Avtor: marko

Ognjišče avgust 2018

Napisal marko na 30. julija 2018. Objavljeno v Novo Ognjišče.

Izšlo je novo Ognjišče, za drugi mesec počitnic, za avgust, … prelistajte ga za pokušino … in naj vas spomnimo, da je naročnina na versko revijo lahko tudi odlično darilo. Tako ‘darilo’ bo razveselilo vašega obdarovanca kar dvanajst krat v letu! Ostanite zvesti naročniki Ognjišča in ga priporočite tudi drugim.

Prelistajte:

Naročite se na revijo Ognjišče

og 08 2018 3D

iz vsebine avgustovskega OGNJIŠČA:

ali hodimo k maši zaradi duhovnika ali zaradi Jezusa – pismo meseca nam pomaga, da si iskreno odgovorimo
sestra Zvonka, misijonarka v Mozambiku – O tem, kaj delajo misijonarji in za kaj porabijo pomoč, ki jo dobijo iz domovine;
vsaka nova misel budi, vzbrsti, je kot seme, ki se bo razraslo v novost … ugotavlja Karel Gržan na Velikem Zvohu
kako izgledajo počitnice z drugimi družinami in Jezusom na otoku Ugljanu? – preberite nekaj vtisov udeležencev družinskih počitnic;
Neža, Blaž in Anton s pomočjo staršev odkrivajo, kakšna so pravila obnašanja za družinsko mizo, kako so vsi lahko natakarji … ne le mami
na učni poti pri Črnem jezeru na Pohorju lahko otroci in starši spoznavajo gozd, njegove prebivalce, tihoto … v tej neprecenljivi učilnici;
ljubezen, spoštovanjer in pozoitiven odnos do življenja so o najvažnejše v Marjaninem življenju – to sta z možem skušala privzgojiti tudi svojim otrokom;
kako negujemo starostnika z demenco, kako ga spremljamo, se z njim pogovarjamo, ga zaposlimo, preprečimo beganje, poskrbimo za varnost;
kako doživljati mladost kot skavt … s trdno organizirano strukturo in močno razvitim čutom za pripadnost
ali naj ob napakah drugih samo molčim in trpimo … kako ravnati, če je spolnost fizična in psihična bolečina – dve pismi, resnične izkušnje, nasveti;
pred prvo svetovno vojno vidnejša, a danes, žal, manj znana pesnica Ljudmila Poljanec, s Kapelskega vrha …. je izdala Poezije
ženska, ki verjame v moč narave in besede …in želi spraviti družine v naravo …
kronika Triglava ob 240-letnici prvega vzpona štirih srčnih mož (26. avgusta 1778)
kje naj si v sončnih in vročih dneh poiščemo senco – ali bolje, če nam narava ne pomaga, kako naj si jo naredimo …
ali veste, da človeško mleko vsebuje tudi bakterije … zakaj dojenčki kljub temu ne zbolijo in kaj je črevesna mikrobiota;
veste kje lahko izrečete največje neumnosti in vam bodo ploskali … ne veste? … preberite Božov komentar
Slovenci smo znani po svoji širokosrčnosti, z veseljem pomagamo, ko je nekdo v stiski … o tem v glavni temi Mladinske priloge – Za srce Afrike gre
ste swe že kdaj vprašali, kakšen je smisel počitnic … šestnajstletna Taja je poiskala odgovor pri mladih in duhovniku Robertu
dekleta, kako večkrat ponuditi svojo lepoto, toplino, dostojanstvo … fantje: v boj, ko vas kdo ne jemlje resno, dovolite svoji moči, da se izrazi …
srednješolsko glasilo Iskre je na ŠG Vipava živo tudi po petdesetih letih
ali se ljudje zaradi informacijsko-komunikaciojskih tehnologij res manj družijo, ali: kako so se danes novim razmeram prilagodili odnosi …
resnična zgodba, ki jo uprizarja film Izgubljena med valovi je presunljiva, tragična in romantična in tudi navdihujoča;
pustiti nekaj praznega v svojem življenju, se vam to zdi čudno? Morda, toda Marko Rijavec pravi, da neko praznino, negotovost potrebujemo bolj kot si mislimo.
vsi uporabljamo možgane, bolj mko jikh uporabljamo, bolj so sposobni … v času dopusta pa “možgane na pašo” (proč od običajnih stvari)
sonce žge, Indijanček se s konjem z zadnjimi močmi privleče do reke … ali mu bo uspelo prelisičti oboroženega bledoličnika …
za razvedrilo še dve križanki, morda kakšen res “smešen” vic, pa nagrade … čakajo tudi na vas
na zadnjih straneh ovitka gostujejo cerkve sv. Lovrenca – okroglo petdeset jih je (20 župnijskih in 30 podružničnih)
berite v senci

pripravlja MČ

Ognjišče september 2018

Napisal marko na 30. julija 2018. Objavljeno v Novo Ognjišče.

Izšlo je novo Ognjišče, za mesec september, … ko se začne šolsko in veroučno leto … prelistajte ga za pokušino … in naj vas spomnimo, da je naročnina na versko revijo lahko tudi odlično darilo. Tako ‘darilo’ bo razveselilo vašega obdarovanca kar dvanajst krat v letu! Ostanite zvesti naročniki Ognjišča in ga priporočite tudi drugim.

Prelistajte:

Naročite se na revijo Ognjišče

og 09 2018 3D

iz vsebine septembrskega OGNJIŠČA:

ali je starševska ljubezen v tem, da otrokom vse dovolijo … kako naj vzgajajo otroke, da ne bodo krivični, poniževalni …
vzgoja otrok se začenja z urejeno družino, v skladnem zakonu, kakšna je resnična vloga očeta, matere … razlaga psiholog dr. Andrej Perko
kje je danes ženska intuicija, srčnost … kje modrost, občutek za življenje: “vrlo ženo, kdo jo najde?”, se sprašujeta Gržanova gostitelja Neža in Janez
zakaj je bila Marija žalostna in kateri so bili meči, ki so jo ranili … razlaga mama otrokoma, ki razumeta, da nas Marija poboža, ko nam je hudo …
po poti pastirskih škratov na Krvavcu: gobe velikanke, kolovrat, biseri, čudežna ogledala, plezarija, storži, ki pojejo … pastirske zapovedi, zeliščarstvo …
Irena Likozar je več kot štirideset let predana najšibkejšim … zdaj uživa sadove dela in vse presoja v luči dobrega …
kako negovati starostnika z obolenji kosti in sklepov, kaj je to revmatoidni artritis, protin, osteoporoza … kako ravnati pri zlomu kolka …
Romana in Marjan s svojim življenjem pišeta eno najlepših zgodb o ljubezni in zvestobi, ki je tudi težka bolezen ne more uničiti …
če hočeš biti dober kristjan, ni dovolj da ne delaš slabega; treba se je tudi odločati za dobro in delati dobro, je dejal papež Frančišek.
uršulinka sestra Tatjana Car vodi Katehetsko pastoralno šolo … kaj pomeni biti katehet, pričevalec vere, kako spodbuditi laike za pouk v veri …
pot (od)žalovanja je kot pot odpuščanja, zapiše Karel Gržan o poti iz teme v svetlobo, iz smrti v življenje … z vero v Življenje
ne smemo izgubiti vere v lepo in skladno zorenje za ljubezen in spolnost … v človekovi naravi je, da zori za enega svojega življenjskega sopotnika, pravi p. Cestnik
kako odpustiti človeku, ki s svojim govorjenjem dela škodo in se z njim ne moreš strinjati …
… ali bomo ob smrti srečali svojega Boga, muslimani Alaha, hindujci Krišno … ali je Bog za vse stvarstvo samo eden? . preberite odgovore na obe pismi …
velik rodoljub, ponosen Slovenec, toda njegove pesmi so skoraj vse od kraja neužitne … odkrivajmo Prešernovega sodobnika Jovana Koseskega
Jože Dežman in Jože Možina o borčevskem pogromu ob intervjuju na TV Slovenija, o novih vidikih in pogledu na slovensko polpreteklo zgodovino …
ob stoletnici Narodne galerije se sprehodimo skozi njeno zgodovino in skozi prenovljeno galerijo, med zbirkami naše likovne umetnosti …
obisk na Mirenskem Gradu, ki je znan po duhovnih vajah … v zadnjem času pa je tudi središče dela z otroki, mladimi, družinami, brezdomci in prostovoljci …
dr. Klemen Potočnik s Katedre za znanost o rejah živali (BF) … o konjih, komunikaciji z njimi, vzreji in varnostnih ukrepih pri delu z njimi …
borčevsko pozivanje k nasilju nad novinarji … ali je tudi to vrednota NOB … menda med te spadajo tudi širjenje sovraštva (shodi), cenzura, omejevanje svobode do resnice …
kakšni odnosi vladajo v tvojem razredu? se sprašujejo v mladinski prilogi: razredna dinamika, vloga učenca, pasivnost, agresivnost, manipulacija, nasilje … vse to se dogaja tudi v šoli
zakaj hoditi k maši, sprašuje Simon duhovnika Roberta … odgovarjata pa mu tudi dva vrstnika … vsi trije svetujejo, kje vse in kako lahko mlad človek raste v veri, jo živi, kako se vključi …
ste že slišali za mesečni načrt komuniciranja z Bogom, kako preizkusiš različne načine molitve … kaj pa za izziv, da razmisliš o tem, katere tvoje lastnoisti so tvoji biseri – si jih zapišeš
nekateri se s pesnikovanjem sramežljivo spogledujejo … drugi se ga že v srednješolskih letih oklenejo – Tinkara z želimeljske gimnazije je ena takih
zakaj posamezniki pomagajo neznancem na internetu … v družbi potrošništva in materializma, da bi naredili kaj dobrega za drugega ?… tako brez plačila?
dvainštiridesetletna zgodovina festivala Slovenska popevka, ki je prinesla melodije, ki si jih še danes požvižgavamo … kako bo letos?
učimo se lahko tudi na zabaven način … s pomočjo sodobne tehnologije … z mobilnimi napravami, ki so nam pri roki, le za pravi namen jih je treba uporabiti
“nezahtevna zabava” zapiše v oceni filma Nebotičnik Aljoša, “veliko posebnih učinkov, neverjetni podvigi … z vodilno mislijo: neomajna volja za rešitev družine ” – (za kaj več … bo treba v kino)
vsak korak šteje in ljubezen, ki se skriva v naporu … ta ljubezen nekaj ustvarja … kratko, toda še kako močno razmišljanje Marka Rijavca ob naporih, ki se nam včasih zdijo brez smisla
plastika je danes najbolj razširjen material … povsod okrog nas, tudi v živilski industriji … nekaj koristnih nasvetov: o uporabi, vrstah, nevarnostih … nam je natrosila Mihaela
kaj pa rižev narastek z jabolki … vas kaj gane … no, to je le Valerijev predlog za sladico … tu je še angleški rostbif, pa gratinirani kaneloni … in kosilo je popolno
vabljeni ste v Košuto (Z del), na “ravninski” sprehod na višini okoli 2000 m – le tja gor se je treba povzpeti (dobri dve uri – po najlažji) – potem bo šlo vse gladko in samo še navzdol
še zadnji del romarskih zapiskov družine Pezdir – osrednji cilj je bila Fatima, potem Lurd, zdaj pa nas vabijo še na pot od Montserrata, preko Paray le Moniala … do Arsa
kako vi vikate osebe… ali polvikanje tudi vas zbode v ušesih?
tudi nekaj cerkva, ki so posvečene Marijinemu rojstvu imamo na naših tleh … tudi romarskih
tu je še Indijanček (kako se rešiti smrčača…), kakšen vic … veliko krajših vsebin, zgodb, misli, iskric …
… kar veliko vsebine in … za vse starosti se najde nekaj … se vam ne zdi?

pripravlja MČ

Samarijanka

Napisal marko na 30. julija 2018. Objavljeno v Za začetek.

Na vroč poletni dan se odpraviš k vodnjaku.
Sama.
Pet mož si imela. In ta, ki si zdaj z njim, ni tvoj mož.
Kdo ve, koliko otrok imaš … s petimi možmi … in s tem, ki si zdaj z njim in ni tvoj mož. A k vodnjaku se odpraviš sama.
Vsi so žejni, vsa družina: ta, ki si zdaj z njim in ni tvoj mož, in otroci … njegovi in tisti od prej. Vsi so tvoji. In vsi so žejni.
Še živina je žejna.
In ti. Tudi ti.
A le ti vzameš vrč in se odpraviš k vodnjaku. Po vodo.
Vroče je. Poletje je. Poldne je.
Vse, kar diha in lazi, si je poiskalo zavetja v senci. In čaka. Trpi žejo in čaka.
Čakajo možje in ta, ki to ni … Čakajo otroci … Čaka živina … Čaka družina …
Vsi čakajo in pričakujejo … le ti ne čakaš. Vzela si vrč in odšla k vodnjaku.
Nihče ti ne pomaga. Nihče ne ponudi pomoči. Kajti to je žensko opravilo. Ženska je ta, ki bo prinesla vode. Ženska … žena … mati …

Feministke si že pulijo lase in pišejo pamflete!
Varuhinja človekovih pravic je razočarana in napiše protestno pismo predsedniku vlade.
Predsednik vlade v televizijskem nagovoru državljanom izrazi svoje nestrinjanje, razočaranje in ogorčenje nad stanjem v družbi, ki dopušča takšno izkoriščanje.
Poslanci v parlamentu ustanovijo dva odbora: enega za vodo in drugega za vrče, ter preiskovalno komisijo, ki naj ugotovi, kdo je popil zadnji požirek vode … in tako v odborih kot v komisiji poskrbijo za potrebno in zakonsko zahtevano žensko kvoto.
Ko bo proti večeru sonce malo popustilo, se bodo na ulice zgrnili protestniki: vse mogoče in vsemogočne nevladne organizacije, ki jih financira vlada … civilna, a žal necivilizirana družba … društva in neformalna združenja … ter vsi tisti, ki so za trideset srebrnikov ali manj, vedno pripravljeni nositi transparente in kričati parole …
Zgodil se bo narod!

Ti pa vsega tega niti ne opaziš. Kajti vroče je in vodnjak ni tako zelo blizu.

Skrb za vodo je ženska skrb.
Pot k vodnjaku je pot žene.
In mati je ta, ki poteši žejo.
Moški bo že od izgona iz raja dalje hodil lovit in nabirat. Otroci bodo morda poskrbeli za drva in ogenj, medtem ko bo mož čuval stražo. Žena pa bo nosila vodo.
Morda se komu ne zdi lepo. In prav.
Morda se komu zdi, da se krši kaka konvencija.
Morda res ni po bontonu.
Morda bo kdo celo rekel, da se krši četrta božja zapoved. Morda bo kdo pomislil, da se krši celo prva in največja … tista o ljubezni do bližnjega …
Morda.

A skrb za vodo je ženska skrb.
Pot k vodnjaku je pot žene.
In mati je ta, ki poteši žejo.
Mati je ta, ki prinese vodo svoji družini. Da pijejo mož in otroci.

Kaj vse drugega se s to vodo še zgodi … kaj se z njo dela: pere, pomiva, čisti, riba, umiva, splakuje … pa je stvar bontona in konvencij in zapovedi – tako prve in največje, kot tudi četrte in vseh drugih – in ne nazadnje tudi in predvsem ljubezni! Predvsem ljubezni!

Kajti ko se na vroč poletni dan odpraviš k vodnjaku … sama … je tam Nekdo, ki ti reče: »Daj mi piti!«
In čeprav veš, da so doma žejni … da čaka družina … da čaka živina … čakajo otroci … in čaka mož, ki to ni … Čeprav te tudi Ta, ki te je prosil vode, le opazuje in ti ne pomaga zajeti … zajameš in mu daš piti!
In Ta, ki je pil … Ta, ki te je prosil vode … ne reče ne “Hvala!” ne “Koliko sem dolžan?” …
Reče: »Jaz ti bom dal piti. Žive vode. In nikoli več ne boš žejna. Ne ti ne tvoji otroci ne tvojih pet mož, ki si jih imela, ne ta, ki si z njim in ni tvoj mož!«
In niti za hip ne pomisliš, da je blazen … da mu je sonce stopilo v glavo … da mu je sonce stopilo možgane in tisto malo razuma, ki ga premorejo možje … Rečeš le: »Daj mi te vode, da ne bom žejna in ne bom hodila sem zajemat!«
In res ni pomembno, ali si rekla to zato, ker si utrujena od dela in skrbi, ali ker te boli telo zaradi teže vrča in teže življenja … ali si morda ujela odblesk sonca v Njegovih očeh ter spoznala, da ni le odblesk temveč Sonce samo … ali si morda rekla to zato, ker si mu res verjela …
Res ni pomembno, da nisi niti slutila, da Ta, ki ti ponuja živo vodo, vodo spreminja v vino in vino v kri …
Pomembno je, da si sprejela dar, ki ti Ga je ponudil.
Kajti sprejela ga nisi le zase, temveč za vse, ki jim daješ piti. Sprejela si dar za moža, ki to ni … za otroke … živino …

… pa tudi za feministke in varuhinjo človekovih pravic, za predsednika in parlament, za poslanke in poslance, za vsa združenja in društva, za organizacije in civilno družbo, za protestnike in ženske kvote …

Sprejela si Dar Življenja!

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 8, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Urednikova beležnica avgust 2018

Napisal marko na 29. julija 2018. Objavljeno v Beležnica.

Avgust je najbolj počitniški mesec. Mnogi boste v njem obiskali naše gore. V prilogi vam predstavljamo zgodovino vzponov na slovenski narodni simbol Triglav ob 240-letnici prvega dokumentiranega vzpona (26. avgusta 1778). O koristnem preživljanju počitnic govori tudi duhovnik Robert Friškovec v svojem klepetu z mladimi.

V počitnicah lahko vzamemo v roke dobro knjigo. Na strani 44 in 45 boste našli več namigov za poletno branje. Na dveh straneh vam ponujamo knjige s posebnim popustom. Gotovo boste našli med temi knjigami tudi kakšno zase. Obiščite tudi naše knjigarne po Sloveniji (Koper, Ljubljana, Kranj, Maribor in Ptuj), kjer si boste lahko ogledali še večjo ponudbo. Preživimo dopust z dobro knjigo.

Počitnice so čas za razvedrilo in oddih. Pa tudi za veselje in humor. Zato vam priporočamo posebno revijo Ognjišča Indijanček. Tega lika vam ni treba posebej predstavljati, saj ga bralci dobro poznate iz naše revije, sedaj vam je izbor stotih na voljo v posebni izdaji. Za oddih, za razvedrilo, za sprostitev …

Poleti pridejo na oddih tudi naši misijonarji. Eno od njih, s. Zvonko Mikec smo povabili, da spregovori za Ognjišče in nam predstavi nam precej neznani afriški državi Angolo in Mozambik, kjer deluje že 27 let.
Na poseben način je misijonom namenjena tudi glavna tema v mladinski prilogi, ki govori o pomoči, ki jo Slovenci namenjamo zlasti afriškim deželam. Misijonarji oznanjajo evangelij, prinašajo pa tudi napredek in lajšajo življenje ljudi. To je v glavni temi lepo opisano tudi z izjavami afriških domačinov, ki so bili deležni te pomoči. Pri tej pomoči ste pripomogli tudi vi, dragi bralci, ki se vsako leto lepo odzovete na akcijo Za srce Afrike in drugi, ki prispevati vsak mesec v akciji Z delom do dostojnega življenja. Tudi letos boste v prihodnji številki dobili položnico, s pomočjo katere boste lahko oddali svoj prispevek.

Poleti se mnogi odločijo za taborjenje v naravi. Med njimi so tudi katoliški skavti. Od osamosvojitve Slovenije delujejo tudi pri nas. O pozitivnih straneh skavtizma in njegovih pasteh govori publicist Branko Cestnik v pogovoru z Matejem Erjavcem. Pogovore o problematiki mladih s p. Cestnikom že od začetka leta objavljamo v Ognjišču kot pripravo na sinodo mladih.

Iz tiskarne prihaja drobna knjižica Najdi čas. V njej so kratke misli sv. Terezije iz Kalkute, govorijo pa o tem, za katere stvari si moramo vzeti čas, da bo življenje postalo lepše. Celostranske barvne fotografije nam bodo približale sporočilo misli, obenem pa naredile knjigo še privlačnejšo. To knjižico in druge iz te zbirke, bomo lahko komu podarili, oziroma jo dodali kakšnemu darilu in bo to darilo imelo še osebnejšo ‘noto’ in spodbudno sporočilo.

Konec meseca avgusta hitijo nakupovat šolske potrebščine še zadnji zamudniki, kajti septembra odprejo vrata šolske in veroučne učilnice. Zato bodo že v avgustu v naših poslovalnicah na voljo veroučni učbeniki in delovni zvezki ter drugi pripomočki.

RUSTJA, Božo. (Iz urednikove beležnice). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 8, str. 4.

Kdo se boji črnih kvasovk

Napisal marko na 27. julija 2018. Objavljeno v Znanost in vera.

Ko zaslišite besedo gliva, najbrž takoj pomislite na jurčka v gozdu, a v resnici je večina gliv mikroskopsko majhnih. Nekatere med njimi nam pomagajo pri vzhajanju kruha, druge imajo kot razkrojevalci pomembno vlogo v ekosistemih. Nekatere glive pa so lahko tudi nevarne. Ene izmed njih so črne kvasovke. Da bi o njih izvedela več, sem na Oddelku za biologijo, ki je del Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, obiskala prof. dr. Nino Gunde Cimerman.

TUDI V EKSTREMNIH OKOLJIH OBSTAJA ŽIVLJENJE
»Povprečje je dolgočasno,« meni Nina Gunde Cimerman, ki se ne ukvarja z gobami – razen jeseni, ko jih zelo rada nabira – ampak z glivami. Prav posebnimi. Takimi, ki preživijo v ekstremnih razmerah, ki bi bile za nas že zdavnaj usodne. »Moja raziskovalna skupina preučuje ekstremofile. Med glivami so največji ekstremofili črne kvasovke, ki so tudi naša priljubljena skupina, s katero se ukvarjamo.« Ali veste, da lahko preživijo pri temperaturi 64 °C? Tudi kislina, detergenti in visoke koncentracije soli jim težko pridejo do živega.

ZAKAJ SO ČRNE KVASOVKE ČRNE?
»Črne kvasovke imajo v svoji celični steni melanin, ki jim daje značilno barvo,« mi razloži priznana mikrobiologinja in pojasni, da se ta pigment nahaja tudi v naši koži. Kvasovk pa ne ščiti le pred UV-svetlobo, ampak jim omogoča, da lahko preživijo tudi pri visoki slanosti, sevanju in hladu – tj. v ekstremnih razmerah. Čeprav so črne kvasovke velike le nekaj mikrometrov, so zelo prilagodljive. »Če se naravni pogoji spremenijo, lahko črne kvasovke spremenijo svojo obliko in se tako prilagodijo na nove razmere. To jim omogoča, da preživijo v ekstremnih okoljih.« Znanstveniki so črne kvasovke do zdaj odkrili v solinah, vročih vrelcih, kisli vodi, na ledenikih in celo v oblakih! Ninina raziskovalna skupina pa jih je odkrila še v nam precej bolj poznanem okolju: v pomivalnih strojih!

ČRNE KVASOVKE SO V POMIVALNIH STROJIH!
»Odkritje črnih kvasovk v pomivalnih strojih je bilo zelo odmevno. Po ocenah revije, ki je objavila naš znanstveni članek, je doseglo 500 milijonov ljudi po svetu,« se nasmehne moja sogovornica. Zagotovo ste prepričani, da visoke temperature, detergenti in močni vodni curki v vašem pomivalnem stroju uničijo vse bakterije in glive, kajne? Tako so mislili tudi znanstveniki, dokler ni to odkritje stvari postavilo na glavo. »Tudi pomivalni stroji so ekstremno okolje,« mi pojasni znanstvenica in nadaljuje: »S svojo raziskavo smo ugotovili, da pomivalne stroje, ne glede na to, kje na svetu jih testiramo – v Avstraliji ali v Sloveniji – v vseh primerih naseljuje 6 ali 7 enakih vrst črnih in drugih kvasovk, ki jih najdemo v bolnišnicah.« Kmalu izvem, da je to sprožilo precej strahu in zmede med ljudmi – verjetno se tudi sami še spomnite kričečih časopisnih naslovov Vaš pomivalni stroj vas želi ubiti!

KAKŠNA JE RESNICA O ČRNIH KVASOVKAH?
Zaradi poplave lažnih novic želim izvedeti, kakšna je v resnici nevarnost, ki nam preti, če v svojem pomivalnem stroju gostimo črne kvasovke. »Vse črne kvasovke, ki smo jih našli v pomivalnih strojih, so oportuno patogene. To pomeni, da lahko povzročajo bolezni pri ljudeh, ki so imunsko oslabljeni,« mi razloži znanstvenica in doda, da so to predvsem otroci in starostniki ter ljudje s kroničnimi boleznimi, kot sta rak in sladkorna bolezen. Izpostavljeni so tudi ljudje s cistično fibrozo, gensko boleznijo, pri kateri imajo bolniki hude težave z dihanjem. Čeprav torej naše kuhinje naseljujejo črne kvasovke, je za običajne ljudi strah odveč. »Seveda, če smo zdravi,« še enkrat poudari moja sogovornica.
Na koncu me malo za šalo in malo zares zanima, ali bi tudi iz črnih kvasovk nastal kruh. »Večina kvasovk je sposobnih alkoholne fermentacije. Najbrž bi tudi s temi kvasovkami nastal kruh, le da bi bil bolj nizek, ker se ne bi sproščale take količine CO2 in alkohola kot pri pekovskih kvasovkah,« v smehu sklene najin pogovor Nina Gunde Cimerman. Kdo ve, mogoče pa kmalu spet odkrijejo kaj novega.

– Kaj vas je pripeljalo v biologijo?
V gimnazijskih letih me je zanimalo veliko stvari. Na koncu sem se odločila za študij biologije, čeprav sem si želela študirati krajinsko arhitekturo, a tisto leto študij ni bil razpisan. Potem mi je študij postal všeč in sem ostala. Nisem bila kakšen vzoren študent, a se je vse spremenilo z diplomo: takrat sem dobila svoj prvi raziskovalni problem, ki sem ga morala rešiti. Takoj sem vzljubila raziskovalni način razmišljanja. Takrat sem bila na Kemijskem inštitutu, kjer sem potem nadaljevala z magisterijem in doktoratom. Seveda je biologija krasna veda, veda o življenju. V biologiji ni samo ja in ne odgovorov in to mi je všeč.
– Kako držite ravnotežje med službo na eni strani ter družino in prostim časom na drugi strani?
Potrebno je najti čas za vse, drugače se to lahko pozna na tvojem zdravju. Poleg tega se tudi profesionalna kariera, čeprav je zelo zanimiva, enkrat konča, zato moraš imeti tudi hobije, ki te veselijo in izpolnjujejo. Sama zelo rada berem in plešem argentinski tango. Z možem imava na Švedskem hišo, kjer se vozimo s kajaki in nabiramo gobe, kolesarimo. Zelo rada tudi vrtnarim in kuham. Imam tudi dve krasni punci, zelo dobrega moža in dva mačka.
– Kako vidite povezavo med vero in znanostjo?
Do neke mere si lahko vse stvari razložimo in dokažemo z dejstvi. Sama se kot znanstvenik najprej podpišem pod to. A čeprav poskušaš pridobiti čim več dejstev, jih objektivizirati in razumeti, ti na neki točki vseeno nekaj zmanjka. Na tisti točki si lahko rečeš, da nima nobena stvar pravega smisla in je vse le veliko naključje. Ampak … če je to naključje res naključje, potem je zelo lepo vodeno, ker nas je obdarilo s toliko lepote, s prepletenostjo in tudi zapletenostjo.

ALI JE SPLOH ŠE VARNO UPORABLJATI POMIVALNE STROJE?
V pomivalnih strojih so črne kvasovke, ki so za nas lahko potencialno nevarne. Ali to pomeni, da moramo posodo spet pomivati na roke? Prof. dr. Nina Gunde Cimerman meni drugače: »Že nekaj let sodelujemo z domačo in tujo industrijo ter poskušamo najti rešitev. Ugotovili smo, da pridejo te kvasovke v pomivalne stroje z vodo. Filtri niso dobra rešitev, ker se hitro zamašijo in jih je potrebno menjavati. Problem so tudi biofilmi, ki se naredijo na vratih in šobah. Trenutno raziskujemo turbulentne tokove, ki bi lahko razbili kvasne celice.« Kaj pa bi lahko uporabili že danes? To, kar uporablja vsaka pametna gospodinja: kis. Tudi moja sogovornica še vedno uporablja svoj pomivalni stroj, a pri tem svetuje: »Dobro je, da vse prebrišemo s kisom in da enkrat mesečno prazen pomivalni stroj operemo pri najvišji temperaturi.«

ŠOLN, Katarina. (Znanost in vera), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 7, str. 64-65.

Zahvala sveti Ani

Napisal marko na 24. julija 2018. Objavljeno v zgodbe.

S sinom in nečakinjo smo se povzpeli na najvišji vrh v našem kraju. Z njega je čudovit razgled na našo dolino in še daleč naokrog. Ko se premakneš čez vrh na drugo stran, te čaka podobna slika sosednje doline. Pri tem premiku kar nekaj časa hodiš po gozdni poti. Ko smo se vračali, smo izbrali drugo pot.
Spuščali smo se po gozdni vlaki in na odcepu krenili desno na kolovoz, ki pa ga je bilo kmalu konec. Kam zdaj? Predlagala sem, da gremo nazaj, od koder smo prišli. Sin pa je vztrajal, da gremo kar naprej, povprek čez hrib.
»Ne zapuščajmo utrjenih poti!« sem bila odločna. Nič ni pomagalo, sin je trmasto vztrajal pri svojem. In smo se podali navprek. Nenadoma sem se zapletla v vejo, skrito v listju, in grdo padla. Močno me je zabolela noga, bala sem se, da je zlomljena, kar ob moji osteoporozi ne bi bilo nič čudnega.
Sin je prebledel in mi pomagal na noge. Pohlevno je sprejel moj predlog glede poti. Opirajoč se na močno palico sem odšepala nazaj, sin in nečakinja pa sta mi vsa zaskrbljena sledila. Prišli smo na utrjeno pot, ki smo jo prej zapustili, in po dobrih petih minutah smo prišli do našega avta.
Zvečer me je noga še precej bolela. Z ledom sem hladila buško in jo mazala. Zjutraj me ni skoraj nič več bolelo, sploh nisem več šepala. Začela sem premišljevati, kako je mogoče, da je oteklina tako hitro uplahnila, da noga niti ni črna in ne boli.
Spomnila sem se! Na pobočju gore stoji cerkvica svete Ane. Ustavili smo se pri njej, ker se mi je zdelo, da sva pri mojih tolikih obiskih pri njej, z Marijino materjo že stari prijateljici.
Ko sem pri cerkvici kukala skozi ključavnico, sem govorila: »Vidiš, sveta Ana, pa sem po dolgih letih še enkrat prišla k tebi. Neštetokrat sem te gledala iz doline in te v težkih nosečnostih, ki se vse niso srečno končale, prosila za pomoč. Glej, danes me je moj sin pripeljal k tebi! Hvala ti zanj! Hvala ti za hčerko! Hvala tudi za moje angelčke, katerim sem z vsakim dnem bližje, in komaj čakam, da jih prvič vidim in objamem! Hvala ti za tvojo pomoč in tolažbo, ki je napolnila moje srce, ko sem pogledala na goro in med smrekami videla vrh zvonika. Včasih mi je ugoden veter prinesel na uho tudi glas zvona, ki mi je v tvojem imenu govoril: “Zaupaj, vse bo dobro. Ne smeš obupati in viharji življenja te bodo zlomili. Kolikokrat je v to mojo cerkvico udarila strela in jo poškodovala. Obnovljena stojim tukaj kot svetilnik. Stojim na kraju, kamor so se v tabor zatekali ljudje, ko so bežali pred Turki. Ljudje so trpeli, vendar so vztrajali, borili so se, zaupali v Boga … Že več kot štiri stoletja poslušam molitve in prošnje ljudi obeh dolin in jih posredujem usmiljenemu in vsemogočnemu Bogu. Veruj in zaupaj tudi ti!”«
V ključavnico sem še zašepetala: »Sveta Ana, prosim te, da nas tudi danes srečno pripelješ domov, v dolino.«
In uslišala me je! Dopustila je, da sem se spotaknila ob tisti skriti veji in s tem omehčala sinovo trmo, da smo šli po poti, ki sem jo izbrala jaz, in smo kmalu prišli do avtomobila. Bog ve, kako bi se končalo, če bi obveljala njegova?
HELI. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 8, str. 46.

Kje iskati tolažbo po samomoru najbližjih?

Napisal marko na 19. julija 2018. Objavljeno v Pisma.

Odpravljam se k obletni maši za družinskim očetom. Pred letom si je sodil sam. Obesil se je. Bil je vzor dobrega kristjana, skrbnega očeta … Svojci se ne morejo potolažiti. Zakaj? Morda enkrat pišite tudi o tem, čeprav je to težek problem. Drugi primer: žena, vzorna gospodinja, stalno je delala več kot so bile njene dolžnosti. Doživela je vojno, selitev, pogorela jim je hiša. Vedno je imela pred seboj razvaline, granate … Prišla je na psihiatrijo in se z malim robčkom zadušila. Otroci so se zgražali. Kje je bil Bog, so se spraševali. Kaj bo s temi ljudmi po smrti? Kje naj svojci iščejo tolažbo, če jih je strah, da bodo njihovi najdražji pogubljeni?
Stara sem že skoraj 95 let in povsod škriplje. Previsoke police, cerkev predaleč, knjige pretežke! Ni prijetno biti star. Zelo dobra hči mi je v oporo.
Hvala vam, za to, da nas dnevno spremljate s svojimi zgodbami in dobrimi, prisrčnimi nasveti.
Valentina

Katekizem katoliške Cerkve o samomoru takole uči: »Vsakdo je odgovoren za svoje življenje pred Bogom, ki mu ga je dal. On ostaja njegov najvišji Gospodar. Sprejemati smo ga dolžni s hvaležnostjo ter ga ohranjati njemu v čast in za zveličanje naših duš. Smo oskrbniki in ne lastniki življenja, ki nam ga je Bog zaupal. Ne razpolagamo z njim. Samomor nasprotuje naravnemu nagnjenju človeškega bitja, da svoje življenje ohranja in ga vzdržuje. Samomor je v hudem nasprotju s pravično ljubeznijo do sebe. Prav tako žali ljubezen do bližnjega, ker krivično pretrga vezi solidarnosti z družinsko, narodno in človeško družbo, glede katerih ohranjamo obveznosti. Samomor nasprotuje ljubezni do živega Boga. Če je bil samomor izvršen z namenom, da bi bil zgled predvsem za mlade ljudi, si privzame še težo pohujšanja. Prostovoljno sodelovanje pri samomoru nasprotuje nravnemu zakonu. Hude psihične motnje, zaskrbljenost ali veliki strah pred preizkušnjo, trpljenjem ali mučenjem morejo zmanjšati samomorilčevo odgovornost. Nad večnim zveličanjem oseb, ki so si vzele življenje, ne smemo obupati, Bog jim more po poteh, ki jih samo on pozna, dati priložnost za zveličavno kesanje. Cerkev moli za tiste, ki so si vzeli življenje« (KKC 2280–2283).
Ta daljši katekizemski odlomek sem navedel, da bi s pomočjo tega ‘uradnega’ cerkvenega besedila o samomoru dobili celovitejši odgovor na vaše zelo težko vprašanje. Omenjate kar dva konkretna samomorilska primera, ki ju tudi sami poznate, primer družinskega očeta, ki si je pred letom dni sodil sam, in starejši primer, ko se je preizkušena gospa na psihiatriji s pomočjo ‘malega robčka zadušila’. Oba sta bila dobra, prvi “vzor dobrega kristjana in skrbnega očeta”, druga “vzorna gospodinja, stalno je delala več kot so bile njene dolžnosti”. Za prvim “se otroci ne morejo potolažiti”, ob samomoru matere so se otroci “zgražali. Kje je bil Bog, so se spraševali.” In vi sprašujete: “Kaj bo s temi ljudmi po smrti? Kje naj svojci iščejo tolažbo, če jih je strah, da bodo njihovi najdražji pogubljeni?”
Zdi se mi, da zadnji del gornjega katekizemskega besedila tudi vam in svojcem samomorilcev, če bodo brali, osvetljuje zmanjšano samomorilčevo odgovornost. Ponovimo še besedilo, ki prav odgovarja na vaše vprašanje o zveličanju samomorilcev: Nad večnim zveličanjem oseb, ki so si vzele življenje, ne smemo obupati, “Bog jim more po poteh, ki jih samo on pozna, dati priložnost za zveličavno kesanje.” Znana je resnična zgodba, ko je samomorilčeva žena izrazila strah in žalost sv. Janezu Vianeju, arškemu župniku in priljubljenemu spovedniku, zaradi pogubljenja svojega moža, ki je naredil samomor tako, da je z visokega mostu skočil v deročo reko. Arški župnik, kakor, da je dobil navdih, je samomorilčevo ženo tako potolažil: »Vaš mož je zveličan, ker se je, med padcem z mostu v reko, iskreno pokesal.«
Kristus je umrl za vse ljudi, da bi nas odrešil, tudi za samomorilce in zato verujemo, da bo Bog našel način kako bodo samomorilci, katerih končnih razlogov za samomor mi, ki presojamo samo ‘objektivno’, fotografsko, ne poznamo. Bog pa pozna vsega človeka, ne samo tisto, kar ujame še tako sodoben fotografski ali snemalni aparat, on pozna njegove stiske, borbe, molitve, bolezni, različna nagnjenja, dednost, psihično ranjenost in lahko bi še naštevali. Mi ljudje pogosto presojamo drugega človeka preveč objektivno, premalo subjektivno in empatično, Bog pa ga presoja subjektivno, empatično, naklonjeno, sočutno, v moči kalvarijske daritve, v kateri se je zgodilo odrešenje. Nebeški Oče je bil tako vesel Jezusove ljubeče in odrešenjske daritve na križu, da ga je na velikonočno jutro od veselja obudil od mrtvih. In vstali Kristus se je po govorici neke vzhodne ikone spustil v ‘predpekel’, da bi Adamu ter Evi in njunim pravičnim potomcem sporočil, da so odrešeni. To velikonočno odrešenjsko sporočilo velja tudi za tiste, ki so iz nam nerazumljivih in neznanih, pogosto le Bogu znanih, razlogov naredili samomor. Zato tudi za presojo samomorilcev velja: »Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče. Ne sodite, da ne boste sojeni« (Lk 6,36-38). Če je sočutje krepost, kar mi verujemo, potem bodimo tudi do samomorilcev sočutni. Že stari so dejali: greh sovražim, toda grešnika ljubim.
Zadnji katekizemski stavek, ki ga zgoraj navajamo, pravi: »Cerkev moli za tiste, ki so si vzeli življenje.« Kako lepo, da ste se tudi vi, med pisanjem tega pisma, odpravljali “k obletni maši za družinskim očetom, ki si je pred letom sodil sam”. Tako ste se pridružili Cerkvi, ki moli za svoje rajne in veruje, da je vsaka molitev, tudi tista po smrti, bila rajnim v pomoč, ko so se ob smrti dokončno odločali za Boga ali proti Bogu, za ljubezen ali sovraštvo, za občestvo ali osamljenost. Ivan Cankar nekje pravi, da nobena solza ni bila zastonj potočena, mi k temu dodajmo, da nobena molitev za rajne ni bila zastonj izrečena in nobena maša zastonj darovana. Vse, kar podarjamo našim rajnim, tudi rajnim samomorilcem, Bog sprejema, obenem pa tudi naši rajni mislijo na nas in nas spremljajo na naši življenjski poti.
ŠKAFAR, Vinko (Pisma). Ognjišče, 2018, leto 55, št. 7, str 38-39.

Mati, največji pridigar

Napisal marko na 15. julija 2018. Objavljeno v Povejmo z zgodbo.

Znani protestantski pridigar je imel štiri sinove. Vzgajal jih je, da bi tudi oni postali dobri pridigarji. Ko jih je nekega dne obiskal znanec, je našel celo družino v dnevni sobi. Sedeli so okoli mize. Enega od sinov je vprašal: »Kdo je največji pridigar v vaši družini?« Sin je bil navdušen nad pridigami svojega očeta. Toda brez pomisleka je odgovoril: »Naša mama.«
Matere se premalo zavedajo, kako pomembno vlogo imajo pri vzgoji svojih otrok. Mati osmih otrok je želela postati pridigar. Šla je k pastorju, da bi se po pogovoru z njim laže odločila, ali Bog želi, da postane pridigar ali ne. Pastor je pozorno prisluhnil njeni pripovedi potem pa ji je svetoval: »Gospa, Bog res želi, da postanete pridigar. Saj vam je že dal poslušalce, veliko družino. Njej pridigajte!

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 7 (2018), 67.
knjiga: Zgodbe za veselje do življenja, Ognjišče, Koper, 2022, 35.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Ali je Bog gospodar ali oče?

Napisal marko na 15. julija 2018. Objavljeno v Papež spodbuja.

V Svetem pismu zapovedi ne živijo same zase, ampak so del nekega odnosa, nekega razmerja. Gospod Jezus ni prišel, da bi Postavo odpravil, ampak jo dopolnil. Obstaja ta odnos zaveze med Bogom in njegovim ljudstvom. Na začetku 20. poglavja Druge Mojzesove knjige beremo – in to je zelo pomembno: »Tedaj je Bog govoril vse te besede.« Zdi se kot uvod, kakor navadno, toda v Svetem pismu ni nič nepomembnega. Besedilo ne pravi: “Bog je izrekel te zapovedi”, ampak “deset besed”. Izraz ‘dekalog’ pomeni prav to. Vendar pa imajo obliko zakonov, objektivno so zapovedi. Zakaj torej sveti pisatelj prav tukaj uporablja izraz “deset besed”? Zakaj? In ne pravi “deset zapovedi”?
Kakšna je razlika med ukazom in besedo? Ukaz je sporočilo, ki ne terja dialoga. Beseda pa je bistveno sredstvo odnosa kot dialoga. Bog Oče ustvarja po svoji besedi in njegov Sin je Beseda, ki se je učlovečila. Ljubezen se hrani z besedami, tako tudi vzgoja ali sodelovanje. Dve osebi ki se ne ljubita, ne moreta navezati stikov. Kadar nekdo govori našemu srcu, nismo več osamljeni. Sprejmemo besedo, se med seboj povežemo. In zapovedi so besede Boga: Bog se razodeva v teh desetih besedah in pričakuje naš odgovor.
Nekaj drugega je prejeti ukaz kot pa dojeti, da nekdo skuša govoriti z nami. Dialog je veliko več kot sporočanje neke resnice. Lahko vam rečem: “Danes je zadnji dan pomladi, vroče pomladi, ampak danes je zadnji dan.” To je resnica, ni pa dialog. Če pa vem rečem: “Kaj mislite o tej pomladi?”, začenjam dialog. Zapovedi so dialog. Pogovor nastane iz veselja nad govorjenjem in zaradi nečesa dobrega, kar si s pomočjo besed sporočajo tisti, ki se ljubijo.
Poglejmo, kaj se je zgodilo na začetku. Skušnjavec, hudič hoče prevarati moža in ženo s tem: hoče ju prepričati, da jima je Bog prepovedal jesti sad drevesa dobrega in hudega zato, da bi mu bila podložna. Izziv je bil prav ta: ali je prvo pravilo, ki ga je Bog dal človeku, ukaz despota, ki prepoveduje in prisili, ali pozornost očeta, ki skrbi za svoje malčke in jih varuje pred samouničenjem? Je beseda ali ukaz? Med vsemi lažmi, ki jih kača govori Evi, je prišepetavanje o ljubosumnem božanstvu – “Ni res, Bog je vama nevoščljiv” – posesivnem božanstvu – “Bog noče, da bi bila vidva svobodna”. Dejstva so na dramatičen način pokazala, da se je kača lagala, verjela sta ji, ko je besedo ljubezni prikazala kot ukaz.

Človek stoji pred tem razpotjem: ali me Bog z vsem tem posiljuje, ali ljubeče skrbi zame? Ali so njegove zapovedi samo zakoni, ali vsebujejo besedo, ki skrbi zame? Ali je Bog Gospodar ali Oče? Bog je Oče: nikoli ne pozabite tega. Tudi v najtežjih okoliščinah pomislite, da imamo Očeta, ki ljubi vse. Ali smo podložniki ali sinovi? Ta boj v nas in zunaj nas se bije nenehoma. Tisočkrat moramo izbirati med miselnostjo sužnjev in miselnostjo sinov. Ukaz daje gospodar, Bog nas nagovarja z besedo.

Kateheza papeža Frančiška o Božjih zapovedih pri splošni avdienci na Trgu sv. Petra 20. junija 2018

ČUK, Silvester (Papež Frančišek spodbuja) Ognjišče, 2018, leto 54, št. 8, str. 31.

Veselje

Napisal marko na 15. julija 2018. Objavljeno v Povejmo z zgodbo.

Duhovni oče je razlagal, da se lahko ogrejemo na dva načina. Ali tako, da poskakujemo ali delamo kakšne druge telesne vaje. Gotovo se bomo ogreli in ostali ogreti, dokler se razgibavamo.
Drugi način je veliko lažji. Stopimo do vira toplote in se ogrejmo brez posebnega napora. V duhovnem pomenu je vir toplote Jezus. Njegovo Srce v litanijah imenujemo žareče ognjišče ljubezni.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 6 (2018), 67.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let..

Avtor: marko

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing