … žrtvujte zanj svoj čas … v tihoti svojih sob, v dvoje, med prijatelji, v veroučnih skupinah, izmenjujte si misli z današnjimi modernimi sredstvi komunikacije … po internetu.
Vedeti morate, kaj verujete. Svojo vero morate razumeti kakor dober glasbenik svojo skladbo. Da, v veri morate biti še bolj zakoreninjeni kakor generacija vaših staršev, da se boste mogli z močjo in odločnostjo postaviti po robu izzivom ter skušnjavam tega časa. … Vi ste Kristusovo telo, Cerkev! Prinašajte neokrnjen ogenj svoje ljubezni v to Cerkev, pa naj so ljudje še tako iznakazili njeno obličje! »Ne popuščajte v vnemi, temveč bodite goreči v duhu in služite Gospodu!« (Rim 12,11). (iz predgovora papeža Benedikta XVI.)

17,90 €

6,11 €

* * *

Prelistajte

* * *

Naročite knjigo

1. Kaj verujemo?
Zakaj lahko verujemo
Ljudje smo odprti za Boga
Bog nam prihaja naproti
Ljudje odgovarjamo Bogu
Krščanska veroizpoved
Verujem v Boga Očeta
Verujem v Jezusa Kristusa
Verujem v Svetega Duha

Verovati – kako to gre?
Kdor veruje, išče osebni stik z Bogom in je pripravljen Bogu verjeti vse, kar pove (razodene) o sebi. [150-152]
Na začetku vere je pogosto pretres ali nemir. Človek čuti, da vidni svet in normalni potek stvari ne more biti vse. čuti, da se ga je dotaknila skrivnost. Gre za sledove, ki ga opozarjajo na obstoj Boga, in postopno najde zaupanje, da bo govoril z Bogom ter se končno v svobodi povezal z njim. V Janezovem evangeliju piše: »Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Bog, ki biva v Očetovem naročju, on je razložil« (Jn 1,18). Zato moramo verjeti Jezusu, Božjemu Sinu, če hočemo vedeti, kaj bi nam Bog rad povedal. Verovati zato pomeni pritrditi Jezusu in vse živijenje staviti na njegovo karto.

2. Kako obhajamo krščanske skrivnosti
Bog deluje v nas po svetih znamenjih
Bog in sveta liturgija
Kako obhajamo Kristusove skrivnosti
Zakramenti uvajanja (krst, birma in evharistija)
Zakramenti ozdravljanja (pokora in bolniško maziljenje)
Zakramenti služenja občestvu in poslanstva (posvečenje in zakon)
Druga liturgična opravila

Kaj se zgodi pri birmi?
Pri BIRMI je duši krščenega kristjana vtisnjen neizbrisni pečat, ki ga lahko prejmemo le enkrat in ki tega človeka za vedno zaznamuje kot kristjana. Dar Svetega Duha je moč od zgoraj, s katero ta človek uresniči milost svojega krsta in postane ‘priča’ za Kristusa. [1302-1305,1317]
Prejeti birmo pomeni skleniti z Bogom ‘pogodbo’. Birmanec reče: »Da, verujem vate, moj Bog, daj mi tvojega Svetega Duha, da ti bom povsem pripadal, da se nikoli ne bom ločil od tebe in bom vse svoje življenje pričeval zate s telesom in dušo, v dejanjih in besedah, v dobrih in slabih dnevih.« In Bog reče: »Da, tudi jaz verujem vate, moj otrok – in podaril ti bom svojega Duha, celo samega sebe. Popolnoma ti bom pripadal. V tem življenju in v večnem življenju se ne bom nikoli ločil od tebe. V tvojem telesu in v tvoji duši, v tvojih dejanjih in besedah bom. Celo, če me pozabiš, bom vendar tu – tako v dobrih kot v slabih časih.«

3. Življenje v Kristusu
Čemu smo na svetu, kaj moramo storiti in kako nam pri tem pomaga Sveti Duh
Človekovo dostojanstvo
Človeško občestvo
Cerkev
Deset zapovedi
Ljubi Gospoda, svojega Boga
Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe

Kaj je sploh greh?
Greh je beseda, dejanje ali namera, s katero človek zavestno in hote zavrže tisti pravi red stvari, ki ga je predvidela Božja ljubezen. [1849-1851, 1871-1872)
Grešiti pomeni več kot zgoij kršiti kakršnakoli pravila, ki jih je postavil človek. Greh se svobodno in zavestno obrača proti ijubezni Boga in ga ignorira. Greh je nenazadnje »ijubezen do sebe, ki se stopnjuje do zaničevanja Boga« (sv. Avguštin), in tako v zadnjem, ekstremnem primeru grešno bitje reče: »Biti hočem kakor Bog« (1 Mz 3,5). Kakor greh mene samega obremenjuje s krivdo, ranjuje in v svojih posledicah uničuje, tako zastruplja in škoduje tudi mojemu življenjskemu okolju. V bližini Boga postane greh s svojo težo zaznaven.

4. Kako naj molimo
Molitev v krščanskem življenju
Molitev: kako nam Bog podarja svojo bližino
Izviri molitve
Pot molitve
Gospodova molitev – »očenaš«

Ali je mogoče vedno moliti?
Moliti je vedno mogoče. Molitev je življenjskega pomena. Molitve in življenja ni mogoče ločevati. [2742-2745, 2757]
Boga ne moremo odpraviti z nekaj besedami zjutraj ali zvečer. Naše življenje mora postati molitev in naše molitve morajo postati življenje. Vsaka krščanska življenjska zgodba je tudi molitvena zgodba, je en sam, dolg poskus vedno globljega zedinjenja z Bogom. Ker v mnogih kristjanih živi hrepenenje, da bi bili v srcu stalno pri Bogu, posegajo po tako imenovani »Jezusovi molitvi«, ki jo že od nekdaj molijo zlasti v vzhodnih Cerkvah. Najbolj znani obrazec Jezusove molitve se glasi: »Jezus Kristus, Božji Sin, Gospod, usmili se nas grešnikov!« Molivec poskuša preprost molitveni obrazec tako vključiti v svoj potek dneva, da postane stalna molitev.

Moja skrivnost je povsem preprosta: molim. V svoji molitvi se povsem zedinim s Kristusovo ljubeznijo. Vidim: moliti pomeni ljubiti Jezusa, moliti z njim pa pomeni živeti. In to pomeni uresničevati njegove besede …
Molitev mi pomeni, da sem 24 ur na dan zedinjena z Jezusovo voljo, da živim zanj, po njem in z njim. (sv. Terezija iz Kalkute)

izbira in pripravlja: Marko Čuk

Brez lesa v nobeni družbi ne gre

Napisal marko na 26. avgusta 2018. Objavljeno v Znanost in vera.

Ali ste v gozdu kdaj poskušali oceniti starost drevesa? Če mislite, da samo preštejete letnice, potem se motite. Prof. dr. Katarina Čufar mi ni pokazala le, kako to počnejo znanstveniki, ampak mi je povedala tudi, kako se drevesa poleti ohladijo, iz katerega lesa so bila zgrajena kolišča na Ljubljanskem barju in koliko so stara najstarejša drevesa na Zemlji.

Takoj ko vstopim, vem, da sem na Oddelku za lesarstvo Biotehniške fakultete. Vse diši po lesu in kmalu presenečeno ugotovim, da ima vsak laboratorij in kabinet vrata iz drugačne vrste lesa. Tam je hrast, pa bukev in jelša. Razporejena so po barvi, od najsvetlejše do najtemnejše. Še vedno občudujem njihov novi leseni prizidek, ko me Katarina Čufar že povabi v svoj laboratorij, kjer me predstavi svojim nasmejanim sodelavcem. Potem se začneva pogovarjati – o lesu seveda.

LES JE TKIVO POD SKORJO
Moja tokratna sogovornica ima na svoji pisalni mizi vse polno kolutov debel različnih velikosti: nekatera imajo premer le nekaj centimetrov, druga so tudi desetkrat večja. Ali imajo tudi mlade rastlinice že olesenelo steblo, me zanima. Katarina prikima: »Drevesca že v prvem letu dobijo nekaj pravega lesa v okolici stržena.« Pri odraslih drevesih so lesene veje, deblo in korenine. Znanstvenica mi pokaže prerez debla hrasta. »Les je tkivo pod skorjo oziroma še natančneje pod kambijem, ki je zarodno tkivo.« S prstom se pomakne proti zunanjemu delu in nadaljuje: »Skorja je tkivo zunaj kambija, zunanji del skorje pa je lubje.«

TUDI DREVESA SE MORAJO V VROČINI OHLADITI!
Med pogovorom izvem, da je glavna naloga lesa prevajanje vode iz korenin do vej in listov. Slednji namreč potrebujejo vodo, da lahko v njih poteka fotosinteza. »Lesarji in gozdarji delimo drevesa na iglavce in listavce. Les iglavcev je sestavljen iz traheid, pri listavcih pa so najbolj prepoznavne traheje.« Po traheidah in trahejah poteka prevajanje vode. Ali ste se kdaj vprašali, kako lahko pride voda iz tal do listov na 90-metrskem drevesu? Moja sogovornica pozna odgovor: »Podtlak v iglicah ali v listih, ki nastane zaradi odpiranja listnih rež, je vlečna sila, ki potegne vodo navzgor.« Kmalu se naučim še nekaj zanimivega: medtem ko je pri smreki povprečna hitrost gibanja vode po deblu manj kot meter na uro, znaša ta pri vrstah, kot je hrast, tudi do 44 metrov na uro! »Traheide iglavcev, ki prevajajo vodo, so dolge v povprečju nekaj milimetrov, njihovi premeri pa znašajo nekaj stotink milimetrov, zato je transport vode počasnejši. Po drugi strani pa imajo listavci traheje, ki so lahko dolge več metrov. Ker imajo tudi večji premer, je pri listavcih prevajanje vode precej hitrejše. To je povezano z okoljem, saj so se drevesne vrste prilagodile različnim klimatskim razmeram.« Katarina mi pojasni, da je največja hitrost pri prevajanju vode potrebna v tropskih predelih, saj se tam drevesa z vodo tudi hladijo. Najprej sem prepričana, da je nisem pravilno razumela. Rastline se hladijo, kot se ljudje hladimo z znojenjem? Znanstvenica prikima: »O, seveda. Transpiracija je zelo pomembna za liste. Predstavljajte si, kako je, ko so listi v zgornjem delu krošnje izpostavljeni sončni pripeki. Ker se ne morejo umakniti v senco, jim mehanizem transpiracije omogoča hlajenje in s tem preživetje.«

KAKO LAHKO DOLOČIMO STAROST DREVESA?
Najstarejša drevesa na Zemlji so stara več kot štiri tisoč let! To so dolgoživi bori, ki uspevajo v Arizoni, v ZDA. Kaj pa v Sloveniji? »Mi nenehno iščemo najstarejše drevo tako v Sloveniji kot v Evropi,« se nasmehne predavateljica številnih predmetov o zgradbi in lastnostih lesa. »V Sloveniji z gozdovi gospodarimo, zato lahko najdemo zelo stara drevesa le v pragozdovih. Najstarejše drevo, ki smo ga proučevali s sodelavci, je bilo staro nekaj nad 500 let. To je bil macesen v Julijskih Alpah.« V laboratoriju mi pogled ves čas uhaja proti mikroskopom in različnim koščkom lesa, ki jih – kot mi pojasni znanstvenica – uporabljajo za analize, tudi take, s katerimi lahko določijo starost posameznega drevesa ali starost lesa v lesenem izdelku. Ali vas zanima, kako? »Za določitev starosti proučujemo branike in ne letnice,« poudari, medtem ko mi na prečnem prerezu debla hrasta pokaže temnejši kolobar. »To je branika, kolobar lesa, ki nastane v enem letu.« Potem se s prstom premakne na tanjšo črto. »Letnica pa je meja med dvema branikama.« Seveda ni tako enostavno, kot se sliši, saj je za določitev starosti drevesa potrebno branike prešteti na pravem mestu. »Branike preštejemo tam, kjer se začne deblo. Pri posekanem drevesu je to približno 30 cm nad tlemi, pri tem pa moramo upoštevati, koliko let porabi drevo, da doseže to višino,« zaključi najin pogovor Katarina Čufar.

– Kaj vas je nagovorilo, da ste se odločili za študij lesarstva?
Rada sem imela naravo in naravoslovne predmete, zanimalo pa me je veliko stvari, tudi jeziki in humanistika. Lesarstvo je širok študij in poklic, saj vključuje kemijo, biologijo pa tudi matematiko, fiziko, tehnologije in ekonomijo. Med študijem in delom se je izkazalo, da je vse še mnogo bolj zanimivo, kot bi si lahko predstavljala.
– Med najinim pogovorom vam oči kar žarijo, ko govorite o lesu. Kako najdete ravnovesje med službo in družino?
Kot znanstvenica sem zelo usmerjena v poklicno delo, kar je včasih težko za okolico. Hvaležna sem, da imam družino in da me domači pri poklicnem delu podpirajo. Ko so bili otroci mlajši, sem jim skušala nameniti čim več kvalitetnega časa. Ker v službi delam z ljudmi in predavam, je večina člankov nastala potem, ko so otroci zaspali. Imela sem srečo, da sem takoj po diplomi dobila stalno zaposlitev, kar je danes redkost. Tako sem lahko tudi v neugodnih časih počasi, a zanesljivo napredovala v znanosti, ki je tek na dolge proge.
– Kako vidite povezavo med vero in znanostjo?
Čista znanost in čista vera iščeta resnico in tukaj se lepo ujameta.

IZ KAKŠNEGA LESA SO BILA ZGRAJENA KOLIŠČA NA LJUBLJANSKEM BARJU?
Prof. dr. Katarina Čufar se s koliščarskim lesom ukvarja že več kot 20 let. V tem času je sodelovala pri številnih arheoloških izkopavanjih, kjer so pridobili les, za katerega so nato z analizami ugotovili, kdaj natanko so bila drevesa posekana. »S proučevanjem širin branik lahko ugotovimo, koliko je določen lesen objekt star. To metodo imenujemo dendrokronologija.« Ali ste vedeli, da so na Ljubljanskem barju našli že več kot 40 koliščarskih naselij? A ker koliščarske stavbe niso ohranjene, so se morali znanstveniki znajti drugače. »Mi raziskujemo samo temelje koliščarskih bivališč, pilote, ki so bili zabiti globoko v zemljo ali v dno jezera. Ker so tam razmere brez kisika, se je les lahko ohranil tudi več kot 5500 let.« Koliščarji so za svoja bivališča uporabljali predvsem hrast, jesen in jelšo. »Najbolj uporaben je bil hrastov les, saj je bil najbolj odporen proti škodljivcem. Ker pa ga je pogosto primanjkovalo, so koliščarji uporabljali tudi druge drevesne vrste.«

ŠOLN, Katarina. (Znanost in vera), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 10, str. 64-65.

Med dojenjem otrok ne pije samo mleka, ampak tudi bakterije

Napisal marko na 26. avgusta 2018. Objavljeno v Znanost in vera.

Ali veste, da človeško mleko vsebuje bakterije? Zakaj kljub temu dojenčki ne zbolijo, kaj sploh je črevesna mikrobiota in kako potekajo raziskave človeškega mleka, sva se pogovarjala s podoktorskim raziskovalcem, asist. dr. Primožem Trevnom z Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, ki preučuje bakterije v človeškem mleku.

Poletno jutro je, kazalec se še ni premaknil na deveto, ko stopam proti Inštitutu za mlekarstvo in probiotike, ki se nahaja na Rodici, približno pol ure vožnje z vlakom iz slovenske prestolnice. Tam me pričaka Primož Treven. Večina ljudi ob besedi bakterije najprej pomisli na bolezni, a moj tokratni sogovornik s svojimi raziskavami ugotavlja, kako pomembni so pravzaprav za nas ti, s prostim očesom nevidni organizmi.

BAKTERIJE V MATERINEM MLEKU ALI NEKAJ MLEKA NA DAN ODŽENE BOLEZNI STRAN
Ali veste, da otrok z dojenjem na dan prejme kar 800 000 bakterij? Verjetno se sprašujete, kako lahko kljub takšni množici mikroorganizmov še vedno ostane zdrav. Primož hitro prežene mojo skrb in mi razloži, da so v materinem mleku tudi protitelesa in še druge biološko aktivne snovi, ki dojenčka zaščitijo. »V materinem mleku so prisotne molekule, ki pomagajo imunskemu sistemu otroka tako, da mu pokažejo, s kakšnimi bakterijami se lahko sreča kasneje v svojem življenju.« Moj sogovornik to slikovito ponazori z učenjem hoje. »Ko otroka učimo hoditi, ga najprej držimo za roko, da ne pade.« Snovi v materinem mleku predstavljajo otrokovemu imunskemu sistemu podobno oporo, predvsem pa ga zaščitijo, da ni takoj izpostavljen najhujšim bakterijskim okužbam.

KAKO PRIDEJO BAKTERIJE V MLEKO?
Z uživanjem materinega mleka otrok pridobiva bakterije, ki so pomembne za pravilen razvoj njegovega prebavnega trakta in imunskega sistema. Primož Treven raziskuje, kako se bakterije naselijo v človeško mleko in kakšna je tam pravzaprav njihova vloga. »Obstajata dve teoriji o tem, kako bakterije pridejo v materino mleko. Prva govori o zunanji poti, druga pa o notranji. Bakterije lahko pridejo v mleko med dojenjem neposredno s površine telesa, torej preko kože dojke in dojenčkovih ust, čemur pravimo zunanja pot. Pri notranji poti pridejo bakterije v mleko iz materinega prebavnega trakta, pri čemer je vključen tudi imunski sistem matere. Na tem področju trenutno potekajo številne raziskave.«

BAKTERIJE SO TUDI V IZTREBKIH!
Ali veste, da imamo vsi ljudje v svojih prebavilih bakterije? Zelo veliko jih je. Pomagajo nam pri prebavi hrane, sintezi vitaminov in nas ščitijo pred nevarnimi bakterijami. Bakterije v prebavnem traktu imenujemo črevesna mikrobiota. »V prvih dveh letih se otrokova črevesna mikrobiota stabilizira, pred tem pa ima nanjo velik vpliv predvsem dojenje.«
Seveda me zanima, kako sploh preučujejo bakterije v materinem mleku in prebavilih, saj vem, da ne morejo preprosto odpreti našega debelega črevesa in odvzeti nekaj tkiva z bakterijami. »Naši vzorci so sestavljeni iz materinega mleka in blata,« mi razloži sogovornik. Ko imajo v laboratoriju potrebne vzorce, iz njih izolirajo bakterije ter z genetskimi in biokemijskimi metodami določijo, za katere vrste gre. »Če so bakterije v mleku in blatu enake, razlikujejo pa se od tistih s kože in iz dojenčkovih ust, potem lahko sklepamo, da so potovale po notranji poti, o kateri sem govoril prej.« Kmalu izvem, da vzamejo vzorce tudi iz otrokovega blata in mekonija. »Mekonij je prvo blato, ki ga dojenček izloči po rojstvu. Iz bakterijske sestave mekonija lahko sklepamo, kaj se je dogajalo pred porodom in kako je potekala naselitev otrokove prebavne cevi z bakterijami.« Primož mi pove, da na raznolikost bakterij v dojenčkovem prebavilu vpliva predvsem prehrana in življenjski slog matere. Pri bratih in sestrah je zato bakterijska sestava lahko precej podobna.
Kaj pa mame, ki ne morejo dojiti, me zanima na koncu najinega pogovora. »Izdelava mlečnih formul je v zadnjem času zelo napredovala,« mi pove Primož Treven, a hkrati omeni, da se črevesna mikrobiota v prvem letu starosti med otroki, ki jih hranimo z mlečnimi formulami, in dojenimi otroki precej razlikuje. Ali bi v mlečne formule lahko dodali tudi dobre bakterije, ki bi jih izolirali iz človeškega mleka, sem radovedna. Primož prikima: »Na trgu že lahko kupimo mlečne formule z dodanimi probiotičnimi bakterijami, a to je zaenkrat še v povojih.« Ne glede na to, ali se otroka doji ali hrani z mlečnimi formulami, pa je pomemben predvsem ljubeč stik matere z dojenčkom.

– Kako je šla vaša karierna pot?
Študiral sem biokemijo na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Ljubljani. Potem sem kot mladi raziskovalec prišel na Biotehniško fakulteto, kjer je bila moja doktorska tema vpliv probiotikov na mikrobioto materinega mleka. Nato sem na Biotehniški fakulteti ostal kot raziskovalec-asistent, zdaj pa sem dobil dveletni podoktorski projekt pri Javni agenciji za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. Pomagam tudi pri vajah in predavanjih.
– Ali imate kakšne izkušnje s tujino?
V tujini sem bil znanstveno na krajših, tedenskih gostovanjih v Italiji in na Madžarskem. Kot doktorski študent sem več kot pol leta gostoval tudi v Mariboru, ker sem tam opravljal poskuse. Zdaj si želim, da bi v kratkem odšel v tujino za malce dlje časa oz. vsaj za 3 mesece.
– Kako usklajujete delo in prosti čas?
Če si raziskovalec, si vedno raziskovalec in tudi v prostem času misliš v tej smeri. Načeloma je to življenjski slog, saj ves čas dobivaš asociacije za svoje poskuse. V svojem prostem času se veliko ukvarjam s športom. Igram tudi kitaro.
– Kako vidite povezavo med znanostjo in vero?
Jaz gledam na to kot na dva vzporedna svetova. Znanost je svet, kjer se stvari potrjujejo z dokazi, poskusi in ponovitvami poskusov. Vera je stvar posameznika, s katero si lahko pomaga, da je bolj pozitiven, da vzdrži takrat, ko je težko.

KAKO POTEKA PRIPRAVA MLEČNIH FORMUL?
Matere, ki zaradi različnih vzrokov ne morejo dojiti, lahko uporabljajo mlečne formule. To so posebni mlečni pripravki, ki temeljijo predvsem na kravjem mleku. Toda sestava kravjega mleka se razlikuje od človeškega, zato v dojenčkovo stekleničko ne moremo preprosto natočiti mleka, ki ga kupimo pri kmetu ali v bližnjem mlekomatu. »Kravje mleko vsebuje 4,7 % laktoze, človeško pa 7 %. Razlike so tudi v količini beljakovin in ostalih hranil,« mi pojasni Primož in poudari, da so prehranske potrebe telička, ki tehta 40 kg, drugačne v primerjavi z dojenčkom, ki tehta 4 kg. »Zato je razumljivo, da je sestava mleka drugačna,« se nasmehne raziskovalec. To je tudi razlog, zakaj morajo mlečne formule ustrezno prilagoditi. »Kravje mleko se loči na posamezna makrohranila, ki se jih nato zmeša v ustreznem razmerju. Poleg tega se v mlečne formule dodaja različna hranila, ki se v kravjem mleku nahajajo v manjšem deležu, tako da je sestava čim bolj podobna pravemu materinemu mleku.«

ŠOLN, Katarina. (Znanost in vera), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 8, str. 64-65.

Pes je človekov najboljši prijatelj, a konj je pisal zgodovino

Napisal marko na 26. avgusta 2018. Objavljeno v Znanost in vera.

»Če bi vprašali povprečnega človeka, bi med konji in jahanjem postavil kar enačaj,« začne najin pogovor izr. prof. dr. Klemen Potočnik, ki se s konji ukvarja že od malih nog. V naslednji uri, ki jo preživim na Katedri za znanost o rejah živali, ki je del Oddelka za zootehniko na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani, izvem številne zanimivosti o konjih, med drugim tudi, kako se z njimi komunicira, kako poteka njihova vzreja in kakšni so varnostni ukrepi pri delu z njimi.

»Konj je udomačen drugače kot druge domače živali, saj je bila njegova vloga drugačna,« mi pove Klemen Potočnik, ko mi predstavi različna področja, kjer se danes uporabljajo konji. In, seveda, to ni zgolj jahanje. »Konje uporabljamo za dirke z vpregami (kasaštvo) in pod sedlom (galoperstvo), potem so tu še različna tekmovanja: dresura, preskakovanje zaprek, polo … Najbolj množično pa konje uporabljamo za rekreacijo, tako za jahanje kot v vpregi.« Veliko pasem je v preteklosti pomagalo tudi pri kmetijskih delih in spravilu lesa, danes pa se vse bolj ceni zdravilno kobilje mleko. Moj sogovornik omeni, da tako odraslim kot otrokom koristi tudi že samo druženje s konji.

BOLJ KOT GLAS JE PRI VODENJU POMEMBNO TELO JAHAČA
»Kadar konj ne naredi, kar želimo, je vzrok pogosto v napačni komunikaciji med nami: ne razumemo se,« mi razloži Klemen in nadaljuje, da so pri jahalnem konju ključna dejstva rok, nog in teže jahača. Pri tem poudari, da je pravilen izraz za vodenje konja dejstvo in ne ukaz. »Z rokami preko vajeti in brzde delujemo na konjev gobec. Če na primer potegnemo vajeti nazaj, se konj ustavi. Noge pritiskajo na konja bočno na prsni koš. Uporabljamo jih kot pomoč pri zavijanju in spodbujanju konja.« Pomembna je tudi jahačeva teža oz. kam svojo težo prenesemo, kar moj sogovornik slikovito ponazori: »Na gugalnici lahko s svojo težo gibanje ojačujemo ali ga zmanjšujemo, da se na koncu ustavimo. Podobno je pri jahanju, kjer s svojo težo ojačamo gibanje, zadržimo konja in uravnavamo smer.« Torej, če se bomo nagnili bolj na levo, bo to za konja znak, da zavije levo. Če se bomo nagnili naprej, pa bo konj pospešil. »Pri dobri komunikaciji med jahačem in konjem so dejstva minimalna,« izpostavi Klemen. »To pomeni, da bolj kot se konj odziva na manjša dejstva, boljša je komunikacija med njim in jahačem.« Kaj pa naš glas, me zanima. Najbrž niso pomembne besede, ampak ton glasu, ugibam dalje, ko si v mislih že rišem slike Divjega zahoda in kavboje na konjih. Predavatelj številnih predmetov o konjih odkima in mi pojasni, da se glasovna komunikacija uporablja le pri vožnji z vprego, pri jahanju pa ne.

NAJBOLJ NEVARNO JE STATI DVA METRA ZA KONJEM
Konji zaradi svoje velikosti marsikomu vzbujajo strah, zato Klemna povprašam, kakšna so varnostna navodila za delo s konji. »Za svojo varnost moramo dobro poznati fiziološke lastnosti konja, še posebej vida, sluha in dotika. Konj je pašna žival in ima oči postavljene bolj na stran. To pomeni, da pred čelom, pod brado in za repom ne vidi, sicer pa ima panoramski pogled, kar pomeni, da vidi skoraj 360°.« Klemen svetuje, da se konja ves čas dotikamo, še posebej, ko smo v območju črnih con, kjer nas konj ne vidi. »Največja napaka pri varnosti je, če se konja bojimo,« izpostavi moj sogovornik in pojasni, da je to za konja znak, da je nekaj narobe, saj bi se moral konj (plen) bati človeka (plenilca) in ne obratno. »Če nas je strah, si konju ne upamo iti tik za repom, zato gremo dva metra za konjem. To pa je najbolj nevarno območje, saj lahko konj brcne zelo daleč. Bolj kot ima stegnjeno nogo, močnejši je udarec. Če pa stojimo tik za njegovim repom, nas lahko zgolj odrine.«

KAKO POTEKA VZREJA KONJ?
Klemen Potočnik se ukvarja s selekcijo in genetiko konj, predvsem poskuša izračunati, kakšne potomce lahko pričakujejo pri določenem konju. »Pri konjih imamo včasih odličnega žrebca, z odličnimi rezultati, potomci pa niso uspešni. Po drugi strani imamo tudi povprečne žrebce, ki imajo briljantne potomce,« mi pove moj sogovornik. Kako lahko torej vnaprej predvidimo, čigavi potomci bodo najhitrejši na dirkah? Nekatere genetske lastnosti se dedujejo, druge ne. Tisti del, ki se deduje, se strokovno imenuje aditivni genetski del. »Če imamo ustrezne podatke, lahko izračunamo, kolikšen je aditivni genetski del, ki se prenese na potomce. Temu rečemo tudi plemenska vrednost.« In še Klemnov namig za konec: »Če znate oceniti plemensko vrednost, lahko najdete dobrega in hkrati poceni plemenskega žrebca.«

– Od kod izvira vaše navdušenje za delo s konji?
S konji sem se srečal praktično ob rojstvu, saj sta jih imela tako moj ded kot oče. Konji so me ves čas zanimali. Že v otroštvu me je zanimalo, zakaj se pri nekaterih ljudeh konj odziva drugače kot pri drugih, zakaj pri nekaterih bolje opravi svojo nalogo kot pri drugih. Sam sem imel čut, dar za konje, zato sem imel z njimi vedno dobre rezultate in mislim, da se še danes dobro ujamemo.
– Ponavadi svoje sogovornike vprašam, če imajo kakšne neznanstvene hobije, a sklepam, da je pri vas delo tudi močno povezano z vašim prostim časom …
Tako je. Jaz sem v prostem času kmet, saj imam manjšo ekološko kmetijo, kjer redim tudi konje. Poleg tega imam tudi podjetje, ki se ukvarja s prirejo in predelavo kobiljega mleka, upravlja pa ga moja žena. Moje primarne misli so sicer na fakulteti, kjer sem vpet v pedagoški proces in raziskovalno delo, a seveda pomagam tudi doma – povsod, kjer je treba.
– Kako vidite povezavo med vero in znanostjo?
Vera je zelo širok pojem. Po definiciji vera in znanost ne gresta zelo skupaj, ampak brez vere v rezultat, ne bi bilo nobene raziskave. Jaz verjamem, da ima to, kar razmišljam in delam, nek smisel, nek širši pomen.

ZAKAJ JE KONJE POTREBNO PODKOVATI?
Konji imajo na nogah kopita, ki so z zunanje strani preraščena z roževino. Kopito ves čas raste in je podobno našim nohtom. Čeprav hodijo v naravi konji brez podkev, je pri pogosti uporabi konj potrebno njihova kopita zaščititi. »Če vprežemo konja v voz ter se z njim vozimo po cesti, se bodo kopita hitro obrabila,« mi pove Klemen Potočnik. Asfalt namreč deluje kot brusilni papir. Sčasoma se roževina tako zmanjša, da se izpostavi oživčeni del kopita, kar konja pri hoji močno boli. Da se to ne bi zgodilo, se uporabljajo podkve. S čim pa se podkev pritrdi, sem radovedna. Izvem, da se za to uporabljajo posebni žeblji in da konja prav nič ne boli, ko mu pritrdijo podkev – podobno kot nas ne boli lakiranje nohtov. »Menjava podkev poteka na približno 8 tednov. Najprej se poreže roževina, potem se v kopitno steno (to je neoživčeni del kopita) zabije žeblje in se jih tako zakrivi, da se podkev pritrdi na kopito. To je za konja neboleče. Če bi konju šli blizu oživčenega dela kopitne stene, pa je to taka bolečina, kot če bi se mi zbodli pod nohtom. Takrat konj izmakne nogo.«

ŠOLN, Katarina. (Znanost in vera), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 9, str. 64-65.

Blaženi Anton Martin Slomšek

Napisal marko na 25. avgusta 2018. Objavljeno v Knjižne izdaje založbe Ognjišče.

Pri Ognjišču Slomškovi založbi – je v zadnjih letih izšlo veliko knjig blaženega Antona Martina Slomška, nekaj pa tudi knjig o slovenskem blaženem in njegovem delu. Nazadnje je izšel kratek življenjepis Blaženi Anton Martin Slomšek, posodobljena in strnjena priredba Kosarjevega, Grafenauerjevega in Gspanovega življenjepisa. Avtorica Majda Strašek Januš verodostojno predstavi bogato življenje svetniškega prvega škofa v Mariboru, ki bi ga, zaradi vsestranskega delovanja svetniškega škofa, morali poznati vsi Slovenci. To je predvsem opis njegovega življenjskega pričevanja, povezanosti vere z vsakdanjim življenjem in delovanjem. …

8,90 €

Prelistajte

Naročite knjigo

Slomšek o veri ni le govoril, ampak jo je tudi vsak dan živel: zasajena je bila v veri njegove družine, v družinski molitvi, v katero ga je vpeljala mati, … ta vera je rodila duhovniški poklic (Mihi sancta et clara: Posvečena so tvoja usta, govori sveto! Posvečene so tvoje roke, delaj sveto! Posvečene so tvoje oči, glej na nebeško!) … v njegovem delovanju je vse povzemal njegov rek “Sveta vera bodi vam luč!” … avgusta leta 1862, ko je posvečeval cerkev sv. Križa nad Belimi vodami pa je tam izpovedal svojo vero s pesmijo o križu: “O, sveti križ, življenja luč, o, sveti križ, nebeški ključ…. Na prigovarjanje duhovnikov, da naj prekine delo in ga bo kdaj drugič nadaljeval, je izrekel: »Ni potrebno, da živim; potrebno je, da izvršim svoje poslanstvo.« In če pogledamo v njegovo praktično zadnjo objavljeno pridigo, je v njej spet ves z vero zazrt v najbolj potrebno: »Naj stane, kar hoče , nebesa morajo biti naša! Bog nam pomagaj – Bog nam jih daj!«

Tako živi in umira vernik, tako živi in umira svetnik. In če si bomo ob prebiranju tega življenjepisa bi. Antona Martina zaželeli, da bi tudi naša vera tako oblikovala naša življenja, da bodo ob koncu zemeljskega popotovanja vsaj približno tako dozorela za nebesa, kot je Slomškovo, potem bo ta kratek življenjepis bl. Slomška več kot dosegel svoj namen. … (Marjan Turnšek)

Veliko novega o bl. Antonu Martinu Slomšku tudi na spletni strani,

pripravlja Marko Čuk

Avtor: marko

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing