Avtor: marko

Urednikova beležnica oktober 2018

Napisal marko na 29. septembra 2018. Objavljeno v Beležnica.

Oktobra se začne akademsko leto, ko odprejo vrata fakultete ter sprejmejo študente, da si bodo nabirali novo znanje. Tako vam v tokratnem Ognjišču predstavljamo dr. Roberta Petkovška, dekana teološke fakultete. V tej številki Ognjišča odmeva tudi razkritje pedofilske afere v Ameriki. O tem problemu v Ameriki, pri nas in po svetu smo se pogovarjali z dr. Andrejem Nagličem, članom ekspertne skupine za reševanje spolnih zlorab. Ista tema odmeva tudi v našem komentarju.

Oktober je posvečen molitvi rožnega venca. Na voljo imamo drobno knjižico Rožni venec s podobami (cena samo 2,90 €). Njena preprosta vsebina se je že doslej zelo priljubila bralcem. Prav tako je še na voljo dvojni CD Rožni venec (cena samo 12,52 €). V naših trgovinah pa si lahko nabavite najrazličnejše vrste rožnih vencev, od klasičnih do modernejših oblik.

Tema meseca v mladinski prilogi je bioetika, v kateri pisci odgovarjajo na pereča vprašanja o etiki, ki jih je prinesla sodobna tehnologija. Tako prilogo priporočam v branje vsem, ki bi radi poglobili svoje vedenje o splavu, umetni oploditvi, evtanaziji, kloniranju … in našli krščanski pogled na ta izredno občutljiva sodobna vprašanja.

V tiskarno smo oddali knjigo Jožefmarije Escrivája de Balaguerja Kovačnica. Knjigo so prvič izdali leta 1987 in je je bilo do zdaj natisnjenih več kot 400.000 izvodov v petnajstih jezikih. Več o knjigi si lahko preberete na str. 114. Pri Ognjišču sta doslej izšli že dve knjigi istega avtorja: Pot in Brazda. Pisec knjig je bil ustanovitelj papeževe osebne prelature Opus Dei, ki letos praznuje 90-letnico ustanovitve in 15-letnico prihoda v Slovenijo. O njej ste gotovo že marsikaj slišali in prebrali. Mnogi jo imajo za skrivnostno in trdijo, da v zakulisju obvladuje mnoge vzvode cerkvenega, pa tudi finančnega, gospodarskega in političnega življenja. Zato se je naš sodelavec odpravil na obisk v njihov ljubljanski center, da bi odstrl te skrivnosti in prikazal njihovo delo.

Prav tako oktobra izide knjiga Petra Milloniga Zasidran v veri. Gre za svojevrstna razmišljanja o veri, ki jih je napisal uspešen poslovnež, vpet v sodobno življenje, ne pa teolog ali redovnik. Z njimi nas v svojevrstnem slogu – zagotavlja, da daleč od pridigarskega – vabi k razmisleku, ki potem lahko usmerja naše življenje. Več o knjigi na str. 114.

Izid posebnih Svetopisemskih domin napoveduje, da se pri naši založbi pripravljamo na konec leta z Miklavževimi in božično-novoletnimi obdarovanji. Kot že sam naslov Svetopisemske domine pove, gre za igro, s pomočjo katere bodo lahko otroci spoznavali sporočilo Svetega pisma. Tudi zato igra vsebuje knjižico s svetopisemskimi zgodbami.

Svetopisemske domine so samo ena od novosti in ena od ponudb, ki jih bomo predstavili v Miklavževemu katalogu in ga bomo dodali novembrski številki Ognjišča. Vemo, da nekateri radi kupujete darila za obdarovanje pri naši založbi (nekateri to tudi radi naredite dovolj zgodaj), zato vas že sedaj vabimo, da si ogledate naš katalog in v njem izberete darila (med njimi bo tudi bogata ponudba jaslic), ki bodo tudi duhovno obogatila vaše obdarovance. Za župnijske urade in druge katoliške organizacije pripravljamo posebno ponudbo, a o vsem tem več v prihodnji številki.

RUSTJA, Božo. (Iz urednikove beležnice). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 10, str. 4.

“Taka se ne bi šla kazat ljudem!”

Napisal marko na 26. septembra 2018. Objavljeno v zgodbe.

Besedo prometna nesreča slišimo pogosto, žal prepogosto! “Tudi moj padec s kolesom je bila prometna nesreča,” se je zamislila Rozalka.
Ko se je po strmem klancu spustila navzdol, je ob nagli vožnji v prednjem kolesu nekaj počilo, balanca je ni več ubogala in kolo je uporno zavilo na drugo stran ceste. “Joj, če zdaj nasproti pripelje avto, ljubi moj angel, varuj, varuj me, da pridem srečno do ravnine, saj ob tej hitrosti ne morem stopiti s kolesa, pa tudi zavore ne delajo,” se je v strahu priporočala Rozalka.
Naenkrat pa je kolo zadelo ob pločnik na nasprotni strani ceste in Rozalka je z glavo udarila ob rob pločnika ter za nekaj trenutkov obležala ob kolesu. Počasi je vstala ter z roko potipala boleče čelo. V hipu je bila njena dlan polna krvi. Vsa v strahu je počasi odtavala do najbližje hiše, kjer je bivala njena prijateljica, da jo zaprosi za pomoč. Ko je pozvonila, je prijateljica, ki ji je odprla, ob pogledu na njen krvaveči obraz prestrašena obstala, saj jo je komaj prepoznala. Rozalka ji je povedala, kaj se ji je zgodilo.
»Ali te zapeljem na urgenco?« je vprašala prijateljica, ki je premagala prvi strah ob pogledu nanjo. Stopila je v sobo ter Rozalki prinesla ogledalo. Ko je videla, kakšna je, se je tudi sama prestrašila. Pod modrikasto buško na čelu je zevala velika rana, eno lice je bilo razpraskano.
Toda Rozalka je kmalu premagala prvi strah. »Upam, da ni tako hudo, kot je videti. Verjetno so le zunanje poškodbe, saj nisem izgubila zavesti. Vendar le potrebujem pomoč. Prosim, če bi me peljala k moji prijateljici medicinski sestri.« Prijateljica je to brez pomišljanja storila, saj je vedela, da je Rozalka potrebna vsaj nekaj prave strokovne pomoči.
Tudi medicinka se je prvi hip prestrašila njenega ranjenega obraza, vendar se je hitro lotila svoje strokovne pomoči.
»Veš, da si imela srečo,« ji je rekla, ko je čistila njen krvavi obraz.
»Kakšno srečo? Misliš reči nesrečo,« je ugovarjala Rozalka.
»Ne, ne mislim nesrečo, ampak srečo – srečo v nesreči! Če bi tale zevajoča rana na čelu bila le malo nižje, ne bi sama vstala s kraja, kjer si padla, drugi bi te pobrali in v nedeljo bi imeli pogreb,« ji je o resnosti njene nesreče odkrito povedala medicinska sestra. Odpeljala jo je domov ter ji obljubila, da jo naslednji dan obišče, če bi se stanje poslabšalo, bi ji pomagala v bolnišnico.
Ob obisku medicinske sestre naslednji dan sta si obe oddahnili. Rozalka je povedala, da je kljub bolečinam nekoliko spala, da se ji ne vrti v glavi in je rana ne kljuje. Polni upanja sta se poslovili. Sestra ji je zagotovila nadaljnjo pomoč in skrb.
Nesrečni padec s kolesom se je zgodil v četrtek. Prišla je nedelja. Rozalka se je kar dobro počutila in pripravljala se je, da gre k maši. Obstala je pred ogledalom. Ranjeno in obvezano čelo je skušala nekoliko zakriti z lasmi. Ranjenega lica ni mogla zakriti. “V cerkvi se bom stisnila v kakšen kot, imela bom glavo malo bolj sklonjeno, da ne bom vzbujala pozornosti in pomilovanja,” si je dopovedovala in se odpravila v cerkev. Vendar se ni mogla skriti. Nekatere znanke in prijateljice so jo po maši ustavile in jo spraševale, kaj se ji zgodilo. Mimo je prišla tudi skrbno naličena gospa ter stopila k Rozalki. »Uh, takale bi se pa ne bi šla kazat ljudem!« se je obregnila. »Tudi jaz se ne bi šla taka kazat ljudem, prišla sem se pokazat Bogu, ker je nedelja, pa tudi da se zahvalim, da sem ostala živa v nesreči, ki bi se lahko drugače končala,« je mirno odgovorila Rozalka.
ŠKUFCA, Angelca. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 9, str. 92.

Bogastvo Mirenskega Gradu

Napisal marko na 25. septembra 2018. Objavljeno v Na obisku.

Na obisk na Mirenski Grad sem prišel ravno v času, ko sredi avgusta med rednim izvajanjem počitniških dejavnosti usklajujejo načrte dejavnosti za novo šolsko leto. Čeprav je Mirenski Grad najbolj znan kot kraj duhovnih vaj, je v zadnjih desetih letih okrepil svoje dejavnosti predvsem pri delu z otroki, mladimi, družinami, brezdomci ter prostovoljci.

Če na hitro pogledamo v preteklost, ni zanemarljiv podatek, da so na Mirenskem Gradu že več kot 100 let prisotni lazaristi, ki so na ta kraj prišli 17. decembra 1913. V slovenskem prostoru se je Mirenski Grad še posebej utrdil v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je postal eno od osrednjih duhovnih središč v Sloveniji. Danes ta del dejavnosti, ki je namenjen za izvajanje duhovnih vaj, predstavlja Gnidovčev dom duhovnih vaj, ki ga vodijo lazaristi. Poleg tega štirje duhovniki, ki se trenutno nahajajo na Mirenskem Gradu, dajejo pečat širši okolici, saj nudijo pomoč tudi okoliškim župnijam, vodijo ljudske misijone, duhovne vaje in sprejemajo romarje, ki se oglasijo v tem svetišču.
Cerkev na Mirenskem Gradu je posvečena Žalostni Materi Božji, njen praznik praznujemo 15. septembra. Slovesen praznik obhajajo vsako tretjo nedeljo v septembru in mu rečejo tudi kvatrnica, saj je šlo za velik praznik in bogato praznovanje tega dne.
Na Mirenskem Gradu živijo tudi sestre usmiljenke. Ravno one so pred leti dale v uporabo svoje stare prostore in se preselile v novo hišo, kjer še naprej izvajajo svoje poslanstvo. Poleg teh dveh skupnosti je svoj dom na tej vzpetini nad Mirnom našla še skupnost Betlehem ter Društvo prostovoljcev Vincencijeve zveze dobrote, ki svoje dejavnosti na tem kraju izvaja vse od leta 2006.
Ob praznovanju 100. obletnice lazaristov na Mirenskem Gradu leta 2013 je kardinal Rode na slovesnosti dejal, da je to vzorno sobivanje skupnosti duhovnikov, sester, bratov iz skupnosti, ki v molitvi, delu ter potrpljenju dajejo zgled prave evangeljske skupnosti. Za dobro usklajenost vseh skupnosti in programov skrbi lazarist Peter Žakelj.

CENTER ZA DRUŽINE
Na Mirenskem Gradu sta me ob mojem obisku sprejeli Andreja Ličen in Maja Prinčič, zaposleni v Društvu prostovoljcev Vincencijeve zveze dobrote. Društvo je humanitarna organizacija, ki deluje v Ljubljani in na Mirenskem Gradu. Poslanstvo društva je pomagati človeku v stiski in pod njegovim okriljem deluje Center za družine Mirenski Grad.
Sogovornici sta mi povedali: »V centru se zbirajo ljudje s podeželja ali manjših mest iz štirih občin in iz zamejstva, kjer ni podobnih centrov, ki bi nudili podporo vsem družinskim članom in odgovarjali na potrebe družin.
Naše dejavnosti so namenjene otrokom, mladostnikom in mladostnicam in njihovim staršem; posameznikom v vseh življenjskih obdobjih in družinam.«
Cilj centra je graditi dom: »Želimo si, da bi se prav vsak počutil sprejetega in varnega in bi našel to, kar ga osrečuje – pravi dom. Pri nas je dobrodošel vsak: mlajši ali starejši, poročen ali samski, z družino ali brez nje … V center prihajamo različni in tu vsak najde svoj prostor. Naše skupno vodilo je Skupaj gradimo dom.«
V pogovoru sta mi skušali predstaviti delo, ki ga z veseljem opravlja osem zaposlenih. Delo zajema toliko različnih področij in dejavnosti, da bi za celotno sliko skoraj potreboval organigram. V okviru centra se izvajajo različni programi:

za otroke in mlade (varstvo, učna pomoč, učenje glasbe, oratorij, skupine in druženja za mlade, ustvarjalne delavnice),
za zakonce in starše (zakonske skupine, osebni pogovori, spletni forum),
za družine (vokalna skupina, družinski večeri, različne prireditve),
za vse generacije (romanja, duhovne vaje v hribih, delovni tabor).

V pogovoru sta mi najprej predstavili dejavnosti Centra za družine, kjer želijo krepiti današnje družine, jim biti v oporo pri gradnji doma in jim tudi s svojimi programi nuditi osebno rast, razvedrilo in ponujati možnosti ustvarjalnega preživljanja prostega časa. Tako za družine, mlade in posameznike čez celo leto pripravljajo različne programe, za katere skrbi 8 ljudi in ki se jih na tak ali drugačen način udeležuje več kot 800 uporabnikov.

DELO Z OTROKI IN DRUŽINAMI
»Naš temeljni cilj je ustvarjati dom in prostor sprejetosti ter kolikor je v naši moči, pomagati družini kot celoti. Če pridejo k nam otroci, se trudimo vzpostaviti stik tudi s starši in s tem biti opora pri rasti vsakega posameznika v družini.
Posebej bi rada izpostavila učno pomoč za otroke. Prav ta program ponuja vstopno točko do cele družine. Ravno to je področje, kjer vemo, da bomo samo otroku zelo težko pomagali, če nimamo stika in podpore tudi s strani staršev.« Izvajanje učne pomoči poteka čez celo leto.
Učenje je zastavljeno širše: »Spodbujamo otroke k delavnosti, veri vase, vztrajnosti, osredotočenosti,« pravi Maja. »Ni druge poti, kot da se pomatrajo. Urnik učne pomoči je tako sestavljen iz začetnega pogovora, kjer ima vsak možnost povedati kaj o svojem dnevu, kakšni oceni, če jo je pridobil. Sledi 1. učna ura, nato je malica, ki si jo otroci pripravijo sami. Ker jih želimo vzgajati k redu in delu, otroci po malici tudi pospravijo in pomijejo. Naš cilj je, da jim za tiste popoldneve, ko prihajajo k nam, poskušamo ustvariti domače, sprejemajoče okolje, da se bodo dobro počutili in dobili tudi kaj tega, česar doma ne morejo. Hkrati pa si želimo, da bi jih osebnostno okrepili. Veliko se pogovarjamo, rešujemo konflikte, probleme, saj se danes mnogi problemom raje izognejo, kot pa da bi se jih lotili reševati.«
V okviru učne pomoči izvajajo tudi program Učenje za življenje, kjer otrokom nudijo možnost, da poprimejo za kakšno delo. Tako se lahko preizkusijo v mizarski delavnici, v kuhinji, na vrtu ali na kakšnem drugem praktičnem področju.
Vse izvajanje učne pomoči poteka s pomočjo prostovoljcev.
»V preteklem šolskem letu smo učno pomoč nudili preko petdesetim otrokom. Pri izvajanju učne pomoči sodelujemo z okoliškimi šolami, ki otroke z učnimi težavami usmerjajo k nam.«
Poleg učne pomoči izvajajo še učenje glasbe. V okviru centra delujejo štiri zakonske skupine, ki jih vodi lazarist Peter Žakelj. Posebnost so petkovi družinski večeri in družinska vokalna skupina. Enkrat mesečno organizirajo mladinsko mašo, po kateri pripravijo ustvarjalno delavnico in skupno večerjo.
Med poletnimi počitnicami izvajajo še počitniško varstvo. Velik zalogaj je priprava oratorija, na katerega pride 150 otrok in 50 animatorjev. »Posebnost našega oratorja so mamice in tatkoti, ki nam pripravljajo materiale za kateheze, pospravljajo po športnih igrah, pripravljajo malico, pomagajo v kuhinji. Tako v času oratorija v kuhinji skuhamo 250 kosil in 100 drugih obrokov za vse.«

DELO S PROSTOVOLJCI IN MLADINO
Programov, ki jih izvajajo na Mirenskem Gradu, si ne predstavljajo brez prostovoljcev. V letu 2017 je bilo v programih samo na Mirenskem Gradu dejavnih 130 prostovoljcev. Prostovoljci izvajajo in nudijo učno pomoč, pomagajo pri varstvu otrok, poučujejo glasbene inštrumente, pazijo otroke med duhovnimi vajami, delujejo kot animatorji na oratoriju, pomagajo pri razdeljevanju hrane v Novi Gorici …
Zanje izvajajo Šolo prostovoljstva in jim želijo biti v oporo pri njihovih prizadevanjih.
»V takšnih stikih z mladimi se kaže sodobna pastorala in delo z mladimi. Z vzgojo prostovoljcev se društvo posredno vključuje tudi v boj proti različnim odvisnostim in pasivnosti.
Po izkušnjah vidimo, da si mladi želijo odnosa, stika in globine. Vsi mladi, ki sodelujejo kot prostovoljci, se vsaj enkrat tedensko srečajo. S tem se vzpostavi svojevrstna dinamika, opora in skozi konkretno delo v veselju zaživijo. Mladi radi pripadajo, želijo biti koristni in videti uspeh svojega dela. Radi prihajajo in so del te velike družine prostovoljcev.«

DELO Z BREZDOMCI
Čez teden prihajajo na Mirenski Grad brezdomci iz Ljubljane in skupaj s skupnostjo Betlehem in zaposlenimi delajo na vrtu, v delavnicah in skrbijo za veliko obnovitvenih in vzdrževalnih del. V društvu je delo z brezdomci druga pomembna dejavnost. V Ljubljani je osrednja enota, kjer je Dnevni center za brezdomce, namestitvene podpore in zavetišče. Na Mirenskem Gradu pa izvajajo namestitveno podporo ter skrbijo za brezdomce v Novi Gorici. »Konkretno to pomeni, da imamo na razpolago bivanjsko enoto, kjer lahko brezdomci stalno bivajo, in več sob, kamor prihajajo čez teden. Skupaj delamo, z njimi smo pri obrokih, skupaj načrtujemo delo, z njimi ustvarjamo in praznujemo. Tako gradimo njihovo dostojanstvo in jih vzgajamo za odgovorno življenje. Pomembno je razvijati sposobnosti, zavest, da se moramo truditi in delati. Ta način dela jih privlači, kar nam tudi povedo in pokažejo, ko so veseli in se skupaj z nami veselijo sadov svojega dela,« je opisala Andreja.
Pestra paleta dejavnosti in razvejanost dela čez cel dan zahteva precej tudi od ljudi, ki pripravljajo in vodijo programe. Maja je tako izpostavila, »da nenehno vstopanje v odnose z ljudmi ni več služba, ampak del življenja. Zato pridejo trenutki, ko si moramo tudi mi vzeti čas za Boga, zase, da ne pozabimo, da smo orodje v njegovih rokah, da se ne bi čutili, da je vse odvisno od nas.«
Svoj pogled obračajo tudi že v prihodnost. »Izziv mi je, da že med izvajanjem dejavnosti spremljam in se sprašujem, kaj Bog hoče od nas. Želimo si, da bi prepoznavali potrebe ljudi in družin, ki prihajajo k nam.«

VINCENCIJEV KOLEDAR
Vsako leto pripravijo v društvu tudi poseben koledar, za katerega priskrbijo fotografije prostovoljci društva. Letošnji koledar je nastajal pod geslom Marija skoz’ življenje. »V objektiv smo skušali ujeti znamenja, ki prikazujejo, kako nas Marija spremlja v vseh trenutkih življenja. Meseci prikazujejo podobe, ob katerih lahko razmišljamo, kako je Marija z nami doma, v jutru in večeru, v preizkušnjah, na poti, pri počitku, na potovanju, v družini, v molitvi, na križpotju, na križevem potu, pri delu, v češčenju, skratka povsod.«
S sredstvi, ki jih naberejo ob prodaji koledarja po župnijah, poskušajo pomagati različnim družinam v stiski. Trenutno so od marijinih sester dobili v dar hišo, ki je potrebna temeljite obnove. Zbrana sredstva od letošnjega koledarja bodo namenili obnovi hiše za družino v stiski.

ERJAVEC, Matej. Bogastvo Mirenskega Gradu). (Na obisku). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 9, str 61-63
Fotografije Danijel OLIVO.

100 let od konca prve svetovne vojne

Napisal marko na 19. septembra 2018. Objavljeno v V spomin.

Danes, 21. septembra 2018, je mednarodni dan miru, ki ga letos na poseben način zaznamuje 100-letnica od konca prve svetovne vojne (11. novembra 1918, ob 11. uri) … konec te velike svetovne morije, v kateri je umrlo 17 milijonov ljudi (10 milijonov vojakov in 7 milijonov civilistov) … ki je spremenila ljudi, v kateri so bile uničene so bile pokrajine, mesta, vasi … odpravljanje vojne škode je bilo dolgotrajno … in še danes je mogoče videti posledice vojne. …

Da ne bi pozabili, kako dragocen je mir za vse nas, je Nemški nacionalni odbor za varovanje kulturne dediščine povabil vse imetnike zvonov po Evropi, da se pridružijo vseevropskemu zvonjenju cerkvenih in posvetnih zvonov in pomagajo pri zavedanju o naši skupni dediščini! Pri nas tudi s pritrkavanjem, saj je vpisano v slovenski register nesnovne kulturne dediščine.

“Ne maram ne vojn ne vojsk, a vendar je o njih treba spregovoriti, da se iz tega kaj naučimo,” je dejal lansko leto ob pogovoru za Ognjišče dr. Renato Podbersič, velik poznavalec prve svetovne vojne, zlasti soške fronte, ki je močno zaznamovala naše kraje.

več o prvi svetovni vojni

njegova misel:

“Bojišča prve svetovne vojne naj bodo kraji srečevanja in miru.”

pripravlja Marko Čuk

Svetova nista dva, svet je eden (9)

Napisal marko na 19. septembra 2018. Objavljeno v MP Ucinki IKT.

Pred leti sem bil aktiven član spletnega foruma, kjer smo se srečevali oboževalci pokojnega glasbenika Randyja Rhoadsa. Člani foruma smo bili razpršeni po vsem svetu, kar pomeni, da se nikoli nismo srečali v fizičnem prostoru. Nekega dne nam je eden izmed članov zaupal, da se je znašel v težki finančni situaciji, zaradi česar nujno potrebuje dokaj visoko vsoto ameriških dolarjev. Med različnimi idejami, ki smo jih premlevali, da bi našli rešitev, se je pojavila pobuda, da bi člani foruma prispevali zneske po svojih zmožnostih in tako zbrali zahtevano vsoto. Ker smo bili med seboj zelo povezani in se tudi dobro poznali, smo bili takoj vsi za. Preko spletne aplikacije PayPal smo ustvarili poseben račun in v dveh tednih zbrali potrebno vsoto denarja. Podobnih zgodb o pomoči neznancem z interneta je veliko. Verjetno smo pomoč (specializiranih) spletnih skupnosti tudi sami kdaj iskali, predvsem v primerih, ko smo se prvič podali v nakup stvari, ki je nismo dobro poznali (npr. tekaške superge, športna ura, prenosni računalnik), zaradi velike ponudbe teh izdelkov na trgu pa nismo vedeli, kateri bi bil najbolj primeren za nas. Poleg tega se pogosto poslužujemo uporabe spletnih strani, ki jih ljudje prostovoljno ustvarjajo z namenom pomagati drugim, na primer z informacijami (Wikipedia), odgovori na vsa mogoča vprašanja (Quora) ali dajo na voljo najnovejše multimedijske izdelke (Partis). Večina uporabnikov interneta, se ne sprašuje, zakaj so deležni različnih vrst brezplačne pomoči, ko zanjo prosijo, ampak jo imajo kar za samoumevno.

Heker (hacker) je bil na začetku (50. in 60. leta prejšnjega stoletja) izraz za posameznike, ki ustvarjajo računalniške sisteme in vanje vdirajo z namenom opozoriti lastnika na varnostne pomanjkljivosti. Za posameznike, ki so v računalniške sisteme vdirali s škodljivimi ali pridobitniškimi nameni, pa se je uporabljal izraz kreker (cracker). V zadnjih desetletjih množični mediji ter zabavna industrija, na primer filmi Vojne igre( Wargames 1983), Hekerji (Hackers 1995), Matrica ( The Matrix 1999), Takedown (2000), Antitrust (2001), Algorithm (2014), Heker (Blackhat 2015), izraz heker uporabljajo za poimenovanje posameznikov, ki protizakonito vdirajo v računalniške sisteme in omrežja. Kot rešitev za to zmedo se ponekod uporablja izraz etični ali beli heker, s katerim se razlikuje med dobrimi in slabimi hekerji.

VZAJEMNA IZMENJAVA POMOČI
Da bi razumeli motive, ki vodijo ljudi, da pomagajo neznancem na internetu, je potrebno najprej pojasniti pomen vzajemne medsebojne (recipročne) pomoči. Načelo vzajemnosti pravi, da vrnemo, kar dobimo od drugih. Povedano z drugimi besedami, če ti oseba A naredi uslugo, ji jo boš po vsej verjetnosti (nekoč) vrnil. Takšno delovanje posameznikov je univerzalni družbeni pojav, saj je vgrajeno v večino etničnih in kulturnih sistemov po vsem svetu. Glede na antropološke in sociološke študije ljudje dajemo, prejemamo in vračamo različne materialne in nematerialne darove z namenom, da bi utrdili medsebojno pripadnost, sodelovanje in povezanost, s čimer posledično gradimo skupnosti. Seveda gre v primeru vzajemnih odnosov na svetovnem spletu za ustvarjanje posebne vrste skupnosti, katere člani so med seboj fizično oddaljeni, vendar je med njimi ravno zaradi recipročnosti prisotna močna emocionalna povezanost.

USTVARJANJE (VIRTUALNE) SKUPNOSTI
Že od začetkov interneta je imelo pri njegovem ustvarjanju pomembno vlogo hekersko gibanje, ki ga je vodilo načelo, da morajo biti informacije brezplačno dostopne. Na podlagi tega lahko rečem, da je bilo delovanje hekerjev motivirano z nekakšno altruistično skrbjo, saj je bil cilj njihovega medsebojnega sodelovanja ustvarjanje vira, od katerega bi imeli koristi vsi uporabniki. Na takšen način bi nastala svetovna virtualna skupnost, katere člani bi si preko interneta medsebojno izmenjevali različne informacije in oblike pomoči. Vendar se internet ni izoblikoval ravno tako, kot so si zamislili takratni hekerji, saj je kasnejši razvoj potekal v dveh smereh: komercialni (informacije so na voljo za plačilo) ter nekomercialni (informacije so na voljo brezplačno). V tem prispevku me zanima predvsem smer, pri kateri so informacije dostopne vsem uporabnikom storitev interneta. Brezplačna dostopnost informacij na internetu pomeni, da so bile te ustvarjene s točno določenim namenom (npr. odgovori na vprašanja, navodila za izdelavo ali popravilo različnih stvari, multimedijske vsebine …) in so brez omejitev na voljo prav vsem uporabnikom interneta. Takšno stanje posameznike spodbuja, da na internetu niso zgolj prejemniki pomoči (uporabniki), ampak jo nudijo tudi ostalim (ustvarjalci vsebin).

ZASTONJKARJI
Glede na lastnosti internetnega okolja ni presenetljivo, da je med uporabniki interneta prisotna velika skušnjava, da informacij, nasvetov in ostalih vsebin sami ne prispevajo oz. ustvarjajo, ampak zgolj uporabljajo. Takšno ravnanje je poznano kot zastonjkarstvo. To početje je kratkoročno sicer lahko uspešno, na dolgi rok pa pride do učinka bumeranga, saj se tudi ostali pričnejo do zastonjkarja obnašati strateško. Člani določene virtualne skupnosti ponujajo konstruktivno sodelovanje samo posameznikom, ki pomoč vrnejo bodisi njim bodisi komu drugemu. Tiste, ki ničesar ne vračajo oziroma niso kooperativni, kaznujejo tako, da nočejo več sodelovati z njimi ali jih celo izključijo iz skupnosti. Primer takšnega delovanja so posamezniki, ki jih znotraj internetne kulture poznamo pod imenom prežalci (lurkers). Zanje je značilno, da informacije pridobivajo oz. zbirajo, vendar jih ne posredujejo naprej; ko potrebujejo pomoč, zanjo prosijo, vendar je nikoli ne vrnejo. Takšno delovanje je nezaželeno, da ne rečem škodljivo. Če bi se vsi uporabniki interneta obnašali na takšen način, internet ne bi bil več to, kar je – ogromen bazen informacij ter posameznikov, ki so pripravljeni ob vsakem trenutku priskočiti na pomoč. Preživetje interneta je torej v največji meri odvisno od tega, koliko vsebin in aktivnosti uporabniki prispevajo.

POMOČ JE ZAŽELENA, VENDAR Z VELIKO MERO PREVIDNOSTI
Preden internetnemu uporabniku ponudimo pomoč, se moramo najprej prepričati, ali jo zares potrebuje ali gre za prevaranta. Velika mera previdnosti je potrebna predvsem v primerih, ko gre za nudenje finančne pomoči. Na Facebooku velikokrat krožijo različne prošnje posameznikov, ki potrebujejo denar za zdravljenje težke bolezni, so se znašli v finančni stiski ali so nenadoma postali brezdomci. Prošnje so zelo prepričljive, saj nas zaradi kombinacije fotografij in spremljujočih čustvenih opisov stanja pogosto preplavi močna želja, da bi nemudoma pomagali. V takšni situaciji se je najprej potrebno prepričati, ali gre za resnično osebo in ali se je resnično znašla v opisani situaciji, šele nato pričnemo z razmišljanjem, kako bi ji lahko pomagali. Primer finančne pomoči, ki sem ga predstavil v uvodu z namenom, da pokažem, česa je zmožna današnja (virtualna) skupnost, je poseben v tem, da smo se vsi člani skupnosti med seboj dobro poznali, poleg tega pa je oseba, ki smo ji pomagali, imela v skupnosti zelo visok ugled. Ni pa vedno tako.

ZAKAJ POMAGATI NEZNANCEM?
Ključno vprašanje je torej, zakaj posamezniki pomagajo neznacem na internetu. Z iskanjem vzrokov za zagotavljanje tovrstne pomoči se ukvarja več raziskav, kot ključne motive pa navajajo naslednje:
pričakovanje, da bo posameznik v zameno od katerega koli uporabnika interneta prejel uporabne informacije in pomoč, ko jo bo potreboval;

kot za večino posameznikov je tudi za uporabnike interneta pomembno, da za svoje sodelovanje dobijo priznanje. Ugled je prepoznan kot eden izmed ključnih motivacijskih dejavnikov, na podlagi katerega posamezniki
prispevajo v katero koli skupnost in internet pri tem ni izjema;
ko posameznik na internetu objavi določene informacije oziroma pomaga drugim, se v njem vzbudi občutek, da ima določen vpliv na dogajanje v tem okolju;
uporabniki interneta objavljajo informacije oziroma pomagajo ostalim, ker potrebujejo pomoč (altruizem).

Seveda se našteti vzgibi med seboj prepletajo, kateri prevladuje, pa je odvisno od posameznega primera ter uporabnika interneta. Zanimivo je, da se rezultati nedavno izvedenih znanstvenih študij nagibajo v smer, da pomoč drugim ljudem ni nekaj, kar bi se posamezniki naučili v procesu socializacije, ampak se s tem vzgibom že rodimo. To pomeni, da se v nas, ko čutimo potrebo po tem, da nekomu pomagamo, prebudi instinkt, podoben lakoti. Te ugotovitve se mi na določeni ravni zdijo smiselne, kajti človeška družba temelji na sodelovanju in njeno preživetje je neposredno povezano z medsebojno pomočjo posameznikov, ki jo sestavljajo.

POMAGAJ SI TAKO, DA POMAGAŠ DRUGIM
V današnji družbi, ki jo poganjata potrošništvo in materializem, nam postaja vse bolj tuja ideja, da ljudje kaj naredijo za druge, ne da bi za to zahtevali plačilo. In takšno početje jih osrečuje, kajti kot pravi zelo star kitajski pregovor, če želiš biti srečen eno uro, si privošči dremanje, če želiš biti srečen en dan, pojdi na ribolov, če želiš biti srečen eno leto, podeduj bogastvo, če pa želiš biti srečen celo življenje, potem komu pomagaj.

Internet je postal zelo uporabno orodje za pridobivanje raznoraznih nasvetov, od izdelave umetniških artefaktov, preko iskanja davno izgubljenih prijateljev in zaposlitev, učenja igranja na vse mogoče inštrumente pa vse do izdelave najcenejše hiše na svetu. Med najbolj popularnimi aplikacijami za objavljanje tovrstnih naredi si sam vodičev so Pinterest, Youtube in Snapguide. Za hitro pomoč pri nasvetih glede nakupov različnih stvari, mnenj glede internetnih vsebin, predlogov za izlete ali pomoči pri iskanju pogrešane osebe pa se večina internetnih uporabnikov obrača na socialno mrežo, ki jo ima zbrano na Facebooku.

LENARČIČ, Blaž. (Učinki informacijsko-komunikacijske tehnologije), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 9, str. 80-81.

Lambert Ehrlich, svetniški kandidat

Napisal marko na 17. septembra 2018. Objavljeno v V spomin.

(ob obletnici) 26. maja 1942 je v Ljubljani na Streliški cesti padel pod streli najetega morilca Lambert Ehlich, človek globoke vere, izkušen duhovnik, univerzitetni profesor, slovenski diplomat na pariški mirovni konferenci po prvi svetovni vojni, zagovornik koroških Slovencev in pobudnik samostojne slovenske države, voditelj in organizator slovenske katoliške mladine, mučenec, svetniški kandidat.
Rodil se je 18. septembra 1878 v Žabnicah pod Svetimi Višarji. Po končani ljudski šoli v domačem kraju je šel na klasično gimnazijo v Celovec, bogoslovje pa je študiral najprej v Innsbrucku, nato pa v Rimu, kjer je bil leta 1903 posvečen v duhovnika. Po vrnitvi v domače kraje je deloval z mladostnim ognjem kot profesor in voditelj mladine. V letih 1919–1922 se je strokovno izpopolnjeval v študiju etnologije, primerjalnega bogoslovja v Parizu in Oxfordu. Kot mednarodno priznan na teh področjih je leta 1922 postal profesor na teološki fakulteti novoustanovljene univerze v Ljubljani. Škof Gregorij Rožman ga je postavil za duhovnega voditelja študentov. Komunistom je bil trn v peti, zato so ga 26. maja 1942 skupaj s študentom Viktorjem Rojcem zahrbtno umorili.

Lambert Ehrlich je med svetniškimi kandidati – mučenci XX. stoletja (po škofijah: Maribor 12, Ljubljana 30, Koper 9), ki jih je Kongregacija za zadeve svetnikov sprejela v postopek za beatifikacijo.

več:
S. Čuk, Lambert Ehrlich: Obletnica meseca, v: Ognjišče 6 (1992), 24-25.
B. Rustja; M. Erjavec, Lambert Ehrlich: Slovenski svetniški kandidati, v: Ognjišče 5 (2023), 99.
G. Čušin, Dragi moji: S svetniškim kandidatom na TI, v: Ognjišče 5 (2023), 98.
spletna stran Ognjišča: Lambert Ehrlich

njegova misel:

… Slovenija mora biti mejnik, ki druži in veže jug s severom in vzhod z zahodom. Sama ne sme biti ne eno ne drugo ne tretje. Ostati mora mejnik, ki druži kakor Svete Višarje. To je Božja volja! To nalogo bo mogla Slovenija izpolnjevati samo v svobodi, ne pod gospodarjem, ki bi sedel bodisi na jugu ali na severu, na vzhodu ali na zahodu. Božja volja je, da mi vsi za to svobodo delamo, in Božji volji se ne sme nihče izmikati … (iz pridige študentom 1933)
Ob temeljih te Svete gore se stikajo tri poglavitna evropska plemena: Romani, Germani in Slovani. Namesto mejnika so naši očetje postavili na ta otok cerkev, Mariji v čast. To je edini mejnik v Evropi, ki narodov ne ločuje, marveč jih združuje. (L. Ehrlich, Sv. Višarje, 1933)

o njem:

Še danes smo povsem pod vtisom njegove smrti, pozabljamo pa, zakaj je moral umreti. Bil je edina prava konkurenca komunističnemu gibanju. Ne pri boju za oblast, ki jim je bila prvenstvena, ampak pri poti do nje. Še vedno sem prepričan, da je bil likvidiran zato, ker se je preresno lotil dela za osvoboditev vseh Slovencev in za združitev vse naše zemlje v združeno in samostojno Slovenijo. … (dr. Justin Stanovnik)
Zakaj je moral Ehrlich umreti? Ker je bil kristjan in duhovnik, ki ga ni bilo moč ne kupiti, ne ukloniti, ne prestrašiti. (nadškof Stanislav Zore)

pripravlja Marko Čuk

Narodna galerija praznuje

Napisal marko na 16. septembra 2018. Objavljeno v Priloga.

(ob obletnici) »Narodna galerija v svojih zbirkah hrani našo preteklost, prikazano v podobah. V stoletni zgodovini institucije pričujejo zbrane umetnine, ki časovno segajo od visokega srednjega veka do sredine 20. stoletja, o tukajšnji kulturi – nastale so za to okolje ali pa so z njim kako drugače povezane – in sooblikujejo skupni evropski prostor. Narodna galerija se je rodila iz lokalnega okvira svojega časa, iz umirajoče avstro-ogrske monarhije in iz porajajoče se države južnih Slovanov; v teku let je s svojimi zbirkami in strokovno ekspertizo prerasla v evropsko institucijo, ki odseva današnje okolje in današnji čas.« Tako je v predgovoru knjige Sto umetnin Narodne galerije (Narodna galerija, Ljubljana 2016) zapisala njena direktorica Barbara Jaki. Za rojstni dan naše Narodne galerije velja 18. september 1918, ko je bil ustanovni občni zbor Društva Narodna galerija, katerega člani niso imeli ničesar, razen trdne volje, da svojo zamisel uresničijo. Ob obletnici te pomembne ustanove se bomo na straneh te priloge sprehodili skozi njeno zgodovino in skozi galerijo samo.

DRUŠTVO NARODNA GALERIJA
Proti koncu 19. stoletja in na začetku 20. stoletja smo Slovenci dobili vrsto izobraževalnih, kulturnih in znanstvenih ustanov. »Tudi zamisel o ustanovitvi narodne galerije – slovenskega umetnostnega muzeja je tlela že v drugi polovici 19. stoletja – še posebej v zadnjih desetletjih, ko so razprave o slovenski upodabljajoči umetnosti postajale vse glasnejše. Prva slovenska umetniška razstava, ki jo je leta 1900 pripravilo Slovensko umetniško društvo, je spodbudila močnejše prizadevanje za ustanovitev galerije, ki bi zbirala, hranila proučevala in razstavljala likovno bogastvo, ustvarjeno na slovenskem etničnem ozemlju,« je zapisala Mojca Jenko v katalogu ob 90-letnici Narodne galerije (Porajanje umetnostne zbirke, Ljubljana 2008). Zamisel se je začela uresničevati sredi leta 1918 po zaslugi Krožka prijateljev slovenske upodabljajoče umetnosti, ki je ustanovil petčlanski Pripravljalni odbor in ta je pripravil Pravila društva Narodna galerija, v katerih je bilo zapisano, da je “naloga Narodne galerije zbirati dela slovenskih umetnikov vseh časov in dela tujih umetnikov, ki so vplivali na razvoj upodabljajoče umetnosti na Slovenskem”. 18. septembra 1918 je društvo sklicalo ustanovni občni zbor, na katerem so izvolili upravni odbor in umetnostno komisijo, ki sta bila odgovorna za delo društva. Člani umetnostne komisije, ki je imela nalogo ustvariti umetnostno zbirko Narodne galerije, so bili tedaj delujoči priznani slovenski umetniki Rihard Jakopič, Fran Vesel, Matej Sternen, Hinko Smrekar in Fran Tratnik, upravni odbor pa so sestavljali umetniki in gospodarstveniki. Ta datum velja za ‘rojstni dan’ Narodne galerije, ki je začela svojo ‘življenjsko pot’ brez denarja, brez umetnin in brez prostorov. Oba društvena organa sta se pogumno lotila dela. Ob koncu prvega leta je zbirka nastajajoče Narodne galerije obsegala tri darovane in 25 kupljenih umetnin.

OD ‘STANOVANJA’ V KRESIJI DO NARODNEGA DOMA
Leta 1920 je Magistrat prepustil Narodni galeriji mestno zbirko (134 umetnin) in ji dodelil pet sob v prvem nadstropju Kresije in društvo je tam postavilo prvo stalno zbirko. Umetnostni inventar Narodne galerije je tedaj obsegal že 314 enot. Leta 1923 je društvo Narodna galerija predstavilo kot galerijsko glasilo Zbornik za umetnostno zgodovino. V tem letu je upravni odbor od Mestne občine prevzel Jakopičev paviljon, ki je bil namenjen občasnim razstavam. Osnovana je bila Knjižnica Narodne galerije in kot prva je v njej izšla Zgodovina umetnosti pri Slovencih, Hrvatih in Srbih dr. Josipa Mala. Umetnostni inventar se je z donacijami in nakupi množil in treba je bilo iskati nove prostore. Za nastanitev zbirk Narodne galerije se je zdel najbolj primeren Narodni dom, mogočna palača ob vhodu v park Tivoli. Društvo Narodna galerija je društvu Narodni dom posodilo denar za obnovo poslopja in si s tem pridobilo pravico najema njegovega zgornjega dela. Preureditev galerijskih prostorov so opravili pod vodstvom arhitekta Vladimirja Šubica, kasnejšega avtorja ljubljanskega Nebotičnika. Leta 1926 je bil inventar Narodne galerije prenesen v Narodni dom.

NAMEN IN GRADNJA NARODNEGA DOMA
Zamisel o gradnji te palače je bila izrečena na glas že ob narodnem taboru v Vižmarjah 1869, ko je skupina slovenskih rodoljubov izdala razglas, v katerem so poudarjali potrebo, da se vsa slovenska društva zberejo pod eno streho. Cilj je bil pridobiti prostore za društveno in družbeno življenje slovenskih meščanov v tedaj dvojezični Ljubljani. Nalogo za uresničitev te zamisli je prevzelo Društvo Narodni dom, ki je bilo ustanovljeno 20. decembra 1881. Leta 1885 je izdalo knjižico s pravili, kjer je bilo zapisano, da “hoče društvo vsem narodnim društvom ljubljanskim, ki se z umetnostjo, znanstvom pečajo, ali k družinskej zabavi služijo, stalno in lepo domačijo napraviti in na tak način narodno omiko in zabavo pospešiti”. Ko se je nabralo dovolj sredstev, so jeseni 1893 razpisali javni natečaj za načrt nove društvene hiše. Izbran je bil načrt češkega arhitekta Františka Edmunda Škabrouta, podrobnejše načrte pa je izdelal arhitekt Adolf Wagner. On je tudi nadzoroval gradnjo, ki je naglo napredovala, tako da je slovesna otvoritev že 10. oktobra 1896.
V palači so svoje prostore dobila razna slovenska društva: Narodna čitalnica, Dramatično društvo, telovadno društvo Sokol, Slovenska matica, Ciril-Metodova družba, društvo Pravnik in Slovensko planinsko društvo. V spodnjih prostorih so uredili telovadnico, balinišče, kavarno, restavracijo in pivnico. Tu je potekalo kulturno in družabno življenje slovenskih meščanov. Tudi po odprtju stavbe se je društvo Narodni dom znašlo v velikih finančnih težavah. Najemniška kulturna društva so se počasi izseljevala iz palače, ki ni več služila poslanstvu, ki so ga določili graditelji. Dolgoročna rešitev se je nakazala leta 1924, ko se je društvo Narodni dom začelo pogajati z društvom Narodna galerija. Kot rešitev za njeno stalno zbirko in za depoje se je pokazala pridobitev nadstropja Narodnega doma, pritličje pa naj bi si razdelila Sokol in Akademija znanosti in umetnosti.

NARODNI DOM – STALNI DOM NARODNE GALERIJE
Umetnostno zbirko Narodne galerije, ki je obsegala že okoli 900 enot, so leta 1926 prenesli v prvo nadstropje Narodnega doma. Konec leta 1928 so v zasilno obnovljenih prostorih pripravili razstavo, kjer je bil predstavljen izbor iz galerijske zbirke. Društvo je vztrajno večalo število umetnin z nakupi in donacijami. S Strahlovo oporoko leta 1929 je Narodno galerijo obogatilo veliko umetnin domačih in evropskih slikarjev. Dragocen prispevek k vrednosti umetnostne zbirke je bila donacija gospodarstvenika Frana Windischerja, ki je bil od leta 1929 predsednik društva Narodna galerija. To njegovo volilo je še danes temelj galerijske zbirke. Leta 1927 so iz Pariza pripeljali odlitke louvrskih antičnih kipov in jih predstavili v ‘slovenskem Louvru’. Zbirki Narodne galerije so se sčasoma pridružili umetnostna zbirka ljubljanske Mestne občine, škofijska zbirka in umetnostna zbirka Narodnega muzeja vključno z zbirko Društva za krščansko umetnost. Pomemben datum v zgodovini slovenske upodabljajoče umetnosti je 22. junij 1933, ko je galerija slovesno odprla prvo zgodovinsko urejeno stalno razstavo slovenskega umetniškega ustvarjanja od 15. stoletja do naših dni.
Med drugo svetovno vojno so stavbo zasedli najprej italijanski, za njimi pa nemški okupatorji. Med nemško okupacijo so leta 1943 umetnostni fond spravili na varno v kletne prostore Narodnega muzeja in Narodne univerzitetne knjižnice. Po vojni so bila vsa društva razpuščena in Narodna galerija je 1. junija 1946 postala državna ustanova. Leta 1945 pa ji je grozila izselitev iz Narodnega doma, ker so hoteli palačo spremeniti v slovenski parlament. Leta 1947 je bila ustanovljena Moderna galerija, ki je od Narodne galerije prevzela umetnine 20. stoletja in s tem olajšala njeno prostorsko stisko.

RAVNATELJI (DIREKTORJI) NARODNE GALERIJE
Pomembno vlogo pri razvoju Narodne galerije so imeli njeni upravniki (direktorji). Njen prvi upravnik je bil umetnik in likovni kritik Ivo Zorman, ki je do leta 1950 vodil in uspešno izpeljal vse obnovitvene akcije v Narodnem domu, obenem pa dopolnjeval stalne zbirke ob strokovni pomoči umetnostnih zgodovinarjev. Drugi ravnatelj je bil pravnik in likovni kritik dr. Karel Dobida, ki je galerijo vodil do leta 1964. Zavzemal se je za sistematične vsakoletne razstave in s tem pripomogel k spoznavanju posameznih obdobij slovenske umetnosti. Zelo odmevne so bile razstave Srednjeveške freske na Slovenskem (1959), Barok na Slovenskem (1961) ter razstavi starih ‘tujih’ mojstrov (1960, 1964). Leta 1956 je dr. Emilijan Cevc pregled Umetnost srednjega veka na Slovenskem, prvo publikacijo v zbirki vodnikov po umetnostnih zbirkah Narodne galerije, leta 1958 pa je izšel Vodnik po Narodni galeriji z besedilom dr. Karla Dobide, ki je predstavil zgodovino Narodne galerije in kratek pregled njene stalne zbirke. Najdlje, od leta 1965 do 1991, je bila ravnateljica Narodne galerije umetnostna zgodovinarka dr. Anica Cevc. Zlati jubilej leta 1968 je počastilo odprtje razstave Umetnost XVII. stoletja na Slovenskem, ki je obsegala slikarstvo, kiparstvo, iluminirane rokopise, nagrobnike reliefe, grafiko in umetno obrt. Svojevrsten mejnik je pomenila razstava Kitajsko slikarstvo leta 1988, ki je bila dotlej najbolj obiskana razstava v Narodni galeriji.

NARODNA GALERIJA SE ŠIRI IN OBNAVLJA
Ravnateljica dr. Anica Cevc si je zelo prizadevala za prostorsko širitev Narodne galerije. Leta 1988 je vlada SRS prepustila Narodni galeriji za rešitev prostorske stiske Klub poslancev, ki je bil leta 1946 zgrajen na njenem zemljišču. Stavbo so leta 1991 podrli in tam po načrtih arhitekta Edvarda Ravnikarja sezidali nov objekt za galerijo evropske umetnosti, razstavišče, center za delo z mladimi, depoje, knjižnico, dokumentacijo in pisarne. Stavba, ki je bila v kletnih prostorih povezana z Narodnim domom, je bila dograjena leta 1993; tega leta je bil Narodni dom razglašen za kulturni spomenik. Leta 1991 je prišel na mesto direktorja Narodne galerije dr. Andrej Smrekar in jo je vodil do leta 2005. Leta 1995 so pripravili veliko razstavo Gotika v Sloveniji, ki je odprla vrata novega poslopja. Med velikopotezne projekte iz tega obdobja sodi razstava Zakladi slovenskih cerkva (1999) in pregledna razstava avtorice dr. Anice Cevc Življenje in delo baročnega slikarja Valentina Metzingerja.
Za Narodno galerijo je bilo spet prelomno leta 2001, ko se je končala gradnja steklene povezovalne vhodne avle po načrtih biroja Sadar Vuga Arhitekti. V tem svetlem prostoru od leta 2008 ‘kraljuje’ Robbov Vodnjak treh kranjskih rek, znamenite baročne umetnine, ki je stala na trgu pred ljubljanskih Magistratom in jo je že načel zob časa. Vhodna avla je tudi glavno vstopno mesto v prostore Narodne galerije. Od leta 2005 je direktorica Narodne galerije dr. Barbara Jaki, ki nadaljuje prizadevanja svojih predhodnikov, da bi bila Narodna galerija čim bolj odprta in privlačna za obiskovalce razstav in drugih prireditev. Praznično leto 2008 – 90-letnico Narodne galerije – so obeležili s tremi velikimi projekti: z razstavo Slovenski impresionisti in njihov čas 1890 do 1920 v Narodni galeriji, z razstavo Arhitekt Plečnik v Kraljevih muzejih lepe umetnosti v Bruslju ter z že omenjeno postavitvijo Robbovega vodnjaka v Vhodno avlo. Po izselitvi telovadnega društva iz Narodnega doma so se jeseni 2012 začela temeljita restavratorska dela celotne palače, ki so se zaključila decembra 2015. Otvoritvena slovesnost 27. januarja 2016 je bila povezana z odkritjem bronastega portreta dr. Anice Cevc, delom kiparja Mirsada Begića.

‘ENCIKLOPEDIJA’ NAŠE LIKOVNE UMETNOSTI
»Zbirka, ki jo zagotovo lahko imenujemo enciklopedijo likovne umetnosti na Slovenskem od visokega srednjega veka do sredine 20. stoletja, obsega več kakor 16.000 umetnin,« je zapisala direktorica dr. Barbara Jaki v zborniku Prenova Narodnega doma (Narodna galerija, Ljubljana 2016). »S prostorskim povečanjem smo omogočili tekoč prehod med vsemi tremi stavbami in med vsemi prostori slane postavitve, ki zdaj merijo 3.100 m2 (celotna površina vseh prostorov meri skoraj 13.000 m2). Zbirko smo številno povečali za več kakor tretjino del – odslej je v njej 613 eksponatov – in jo vsebinsko izpopolnili. Prepričani smo, da smo zasnovali umetnostni muzej, ki bo kar najbolj prijazen za obiskovalce.«
V stalni zbirki je predstavljen pregled likovne umetnosti na Slovenskem od začetka 13. stoletja do vključno impresionistov in vesnanov. Posebej dragocena je zbirka srednjeveške plastike, srednjeveško stensko slikarstvo je zastopano z nekaj originali in okoli 300 kopijami fresk. Slikarstvo 17. stoletja predstavljata Hans Georg Gaiger in Almanach; umetnost 18. stoletja slikarji Franc Jelovšek, Valentin Metzinger, Anton Cebej in Fortunat Bergant ter plastike frančiškanske delavnice; neoklasicizem Franc Kavčič; romantično slikarstvo portreti Matevža Langusa, Mihaela Stroja, Josipa Tominca ter krajine Marka Pernharta, Antona Karingerja. Realizem v slovenskem slikarstvu zastopajo v prvi generaciji Janez in Jurij Šubic, Jožef Petkovšek in Anton Ažbe, v drugi pa Ferdo Vesel in Ivana Kobilca (z razstavo del te najboljše slovenske slikarke se je pričela proslava stoletnice Narodne galerije). V stalni zbirki so še najbolj pomembna dela slikarjev impresionistov Ivana Groharja, Riharda Jakopiča, Matija Jame in Mateja Sternena, ob njih pa dela kiparjev Frana Bernekerja in Svetoslava Peruzzija. Drugi del slikarskega fonda obsegajo slike mojstrov drugih evropskih šol, ki so vplivali na razvoj likovne umetnosti na Slovenskem.
V Narodni galeriji že od petdesetih let dvajsetega stoletja poteka likovna vzgoja, predvsem za mladino, v novejšem času s prirejanjem didaktičnih razstav, tekmovanj s poukom risanja in modeliranja v galerijskih prostorih ter s publikacijami, povezanimi s pedagoškim delom. »Narodna galerija,« pravi njena direktorica dr. Barbara Jaki, »je v prvi vrsti prostor združevanja, saj želi pritegniti čim več ljudi, pri tem pa ohranjati visoko kakovost predstavljenih programov. Znanje želimo posredovati najširšemu krogu ljudi, zato imamo zelo močen izobraževalni oddelek, njegovi programi so namenjeni ljudem vseh starosti.«

ČUK, Silvester. Narodna galerija praznuje. (Priloga). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 9, str 50-57.

Odpuščati človeku, ki s svojim govorjenjem dela škodo …

Napisal marko na 16. septembra 2018. Objavljeno v Pisma.

V zadnjih desetletjih veliko slišimo o odpuščanju. Dostikrat se sprašujem, kaj pomeni odpustiti v primeru, ko živiš skupaj s človekom (ljudmi), ki nekatere stvari dela narobe, celo popolnoma narobe, pa tega ne ve, noče vedeti ali verjeti. Zato ne morem(o) upati, da bo kdaj ravnal drugače, s svojim govorjenjem in delom pa povzroča škodo. Pritrditi ali soglašati z njim ne moremo, zato smo z njim stalno v konfliktu.
Na primer: nekdo otrokom ali mladim govori, da molitev ni potrebna, da ni treba hoditi k maši, ker so nekateri, ki hodijo k maši, slabši od tistih, ki k maši ne hodijo. V širši družbi pa gre za tiste, ki širijo teorijo spola, ki ni združljiva s katoliško vero, ali pa za tiste, ki vse medvojne protikomuniste enačijo z izdajalci.
Eli

Da bi zadovoljivo odgovorili na nakazano dilemo, je treba razjasniti nekatere pojme in poglobiti razmišljanje. Odpuščanje ne pomeni, da sprejmemo ali odobravamo napačno ravnanje ali popačeno razmišljanje. Odpuščanje se ne tiče idej ali dejanj, marveč se nanaša na osebo, človeka. Včasih smo večkrat slišali: greh zavračamo, grešnika sprejemamo. Papež Frančišek je ob svetem letu usmiljenja povzel tudi marsikaj iz učenja Cerkve glede odpuščanja, ki je sestavni del usmiljenja. V buli o napovedi izrednega svetega leta Obličje usmiljenja (CD-NS 23) je med drugim zapisal: »Jezus zahteva, da tudi odpustimo in darujemo; da smo orodja odpuščanja, ker smo ga mi že prej prejeli od Boga; da smo velikodušni do vseh, vedoč, da tudi Bog velikodušno deli svojo naklonjenost vsem nam.« (OU 14) Biti “orodje odpuščanja” nam po papeževem prepričanju ni dano na izbiro, ampak je za nas ‘zahteva’. Takole pravi: »Odpuščanje žalitev postaja najočitnejši izraz usmiljene ljubezni in je za nas, kristjane, zahteva, ki se ji ne moremo izogniti. Kako težko se nam tolikokrat zdi odpuščanje! In vendar je odpuščanje orodje, izročeno našim krhkim rokam, da bi z njim dosegli vedrino srca. Če hočemo srečno živeti, je nujno potrebno prej opustiti zamere, nasilje in maščevanje.« (UO 9).
Seveda ni to izmišljotina papeža Frančiška, ampak je evangeljsko učenje. Odpuščanje je po Jezusu srce življenja. Odpuščanje je ena izmen najbolj razvidnih svetopisemskih resničnosti. Izpostavljeno je Božje odpuščanje grehov, ki je pogoj za naše odrešenje. Ker pa je človek ‘Božja podoba’, ni nič nenavadnega, da celotno oznanilo zelo vabi tudi človeka k drži usmiljenja in odpuščanja. Ko je najprej nam odpuščeno, smo povabljeni, da tudi do sedemdeset sedemkrat odpustimo drugim, kar pomeni vedno. Na kratko se spomnimo, da Jezus pravi, da je treba odpustiti sedemdesetkrat sedemkrat (Mt 18,21-35): kar pomeni vsake tri minute v dnevu – vedno; v priliki Jezus uporabi tudi primerjavo, da je gospodar odpustil hlapcu 10.000 talentov, on pa ni svojemu sohlapcu niti 100 denarjev – kar bi po vrednosti pomenilo 60 milijonov takratnih dnevnih plač (1 denar 1 dnevna plača) proti 100 dnevnim plačam. To je mera, s katero Bog meni odpušča! “Tudi ti si bil dolžan usmiliti se” je vrhunec prilike. Odpustiti je duhovno praktično isti čudež kot obuditi od mrtvih. Z odpuščanjem rešim brata, ko mu ponudim Očetovo ljubezen, in rešim sebe, ko iz te ljubezni živim – zunaj tega dogajanja je le duhovna smrt.
Drugje Jezus poudari, da je sprava z bratom pomembnejša od bogoslužnega češčenja (simbol): pusti dar pred oltarjem in pojdi ter se spravi s tistim, ki ima kaj zoper tebe (Mt 5,23 sl.). Omenimo še dva Pavlova klica k tej krščanski kreposti, ki se še posebej nanašata na življenje v skupnostih: »Bodite drug do drugega dobrosrčni in usmiljeni ter drug drugemu odpuščajte, kakor je tudi vam Bog milostno odpustil v Kristusu.« (Ef 4,32) In še iz Pisma Kološanom: »Prenašajte drug drugega in odpuščajte drug drugemu, če se ima kateri kaj pritožiti proti kateremu. Kakor je Gospod odpustil vam, tako tudi vi odpuščajte.« (Kol 3,13)
Pomislimo samo, kako ne/sposobnost odpuščanja gradi ali ruši odnose v zakonskih, družinskih in drugih razmerjih; kako je odpuščanje pomembno na smrtni postelji, razodeva kar pregovorni rek, da kdor ne odpušča ali mu ni odpuščeno, včasih niti umreti ne more. Neodpuščene zamere, prizadetosti, ranjenosti in podobne boleče resničnosti, ki jih nosimo v sebi, so izredno nevarna duhovna in duševna dogajanja, ki si jih najbližji še posebej hitro povzročamo. Razvijejo se lahko v pravo sovraštvo. Nesposobnost odpuščati lahko pričenja krhati in nato povsem razrahlja ter razruši odnose. Brez odpuščanja se prvotni odnos ljubezni razvije v sovraštvo, ki ima za posledico propadanje oseb, zakon privede do razveze, družino pa v razpad, povzroča bolezni. Nov krog trpljenja in zla se spet prične. Nesposobnost odpuščanja je povezana z zadrževanjem močnih negativnih čustvenih sil v notranjosti, kar lahko vodi v razne telesne in tudi psihične ter duhovne bolezni. Odpuščanje pa lahko včasih presenetljivo hitro pomaga premagati prej dolgotrajno bolezen. Pristno odpuščanje lahko zaustavi tudi proces ločevanja zakoncev in da nov zagon zakonu in družini.
Odpuščanje potrebuje tisti, ki mu je treba odpustiti, pa tudi tisti, ki naj odpusti; oba okušata sadove odpuščanja. Odpuščanje ni zgolj stvar volje in razuma, ampak tudi najgloblje duhovnosti; človekove bogupodobnosti.
To zavedanje lahko pomaga v družini, da so člani sposobni čim prej povedati svoje prizadetosti, ne kot očitek, ampak kot dejstvo, ki se v notranjosti dogaja, ki boli. Tako se lahko prične proces odpuščanja. Prav je, da se tega učijo že otroci in da tudi odrasli sproti odpuščajo vse manjše stvari – to je dobra ‘vaja’ za težje in usodnejše ‘zamere’. Ob nesposobnosti odpuščanja je pomembno, da sebe in drugega v molitvi prinašamo pred/v Boga. Da Bogu povsem naravnost izpovemo svojo nemoč in nesposobnost odpustiti ter prosimo za milost. Tudi skupna družinska molitev v ta namen je zelo primerna; veliko pa lahko pripomore tudi vsakodnevni pregled dneva. V drži prošnje je treba vztrajati, dokler se ne začne milost odpuščanja pojavljati.
Zlasti v zakonih in družinah in tudi drugih skupnostih je zelo pomemben pogovor o tem in odkrivanje lastnega procesa odpuščanja ali neodpuščanja. Odpuščanje mora biti trajen izziv tistim družinam in sorodstvom, kjer je neodpuščanje v obliki raznih zamer in prizadetosti močno zakoreninjeno; morda že več generacij. Prepričan sem, da je Bog še posebej blizu družinam in zakonom na področju medsebojnega odpuščanja. Sicer pa nikar ne čakajmo, da bo prvi korak naredil drugi.
Pri papežu Frančišku najdemo še naslednje poudarke: zreti skrivnost usmiljenja, to je vir veselja, vedrine in miru; usmiljenje: razodeva skrivnost Svete Trojice, je poslednje in najvišje dejanje, s katerim nam prihaja naproti Bog; usmiljenje je temeljni zakon, ki biva v srcu vsakega človeka, ko z iskrenimi očmi pogleda brata, ki ga sreča na življenjski poti; usmiljenje je pot, ki povezuje Boga in človeka, ker odpira srce upanju, da bomo vedno ljubljeni ne glede na meje, ki jih postavlja naš greh. Usmiljenje torej sestavljajo: pravičnost, sočutje, globinska materinska nežnost, ki preraja, odpuščanje, sprava, ljubezen.
Seveda ne smemo biti naivni, ampak moramo realno vzeti tudi veliko težavnost odpuščanja. Zato papež skoraj žalostno ugotavlja: »Po drugi strani pa je žalostno, ko moramo videti, da je izkustvo odpuščanja v naši kulturi vedno bolj redko. Še beseda sama je včasih videti, kot da je izginila. Brez pričevanja za odpuščanje pa ostaja samo nerodovitno in jalovo življenje, kot da bi živeli zapuščeni v puščavi. Znova je prišel čas, da si Cerkev naloži veselo oznanilo odpuščanja. Je čas vrnitve k bistvenemu, da si naložimo breme šibkosti in težav svojih bratov. Odpuščanje je sila, ki obuja k novemu življenju in vliva pogum, da se v prihodnost ozremo z upanjem.« (UO 10)
Usmiljenje je krepost, ki nagiba Boga in človeka, da z odpuščanjem drugega osvobodi iz zla ter ga pritegne k sebi; mu omogoči novo svobodo in nov začetek v odnosih. Če je usmiljenje drža, je odpuščanje ravnanje v duhu te drže na področju krivde v situaciji, v katero sem vključen v prvi osebi. To nas navaja na drzno misel, da lahko svojo vlogo najbolj uspešno opravimo prav v najtežjih primerih, ko sami doživimo zavrnitve, očitke, lažne napade … Takrat smo na najboljši poti, da postanemo najresničnejše obličje Obličja Očetovega usmiljenja (Jezus Kristus), ki je to doživljal prav do svojega zemeljskega konca in vendar sklenil življenje s čutenjem v srcu, ki so ga razodevale besede na ustnicah: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo!« (Lk 23,34).
TURNŠEK, Marjan. (Pisma). Ognjišče, 2018, leto 55, št. 9, str 38-39.

“Dobro je, ne delati slabo, toda slabo je, ne delati dobro”

Napisal marko na 15. septembra 2018. Objavljeno v Papež spodbuja.

Sv. Pavel piše: »Ne žalostite Božjega Svetega Duha, s katerim ste bili kot s pečatom zaznamovani za dan odkupitve« (Ef 4,30). Vprašujem se: kako se žalosti Svetega Duha? Vsi smo ga prejeli pri krstu in pri birmi, da ne žalostimo Svetega Duha, moramo živeti dosledno po krstnih obljubah, obnovljenih pri birmi. Dosledno, ne dvolično: ne pozabite tega! Kristjan ne more biti hinavec: živeti mora dosledno. Krstne obljube vsebujejo dvoje: odpoved slabemu in odločanje za dobro. Odpoved slabemu pomeni reči ‘ne’ skušnjavam, grehu, hudemu duhu. Bolj stvarno pomeni reči ‘ne’ kulturi smrti, ki se kaže v begu pred resničnostjo v neko lažno srečo, ki se izraža v laži, prevari, krivičnosti, preziru drugega. Vsemu temu: ne! Novo življenje, ki nam je bilo dano pri krstu in katerega vir je Duh, zavrača obnašanje, v katerem prevladuje duh ločitve in razdora. Zato apostol Pavel spodbuja, da iz našega srca izgine “vsakršna ujedljivost, vsakršno besnenje, jeza, rohnenje in preklinjanje z vsakršno hudobijo vred” (Ef 4,31). Tako pravi Pavel. Teh šestero reči ali strasti, ki kalijo veselje Svetega Duha, zastruplja srce in vodi k zaničevanju Boga in bližnjega.
Če hočeš biti dober kristjan, ni dovolj, da ne delaš slabega: treba se je tudi odločati za dobro in delati dobro. Zato torej sveti Pavel nadaljuje: »Bodite drug do drugega dobrosrčni in usmiljeni ter drug drugemu odpuščajte, kakor je tudi vam Bog vam milostno odpustil v Kristusu« (Ef 4,32). Pogosto slišimo koga, ki pravi: “Nikomur ne delam nič slabega.” In misli, da je svetnik. V redu, toda ali narediš kaj dobrega? Koliko ljudi ne stori nič slabega, toda tudi nič dobrega, in njihovo življenje teče v ravnodušju, brezbrižnosti, mlačnosti. Takšno zadržanje je nasprotno evangeliju, nasprotno je tudi značaju vas, mladi, ki ste po naravi nagnjeni k dejavnosti, navdušeni in pogumni. Zapomnite si to – če si zapomnite, lahko skupaj ponovimo: »Dobro je, ne delati slabo, toda slabo je, ne delati dobro.«
Danes vas spodbujam: bodite protagonisti v dobrem. Protagonisti v dobrem. Ne pomirite se s tem, da ne delate slabega; vsak ima na vesti dobro, ki bi ga lahko storil, pa ga ni. Ni dovolj ne sovražiti, treba je odpuščati; ni dovolj ne imeti zamer, treba je moliti za nasprotnike; ni dovolj ne biti vzrok sporov, treba je tudi prinašati mir tja, kjer ga ni; ni dovolj ne govoriti slabo o drugih, treba je tudi odločno nastopiti, ko slišimo slabo govorjenje o nekom: ustaviti opravljanje pomeni storiti dobro. Če se slabemu ne upremo, ga molče podpiramo. Potrebno je posredovati, kjer se slabo širi; slabo se širi tam, kjer ni pogumnih kristjanov, ki se mu uprejo z dobrim in živijo v ljubezni.

Nagovor papeža Frančiška pred molitvijo angelovega češčenja 12. avgusta 2018

ČUK, Silvester (Papež Frančišek spodbuja) Ognjišče, 2018, leto 54, št. 9, str. 31.

Žalostna Mati Božja

Napisal marko na 13. septembra 2018. Objavljeno v Zakajčki.

Ati in mami sta že ves dan pomagala babici in dedku pripravljati ozimnico. Otroci so bili dopoldne zelo delavni, pozno popoldne pa so prosili, če smejo v sadovnjak, do katerega je vodil zaraščen kolovoz. Neža je splezala v krošnjo stare češnje in brala knjigo, dečka pa sta se lovila in skrivala za razbrazdanimi debli jablan in hrušk. Najmlajši Anton je Blažu težko sledil, zdel se mu je tako hiter in močan. Tudi on bi rad bil velik in hiter kot formula! Ob starem deblu je zagledal drobno pikapolonico. Približal je prstek in splezala mu je v dlan. A ko se je ozrl naokrog, Blaža ni bilo nikjer več. Neže pa tudi ne.
V trebuščku ga je stisnilo. Kam je šel Blaž? Naredil je nekaj korakov naprej … Kamni ob poti so bili tako veliki, prej jih gotovo ni bilo tam. Hotel se je obrniti in steči do sestrice, a nenadoma se mu je ves sadovnjak zdel enak. Ni vedel, katera smer je prava. Sprva je stopal počasi, a bilo ga je preveč strah, želel je pobegniti … tekel je in tekel … Želel je nekoga srečati, da le ne bi bil več sam. Pritekel je do kolovoza, ob katerem je bila postavljena mala kapelica, v njej pa je bil kip Marije. Marijin izraz je bil žalosten, tudi Antonov otroški obraz je bil pretresen. Ampak sedaj je vedel, kje je! Žalostno Marijino podobo so s starši večkrat opazovali in se pogovarjali o sedmih mečih, ki so pomenili sedem žalostnih dogodkov iz Marijinega življenja. Pogovarjali so se tudi, kako molitev Marijo razveseli.
Ob poti je utrgal drobno rožico in jo položil h kipu. Zamaknjeno je opazoval mamo Marijo, ki stiska k sebi Jezusa. Nanjo je spustil pikapolonico, ki jo je še vedno držal v dlani: »To je zate, Marija, da boš vesela! Tu na zemlji si bila pogosto žalostna, ker te je skrbelo za Jezusa. Sedaj pa si vesela, ker sta skupaj. In zmeraj bo tako, v nebesih ni nihče žalosten …«
»In midva sva tudi vesela, da sva te našla!« To je bil mamin glas! Anton se je stisnil k njej. Še vedno je bil pretresen, a hkrati neizmerno vesel.
Ko je Blaž ugotovil, da Antona ni za njim, je stekel nazaj do Neže in klical bratca, a ga ni našel, zato je hitro stekel po mami in atija.
»Tako se je verjetno počutila Marija, ko je našla Jezusa v templju,« je dejala mami.
Pritekla je tudi Neža, ki je bratca iskala po sadovnjaku. »Ja, mami, ampak ona ga je tri dni iskala, ti in ati pa sta Antona hitro našla,« je pripomnila.
»Ne predstavljam si, da bi trajalo več dni! Marijino srce je takrat res trpelo. Antonovo pa danes tudi. Bil je v veliki stiski.« Mami je pobožala dečka po razmršenih laseh. Ati je objel svojo družino v velik očetovski objem.
»Ati, ali tako tudi Jožef objema svojo družino v nebesih?« je vprašal Anton.
»Seveda!« Ati jih je stisnil še močneje.
»Tudi zaradi takšnih objemov ima Marijina žalost smisel. Trpela je ob Jezusu, ko je z dojenčkom bežala v Egipt; ko se je deček Jezus izgubil kot ti, Anton, danes; ko je bil križan … A zaradi Jezusovega vstajenja obstajajo večni objemi,« je glasno razmišljala mami. »Marijina žalost ima smisel, tudi zaradi nje bomo lahko vsi mi za vedno skupaj. Ker je zmogla živeti po Božjem načrtu in ker je zares zaupala, da bo na koncu vse dobro.«
Blaž je prosil mami, naj jim še enkrat pove, zakaj je bila Marija žalostna, katerih je sedem mečev, ki so jo ranili.
»Marijino srce je prvič jokalo, ko so dojenčka Jezusa prinesli v tempelj. Starček Simeon ga je hvaležno vzel v naročje, v njem je prepoznal odrešenika. Mariji je dejal, da bo zaradi njega njeno materinsko srce veliko trpelo. Presunil ga bo meč. Drugič je bila žalostna, ko je morala bežati v Egipt pred Herodom, ki je želel ubiti Jezusa, tretja žalost je ranila srce naše Božje mame, ko je tri dni iskala dvanajstletnega Jezusa in ga našla v templju. Četrti meč je prebodel njeno srce, ko je nesel križ … Peta žalost je presunila njeno srce, ko so dvignili Jezusa, pribitega na križ. Ko so ji mrtvega sina položili v naročje, je bila šestič neopisljivo žalostna. Sedmič pa je meč žalosti prebodel njeno srce, ko so Jezusa položili v grob … Ampak ne pozabite, žalostna Marija je tu, da nas potolaži. Želi, da se zavedamo Jezusovih ran in njene žalosti ob njih, a nam zaradi njih daje veliko tolažbe.«
Otroci so z odprtimi srci poslušali njene besede. »Marija nas poboža, ko nam je hudo. Tako kot je danes pobožala Antona, kajne? Hvala, Marija.« Blaž je pobožal kip v kapelici.
Anton pa se je še kar stiskal v maminem objemu. Res, večni objemi obstajajo zato, ker je Marija zaupala. Brez nje Bog ne bi imel mame in zaradi nje bodo naše družine vedno skupaj, tudi ko se poti na zemlji končajo.
piše Marjetka Pezdir Kofol – Ilustracije: Polona Lisjak

Avtor: marko

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing